O društvih

  • Kdo smo
  • Dejavnost in stiki
  • Himna in prapor
  • Kaj je domoljubje
  • Športne aktivnosti
  • Prodaja izdelkov


  • mikice, majice, zastave, kape panter

    V žarišču

  • Novice
  • Referendum 2008
  • Kolumne
  • Nedopustno v Sloveniji
  • Meja s Hrvaško
  • Vaši odzivi
  • V medijih
  • Prenesi si
  • Glasbene lestvice


  • O Slovencih

  • Zgodovina
  • Simboli
  • Zdravica ali Zdravljica?
  • Pesmi
  • Slovenski jezik
  • Osebna imena
  • Slovenski pregovori
  • Slovenski meseci
  • Narodne noše
  • Plesno izročilo na Slovenskem
  • Slovenski prazniki
  • Samostani na Slovenskem
  • Mitologija
  • Heroji in bitke
  • Znamenite osebnosti
  • Avtohtone vrste
  • Zemljevidi
  • Slovenci v zamejstvu in po svetu


  • O Republiki Sloveniji

  • Zgodovinsko ime Slovenija
  • Ustava RS
  • Statistični podatki
  • Uradni simboli
  • Slovenski tolar/evro
  • Regije v Republiki Sloveniji
  • GEOSS
  • Zemljevidi Slovenije
  • Ali ste vedeli?


  • Razno

  • Leksikon
  • Literatura
  • Povezave


  • Znamenite osebnosti


    Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo!


    Ali ste vedeli...?
    da ima Slovenija najvišji klif na Jadranu? Na Strunjanskem polotoku se od obale Jadranskega morja do vrha dviga kar 80 m visoka, skoraj prepadna flišna stena. Polotok Strunjan pa je zaradi svojih geomorfoloških posebnostih tudi naravni rezervat, med drugim lahko v njegovem zalivu najdemo pojave, kot je npr. podvodni travnik.

    Brata Edvard in Josip Rusjan




    Edvard Rusjan (Trst, 06. Mali srpan 1886 – Beligrad, 09. Prosinec 1911)


    Josip (Pepi) Rusjan (Trst, 23. Kimavec 1884 – Argentina, 03. Gruden 1953)

    Brata Josip in Edvard Rusjan sta se rodila v Trstu, očetu Francu Rusjanu in materi Gracii Cabas. Slovenec Franc Rusjan, po poklicu sodar, doma iz Renč pri Gorici, se je preselil v Trst, pristanišče in metropolo avstro-ogrske Primorske province z deželama Istro in Goriško-Gradiščansko. V takrat največjem slovenskem mestu, je Franc spoznal Gracio, Furlanko iz Medeje, ki se je prav tako preselila v Trst. Ob rojstvu prvorojenca Josipa, je imel oče Franc 27 let, mati Gracia pa 21 let. V Družini Rusjanovih je bilo skupaj rojenih 9 otrok – Josip, Edvard, Ana, Alojzija, Marija, Anton, Karel, Ivanka in Karel II.


    Starša Franc in Gracia Rusjan

    Družina se je kmalu odločila, da se bo iz Trsta preselila v Gorico, kjer so začeli graditi hišo. Ker je gradnja trajala polnih osem let, se je družina vmes iz Trsta preselila v Renče. Rusjanovi so se končno preselili v svojo novo hišo v Gorici leta 1898. Franc je zraven hiše postavil še sodarsko delavnico velikosti 12 x 7 metrov. Mati Gracia se je ukvarjala z drugo obrtjo – izdelovanjem copat.

    Josip in Edvard sta že kot otroka v očetovi delavnici spoznavala osnove obdelave lesa in kovin, prav tako pa tudi številno in raznovrstno orodje. Oba sinova sta nadpovprečno obvladala pisanje in branje v slovenskem in italijanskem jeziku, pa tudi nemščina jima ni delala prevelikih težav. Rusjanovi so brali zlasti slovenske časopise kot sta bila Soča in Gorica, občasno pa tudi kak italijanski in avstrijski časopis oz. revijo.


    Edvard Rusjan kot kolesarski šampion

    Oba brata sta že v šoli izdelovala »letalske modele«, ki jih je poganjal urni mehanizem, ali pa kar elastika. Tako se je Josipa Rusjana v šoli prijel vzdevek »Lastik«. Edvarda je izjemno veselilo tudi kolesarjenje. Leta 1903 se je včlanil v slovensko kolesarsko društvo Gorica in kmalu postal šampion med kolesarji-dirkači. Tako je preko kolesarstva spoznaval širok krog ljudi in imel stik s številnimi takratnimi tehničnimi novitetami na področju bencinskih motorjev in vozil. Očitno je bilo prav kolesarstvo tisto osnovno prevozno sredstvo, ki je družilo »tehnično inteligenco«. Znano je, da sta se s kolesarstvom ukvarjala tudi brata Wright, Zagrebčan Merćep, pa npr. slovenski rojak Janez Puh in prav kolesarstvo je bilo osnova, ki je prispevala k tehničnemu napredku tako pri cestnih, kot tudi zračnih vozilih.


    Josip in Edvard Rusjan pri zamenjavi letalskega propelerja na modelu EDA 1 leta 1909

    Na letalskem področju sta bili v začetku 20. stoletja vodilni sili ZDA (brata Wright) in Francija (brata Voisin). Trudili so se Angleži in Nemci. Ob bok tem pionirjem letalstva lahko postavimo tudi Slovenca brata Rusjan. Leta 1908 sta brata Rusjan v Gorici že odprla letalsko delavnico. Eksperimentirala sta z različnimi modeli letalskih sklopov ter razmišljala o izdelavi oprtnega helikopterja. Največja težava je bila zlasti nabava primernega motorja za pogon letala, kar je predstavljalo takrat med polovico in tremi četrtinami celotnih stroškov izdelave letala.

    Leta 1909 je Edvard Rusjan obiskal Franza Millerja v Torinu, ki je bil navdušen nad letalstvom in je v ta namen odprl delavnico za izdelavo letalskih naprav. Miller je nato povabil Edvarda Rusjana (Josip je bil takrat vojak 12. stotnije Ljubljanskega pehotnega regimenta) na letalsko prireditev v Brescii. Tam je spoznal Bleriota, ki je nekaj mesecev pred tem prvič preletel Rokavski preliv ter proizvajalca motorjev Alessandra Anzanija iz Pariza. Anzani je Rusjanu prodal že rabljen motor, ki ga je Edvard prevzel najbrž 05. Vinotoka 1909 v Parizu. Šlo je za zračno hlajen trivaljni motor z močjo 25 KM (18,4 KW).


    Edvard Rusjan v pilotski opravi

    Brata Rusjan sta konec Kimavca 1909 v svoji delavnici že izdelala posamezne dele za njuno prvo letalo. Poimenovala sta ga po Edvardu – EDA 1. Ko sta iz Pariza pripeljala še motor, sta imela vse kar sta potrebovala. Letalo EDA 1 – dvokrilec z velikim krilom dolžine 12 metrov in 12 metrskim trupom, je bilo izdelano v začetku Listopada 1909, vendar je bilo letalo prenerodno da bi poletelo. Zato sta brata Rusjan skrajšala krili z 12 metrov na 8 metrov. Tudi pri tej verziji letala sta sprva ohranila prednje krmiljenje.


    Eden izmed prototipov letala EDA 1 s sprednjim krmiljenjem. Kasneje sta brata sprednje krmiljenje odpravila in izdelala model EDA 1 z zadnjim krmiljenjem.

    Z letalom je Edvard Rusjan skušal poleteti 6. in 7. Listopada 1909, vendar je »uspelo« le nekaj poskakovanj. Zatem sta brata Rusjan svojemu letalu EDA 1 odstranila še prednje krmiljenje in ponovno skušala vzleteti. Poskuse sta brata izvajala v Malih Rojcah v bližini Soče. Tam naj bi Edvard 25. Listopada 1909 prvič poletel. Letalo se je dvignilo v zrak 2 metra in nadzorovano letelo 60 metrov. Nadaljnje poskuse je preprečilo slabo vreme. Ko je v ponedeljek 29. Listopada 1909 spet posijalo sonce, je Edvard Rusjan vzletel z letalom EDA 1, se dvignil na višino 12 metrov in letel okrog 600 metrov daleč. Teden dni kasneje je pri vzletu letala EDA 1 pred številnimi gledalci prišlo do nesreče. Ko je Edvard Rusjan hotel vzleteti, mu je pot prekrižala kočija in letalo je s krilom udarilo vprežnega konja. 6. Grudna 1909 je bilo tako konec prvega Rusjanovega letala EDA 1.


    Inačice letala EDA 1: z velikim krilom, s skrajšanim krilom in brez sprednjega krmiljenja

    Naslednje letalo bratov Rusjan je dobilo ime EDA 2. Šlo je za manjše trikrilno letalo dolžine 6 metrov in razpona 5 metrov. Letalo je poletelo 05. Prosinca 1910. Naslednje letalo EDA 3, je bilo spet dvokrilno dolžine 8,1 metra in razpona kril 8,2 metra. Poletelo je morda Svečana 1910. Zatem sta brata izdelala letalo EDA 4. Bil je to prvi enokrilec dolžine 6 metrov in razpona 5,7 metra. Letalo je najbrž poletelo 17. Sušca 1910. Tudi letalo EDA 5 je bilo enokrilno letalo dolžine 6 metrov in razpona kril 7 metrov. Edvard je z njim prvič poletel okrog 22. Sušca 1910.


    Enokrilec EDA 5 v zraku – eno izmed najboljših letal bratov Rusjan

    Z modelom EDA 6, je Edvard Rusjan poletel 22. rožnika 1910 in z njim obletel Roje na višini okrog 40 metrov v krogu s premerom približno 2 kilometra. 8. Malega srpana se je letalo EDA 6 pri pristanku poškodovalo, Edvard Rusjan pa je ostal cel. Zadnje letalo, ki sta ga brata Rusjan izdelala v Gorici je bilo EDA 7. Šlo je za dvokrilno letalo dolžine 9 metrov in razpona 8 metrov, ki je poletelo okrog 15. Velikega srpana 1910.

    Možnosti za nadaljevanje njunega dela v Gorici so se izčrpale. Očitno je bila glavna ovira pri delu bratov Rusjan finančne narave. Edvard Rusjan je to v verzih namenjenih svojemu dekletu Danici Cigoj opisal:

    »Kako smo zatapljali v sanje se zlate,
    v sanje vzorov in svetih idej!
    Vsi zrli v poljane smo v soncu bogate,
    v sinjo brezkončnost in dalje brez mej.

    Pa kanila v dušo je kaplja spoznanja,
    ugasnil sijaj je vseh tistih dobrot.
    In duša nam z grenko resnico oznanja:
    Za vzori navadno sledi bankrot!«

    Brata sta svoje delo nadaljevala v Zagrebu, pri Mihajlu Merćepu, ki je financiral izdelavo letal, hkrati pa je tudi nabavil nov močnejši, 50-konjski rotacijski motor. Po Edvardovih načrtih in z Merćepovim denarjem so v Zagrebu izdelali prvo Merćep – Rusjanovo letalo. Dolžina tega enokrilnega letala je bila 11 metrov, razpon kril pa 14,4 metra. V sredo 12. Vinotoka 1910 je Edvard letalo najprej preizkusil z vožnjo po tleh. 13. vinotoka 1910, pa se je z letalom dvignil v zrak že po 28 metrih zaleta, kar je bil takrat rekord v svetovnem merilu. Pred tem je imel rekord Bleriot z 32 metri.


    Edvard Rusjan v Zagrebu tik pred poletom jeseni 1910. Za letalom stoji častni vod avstro-ogrske vojske.

    14. Vinotoka 1910 je Edvard Rusjan letel pred častnimi gosti in častniki zagrebške garnizije. Letel je na 100 metrih višine v dolžini večkilometrskih krogov. V Zagrebu je z letalom opravil kakšnih 20 podobnih poletov. 26. Grudna 1910 je Edvard na letalskem mitingu v Zagrebu pred številnimi gledalci izvajal osmice, spirale in podobne figure. Po preletih je gledalce pozdravljal z mahanjem kril. Ko je pristal, ga je navdušena množica obkolila in dvignila na ramena. Brata sta se po tem triumfu zadovoljna vrnila domov v Gorico, kjer sta praznovala novo leto. Edvard je zadnjič videl svojo domovino in svojo družino.

    Prve dni Prosinca 1911, so brata Rusjan in Merćep naložili svoje razstavljeno letalo na vlak in ga odpeljali v Beligrad v Srbijo, kamor je prispelo 5. Prosinca. Edvarda je tam sprejel najprej vojaški minister, zatem pa še srbski kralj Peter I. Vreme v Beligradu je bilo takrat neprijazno in vetrovno, zato letalo ni moglo poleteti. 9. Prosinca pa se je Edvard odločil, da bo poletel, kljub vetrovnemu vremenu. Okrog enajste ure dopoldan je vzletel nad nekaj tisoč premraženimi gledalci. Letel je na višini sto metrov in občinstvu prikazal nekaj svojih letalskih sposobnosti. Ko se je nazadnje začenjal spuščati proti vzletišču, ga je na višini nekaj deset metrov zadel močan sunek vetra. Letalu se je pretrgala pomembna zatezna žica, zatem pa se je odlomilo krilo in letalo je strmoglavilo na železniško progo. Mesto nesreče je približno tam, kjer se reka Sava pod trdnjavo Kalamegdan steka v reko Donavo. Edvard Rusjan tokrat ni imel sreče. Umrl je zaradi večkratnega zloma hrbtenice, na katero je padel letalski motor. Življenje mladega slovenskega pionirja letalstva je ugasnilo…


    Padec Edvardovega letala potem, ko je sunek vetra zlomil krilo

    Edvard Rusjan je bil pokopan 13. Prosinca 1911 v Beligradu pred množico okrog 14.000 ljudi. Na pogrebni slovesnosti sta spregovorila Rusjanov primorski rojak dr. Niko Zupančič in srbski minister Gojković. Srbski kralj Peter I. je Edvarda Rusjana posmrtno odlikoval. Nekaj manjših kosov letala s katerim se je Edvard Rusjan ponesrečil, še danes hrani Letalski muzej v Beligradu.

    Edvard Rusjan je bil letalski konstruktor, mehanik in pilot. Brat Josip se je ukvarjal le s konstrukcijo in mehaniko, leteti pa ni hotel. Po smrti mlajšega brata Edvarda je Josip sodeloval pri drugem Merćep – Rusjanovem letalu imenovanem Sokol. Pri končni izvedbi Sokola je sredi leta 1911 sodeloval tudi Stanko Bloudek, ki je bil letalski konstruktor tudi pri proizvodnji avstro-ogrskega letala Taube. Sokol je poletel meseca Velikega travna 1911.

    Naslednje letalo, pri katerem je sodeloval Josip Rusjan v Merćepovi delavnici se je imenovalo Komitsko in je poletelo verjetno meseca Velikega travna 1912. Letalo je bilo narejeno po naročilu skupine srbskih domoljubov, katerim je bilo dostavljeno istega meseca. Letelo je samo enkrat na uspešnem poskusnem letu, nato pa so ga Srbi shranili v hangar kjer je propadlo.

    Zadnje letalo pri katerem je sodeloval Josip Rusjan je t.i. Merćepovo letalo 1912. Letalo je zmoglo poleteti skoraj že do višine 1000 metrov. Bilo je že precej aerodinamične oblike in imelo v celoti zaprt trup. Toda tudi Merćep se je vedno bolj soočal s finančno stisko. Prihranki so mu sčasoma pošli in pomanjkanje denarja je vnašalo spore med sodelavce in lastnika. Konec leta 1912 je zato Josip Rusjan zapustil Merćepa in odšel domov v Gorico.


    Letalo Sokol iz Merćepove delavnice, pri katerem je zraven Josipa Rusjana sodeloval tudi Stanko Bloudek.

    Iz Gorice je pot vodila Josipa v Francijo, kjer je upal, da se bo lahko zaposlil pri znanem konstruktorju in pilotu Bleriotu, Edvardovem znancu. Toda Francozi so bili do Josipa neprijazni, saj so v njem videli celo avstro-ogrskega vohuna. Družbenopolitične razmere so se takrat v Evropi že zaostrovale in kmalu rezultirale v 1. svetovni vojni. Žrtev takratnih »evropskih« razmer je bil tudi Josip Rusjan.

    31. Prosinca 1913 se je Josip Rusjan v Genoi vkrcal na manjšo ladjo Cavour in odplul v Argentino. Za potovanje, katero je trajalo 20 dni, ki jih je v glavnem preživel v majhni enoposteljni kabini tretjega razreda, je plačal 206 takratnih lir. Slabe štiri mesece kasneje mu je v Argentino sledila tudi družina – žena Marija in oba otroka, Edvard Marino – Ado ter Blanka Alojzija. V svet so odšli razočarani nad razmerami v svoji domovini in v upanju na boljše življenje v novem svetu ter se tako pridružili več desttisočem Slovencev, zlasti s Primorske in Prekmurja, kateri so v tistem obdobju bili prisiljeni skušati podobno »srečo«. Josip Rusjan je umrl v Argentini, 3. Grudna 1953 v devetinšestdesetem letu starosti.

    Edvardov in Josipov oče Franc je ostal v Gorici, kjer je preživel vse grozote 1. svetovne vojne in italijansko okupacijo tega slovenskega mesta. Čez ulico in celo po dvorišču Rusjanove hiše je tekla fronta s strelskim jarkom, sredi dvorišča pa je stal betonski bunker. Isti bunker je med 2. svetovno vojno, 25 let kasneje, rešil življenje takratnim članom družine Rusjan, ki so se skrili vanj ob letalskem napadu, ko je bomba poškodovala hišo in drevje na vrtu.

    Iz Primorskega lista z dne 12. Prosinca 1911 (19. leto, številka 2, druga in tretja stran). Ta časopis primorskih Slovencev je izhajal ob četrtkih.

    Naš someščan, letalec Rusjan, žrtev nesreče.

    V ponedeljek, proti večeru, se je v našem mestu kot blisk razširila vest, da so starši Edvarda Rusjana iz Beograda prejeli telegram z žalostno novico o sinovi smrti v letalski nesreči. Ta vest je globoko prizadela vse meščane Gorice, ne glede na narodnost. Današnji telegrami žal potrjujejo to novico. V enemu izmed teh je zapisano:

    "V ponedeljek je letalec Rusjan organiziral poskusni prelet v Beogradu, blizu tamkajšnje trdnjave, vendar je strmoglavil iz višine 20 metrov, ravno pod obzidje trdnjave ter je po nekaj minutah podlegel zadobljenim poškodbam. Rusjan je poletel kljub močnemu vetru. Uspelo mu je preleteti Savo ter leteti v smeri od trdnjave do železniškega mosta, oddaljenega 1 km. Na poti nazaj je letalo strmoglavilo zaradi močnega sunka vetra.
    Kot znano, je Rusjan lansko leto ter leto prej v Gorici opravil več letalskih poskusov z letali, katere je tudi sam izdelal. Nato je odšel v Zagreb, kjer sta z Merćepom realizirala letalo, ki mu je bilo v veliko zadoščenje, saj je z njim požel na zagrebški letalski prireditvi velik uspeh.
    Po tem je nameraval leteti še v Beogradu, Sofiji ter Carigradu. A ni mu bilo usojeno, da bi dočakal konec te turneje. Usoda ga je doletela že v prvem od treh mest, Beogradu, kjer je ugasnilo njegovo mlado življenje."

    "Včeraj, nekaj pred poldne, se je na občinske stroške vršil pogreb slovenskega letalca Rusjana, kateri je 9. tega meseca podlegel poškodbam, ki jih je zadobil ob strmoglavljenju letala v Beogradu. Pogreba se je udeležila nepregledna množica, princ Jurij pa je na krsto dal položiti venec cvetja. Beograjski trgovci so sklenili, da poskrbijo za nagrobni spomenik.«


    Grob Edvarda Rusjana v Beligradu

    Viri:
    Dr. Sandi Sitar, Brata Rusjan, sodi in letala, Ljubljana 1985;
    Dr. Sandi Sitar, Edvard Rusjan, Ljubljana 1989;
    Vili Prinčič, Edvard Rusjan – slovenski pionir letalstva, Trst 2000;
    Srečko Gombač, Brata Edvard in Josip Rusjan iz Gorice, Izola 2004;
    Primorski list, 12. Prosinec 1911, 19. leto, številka 2, druga in tretja stran.



    Pregovor dneva
    Kdor te na skrivaj obrekuje, se te boji; kdor se ti prilizuje, te zaničuje.
    več pregovorov


    Rojstva:
    1933 Franci Zagoričnik, slovenski pesnik, prevajalec († 1997)
    1924 Duša Počkaj, slovenska gledališka in filmska igralka († 1982)
    1905 Mile Klopčič, slovenski pesnik († 1984)
    Smrti:
    1887 Fran Levstik, slovenski pesnik, dramatik, kritik, jezikoslovec (* 1831)
    Prazniki:
    mednarodni dan boja proti nestrpnosti


    Poslušaj pesmi na Myspace
    www.myspace.com/hervardi

    YouTube:Zvezna
    YouTube:Domu
    več posnetkov na Youtube



    Spremljaj novice s pomočjo RSS
    www.hervardi.com/vote/rss.xml
    Prijavi se na e-mail novice

    Preglej zadnje novice








    Preizkusi svoje znanje z reševanjem kviza
    Odpri stran s kvizom




    Spletna lestvica malo drugače : si386.com