O društvih

  • Kdo smo
  • Dejavnost in stiki
  • Himna in prapor
  • Kaj je domoljubje
  • Športne aktivnosti
  • Prodaja izdelkov


  • mikice, majice, zastave, kape panter

    V žarišču

  • Novice
  • Referendum 2008
  • Kolumne
  • Nedopustno v Sloveniji
  • Meja s Hrvaško
  • Vaši odzivi
  • V medijih
  • Prenesi si
  • Glasbene lestvice


  • O Slovencih

  • Zgodovina
  • Simboli
  • Zdravica ali Zdravljica?
  • Pesmi
  • Slovenski jezik
  • Osebna imena
  • Slovenski pregovori
  • Slovenski meseci
  • Narodne noše
  • Plesno izročilo na Slovenskem
  • Slovenski prazniki
  • Samostani na Slovenskem
  • Mitologija
  • Heroji in bitke
  • Znamenite osebnosti
  • Avtohtone vrste
  • Zemljevidi
  • Slovenci v zamejstvu in po svetu


  • O Republiki Sloveniji

  • Zgodovinsko ime Slovenija
  • Ustava RS
  • Statistični podatki
  • Uradni simboli
  • Slovenski tolar/evro
  • Regije v Republiki Sloveniji
  • GEOSS
  • Zemljevidi Slovenije
  • Ali ste vedeli?


  • Razno

  • Leksikon
  • Literatura
  • Povezave


  • Heroji in bitke


    Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo!


    Ali ste vedeli...?
    da je slovenska tradicionalna praznična jed tako imenovana potica? Potico - zvit kvašen kolač, ki ga gospodinje nadevajo z orehi, makom, rozinami, različnimi zelišči, skuto, medom ali celo z ocvirki najdemo po vsej Sloveniji ob vseh priložnostih. V zadnjih časih pa je potica postala tudi eden bolj prepoznavnih znakov Slovenije najrazličnejših mednarodnih državniških, kulturnih in športnih srečanjih.

    Danilo Zelen





    Družina Zelenovih izhaja iz Senožeč na Primorskem. Med Primorci so vedno veljali kot zavedna, odločno slovenska družina. Dedek Josip Zelen, je bil v mandatu pred 1890 izvoljeni trški župan. Oče, Ivan Zelen pa je upravljal trgovino in obdeloval manjšo posest s sadovnjakom. Po premoženju so Zelenovi sodili med dokaj premožne družine. Danilo Zelen je bil šesti izmed sedmih otrok. Rodil se je 9. Malega srpana 1907. Imel je štiri starejše sestre, starejši brat je umrl star pet let, mlajšega, Milovana, pa so leta 1944 v tržaški Rižarni ubili nacisti.

    Danilo je že pri desetih letih zapustil svoj rodni kraj in se v Ljubljani vpisal na realko. Maturiral je 25. Rožnika 1925. Vmes je leta 1920 uradno postal italijanski državljan in s tem v svoji matični, narodni državi, tujec. S tem se ni nikoli sprijaznil. V vpisnih listih študentov, je v rubriki narodnost vselej navedel »slovenska«. Po nastopu fašizma v Italiji, ga je proces raznarodovanja Slovencev, vzpodbudil v brezkompromisni boj proti šovinističnemu italijanskemu okupatorju. Leta 1925 se je Zelen vpisal na ljubljansko univerzo, na elektrotehnični oddelek tehnične fakultete. Opravil pa je le nekaj izpitov, saj se je nato v celoti posvetil protifašističnemu boju. Po letu 1928 je v Senožeče in nasploh v okupirano Primorsko, prihajal le še ilegalno. V teh letih sta se iz Senožeč v Ljubljano priselila tudi njegova starša, čeprav ni znano točno kdaj. Leta 1933 sta kupila hišo na Tyrševi ulici in tedaj se je k njima priselil tudi Danilo. Pred tem je v obdobju od 1917, do 1933 zamenjal najmanj 12 stanovanj, zanesljivo pa jih je bilo še več.

    Zaradi protifašističnega delovanja, ga je začela že zelo zgodaj zasledovati jugoslovanska policija. Pravilneje bi bilo zapisati velesrbska policija in tudi vojska, ki sta hoteli na vsak način imeti kontrolo nad primorskimi emigranti, še zlasti pa nad slovenskimi nacionalisti in »iredentisti«. V organiziran protifašistični boj se je Danilo Zelen vključil že pri 18. letih. Že leta 1925 je pričel ilegalno prestopati krivično mejo ter s tem početjem nadaljeval vse do svoje smrti 1941.

    Na obravnavi prvega tržaškega procesa 1930, so italijanski fašisti Zelena uvrstili med člane ORJUNE in očitno še niso vedeli, da je že bil član TIGRA. Prav organizacija ORJUNA je do leta 1927 vodila organiziran protifašistični boj na Primorskem. Primorske »ORJUNAŠE« so podpirali nekateri politični in vojaški jugoslovanski krogi. Toda vselej le toliko, kolikor jim je samim odgovarjalo. Ob otoplitvah odnosov med Beligradom in Rimom, so delo ORJUNE na Primorskem pogosto tudi blokirali. Beligradu in Rimu je šlo le za to, da sta imela kontrolo nad slovenskimi nacionalisti. Zato je bila ustanovitev TIGRA, leta 1927, kot samostojne ilegalne organizacije slovenskih nacionalistov v ISTRI, na Goriškem, Beneškem, Tolminskem in Bovškem, v Brkinih in delu Notranjske, edina pravilna narodnoobrambna poteza Slovencev.

    Danilo Zelen je že leta 1928 skupaj s Tonetom Černačem in Justom Godničem sestavljal eno izmed najuspešnejših trojk TIGRA v vsem njegovem obstoju. Leta 1929 se je moral Zelen pred aretacijo umakniti iz Gorice. V »emigraciji«, je v Ljubljani ustanovil enotno vodstvo TIGR na Slovenskem. To je delovalo v strogi ilegali dvanajst let, vse do leta 1941!

    Osebnost Danila Zelena je vsekakor večplastna. Bil je sposoben praktično v enem dnevu »igrati« popolnoma nasprotne vloge. Nekje preberemo, da je cele dneve bral, kmalu nato je bil elegantno oblečen na plesu v Kazini, naslednji dan pa že v povsem preprosti obleki, s pištolo v roki, skrit v seniku in čakajoč svoje soborce na planini. Bil je izbranec med izbranci, širokega svetovnega nazora in razgledanosti, hkrati pa bojevnik zmožen dejanj velikega formata. Predvsem pa Zelena pooseblja ena sama povsem jasna in svetla ideja – čimprejšnja osvoboditev Slovencev na Primorskem izpod fašističnega tiranstva in njihova priključitev k matičnemu narodu, k Sloveniji! Bil je energičen ter čuten, hkrati pa je deloval kakor natančen in uglašen instrument. V vseh številnih kočljivih situacijah v njegovem pestrem življenju ilegalca in gverilskega vodje, ni nikdar izgubil zdrave razsodnosti. V svojem dolgoletnem protifašističnem boju in tveganih ter drznih gverilskih akcijah, ga italijanski okupator nikdar ni ujel. Ko pa se je 16. Velikega travna leta 1941 znašel obkoljen v obroču, je raje storil samomor, kakor da bi se Italijanom živ predal! Nekaj takšnega zmorejo le velike, odločne in trdne ter jasno izoblikovane osebnosti.

    Med njegovimi ožjimi znanci in prijatelji, poleg znanih soborcev, kot so vodja TIGR Albert Rejec, pa Ferdo Kravanja, Tone Černač, Just Godnič, Anton Majnik, Ferdo Bidovec, Fran Marušič, Jože Kukec, Dorče Sardoč in številni drugi člani TIGR, pa političnih ter narodnobuditeljskih voditeljev, kot so fizik in publicist dr. Lavo Čermelj, dr. Ivan Matija Čok ter dr. Rado Bordon, so bili tudi pisatelj in zdravnik Bogomir Maganja, slikar Ljubo Ravnikar, slovita slovenska filmska igralka Ida Kravanja - Ita Rina, gledališki režiser Ferdo Delak, šahovski velemojster, prof. Milan Vidmar, pa arhitektka Marija Milka Bahovec. Resnično torej dokaj pestra in široka druščina.

    Zelen je vsekakor z leti postal eden najpomembnejših osebnosti TIGR. Bilj je dejansko gverilski ali drugače rečeno vojaški vodja TIGR. Organizacija TIGR je bila sestavljena iz TROJK. Več trojk je sestavljalo SRENJO, Danilo Zelen, pa je že leta 1929 načeloval skupini predstavnikov najmanj 15. SRENJ, kot je razvidno iz preiskave v zvezi s prvim tržaškim procesom. Navodila Zelena vodjem srenj ,so bila: »Treba je zbrati informacije o lokaciji in učinkovitosti vojaških sil, o njihovi sestavi, o objektih, mostovih, cestah, skladiščih orožja, municije in bencina ter dobaviti ustrezne načrte.« Poleg tega je Zelen vodjem srenj dajal tudi natančna navodila o posameznih akcijah ter jih poučeval o načinih konspirativnega delovanja, organiziranju kurirskih zvez in podobnem.



    Po letu 1932 je TIGR aktivno pričel z zbiranjem orožja za vstajo na Primorskem. Vstajo so nameravali izvesti okrog leta 1940. Skupine tigrovcev so nameravale, oborožene z lahkim orožjem, mitraljezi in eksplozivom, najprej izvesti diverzantske napade na prometni infrastrukturi, nato napasti vojaška skladišča in z gverilskim načinom boja delovati v italijanskem zaledju ter tam dočakati prihod jugoslovanskih čet. V ta namen so se nekateri člani TIGR tudi povezali z jugoslovansko obveščevalno službo. Toda namesto do vstaje, je prišlo do izdaje in do aretacije številnih tigrovcev ter do drugega tržaškega procesa leta 1941.

    Zelen je sodil v najožje vodstvo TIGR. Izredno se je zavzemal za to, da bi čim večje količine orožja pripeljali na Primorsko ter ga tam skrili, za potrebe vstaje. V ta namen je izpeljal izredno pogumno in predrzno akcijo. Fašistična Italija je podpirala hrvaško fašistično Stranko Prava in njene ustaše. Blizu Nagy Kaniže (Janka Pusta) so ustaši imeli svoje vadbišče. Italijanski fašisti so jim čez avstrijsko ozemlje poslali vagon orožja. Zelen je za to zvedel od svojih obveščevalcev, ter v Gradcu preusmeril vagon proti Ljubljani. Tako je orožje namenjeno ustašem, po Zelenovi zaslugi prišlo v roke organizacije TIGR. Iz Ljubljane so ga člani TIGR z Jesenic, Kranja, Celja, Maribora in Ljubljane, v številnih nočnih pohodih prenesli na Primorsko in ga tam poskrili v kraških jamah.

    Zelen je v svojem prvem obdobju pri TIGR, osebno sodeloval v številnih gverilskih akcijah in likvidacijah fašistov širom zasedene Primorske. Leta 1934 je hotel osebno napraviti atentat na italijanskega »duceja« Mussolinija. Hotel je oditi v Rim, kot Nemec in tam ob priložnosti ustreliti Mussolinija. V načrt se je poglobil s vso svojo zavzetostjo. Šele vodja TIGR, Albert Rejec, ga je moral z vso svojo avtoriteto, opozoriti, da kot vojaški vodja tigrovskih skupin, nosi odgovornost do vseh članov TIGR in se zato ne sme osebno izpostavljati v takšnem smislu. Zato je Zelen od takrat naprej vso svojo energijo usmeril v utrjevanje Organizacije. Bil je aktiven praktično povsod, od Ljubljane, preko Postojnskega, Pivškega, v Brkinih, na Tržaškem in na Krasu, Na Goriškem, v Vipavski dolini, na Tolminskem in Bovškem, na Gorenjskem in celo v tretjem Rajhu, na Koroškem!

    Skupaj z Albertom Rejcem se je leta 1935 odpravil tudi v Pariz ter se tam sestal z Antifašistično koncentracijo (zvezo v Italiji ukinjenih strank – socialisti, socialdemokrati, republikanci). S KPI se je pogajal o sodelovanju TIGR in slovenskih komunistov, članov KPI, v t.i. Julijski krajini. Skupaj z Rejcem sta nato v imenu Organizacije TIGR podpisala akcijski sporazum, ki je Slovencem v Italiji priznaval pravico do narodne osamosvojitve. Pravzaprav ga je skupaj z njima podpisal tudi Just Godnič, vendar sta v Pariz odšla sama, zaradi pomanjkanja finančnih sredstev. Na podlagi tega sporazuma, sta se 15. Velikega srpana, leta 1939, v Ljubljani tudi sestala predstavnik slovenskih komunistov v KPI Pinko Tomažič in Zelen. TIGR je takrat po njunem dogovoru predal del spravljenega orožja, komunistom. Ta naloga je bila ob sodelovanju članov obeh organizacij opravljena v mesecu Grudnu 1939.

    Istega leta se je vodja TIGR Albert Rejec v Beligradu povezal z britansko obveščevalno službo Intelligence Service. Zelen je nato na podlagi tega sporazuma leta 1940 organiziral skupaj s Ferdom Kravanjo več sabotažnih akcij na Koroškem v tretjem Rajhu in v Trbižu v Italiji. Pravzaprav so bile vse akcije izvedene na Koroškem, ker je tudi Trbiž, v bistvu koroško mesto, kakor tudi vsa Kanalska dolina, le da je ta del Koroške leta 1918 okupirala Italija in ga ima še danes. Nacistično zunanje ministrstvo je zato od jugoslovanske vlade v Beligradu zahtevalo njegovo izročitev. Zelen se je zato zamaskiran z umetnimi brki in s črno pobarvanimi lasmi iz Slovenije umaknil v Beligrad. Čez nekaj časa se je prav tako maskiran spet vrnil v Ljubljano.

    Od tam je skupaj z Justom Godničem odšel v hribe nad Reko v Kvarnerju. Poleti je na otoku Rabu obiskal dr. Lava Čermelja, ki je tam letoval. Meseca Grudna 1940 je znova odšel v Beligrad, Svečana 1941, pa je bil na otoku Sušak. V Novi pri Crikvenici so se nato sestali Zelen, Rejec in Godnič. Zelen in Godnič pa sta se v Ljubljano vrnila 25. Sušca 1941. Tam je Zelena že čakal mobilizacijski poziv. Njegova enota je bila razporejena v Višnjo goro, dodeljen pa je bil obveščevalni službi. Takrat so bili spet povsem dobri prav vsi, tudi tisti, ki jih je jugoslovanska policija pred tem preganjala in iskala, tako kot Zelena. Po razsulu jugoslovanske vojske se je tudi Zelenova enota razšla.

    11. Malega travna 1941 se je Zelen javil v Ribnici, pri zvezi Antona Majnika, Jožetu Zalarju. Izročil mu je dogovorjeno geslo – polovico razglednice ljubljanskega tromostovja. Po Majnikovem predhodnem naročilu, je Zalar nato Zelena skril v opuščeni ogljarski koči. Naslednji dan se je iz razpadle jugo vojske vrnil Anton Majnik. Zelen, Majnik in Zalar so se zatem skrili v Majnikovem bivaku. Po nekaj dneh so sklenili, da Zalar ostane doma in ostala dva oskrbuje s hrano in informacijami. Sredi Malega travna se je Zelenu in Majniku pridružil še Ferdo Kravanja. Vsa trojica je nato ves mesec nabirala odvrženo orožje jugoslovanske vojske, ki je ležalo raztreseno po poljih, travnikih in poteh. Zlagali so ga v zemljanke, cel voz pa so ga odpeljali k sodelavcu Fajdigi v Sodražico. Del orožja sta Zalar in Šeško iz Kočevja tudi vskladiščila v zaselku Boncarje, kakšnih 20 kilometrov oddaljenem od Ribnice.

    Po enem mesecu bivanja v Majnikovem bivaku, se je trojica odločila, da se bodo premestili drugam. Majnik je v ponedeljek 12. Velikega travna 1941 naročil Zalarju, da jim priskrbi ključ Čeršakove lovske koče na Mali gori nad Ribnico. Dobro založena z orožjem in strelivom je trojica 12. Velikega travna z vetrihom odprla vrata koče in v njej prenočila. Kako to, da je naslednjega dne okrog 9. ure zjutraj nanje naletela skupina karabinjerjev in žandarjev, je vse do danes ostalo ne povsem pojasnjeno. Govorilo se je, da je trojko izdal neki Trinkhaus, prav tako pa je bil za izdajo osumljen tudi bivši jugoslovanski žandar Josip Pišorn.



    Dejstvo je, da je že ob sedmi uri zjutraj 13. Velikega travna 1941, sedem policistov zapustilo Ribnico in se povzpelo na Malo goro, 2 kilometra od cerkve Svete Ane. Okrog 9. ure zjutraj so kočo na Mali gori obkolili štirje italijanski karabinjerji in trije bivši jugoslovanski orožniki. Pišorn je razporedil svoje ljudi okrog koče, sam pa se je previdno približal vratom in dvakrat glasno zavpil: 'Odprite vrata!' Ko je poskusil vstopiti v kočo, ga je zadel strel v trebuh. Streljal je Kravanja. Eden izmed karabinjerjev je streljal nazaj in krogla se je od ključavnice vrat tako nesrečno odbila, da je ranila Ferda Kravanjo v rebra in prsa. Takoj za tem se je pričelo splošno obstreljevanje. Ker karabinjerji obkoljenim niso mogli do živega, sta jim okrog 12.30 ure prišla na pomoč dva oddelka italijanskih karabinjerjev in vojakov z minometi ter strojnicami. Prispelo je še šest novih karabinjerjev in dvajset vojakov voda prvega bataljona drugega polka divizije sardinskih grenadirjev. Vod je bil sestavljen iz dveh desetin, desetine strelcev in desetine minometalcev, poveljeval pa mu je podporočnik Taglienti.

    Trojko je skupaj obkolilo 34 sovražnikov. Kočo so v času trajanja boja zasuli s skupno 46 minami in ročnimi bombami. Obkoljena trojica se je kljub sovražni premoči in brezizhodnem položaju, odločila da se Italijanom ne bo predala in se bo raje borila do konca. V nadaljnjem obstreljevanju je bil nato hudo ranjen Danilo Zelen. Strel iz puške, je poškodoval njegova pljuča in jetra, a je vseeno ostal pri zavesti ter nadaljeval z bojem. V skladu z medsebojnim dogovorom, si je hudo ranjeni Kravanja zatem pomeril v glavo, ustrelil in se zgrudil. Vendar pa rana ni bila smrtna, saj mu je le oprasnila čelo. Kljub temu je Kravanja padel v nezavest. Danilo Zelen se je nato prav tako sam ustrelil v glavo, kot se je zaobljubil. Trojka se je desetkrat močnejšemu in bolje oboroženemu sovražniku upirala kar štiri ure! Ko so čez nekaj časa Italijani vdrli v kočo so našli mrtvega Zelena ter hudo ranjenega nezavestnega Kravanjo. Anton Majnik je bil nepoškodovan in so ga vklenili, vendar jim je kasneje pobegnil.

    Spopad na Mali gori, 13. Velikega travna 1941 je bil prvi oboroženi spopad na Slovenskem, po kapitulaciji Jugoslavije. Vse do osamosvojitve, je bilo to dejanje članov oziroma celo vodij TIGR zamolčano slovenskim rodovom. Dan vstaje slovenskega naroda smo praznovali na dan 22. Malega srpana, ko je eden izmed članov Vos streljal na drugega Slovenca, orožnika v Ljubljani. Čeprav to dejanje sploh ni bilo primerljivo z bojem na Mali gori in čeprav se je to zgodilo 2 meseca in 9 dni kasneje! Vse to samo zato, da so imeli komunisti vodilno vlogo v uporu proti okupatorju. Seveda pa tudi ni bilo sprejemljivo, da bi Slovenci praznovali dan vstaje pred Srbi!

    Kapetan Onis, italijanski vojaški obveščevalec, je ugotovil istovetnost mrtvega Danila Zelena. Ko so fašisti ugotovili, za koga je šlo, je to povzročilo strašansko veselje in odmev. Zelenovo truplo so identificirali z več pričami. O spopadu na Mali gori in o smrti Danila Zelena je v Rim poročal tudi visoki komisar Ljubljanske pokrajine Emilio Grazioli. Njegovo poročilo so pokazali celo osebno Mussoliniju in v njem zapisali, da jim je uspelo ubiti »Italiji najbolj nevarnega terorista.« V poročilu generala Robottija pa so celo ponaredili dejstva in zapisali, da je »v junaškem boju karabinjer Leone v samoobrambi pokončal najbolj nevarnega terorističnega vodjo«. Novico je med drugim tržaškim procesom v sodni dvorani z vidnim veseljem in zadovoljstvom objavil tudi fašistični državni tožilec Carlo Fallace, ki je med obravnavo zmagoslavno vzkliknil: »Sporočam vam, da je bil v spopadu z našimi vojaki ubit Danilo Zelen, eden največjih in zloglasnih sovražnikov fašistične Italije«.

    Ne glede na kopico laži, ki so jih po Zelenovi smrti razširjali Italijani, je bilo nesporno medicinsko ugotovljeno, da je velik Slovenec umrl za posledicami dveh smrtnih ran. Prve, po strelu iz puške v predel pljuč in jeter ter druge »v umirajočem stanju v samomorilnem namenu«.

    Žal je smrt, edinega med vsemi tremi tigrovci, v spopadu na Mali gori, doletela prav Zelena. S tem je organizacija TIGR že na začetku vojne izgubila svojega vojaškega vodjo. Slovenci pa smo z njegovo smrtjo izgubili velikega borca in neustrašnega vojaka, sposobnega organizatorja, poveljnika, dolgoletnega bojevnika proti fašistični Italiji in sonarodnjaka, ki je v svojem življenju storil in dal prav vse, da bi Slovenci lahko zaživeli svobodno in združeni v Zedinjeni Sloveniji! Slava mu!



    Danilu Zelenu

    Če greš s srcem v boj,
    v tebi je žar, v tebi je moč,
    zato preziraš strah in smrtni znoj.

    Če greš s srcem v boj in veš zakaj,
    pred tabo je cilj,
    zato ne izbiraš poti, ne v pekel in ne v raj.

    Če greš s srcem v boj, prižigaš plamen
    in se ga ne bojiš, lahko z njim vnameš druge
    ali sam v njem zgoriš.

    Če greš s srcem v boj, ne rabiš zastav,
    tvoj bojni prapor je ljudstva trpljenje,
    le njemu zastavljaš srce in življenje.

    Če greš s srcem v boj in padeš neznan,
    drugi pobirajo tvoje sadove,
    a ko omahneš v smrt, je konec boja in sanj.

    TI ŠEL SI MED PRVIMI V BOJ,
    KO ČLOVEK NI VIDEL IZHODA
    IN PADEL TAKRAT SI, KO MNOGIM BILA JE
    ŠE TUJA BESEDA SVOBODA.

    Andrej Jelačin, Senožeče, 2.6.1991
    Danilu Zelenu ob 50-letnici njegove smrti.



    Pregovor dneva
    Dejanja so glasnejša od besed.
    več pregovorov


    Smrti:
    1997 1997 - Franci Zagoričnik, slovenski pesnik, prevajalec (* 1933)
    1901 Josip Murn - Aleksandrov, slovenski pesnik (* 1879)


    Poslušaj pesmi na Myspace
    www.myspace.com/hervardi

    YouTube:Zvezna
    YouTube:Domu
    več posnetkov na Youtube



    Spremljaj novice s pomočjo RSS
    www.hervardi.com/vote/rss.xml
    Prijavi se na e-mail novice

    Preglej zadnje novice








    Preizkusi svoje znanje z reševanjem kviza
    Odpri stran s kvizom




    Spletna lestvica malo drugače : si386.com