O društvih

  • Kdo smo
  • Dejavnost in stiki
  • Himna in prapor
  • Kaj je domoljubje
  • Športne aktivnosti
  • Prodaja izdelkov


  • mikice, majice, zastave, kape panter

    V žarišču

  • Novice
  • Referendum 2008
  • Kolumne
  • Nedopustno v Sloveniji
  • Meja s Hrvaško
  • Vaši odzivi
  • V medijih
  • Prenesi si
  • Glasbene lestvice


  • O Slovencih

  • Zgodovina
  • Simboli
  • Zdravica ali Zdravljica?
  • Pesmi
  • Slovenski jezik
  • Osebna imena
  • Slovenski pregovori
  • Slovenski meseci
  • Narodne noše
  • Plesno izročilo na Slovenskem
  • Slovenski prazniki
  • Samostani na Slovenskem
  • Mitologija
  • Heroji in bitke
  • Znamenite osebnosti
  • Avtohtone vrste
  • Zemljevidi
  • Slovenci v zamejstvu in po svetu


  • O Republiki Sloveniji

  • Zgodovinsko ime Slovenija
  • Ustava RS
  • Statistični podatki
  • Uradni simboli
  • Slovenski tolar/evro
  • Regije v Republiki Sloveniji
  • GEOSS
  • Zemljevidi Slovenije
  • Ali ste vedeli?


  • Razno

  • Leksikon
  • Literatura
  • Povezave


  • Avtohtone vrste


    Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo!


    Ali ste vedeli...?
    YOU GOT PWND

    Človeška ribica (Proteus anguinus)





    Lokacija
    Življenjsko okolje človeške ribice (Proteus anguinus) je zelo omejeno. Živi v podzemnih vodah Dinaridov vzdolž Jadranskega morja, vse od Benetk do Hercegovine (Istra, Slovenija, Dalmacija). Najraje ima podzemne vodne sisteme v kraškem okolju z mirnimi, dobro prezračenimi vodami in stabilno nizko temperaturo vode. Človeška ribica je bila prvič najdena in opisana na slovenskem krasu, in tudi največ raziskav je bilo izvedenih na živalih najdenih na slovenskih tleh.


    foto: Arne Hodalič

    Značilnosti
    Človeška ribica je povsem prilagojena stalni temi, saj preživi v globinah podzemnih jam celo življenje. Njena koža ne vsebuje zaščitnega pigmenta in je bledikasta z roza odtenkom, ki je posledica kožnih kapilar (po barvi kože je podobna beli rasi človeštva - od tod njeno ime). Pri ličinkah so oči še dobro vidne, pozneje pa zakrnijo in jih preraste koža. Hruškasta glava se končuje s prisekanim in sploščenim gobčkom. Sprednji nogi imata po tri prste, zadnji pa le po dva. Od strani sploščen rep, ki je prilagojen plavanju, je malenkost krajši od trupa. V vodi preživi celo svoje življenje in diha s škrgami, čeprav ima razvita tudi preprosta pljuča. Človeška ribica je z dolžino 25 do 30 cm največja jamska žival na svetu ter edini jamski vretenčar v Evropi. Črna človeška ribica (Proteus anguinus parkelj) ima dobro razvite oči in črno pigmentirano kožo zaradi redne izpostavljenosti soncu, saj prihaja na površje zaradi hrane. Je povsem avtohtona vrsta, saj je do sedaj najdena samo v Beli Krajini na jugovzhodu Slovenije.


    foto: Slavko Polak

    Problem
    V devetnajstem in v začetku dvajsetega stoletja je bila človeška ribica deležna velikih simpatij s strani znanstvenih krogov širom sveta, saj je skoraj vsak želel videti in proučevati to redko živalsko vrsto. Zaradi tega je človeška ribica postala zanimiv trgovski predmet, ki je lahko prinesel velike zaslužke, kar je postopoma privedlo do zmanjševanja primerkov te živalske vrste.

    Preživetje človeške ribice je odvisno od ohranjanja velikih vodnih jamskih sistemov in ohranjanju gozdnih in travnih površin nad njimi. Turizem, gospodarske spremembe in industrijsko onesnaževanje predstavljajo danes tej ogroženi vrsti glavno grožnjo. Dokazano je zmanjševanje populacije človeške ribice, za kar obstaja več možnih razlogov: (1) spremembe in izgube habitatov; (2) pesticidi, gnojila in drugi onesnaževalci; (3) povečana smrtnost zaradi iztrebljanja za potrebe trgovine in zbiralstva.

  • Povzeto po: http://www.fgg.uni-lj.si/izh/izh1/0_Dokumenti/Projekti/proteus/index_si.htm


  • Telesna zgradba in življenjske navade
    Močeril je z dolžino od 25 do 30 cm največja jamska žival na svetu. Je jamski vretenčar in endemit.

    Telo ima kačasto, vloga po 2 parov drobnih nog, ki sta si daleč narazen, s po 3 prstki na sprednjem in po dvema na zadnjem paru, je pri gibanju le pomožna.
    Od strani sploščen rep, ki ga obroblja kožnata plavut, je prilagojen plavanju.
    Hruškasta glava se končuje s prisekanim in sploščenim gobčkom. Ustna odprtina je majhna, v ustih so drobni zobje. Diha z zunanjimi škrgami(po 3 razvejeni šopi na vsaki strani tik za glavo); škrge so zaradi krvi, ki preseva skozi steno, živordeče. Ima tudi preprosta pljuča, vendar je vloga kožnega in pljučnega dihanja drugotna.
    Močeril je plenilec, hrani se z različnimi vodnimi živalmi. Brez hrane lahko živi več let.

    Razmnoževanje
    Spola se na zunaj le malo razlikujeta. V laboratoriju leže jajca (do 70, premer okoli 12 mm). Embrionalni razvoj traja, odvisno od temperature vode, od 3 do 5 mesecev, postembrionalni pa do 130 dni.

    Znanih je nekaj primerov živorodnosti (po 2 precej razvita mladiča). Spolno dozori po 14 letih v podobi ličinke. Živi do 100 let.

    Zunanji videz
    Močeril je s prilagajanjem okolju izgubil kožno barvilo (rahlo se pojavi pri mladičih ali razvije na svetlobi); izjema je belokranjski črni močeril (Proteus anguinus parkelj), ki je izvirnejša rasa. Izgubil je tudi oči (pri mladičih drobni črni piki, ki pozneje zakrnijo in ju preraste koža; pri črnem močerilu so normalno razvite). Koža brez temnega pigmenta je zaradi krvi, ki proseva skoznjo, rahlo rožnata (barva človeške polti, odtod ljudsko ime človeška ribica), zaradi riboflavina pa rumenkasta. Za svetlobo je občutljivo vse telo. Svojevrstno je razvito notranje uho, ki je hkrati ravnotežni in slušni organ. Močeril verjetno zaznava tudi šibka električna polja v vodi.

    Druga poznana imenovanja
    Ime izhaja iz poimenovanja »temnotna močerila«. Znanih je še več izpeljank: močarile, močarilček, močerilec in druga imena (v Stični človeška rib/ic/a, bela riba, na Vrhniki bela kačica...).

    Domnevno je močeril prvič upodobljen (2 para kač s krili, ki so morda škrge) v reliefu na kamnitem obodu beneškega vodnjaka iz 10. stoletja, ki verjetno izvira s Krasa.

    Žival je prvič nedoločno omenil Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske (1689) kot zmajevega mladiča v zgodbi, ki ji ni verjel. Žive mladiče je prvi dobil iz Stične G.A. Scopoli; preparirane primerke in risbe živali je razposlal nekaterim naravoslovcem in zbirateljem.

    Z znanstvenim opisom ga je prehitel Joseph Nicolai Laurenti (1768) s kratkim opisom in poimenovanjem Proteus anguinus.

    Zgodovina
    Prve anatomske raziskave je začel Carl Franz Anton Ritter von Schreibers v dunajskem muzeju. Živali mu je pošiljal Žiga Zois. Schreibers je žival 1801 predstavil v londonski Kraljevi družbi, pozneje v Parizu. Odtlej je močeril svetovno znan in do zdaj predmet številnih raziskav.

    Zaradi velikega zanimanja je bil močeril v 19. stoletju in deloma še v 20. stoletju zanimiv trgovski predmet.

    V Sloveniji so ga zavarovali leta 1922 z vsem jamskim živalstvom, leta 1982 pa so ga uvrstili v seznam redkih in ogroženih vrst, s katerimi je strogo prepovedano trgovati. Ogroža ga onesnažena voda.

    Ponekod v Sloveniji je izginil.

  • Povzeto po Wikipediji: http://sl.wikipedia.org/wiki/%C4%8Clove%C5%A1ka_ribica



  • Pregovor dneva
    Modra ušesa se ne zmenijo za neumne besede.
    več pregovorov


    Dogodki:
    1947 sprejeta prva slovenska ustava
    1601 škof Tomaž Hren in deželni glavar Jurij Lenkovič izženeta vse protestante iz Kranjske
    Rojstva:
    1878 Vinko Vodopivec, slovenski skladatelj († 1952)


    Poslušaj pesmi na Myspace
    www.myspace.com/hervardi

    YouTube:Zvezna
    YouTube:Domu
    več posnetkov na Youtube



    Spremljaj novice s pomočjo RSS
    www.hervardi.com/vote/rss.xml
    Prijavi se na e-mail novice

    Preglej zadnje novice








    Preizkusi svoje znanje z reševanjem kviza
    Odpri stran s kvizom




    Spletna lestvica malo drugače : si386.com