|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da je pomemben simbol slovenstva lipa oziroma lipov list? Mati vseh slovenskih lip pa je gotovo Najevska lipa, ki naj bi bila stara več kot 780 let, v prsni višini pa njen obseg znaša kar 12.5 m! Ob tej lipi se vse od osamosvojitve Slovenije leta 1991 vsako leto Velikega srpana na srečanju zberejo tudi vsi najpomembnejši slovenski državniki.
|
|
Drežniška koza
Vas Drežnica (540m) in njeni zaselki Magozd, Jezero, Ravne in Kosec so
raztreseni po planjah, ki se razprostirajo nad dolino Soče, vzhodno od
Kobarida. V ozadju se strmo vzdiguje mogočni Krn (2245m) in daje s svojo
podobo odločilen pečat idilični drežniški krajini. Vendar pa gorska idila
sama po sebi Dražničanom ni omogočala preživetja. Vaščanom je poleg
skromnega polja omogočala obstoj predvsem živinoreja. Redili so govedo in
tudi veliko drobnice.
Med številno drobnico sta se ohranili tudi domači pasmi ovce in koze. Obe
sta bili in sta še razširjeni tudi na širšem območju ob gorenji Soči. Vsled
tega je bila pasma domače ovce poimenovana kot »bovška«. Domača kozja pasma
pa je bila vpisana pod imenom Drežniška koza, ker je bila za Drežnico in
njen predel najbolj značilna. Na območju Drežnice odbirajo v reji te pasme
tiste koze, ki dajejo več mesa. Na Bovškem pa odbirajo tiste, ki dajejo več
mleka, saj iz njega, v določenem razmerju s kravjim in ovčjim mlekom,
izdelujejo znameniti bovški sir.
Drežniška koza je lepega videza, večinoma rogata (70-80% koz). Živali so v
prevladujoči meri črne barve, z rožo ali zvezdo na čelu. Pojavljajo pa se
tudi sivo-črne ali črno-rjave in tudi lisaste. Nekatere živali imajo brado,
pa tudi zvončke pod vratom. Teža koze znaša od 40 do 60 kg. Kozli so precej
večji in tehtajo od 20 do 30 kg več. Drežniške koze so lepe in dokaj živahne
živali. Pasle so se prosto, in se še, ker jih pastirji le stežka
obvladujejo.
Raziskave so pokazale, da so ljudje udomačili koze že okoli osem tisoč let
pr. Kr. Njihovo genetsko drevo kaže tri skupine: A (pasme prisotne po vsem
svetu), B (azijske pasme), C (neskladno razporejene pasme). Drežniška koza
spada v skupino A. Še do pred nekaj desetletji po Tolminskem razširjena
rumena koza, od katere je ostalo le še nekaj živali, spada v skupino C.
Drežniška koza je dragocena domača pasma, saj pregled njenih genotipov kaže
na njene čistokrvne prednike. Kot pasmo so jo uradno priznali šele leta
2000. V genski banki je iz te pasme vpisanih okoli 200 koz in 6 kozlov.
V gorskih in hribovskih vaseh je reja koz že od davna dopolnjevala
govedorejo. Toda preveliki tropi koz, še zlasti v prosti paši pozimi, ko so
koze objedale poganjke mladega drevja in grmovja, so na rasti in razvoju
gozdov povzročali veliko škodo. Vsled tega so bili vse od 18.stol. dalje, ko
je država prevzela skrb nad gozdovi, spori med gozdarji in rejci koz vedno
bolj pogosti. Ne samo to, tudi dežele nekdanje monarhije so s svojimi zakoni
začele omejevati število koz. Med temi tudi Goriška, pod katero so spadali
predeli ob gorenji Soči, kjer so redili Drežniško kozo.
Kozji tropi so se občutno zmanjšali. Nekatere planine kot Kukla in Veverica
nad Trento, Možnica za Rombonom, Baban in Drnhola nad Žago in še katera, so
bile vsled tega opuščene. Vse te planine so se izplačale samo v primeru, da
so poleg krav pasli na njih tudi ovce in koze. Naš znameniti opisovalec
planin je ob takšnem stanju zapisal: »…V alpskih deželah z razvitim
gospodarstvom koz ne preganjajo, nasprotno so kozjerejo uredili…« V Švici
npr. so leta 1866 našteli okoli 325.500 , leta 1896 pa že 416.300 koz (glej:
Naše planine, Jadranski almanah, Trst 1924, 83)
Precejšnja omejitev števila koz pa niti pod Avstrijo in niti po prvi
svetovni vojni pod Italijo še ni ogrožala obstoja drežniške pasme. Leta 1910
so našteli na celotnem Tolminskem okoli 5500 koz, od tega jih je 3350
pripadalo območju Bovške. Število koz se tudi po prvi svetovni vojni, ko so
predeli ob gorenji Soči prišli pod Italijo, ni bistveno zmanjšalo.
Takšno stanje se je ohranilo še po drugi svetovni vojni, ko so predeli ob
gorenji Soči prišli pod komunistično Jugoslavijo. Toda leta 1953 je
jugoslovanski režim kozjerejo povsem prepovedal. Dovoljeno je bilo imeti le
po eno ali po dve kozi na vsako hišo. Večinoma zaradi preskrbe z mlekom med
poletjem, ko so bile krave v planini. Pasma Drežniške koze se je znašla na
robu izumrtja.
Vse to je trajalo skoraj pol stoletja, vse do razpada Jugoslavije. Pasma
Drežniške koze se je ohranila v takšnih razmerah skoraj po čudežu. V
samostojni Sloveniji so jo lahko vnesli v program ohranitve domačih
slovenskih pasem in v gensko banko. Stalež znaša okoli 200koz rejskih
središč je 26. Tako je vključenih v program okoli 54% vseh drežniških koz.
Največji tropi so na planini Krasji vrh nad Drežnico, na planini Božca nad
Srpenico in na planini Krnica nad Bovcem.
Rok Melink
Slika:
- UNIVERZA V LJUBLJANI, BIOTEHNIŠKA FAKULTETA, ODDELEK ZA ZOOTEHNIKO (www.bfro.uni-lj.si/ Aktualno/pasme1.htm)
O drežniški kozi preberi še na: portalu drobnice
|
|
|
|
|
|
