|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da je Slovenija dežela z močno katoliška tradicijo? Mnogi jo zaradi številnih sakralnih objektov imenujejo kar dežela cerkva. V Sloveniji je po podatkih slovenske rimskokatoliške cerkve skoraj 3000 cerkev, kapelic in drugih "božjih" znamenj.
|
|
Brižinski spomeniki
Ob upoštevanju vseh teh, sedaj nam znanih dejstev, ni prav nič čudno, če
so tudi prvi zapisi v po antični zgodovini Evrope zapisani v slovenščini in
to že v 7. in 8. stoletju, morda pa celo prej. To so besedila v slovenskem
jeziku, zapisana v kodeksu škofa Abrahama, ki je bil škof v
Brižinju/Freisingu na Bavarskem v 10. stoletju. Ta kodeks so našli leta 1803
in ga prenesli leta v Nacionalno knjižnico v München. Tam so leta 1807
odkrili v njem tri besedila v slovenščini: Dva spovedna obrazca in pridigo o
pokori.
Strokovna analiza je pokazala, da so omenjeni zapisi nastali, ko je leta
973 freisinška škofija pod škofom Abrahamom prejela v posest slovenska
ozemlja. Od teh treh besedil je bila očitno pridiga prepisana iz dve
stoletji starejše predloge iz Čedada, kjer je bil takrat sedež Oglejskega
patriarhata, kateremu so cerkveno pripadale slovenske dežele. Latinski
kodeks (sign.: Clm 6426), v katerega so uvezani Brižinski
spomeniki, obsega 169 oštevilčenih pergamentnih listov oz. 338
strani, dimenzije listov so 25,6 cm (višina) x 20,8 cm (širina),
debelina kodeksa s platnicami je 5,9 cm. Vezava je verjetno sočasna: lesene
platnice, prevlečene z belim svinjskim usnjem. Kodeks je nekoč imel tudi
kovinske sponke, ki niso ohranjene, in celo kovinski zatič z verigo, s
katero je bil priklenjen na svoje mesto v knjižnici. Slovenska besedila
so zapisana na f. 78, 158, 159, 160 in 161 (skupaj je popisanih 9
strani).
Jezikoslovec dr. Rudolf Kolarič je k dosedanjim znanstvenim analizam
dodal svoje ugotovitve, ki so povzete v naslednjem odstavku.
Ko je bil škof v Freisingu Abraham (u. 994), je cesar freisinški škofiji
podelil več posesti v slovenski Karantaniji, na Koroškem in Kranjskem.
Škofija je leta 973 podeljene posesti prevzela, to pa se je lahko zgodilo le
tako, da je freisinški ordinarij osebno prišel prevzeti na novo pridobljeno
posest in z oglejskim patriarhom uredil cerkvenopravne zadeve. Takrat so
očitno na sedežu patriarhata - takrat je bil v Čedadu - v skriptoriju
napisali prvi in drugi Brižinski spomenik, kakor stroka imenuje te dokumente
slovenske srednjeveške pismenosti. Drugi spomenik, ki jasno kaže večjo
starost in je treba njegov nastanek umestiti najkasneje v 8. stoletje,
pa je torej prepis dve stoletji starejšega originala. Ta drugi spomenik
je besedilo, ki ga je mogel napisati in uporabljati le škof. Kolarič
dodaja: ť... in da je najverjetnejši pisec morebitnega latinskega
originala, ki pa ga še nismo našli, ako ne samega slovenskega teksta,
oglejski patriarh Pavlin II. (787-802)
V vsakem primeru, neglede na to, ali so bili izvirni teksti, katerih
prepisi so Brižinski spomeniki, napisani v 8., 7., 6., ali v 5. stoletju, je
neizpodbitno dejstvo, da česa takšnega niso mogli napisati “komaj naseljeni
pripadniki slovanskih plemen”, ki so šele pred kratkim prišli iz
zakarpatskih močvirij v srednjo Evropo! Obstajajo neizpodbitni dokazi, da je
bila večina Slovencev, Karantancev, pokristjanjena šele konec 8. in v
začetku 9. stoletja. Če bi se Slovenci s krščanstvom srečali komaj po letu
750, po smrti kneza Boruta in za časa njegovih naslednikov knezov Gorazda,
Hotimira in Valjhuna, bi bilo popolnoma nemogoče, da bi premogli takšne
intelektualce, ki bi iz latinščine v slovenščino prevedli omenjene Brižinske
spomenike in to v takšnem oblikovnem in jezikovnem slogu! Kaj šele, da bi
jih napisali sami! Obstaja pa kar nekaj dokazov, da je bil del Slovencev že
dolgo pred tem vzgajan v krščanski veri. Seveda to nikakor ne gre skupaj s
teorijo o priseljevanju v 6. in 7. stoletju. Tudi slovenski pisec Anton
Vramec, (Slovenec na Ogrskem, prebivajoč v Slovenijeh/Sclavoniae) leta 1578,
v svoji knjigi Kronika, za leto 110 našega
štetja navaja: » Quirinus Apostolski učenik v Siske Varaše (Sisek) ovo vreme
Biskup Slovenski (Zlouenzki) posta i v Kupu (Kolpo) vodo za ime Kristuševo
be veržen vtopljen«. To seveda pomeni, da je leta 110 v rimskem mestu
Sisek živel in delal tudi slovenski škof, ki pa so ga vtopili v reki Kolpi,
kar je popolnoma v skladu z Venetsko teorijo o Slovencih! Kaj bi sicer počel
slovenski škof v Sisku, če tam ne bi prebivali tudi Slovenci?! Če smo
imeli Slovenci svoje krščanske škofe že v letu 110, je povsem logično, da
smo jih imeli tudi v 8. stoletju (v dobi patriarha Pavlina), ne glede na to,
da je bila večina prebivalstva še zmeraj staroverskega. To seveda ni bilo
prav nič čudnega, saj je npr. leta 394 v Vipavski dolini ob reki Hubelj
potekala velika bitka med zagovorniki starorimskega verstva in zagovorniki
krščanstva. Rimljane je takrat vodil staroverski cesar Evgenij. Ta je hotel
zatreti krščansko vero in zagotoviti prevlado starorimskega verstva, vendar
je bil v bitki poražen. To dejstvo pa seveda kaže na to, da krščanstvo še na
prehodu v peto stoletje celo v samem Rimu ni bilo dokončno uveljavljeno, kaj
šele v oddaljenejših provincah, zlasti pa na podeželju!
Posebnost Brižinskih spomenikov je, da gre za najstarejši oblikovan
funkcionalni zapis v danes še živem jeziku v Evropi! Za marsikoga
naravnost osupljiv podatek. V luči slovenetskih zapisov pa povsem logična
posledica.
V Brižinskih spomenikih se premišljeno združujeta srednjeveški
vita activa in vita contemplativa. Dejansko so v tej obliki
nastali okrog leta 970, na podlagi daljšega razvoja karantanskih spovednih
obrazcev in cerkvenega govorništva. Toda zanesljivo gre za prepise najmanj
dvesto let starejših izvirnikov iz 7. ali 8. stoletja. Drugi spomenik ECCE
BI DED NAŠ NE SEGREŠIL, celo kaže na to, da je morebiti izvirnik nastal že v
5. stoletju, saj njegovo besedilo izraža Ciceronov govorniški slog, kar
priča o tem, da bi spomenik lahko nastal že v pozni antiki. Njegove
književne oblike so značilne za zgodnje krščansko slovstvo. Gre za obdobje,
ko je sveti Avguštin v svoji De doctrina cristiana, opozoril krščanske
pisce, da lahko iz staroverskega sveta prevzamejo vse tiste kulturne
vrednote, ki po svoji vsebini niso v nasprotju z duhom krščanstva. Drugi
Brižinski spomenik je posrečena združitev poznoantičnih in zgodnjih
srednjeveških krščanskih prvin. Besedilo tega spomenika predstavlja opomin h
kesanju in v tem primeru predstavlja nekaj izvirno slovenskega.
Drugi Brižinski spomenik, preveden v moderno slovenščino (dr. Franc
Grivec)
Če bi ded naš ne bil grešil, * bi v veke mu bilo živeti, * starost bi ga
ne prijela, * nikoli bi tuge ne imel * niti solznega telesa nikdar, * a v
veke bi mu bilo živeti. * Ko je po zavisti zlodejevi * izgnan bil od slave
božje, * potem so na rod človeški * bolečine in tuge prišle *
in bolezni - in naposled še smrt. * Zopet pa, bratje, spomnimo se, * da i
sinovi božji
imenujemo se.
Zatorej opustimo ta mrzka dela, ki so dela satanova . . .
Morete torej, sinovi, videti in sami razumeti, da so bili prejšnji ljudje
(svetniki) v obličje taki, kakor smo mi, ter so dela zlodejeva zasovražili,
a božja vzljubili.
Zato se jim zdaj v njih cerkvah klanjamo in k njim molimo . . .
Taki pa moremo tudi mi še biti, če taka dela začnemo delati, kakor so jih
oni delali.
Oni so namreč lačne nasičevali, žejne napajali, bose obuvali, nage
odevali, bolnike v božjem imenu obiskavali, zmrzlega ogrevali, tujca pod
krove svoje sprejemali, v temnicah v železne verige vklenjene obiskovali in
v božjem imenu tolažili.
S temi, s temi deli so se Bogu približali . . .
Prvi Brižinski spomenik je očitno obrazec za splošno spoved
(Confessio generalis). Lahko bi rekli, da je bil »položen v usta«
visokemu kleriku: množina v stavku GLAGOLITE PO NAZ REDKA
ZLOUEZA je – glede na drobnost črk, ki sledijo (in povsem
izključujejo možnost skupinskega branja besedila) – majestetična. S to
formulacijo je mogel pozvati vernike k poboljšanju samo človek, ki je imel
sebe pravico šteti za NAZ. Pisec naziva angele krilatci božji. V besedilu se
nahajata dve slovnični prvini, ki sta kasneje v slovenščini izginili –
enostavni pretekli čas in aorist.
Tretji Brižinski spomenik JAZ SE ZAGLAGOLO ZLODEJU, je zelo
podoben bavarski molitvi k sv. Emeranu, ki je bila zelo razširjena v tistem
času. V tem spisu se pojavlja značilno slovenska dolga dvodelna vrstica.
Soglasnik k je velikokrat še nezmehčan in še ni preobražen v č, kot v
primeru na pomoki (na pomoč). Pogosto je tudi akanje in trpni način
prihodnjika.
Veliko energije je bilo v 19. in 20. stoletju vloženo v dokazovanje
neslovenskosti Brižinskih spomenikov. Pri tem so dokaj plodno in aktivno
sodelovali tudi številni predstavniki »slovenske znanosti«. Tako kot celo
vrsto drugih, za slovensko identiteto in narodno genezo pomembnih dokazov,
so tudi Brižinske spomenike hoteli predstaviti kot neslovenske, raje
spomenike slovanščine oz. staroslovanščine! Dejstvo, da so Brižinski
spomeniki napisani v slovenskem jeziku in da je to najstarejše do danes
ohranjeno pričevanje o obstoju katerega koli slovanskega jezika v latinici,
marsikomu ni bilo po godu. Ne zagovornikom pangermanske teorije, tudi ne
zagovornikom panslovanske teorije, pa tudi zagovornikom romanske teorije ne.
Toda neutajljivo slovenskega o-ja v besedi soditi, ki je izpričan v drugem
brižinskem spovednem obrazcu, preprosto ni moč predrugačiti. Pa tudi listine
o ozemeljskih pridobitvah freisinške cerkve na Koroškem in Kranjskem, v času
škofa Abrahama (umrl leta 993 ali 994), ki jo je napisala ista roka kot 2.
in 3. spomenik, ne.
Ko so leta 1995 Brižinski spomeniki prvič izšli v italijanščini, so
Italijani presenečeno in nejeverno ugotavljali, v kako izoblikovanem jeziku
so zapisani. Niso mogli verjeti, da ima nek narod, kaj šele slovenski, tako
stare pisane dokumente, saj je njihov italijanski jezik, dobil svojo obliko
šele mnogo kasneje.
Med slovenska besedila oziroma med besedila v staroslovenskem jeziku, bi
morali Slovenci uvrstiti tudi nekaj pisanih spomenikov v panonskem
slovenskem jeziku, zapisanih v pisavi glagolici, nastalih v letih med 850 in
870, na področju Spodnje Panonije. Med njimi je eden najbolj zanih zagotovo
Zakon sudni ljudem (novoslovensko Zakon sodni ljudem). Seveda pa so nas
tudi v tem primeru “znanstveniki” tako germanskega, kot romanskega in tudi
slovanskega porekla, “prepričali”, da v tem primeru ni šlo za slovenski
jezik, temveč za bolgarski, staroslovanski in cerkvenoslovanski jezik.
Dejstva so seveda drugačna. Šlo je nedvomno za slovenski panonski jezik,
ki se je nekoliko razlikoval od slovenskega karantanskega jezika, bil pa je
zagotovo slovenski! V 19. stoletju, je bila teorija o slovenskem panonskem
jeziku še precej živa, medtem ko je v 20. stoletju, skoraj potonila v
pozabo. Poglejmo si zato eno takšnih razprav iz leta 1878. Ob tem bo
bralcu zagotovo zanimiv slovenski jezik konec 19. stoletja, ki se od
današnjega nedvomno nekoliko razlikuje. Za uvod k tej razpravi, pa
podajam kratek izsek mnenja slovenskega jezikoslovca Franca
Miklošiča, ki hkrati predstavlja tudi zaključek iste razprave: “Če
jaz imenujem staro-cerkveni jezik Sv. Cirila in Metoda panonsko-slovenskega,
naj omenim da ima ime panonsko obsegati tudi Moravsko (deželo), da bode
stvar popolnoma zaznamovana. Jaz sem zdaj namreč tega mnenja, da je bival
slovenski narod ne le na desnem, ampak tudi na levem pobrežju Donave; kako
daleč je bival na levem pobrežju Donave, o tem res neti somnenja reči ne
morem…Navajam nadalje tudi ime, s katerim Slovaki svoj jezik znamenujo
imenujoči ga “jazik slovenski” (zapisano jazyk slovensky); Tudi ta vzrok
vtegne le od onih biti sprejet, ki imajo z menoj prepričanje, da je bilo ime
Sloven izvirno le ime posameznega plemena slovanskega, ne
vsega naroda slovanskega”.
Popolnoma pravilno torej Miklošič ugotavlja tako dejstvo,
da je bilo ime Sloven, ki smo ga zmeraj uporabljali Slovenci in iz
katerega izhajamo mi in Slovaki, ki oboji govorimo slovensko, le ime našega
plemena, nikakor pa ne tudi vseh Slovanov, med katerimi so vsaj še Anti
(Srbi), Rusi itd., kot tudi to, da smo Slovenci nekdaj živeli tudi čez
Donavo v Vindeliciji oz. na Bavarskem (Bavaria Slavica)!
|
|
|
|
|
|
