O društvih

  • Kdo smo
  • Dejavnost in stiki
  • Himna in prapor
  • Kaj je domoljubje
  • Športne aktivnosti
  • Prodaja izdelkov


  • mikice, majice, zastave, kape panter

    V žarišču

  • Novice
  • Referendum 2008
  • Kolumne
  • Nedopustno v Sloveniji
  • Meja s Hrvaško
  • Vaši odzivi
  • V medijih
  • Prenesi si
  • Glasbene lestvice


  • O Slovencih

  • Zgodovina
  • Simboli
  • Zdravica ali Zdravljica?
  • Pesmi
  • Slovenski jezik
  • Osebna imena
  • Slovenski pregovori
  • Slovenski meseci
  • Narodne noše
  • Plesno izročilo na Slovenskem
  • Slovenski prazniki
  • Samostani na Slovenskem
  • Mitologija
  • Heroji in bitke
  • Znamenite osebnosti
  • Avtohtone vrste
  • Zemljevidi
  • Slovenci v zamejstvu in po svetu


  • O Republiki Sloveniji

  • Zgodovinsko ime Slovenija
  • Ustava RS
  • Statistični podatki
  • Uradni simboli
  • Slovenski tolar/evro
  • Regije v Republiki Sloveniji
  • GEOSS
  • Zemljevidi Slovenije
  • Ali ste vedeli?


  • Razno

  • Leksikon
  • Literatura
  • Povezave


  • Zgodovina


    Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo!


    Ali ste vedeli...?
    da je slovenski ekstremni kolesar Marko Baloh v Kimavca 2002 postavil svetovni rekord v 12-urnem kronometru? V 12 urah je prevozil kar 452,73 km, kar pomeni, da je prevozil povprečno več kot 35 km na uro! S tem dosežkom se je uvrstil tudi v Guinnessovo knjigo rekordov.

    Bitka na Doberdobski planoti



    Oj Doberdob

    Oj Doberdob, oj Doberdob,
    slovenskih fantov grob.


    Kjer smo kri prelivali
    za svobodo domovine,
    kjer smo jih pokopali,
    slovenske fante.


    Oj Doberdob, slovenski grob!
    Oj Doberdob, slovenski grob!




    Slovenci so se v različnih pehotnih polkih, lovskih bataljonih in topniških enotah bojevali na številnih odsekih skoraj sto kilometrov dolge Soške fronte v 1. svetovni vojni. Šlo je za največjo gorsko bojevanje v zgodovini človeštva. Pojem Soška fronta obsega bojevanje med leti 1915 in 1917, v katerem je potekalo skupno 12 ofenziv. Med temi je bilo prvih 11 italijanskih, zadnjo 12. (preboj pri Kobaridu) pa so sprožile avstroogrske in nemške enote. Vsaka izmed ofenziv je trajala več dni, v katerih je prišlo do večjega števila bojev, pogosto mož na moža ali prsa na prsa. Bojevanje je bilo običajno razdeljeno na topniško pripravo in pehotne napade ter protinapade. Pogoje bojevanja je dodatno otežil izjemno težak in zahteven kraški ter alpski teren, ki je pomnožil zlasti žrtve topniškega obstreljevanja.

    Ena izmed najhujših bitk na Soški fronti je potekala v 2. ofenzivi na območju Doberdoba ali pravilneje kraške Doberdobske planote, severno od Tržiča (Monfalcone), zlasti v okolici Griže (Monte dei sei Busi) in Debele Griže (običajno imenovane hrib Svetega Mihaela). Govora je o III. odseku, ali t.i. Kraškem odseku Soške fronte, od reke Vipave na severu, do Devina na jugu.

    Pehotni polki, sestavljeni večinoma iz Slovencev, ali pa so Slovenci v njih predstavljali pomemben delež, zlasti 87., 17., 47. ter 2. gorski strelski polk, so veljali za izjemno zanesljive, pogumne, odločne in vztrajne. Na bojiščih Soške fronte so si slovenski polki in vojaki priborili izjemno slavo in najvišja mogoča priznanja. Ne le vojaška (medalije za hrabrost) temveč tudi in predvsem priznanja kasnejših vojaških zgodovinarjev. Kar dva zgodovinopisca Veith in Weber sta zapisala, da je »87. pešpolk uspešno prestal najhujši boj, kar jih je kadarkoli bojevala katerakoli avstrijska enota«! Pisanje se nanaša na celotno avstro-ogrsko vojaško zgodovino! Izmed vseh narodov, ki so sodelovali v avstro-ogrski vojski v vsej njeni zgodovini - Nemcev, Čehov, Poljakov, Slovakov, Madžarov, Hrvatov, Furlanov, Bošnjakov in Srbov, je ta čast doletela prav Slovence!


    podčastnik 87.(celjskega)pešpolka, katerega naborno okrožje je obsegalo Celje, del Pohorja in del okrožja Ptuja

    Ostanek X. bataljona 87. (celjskega) pešpolka, ki je branil Doberdob, je po dvanajstih dneh (od 18. do 31.7. 1915) zapustil bojišče in odšel v zaledje. Preživeli so bili vsi po vrsti izčrpani, poškodovani in ranjeni, z raztrganimi in obvezanimi krvavimi uniformami. Ostanku junaškega bataljona, ki se je vrnil z bojišča, se je pridružilo še oseminšestdeset ranjencev, katere so odpeljali v bolnišnico v prvih dneh spopadov. Kasneje med bojem je bilo to skoraj nemogoče. Po štiridnevnem počitku, je po Pipernikovem pričevanju ostalo samo še šestinsedemdeset mož. Ostali so podlegli zaradi ran zadobljenih v boju in zaradi kolere, ki je dokončno razredčila vrste Celjanov. Ostanek X. bataljona je bil nato dodeljen IV. bataljonu 87. pešpolka, ki je branil »Breg sedmih jam« (Monte dei sei Busi) ali pravilneje Grižo.

    Od okrog 1.000 mrtvih in ranjenih bojevnikov X. bataljona 87. pešpolka na Doberdobu, jih je padlo okrog 600, med 200 in 300 pa je bilo trajnih vojnih invalidov. Izgube so nastale v dvanajstih dnevih neprestanih bojev proti deset in dvajset krat močnejšemu sovražniku, ki pa ni uspel zasesti niti tristo metrov slovenskega ozemlja na Krasu.

    Slovenski vojak X. bataljona štajerskega 87. (celjskega) pešpolka Amandus Pepernik je pod psevdonimom A. Vitalis opisal svoje spomine na Soško fronto pod naslovom Doberdob, slovenskih fantov grob. Ti so prvič izšli dvajset let po spopadih, drugič pa po devetdesetih letih. Gre za zanimive in pretresljive spomine preprostega slovenskega vojaka, ki je imel srečo in je v vojni ostal živ, za razliko od večine sobojevnikov. Zraven nekaterih zelo nazornih opisov bojev in dogajanja na fronti so posebej zanimive njegove misli v Uvodu in Epilogu omenjenega dela.

    Mnenja smo, da so Pepernikovo osebno pričevanje o bitki na Doberdobski planoti, še zlasti pa razmišljanja, ugotovitve in zaključki tako izvrstno napisani, da ni potrebno nikakršno novo opisovanje dogajanja o tej strahotni bitki, temveč je potrebno besedo zgolj predati takratnemu udeležencu. Nedvomno si zasluži, da bi njegovo pisanje prebralo mnogo več današnjih rojakov. Avtor je svoje spomine napisal nekaj let po koncu 1. svetovne vojne zelo doživeto in brez olepševanja, zato nekateri odlomki zvenijo naravnost srhljivo. Marsikoga bodo dobesedno osupnile njegove misli povezane s političnim dogajanjem in čutenjem. Z lahkoto bo lahko potegnil sorodne vzporednice med dogajanjem, ki je zadevalo naše takrat živeče prednike (okrog leta 1930) in danes živeče zavedne Slovence. Nekatere Pepernikove besede bi lahko pravzaprav stoodstotno prenesli tudi v današnji čas, zato je najbolje, da mu predamo pero.



    naslovnica knjige Amandusa Pepernika

    »Kdo ne pozna pesmi, ki opeva junaštvo in trpljenje slovenskih fantov? Kolikokrat čujemo to, v srce segajočo žalostinko na pogrebih, pri odkritju vojnih spomenikov, pa tudi ob drugih prilikah, ko proslavljamo spomin onih, ki so se borili in prelivali kri za osvobojenje rodne zemlje!

    Ali se zavedamo, kaj nam ta pesem pripoveduje? Ali tudi vemo, kaj pomeni za nas, Slovence, Doberdob? In končno, ali vemo, da Doberdob ni izvor bujne domišljije? Ne! Doberdob je zapisan s srčno krvjo naših fantov v zgodovino slovenskega naroda.

    Doberdob! Beseda je kratka, kraj je majhen, a trpljenje naših zdravih, krepkih fantov, ki so se tam žrtvovali, oziroma bili žrtvovani, je bilo grozovito.« (Amandus Pepernik, Doberdob, slovenskih fantov grob, Ljubljana 2005, str. 5)

    » Eden naših najde brusni kamen na ročni pogon. Ker je po poklicu mesar in vsestranski strokovnjak, začne brusiti žepne nože. To delo mu je očitno ugajalo. Zato se spravi na bajonete, bodala, sekirice; niti malih lopatic ne pusti pri miru. Na vseh koncih jih brusi, da postanejo ostre kot britev. Za plačilo zahteva nekaj cigaret, pa tudi slivovke ali ruma ne odklanja. Na svoje delo pa se res tudi razume. To smo videli kasneje, ko smo preizkusili naše ročno orodje prvič na Italijanih. Bodala in bajoneti so bili tako koničasti, da so brez posebne moči človeka predrli skoz in skoz. Sekirice in lopatice pa so bile tako ostre, da je bila glava sovražnika na mah presekana. Primeri, da so odletele roke nasprotnika takoj pri prvem udarcu, niso bili redki. (v pripombi je dodano – pod št. 14 – Noben bataljon ni prišel s tako ostrim »ročnim« orožjem na bojišče. Naši oficirji sami niso vedeli za to.« (Amandus Pepernik, Doberdob, slovenskih fantov grob, Ljubljana 2005, str. 34)



    rovi braniteljev na kraški planoti

    »Ravno tisti, ki jim je šlo pri vežbanju plazenje najslabše, so sedaj najbolj gibčni in oprezni.

    Vendar pride od zadaj povelje:«Vsi do nasipa!« Prizor je zanimiv. Zdi se, kot da se oživljajo skale v obsegu 100 m dolžine in kakih 50 m širine. Ne vidiš ne rok ne nog, samo podolgovate predmete, ki se plazijo naprej. Ko ležimo za nasipi, dobimo obvestilo, kje so prostori za posamezne stotnije oziroma njihove oddelke.

    Mi, ki smo tako rekoč kažipot bataljonu, smo prehodili to smrtno pot kolikor toliko dobro. Kako bo to uspelo bataljonu, ki je še zadaj, sam Bog ve. Vseeno pa je šlo bolje, kakor smo si mislili. Moštvo, ki ve, da je njegovo življenje odvisno od hitrosti, se razdeli kakor blisk in že teka, skače in se plazi okrog tisoč braniteljev slovenske zemlje do svojega cilja.« (Amandus Pepernik, Doberdob, slovenskih fantov grob, Ljubljana 2005, str. 39)

    »Bataljon leži sedaj desno in levo od ceste, ki vodi iz vasi Doberdob v Selce. Štab je na levi strani ceste. Druga stotnija in oddelek strojnih pušk sta onstran štaba, prva stotnija je petsto korakov pred štabom. Moštvo tretje in četrte stotnije pa leži v skupinah po dolinah pred štabom.

    Po vojaško se pravi, da smo pripravljeni za boj.

    Moj bog, kakšen boj?

    Ležimo na trebuhu in Italijani nas pobijajo s svojimi granatami. Dozdeva se nam, da nas bodo popolnoma uničili, še preden bomo katerega izmed njih zagledali. Takšen boj nikakor ni po naši volji, a ne moremo si pomagati.« (Amandus Pepernik, Doberdob, slovenskih fantov grob, Ljubljana 2005, str. 40)



    italijanska artilerija v Sredipolju (Redipuglio)

    »Naše postojanke so oddaljene od Italijanov ponekod samo sto ali še manj metrov. To se pravi, nekaj naših ostane pri naših tako priljubljenih nenadnih navalih za škarpami, čez katere bi se moglo včasih kar pljuniti do soseda. Seveda se ti hladnokrvneži zavedajo nevarnosti, v kateri se nahajajo, in se ne ganejo ves dan.

    Ako pa pride ponoči ali že prej od italijanske strani do navala, je sovražnik, ki si ne misli, da so naši tako blizu, seveda jako razočaran, če mu že po prvih korakih kroglice iz pušk majhnih skupin za škarpami omajajo oziroma ohladijo junaštvo, ki ga je zbiral ves dan. Ob takih prilikah ni bilo slišati »Avanti Savoia!« (»Naprej Savoja!«, italijanski bojni klic, op. p.), pač pa »Mia mama!« (»moja mama!«, op.p.) – če jim je bila še dana možnost za to.

    Ako je pri taki škarpi tudi primerna dolina (opomba Pepernika – Če ne bi bilo teh dolin, bi najbrž nihče naših ne prišel nazaj.), potem se lahko skrije celo ves vod tam. Moštvo je tu varnejše kakor dva- štiri- ali petsto korakov bolj zadaj. Italijanska artilerija ne obstreljuje postojank, ki so oddaljene sto metrov od njihove pešadije, boječ se, da ne bi zadela lastnih ljudi v svojih postojankah, pa tudi zato ne, ker se morejo nahajati v postojankah, ki so jih naši začasno zapustili, njihove patrulje. /.../

    To je domača strategija in taktika, ki se je niso naši fantje učili v kaki šoli ali tečaju; to jim je dala lastna zdrava misel in pamet. Ravno zato smo bili našemu sovražniku tako nevarni nasprotniki.

    Neverjetno se zdi, toda res je, da je vzdržalo naše moštvo za škarpami tako mirno, da Italijani o njem niso ničesar slutili. Neštetokrat se je zgodilo, ko se je začelo mračiti, da so na teh mestih italijanske patrulje popolnoma mirne duše prekoračile škarpe. Spopadi, v katerih so bile potem italijanske patrulje uničene, so bili zelo kratki. Presenečeni sovražnik, ki ni slutil, da so naši za škarpami, se še položaja niti zavedel ni, in že je naše ročno orožje končalo krvavo žetev. Pri takih spopadih je bilo treba posebno paziti na to, da se nobenemu sovražniku ni posrečilo zbežati. Italijanske patrulje so morale izginiti tako, da njihovi tovariši v postojankah niso vedeli, kje in kako.« (Amandus Pepernik, Doberdob, slovenskih fantov grob, Ljubljana 2005, str. 49-50)

    » Čez dan smo se večinoma nahajali v dolinah ali pa granatnih jamah. Slednje niso bile ravno majhne, kot si jih ta ali oni predstavlja. Apnenec, iz katerega večinoma sestoji Kras, je razpokan. Če udari v razpoklino težka granata, izdolbe luknjo, ki je dva ali tri ali še celo več metrov globoka in nudi tako več možem zavetje. Doline nam dajo tudi več zavetja pred črepinjami streliva kot pa škarpe. V prvi vrsti pa smo tu kolikor toliko varni tudi pred kamenčki, ki lete po zraku z nepopisno hitrostjo. Pred velikimi kamni, ki jih vrže eksplodirana granata petdeset do sto in še več metrov v zrak, seveda tudi tukaj nismo varni, ker padajo včasih naravnost med nas. V dolinah, ki imajo deloma širok obseg, pa je dana možnost, da se takim neprijetnim zračnim pošiljkam izognemo. Tam se lahko premikamo, ne da bi nas sovražnik opazil. Pobočje teh dolin nudi včasih priliko, da si izkopljemo malo zavetja, kjer skrijemo vsaj glave, če že drugega ne.

    Neverjetno, kako strašno visoko leti kamenje, ki je težko dva do pet kilogramov. Prah, mali kamenčki pa tudi večji kamni so se razgubili po končani eksploziji. Na to smo že pozabili. Nepričakovano pa slišimo neko žvižganje v zraku. Izkušen kraški bojevnik takoj ve, kaj to pomeni, in z vso naglico zavaruje vsak svojo glavo. Če ne more drugače, drži lopatico ali telečnjak nad njo. Če je smrtni sel v višini namenjen tebi in se nisi pravočasno zavaroval, ti ni treba več posvetnih skrbi.

    Zaslišimo šum! Padla je nova žrtev. Kamen je tovarišu preklal čelo in iz razbite glave silijo možgani.

    Da preseka tako kamenje noge ali roke, ni nič redkega. Neštetokrat leži pred nami vojak, na katerem ni videti nikake rane, in vendar je mrtev. Drobci granat ali min pa tudi kamenčki, ki imajo zelo ostre robove, prederejo bluzo. Po natančnem pregledu opazimo na prsih droben, s krvjo podplut madež. Drobec je tu našel pot do srca.« (Amandus Pepernik, Doberdob, slovenskih fantov grob, Ljubljana 2005, str. 52-53)

    »Prebivalstvo v ozadju, ki vidi ranjence, si gotovo ne more predstavljati strašnega pogleda ubogih žrtev na bojišču.

    Temu manjkajo roke, drugemu noge, tretjemu je iztisnil zračni pritisk mine ali granate obe očesi. »Luč, luč!«, vpije z obupanim glasom; toda žal mu ne more nihče dati niti žarka svetlobe.

    Tu se valja nekdo v groznih bolečinah na tleh. Košček granate mu je razparal trebuh. V rokah drži čreva, ki so izstopila iz trebušne votline. Tam zopet leži nesrečnež, ki mu je kamen raztrgal spodnjo čeljust. Vsa glava je ena sama kepa mesa in krvi. Drugod zopet vidiš nesrečneža, ki mu je težak kamen sploščil glavo, a vendar še živi.

    Taki prizori nam kažejo pravo grozoto nečloveškega klanja.

    Težko ranjeni pa ne kličejo pomoči. »Tovariš, usmili se in ustreli me!« je njihova prošnja.« (Amandus Pepernik, Doberdob, slovenskih fantov grob, Ljubljana 2005, str. 54)



    italijanske čete pred napadom na branitelje Doberdobske planote

    »Koliko je bilo takih, ki so v hudem artilerijskem ognju ali navalu neopaženi in nesebično izvršili junaška dejanja, pa jih je naslednji dan, ko so mirno ležali za škarpami, raztrgala granata; in nikogar ni, ki bi o junaštvu teh vojakov kaj vedel in povedal.

    Nihče danes zanj ne ve, ker so vsi tedanji soborci, ki jim je morda rešil življenje in ki so videli kako junaško se bori, delili z njim isto usodo. Dosti je bilo takrat takih, ki bi spadali v zlato knjigo slovenskih junakov, ki pa jih danes žal ne poznamo in jih tudi takrat nismo ali pa vsaj njihovega junaštva nismo posebno cenili, ker smo taka dejanja presojali kot sama po sebi umevna.

    Okoliš, ki ga je branil naš bataljon, je bil zelo razsežen. Bilo nas je čez tisoč, toda večina ni videla več svojih domov. Od teh, ki so pa še ostali, ne moremo zahtevati, da so vse to videli ali opazili. Koliko je bilo takih junakov mučenikov. Morda ni prav, da preostali ne govore toliko o svojih dejanjih. Ne hvali samega sebe! Ravno v tem je naš narod velik, zato pa na zunaj tem manjši. Niti sinovi takratnih borcev ne vedo, da je njih oče stal na Doberdobu.

    Lastni sinovi ne vedo, da je branil predvsem slovensko zemljo!

    Vsa čast onim, ki molče. Čast! Pred samim seboj si velik, če – ne govoriš. Lep vtis pa napraviš na druge, ki vedo, kaj si storil.

    Trgovci pač nismo. A tudi za dobro blago je treba solidne reklame. (Pepernikova opomba – Berite tuje knjige! Samo junaštvo! Celo tisti se nazivajo »junaki Piave«, ki smo jih...! No, saj se poznamo.) Preveč reklame ni priporočljivo, ker vemo: čim slabše je blago, tem več reklame je treba.

    O junaštvu naših tedanjih bojevnikov ni treba govoriti posebej, opomniti pa je treba, da se ravno našim sinovom ni treba sramovati svojih očetov in bratov! To ni reklama, temveč le golo dejstvo.

    Da se danes marsikdo dobro spominja strahopetnežev, zahrbtnežev in onih, ki so le premišljevali, kako bi moštvu življenje otežili, je umljivo. Bilo pa je, hvala bogu, pri nas takrat slabih manj kot dobrih.« (Amandus Pepernik, Doberdob, slovenskih fantov grob, Ljubljana 2005, str. 62-63)

    » Če ne bi bilo pri tretji ofenzivi našega polka in še nekaj posebno zanesljivih na Monte dei sei Busi (Griža, op. p.) in v njegovi bližnji okolici, bi gotovo marsikaj drugače izpadlo. To smo videli mi in to so občutili tudi oni od »zgoraj« - ko smo zapustili ta kraj. Kmalu so morali iz »strategičnih« vidikov fronto korigirati.

    Da smo častni naslov »borci Soče« pridobili z vso upravičenostjo, je jasen dokaz, ker nismo smeli manjkati pri nobeni količkaj večji ofenzivi v teh krajih. Tako smo se udeležili druge ofenzive na Doberdobu, tretje na Monte dei sei Busi, oziroma v delu Selce-Vermeljan. K sedmi (od 14. do 17. septembra 1916) so nas posebej poklicali od Monte Zebio, da sodelujemo pri Lokvici. Pri osmi ofenzivi (od 9. do 13. oktobra 1916) so nas nastanili pri Lokvici (na planoti Komen), pri deseti (od 12. do 20. maja 1917) na Sveti gori in hribu Svetega Gabrijela (Škabrijel, op. p.), pri enajsti (od 17. avgusta do 7. septembra 1917) na hribu Svetega Gabrijela, potem pa pri predoru na Piavi. Medtem pa smo še imeli časa, da smo se udeležili boja pri Costezinu, Asiagu, na Monte Zebio in v drugih krajih. Naš IV. bataljon pa je bil nekak »leteči pomagač« za najhujšo silo. Danes si ga videl na Doberdobu, dva dni pozneje je bil že na Tirolskem. Rabili so ga kot »deklico za vse«. Za navale, za obrambo, tudi kot varuh »zanesljivih« se je dobro obnesel. Ker so vojaki tega bataljona baje zdržali brez hrane in pijače tako dolgo kakor kamele v pustinji, so jih posebno radi uporabljali za »sprehode« brez konca. Ta bataljon je bil vedno na specialnih potovanjih, nikdar pa ne tam, kjer je bil polk.« (Amandus Pepernik, Doberdob, slovenskih fantov grob, Ljubljana 2005, str. 66)



    ruševine na Krasu po uničujočih italijanskih topniških napadih

    » Protinaval!«

    »Hura, Hura!« se čuje iz sto in sto grl. Še ranjenci vpijejo na vso moč, ker drugače ne morejo sodelovati.

    Veselje in pogum nas prevzameta, ko vidimo, kako se bliskajo ostri bajoneti in se zakopljejo v živo maso nasprotnika. Že je nekaj prostora. /.../

    »Pardon! Mia mama, mia mama!« slišimo iz ust sovražnikov.

    Milost? Prej od leva kot od beštij v človeških podobah! Usmiljenje? Ste ga vi imeli ali vaše granate do nas? Sedaj smo mi močnejši! Že se zasadi nož ali bajonet v sovražnikova prsa. Brez prestanka, ne da bi pomislili, ubijamo, ko bi to ne bilo drugače mogoče, in delamo tako marljivo, kot bi vse življenje ne delali drugega. /.../

    Večina naših dela samo s kratkim ročnim orožjem. Klanje je v polnem teku. Stopamo kar po mrtvih in težko ranjenih. Grozno kričanje italijanskih ranjencev nas spravi le še v večjo jezo. (Pepernikova opomba – »Kar se tiče kričanja, so bili Italijani brez konkurence. Če smo jih le malo »žgečkali« z bajonetom, so že kričali, da se je slišalo do Rima. Če je bil Dimec pri taki priliki v bližini in ne preveč »zaposlen«, je vedno rekel:«Glej ubogega siromaka. Zob ga boli, pritisni malo močneje, da ga rešiš trpljenja.«)« (Amandus Pepernik, Doberdob, slovenskih fantov grob, Ljubljana 2005, str. 105-106)

    »Z nestrpnostjo čakamo. Končno zaslišimo nasprotnikovo trobentanje k navalu. Zdaj bo zares...Svetilne rakete – prav tako znamenja za naval – razsvetljujejo temno noč in tedaj zagledamo – strmimo v nepregledno množico Italijanov, vsi obrnjeni proti nam. Kakor daleč seže oko, sami nasprotniki drug pri drugem. Večinoma so bili to bersaljerji s širokimi klobuki in peresi. No, ta peresa manjkajo po navalu mnogim, ker jih nosijo naši fantje v nahrbtnikih. Iz tisoč in tisoč grl nam zveni nasproti:«Avanti Savoja, avanti a Trieste, avanti, avanti!« (»Naprej Savoja, naprej do Trsta, naprej, naprej!«, op.p.) Dosti jih je, zato so tudi pogumni in korajžni.

    Vse je pripravljeno, da nas peščico v prihodnjem trenutku pobijejo in poteptajo. In mi? Samo trdneje zagrabimo za svoje puške. Moramo! Drugega izhoda ni. Bog varuj bežati! Za nami je vse v ognju. Ta zaporni ogenj bi nas požrl do zadnjega. Torej – zdržati! Enoletni prostovoljec Veber, ki se je tega dne, kakor sem že omenil, vrnil z obvezovališča, pride v posebno kočljiv položaj. Ko vidi, da sovražnik naskakuje, pokliče k strojni puški, ki se slučajno nahaja pri njem, še okrog 20 mož in brani tako del, v katerem je sedaj samostojen komandant. Ves čas se pridno brani proti dvema bataljonoma, ki ga zaman skušata obkoliti. Moštvo strojne puške se boji, da bi zmanjkalo municije. Puška sama je tako vroča kakor žareča peč. Vodna para kar žvižga iz odtočne priprave. Sicer pa se tudi on ne bi mogel več dolgo držati, toda v trenutku, ko se je Italijan odvrnil od nas, je postal tudi on prost. Veber sam je bil na obeh rokah ranjen.« (Amandus Pepernik, Doberdob, slovenskih fantov grob, Ljubljana 2005, str. 110 -112)

    »Končno vendar zapuščamo bojišče. /.../ »Nikogar ni več, gospod poročnik!« »Zaboga, samo osemdeset mož? Da bi še čakali, nima smisla, dani se tudi že. Pa pojdimo!« Ostanek bataljona, ki je štel nekoč 1200 mož, odkoraka.« (Amandus Pepernik, Doberdob, slovenskih fantov grob, Ljubljana 2005, str. 146)



    uničeno kraško naselje

    »Cadorna torej ni dobil Trsta, ni bil več vsemogočni poveljnik italijanske armade na Soči, vsaj ne v taki slavi kakor na začetku. Mi pa smo še vedno stali tam, kamor smo bili postavljeni. Držali smo nam poverjeni del, našo zemljo, čeprav smo krvaveli.

    Doberdob je bil v pravem pomenu besede grob slovenskih fantov. Obenem pa je bil ta kraj priča brezmejnega junaštva takratnega rodu, ki je to s svojo srčno krvjo zapisal v Kras, kar ne bo mogla zgodovina izbrisati ali utajiti nikdar.

    Pesem Oj Doberdob nam bo ostala večen spomin na krvavo žetev med našimi. Potomci padlih in narod tistih, ki so svojo kri prelivali na tem kamnitem polju, ne smejo tega pozabiti, saj bi s tem sami sebe ponižali. Takratni borci se niso borili za materialni dobiček; borili so se, da dokažejo, da je njihov narod vreden spoštovanja, da je njihov rod vedno zvest svojim obljubam. Zato čast doberdobskim borcem za svobodo, ki so nam jo junaško priborili.

    »Narod, ki svoje žrtve pozabi, ni vreden da živi!« Ta izrek je slišati vsepovsod. Tudi mi se zavedajmo, da je ravno naš, slovenski narod eden tistih, ki mu ne more nihče ničesar očitati.

    /.../ In naši soborci? Bili smo zelo radikalni. Trpeli nismo bojazljivcev, a nikdar nismo oklevali priskočiti svojemu tovarišu na pomoč. To je nam, našemu narodu v čast in ponos in prav zaradi tega nas sovražniki in soborci spoštujejo.

    Na potomcih takratnih junakov je sedaj vrsta, da si to čast vredno ohranijo. Priborili so jim jo naši očetje in naši bratje s svojo srčno krvjo in zato je dolžnost slehernega Slovenca, da skrbi vedno in povsod, da ne izgubimo tega, kar so nam oni tedaj priborili z največjimi žrtvami in mukami.

    Oni pa, ki so tam zunaj postali žrtve, so mučeniki za svobodo. Njim se mora klanjati slovenski sin, ne pa onim, ki so s polnim želodcem in polno denarnico trobentali v ozadju o svobodi.« (Amandus Pepernik, Doberdob, slovenskih fantov grob, Ljubljana 2005, str. 151 - 153)

    »Zaupali smo na bojnem polju vsakemu prostaku. V ozadju pa smo postali kmalu bolj previdni. Danes pa? Danes sami sebi ne zaupamo, še manj drugim. Kako pa tudi ne? Saj je danes na stotine takih, ki svojo vero, narodnost in prepričanje spreminjajo kakor umazano srajco.

    Če verujemo, potem tudi zaupamo. Brez zaupanja pa ni življenja, vsaj tistega ne, ki bi nam in državi bilo v prid. Zaupanja nam danes manjka! Iščimo prave poti do njega! Storimo vsestransko vse, da se nam ta pot izravna. Odstranimo vse ovire, ki so nam do tega cilja na poti, in narod bo ozdravel. Zidal bo z veseljem doma, kar mu predstavlja domovino, katero vsi ljubimo. One pa, ki temu nasprotujejo, odstranimo ko strupene izrodke, ki so vsakemu zdravemu narodu v škodo.

    Ostanimo zvesti in pošteni. Domovina ravno v sedanjem času potrebuje državljanov, borcev, kakor so bili oni.

    Želimo mir! Hočemo mir! Zato delajmo za razvoj mile naše domovine. Skrbimo za to, da se grozote zadnjega svetovnega klanja ne ponove. Nočemo prepira! Toda bojazljivci nismo, če smo včasih popustljivi! Kakor smo bili prej strah in trepet vsakogar, ki se je hotel polastiti naše zemlje, bomo sedaj zopet brez oklevanja pokazali, da je kri, ki se pretaka po naših žilah, še vedno ista, ki je takrat valovala v junaških telesih doberdobskih borcev.

    Spomini na žrtve svetovnega klanja bodo nas, pa tudi naš maljši rod vedno spodbujali.

    Takratnim borcem na Doberdobu se moramo zahvaliti, da v lepi Sloveniji ne gospodari tujec. Če bi oni takrat popustili, bi privalil v naše kraje in nikoli več ga ne bi mogli spraviti z zemlje, ki mu je tako všeč, saj še sedaj vedno sanja o njej. Godilo bi se z nami tako kot z našimi v Vipavski dolini, na Krasu in drugod. Tujci bi bili v lastni domovini!

    Tega danes marsikdo ne ve in tudi noče vedeti. Toda vsakomur svoje. Oni ki leže strohneli na Krasu ali pa so tam izgubili dele telesa, ko so ustavljali z zadnjimi močmi grozovite navale Italijanov, so bili tisti, ki so nam ohranili domovino. Njim – slava!«

    (Amandus Pepernik, Doberdob, slovenskih fantov grob, Ljubljana 2005, str. 154-155)





    čudovito Doberdobsko jezero



    Pregovor dneva
    Kdor se s tujim jezikom pači, z domačim berači.
    več pregovorov


    Dogodki:
    1944 v Metliki poteka prvo občni zbor Slovenskega časnikarskega društva
    1936 v Španiji ustanovljene mednarodne brigade, med njimi tudi približno 500 Slovencev, ki se v državljanski vojni bojujejo proti Francu
    Smrti:
    1868 Miha Kastelic, slovenski pisatelj, pesnik, knjižničar, urednik (* 1796)


    Poslušaj pesmi na Myspace
    www.myspace.com/hervardi

    YouTube:Zvezna
    YouTube:Domu
    več posnetkov na Youtube



    Spremljaj novice s pomočjo RSS
    www.hervardi.com/vote/rss.xml
    Prijavi se na e-mail novice

    Preglej zadnje novice








    Preizkusi svoje znanje z reševanjem kviza
    Odpri stran s kvizom




    Spletna lestvica malo drugače : si386.com