O društvih

  • Kdo smo
  • Dejavnost in stiki
  • Himna in prapor
  • Kaj je domoljubje
  • Športne aktivnosti
  • Prodaja izdelkov


  • mikice, majice, zastave, kape panter

    V žarišču

  • Novice
  • Referendum 2008
  • Kolumne
  • Nedopustno v Sloveniji
  • Meja s Hrvaško
  • Vaši odzivi
  • V medijih
  • Prenesi si
  • Glasbene lestvice


  • O Slovencih

  • Zgodovina
  • Simboli
  • Zdravica ali Zdravljica?
  • Pesmi
  • Slovenski jezik
  • Osebna imena
  • Slovenski pregovori
  • Slovenski meseci
  • Narodne noše
  • Plesno izročilo na Slovenskem
  • Slovenski prazniki
  • Samostani na Slovenskem
  • Mitologija
  • Heroji in bitke
  • Znamenite osebnosti
  • Avtohtone vrste
  • Zemljevidi
  • Slovenci v zamejstvu in po svetu


  • O Republiki Sloveniji

  • Zgodovinsko ime Slovenija
  • Ustava RS
  • Statistični podatki
  • Uradni simboli
  • Slovenski tolar/evro
  • Regije v Republiki Sloveniji
  • GEOSS
  • Zemljevidi Slovenije
  • Ali ste vedeli?


  • Razno

  • Leksikon
  • Literatura
  • Povezave


  • Heroji in bitke


    Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo!


    Ali ste vedeli...?
    da so se leta 1821 v Ljubljani na kongresu Svete alianse zbrali najvidnejši politiki in vladarji Evrope: knez Metternich, avstrijski cesarski par, ruski car, neapeljski kralj in drugi. Zmagovalci vojne proti Napoleonu so se na kongresu zbrali z nalogo obnoviti v Evropi ravnotežje sil, ki so ga porušila Napoleonova osvajanja. Ljubljana se je s tem zapisala v anale evropske diplomatske zgodovine.

    Ferdo Kravanja





    Ferdo Kravanja se je rodil 10. Velikega srpana 1912 v Čezsoči. Njegovo zgodnje otroštvo je zaznamovala prva svetovna vojna. Njegov oče je padel pri Doberdobu, braneč slovensko domovino pred vsiljivimi Italijani. Mati, Ferdo in njegove tri sestre ter trije bratje, pa so morali v pregnanstvo. Po preboju soške fronte pri Kobaridu, je bila njegova rojstna vas Čezsoča razrušena. Vanjo se je Ferdo s svojo družino ponovno vrnil kot šestleten deček leta 1919. Že kot deček se je moral navaditi na nasilje Italijanov, ki so hoteli tudi Posočje čimprej poitalijančiti. V bližnjem Bovcu so odprli svoje županstvo, vrtec, šolo, karabinjersko postajo in vojašnico. V šoli so italijanski učitelji klofutali in tepežkali otroke, ki so med seboj govorili slovensko. Po vseh javnih lokalih so viseli napisi: »Govorimo samo italijansko« (Qui si parla soltanto Italiano). Slovence so zmerjali s »ščavi« Zato ni bilo prav nič čudno, če se je med domačini rodil spontani upor.

    Duhovni vodja narodnjaškega odpora proti poitalijančevanju je bil učitelj Franc Sivec. Postal je tudi prvi vodja celice TIGR v Čezsoči. Okrog sebe je zbral zavedne mladince Ferda Kravanja, Franca Kavsa, Ivana Ivančiča, Janka Klavoro in Leopolda Čopija, ki so leta 1927 izdajali slovenski zabavni list »Škandalist«. Vsi našteti so kasneje postali člani TIGR.
    Leta 1930, na silvestrovo, 31. Grudna, je moral učitelj Franc Sivec pobegniti v Kraljevino Jugoslavijo, drugače bi ga Italijani zaprli, podobno kot njegove sodelavce, člane TIGR, Zorka Jelinčiča, Antona Rutarja, Andreja Manfredo in številne druge. Nasilje Italijanov nad Slovenci in pobeg učitelja Sivca, je Kravanjo močno razhudilo in spodbudilo k maščevanju. Tri mesece po učiteljevem begu, je 31. Sušca 1931, požgal šolo v Čezsoči, ki je stala sredi vasi. Dober mesec kasneje, 18. Malega travna 1931 je Kravanja skupaj z Ivanom Ivančičem poskusil požgati tudi šolo v Bovcu. Tokrat so gasilci ogenj še pravočasno pogasili. Kmalu za tem je požgal še tretjo šolo v vasi Plužna. Prav tako spomladi istega leta, je tudi s puško streljal na italijanskega poveljnika čete, vendar ga je zaradi slabe vidljivosti zgrešil. Zatem je poizkusil požgati še četrto šolo v Logu pod Mangartom.

    2. Prosinca 1932 je Ferdo skupaj s še tremi člani TIGR, bratom Cirilom, Jankom Klavoro in Ivanom Ivančičem poskušal prebegniti v Kraljevino Jugoslavijo. Toda visok sneg in zameti ter nevarnost plazov so jih prisilile, da so se vrnili v vas Soča. Ponovno so poskušali prečkati mejo pri Ratečah in so po štirih dneh gazenja končno prispeli v Kranjsko Goro. Tam so se zglasili pri emigrantskem društvu »Soča«. Poizkusili so najti delo in nekaj časa so bili zaposleni pri gradbenem podjetju na Bledu. Še istega leta so se, najprej oba brata Kravanja, nato pa tudi ostala dva tigrovca vrnili domov v Čezsočo. Ferdo je potem vzdrževal tigrovsko zvezo med člani na bovškem in člani na Jesenicah. Iz slovenske strani so tigrovci v »Italijo« vnašali predvsem protifašistični tisk in narodnobuditeljsko propagando. Ob novem letu 1933 se je Ferdo Kravanja vračal iz ene takšnih poti iz Rateč in padel v italijansko zasedo. Sprva mu je uspelo pobegniti iz obroča, toda ujeli so ga kasneje pod nekim mostom. Zbili so ga na tla in ga hudo pretepli ter obrcali. Imel je hude notranje krvavitve in nalomljena rebra, zato so ga odpeljali v bolnišnico v Videm. Tam se je zdravil tri mesece, nato pa so ga kar od tam poslali na služenje vojaškega roka, kjer je ostal do 27. Velikega srpana 1934. Zatem se je vrnil v Čezsočo in spet deloval v tamkajšnji celici TIGR.


    Fantje iz Čezsoče na vrhu Grintovca. S puščico je označen Ferdo Kravanja

    Leta 1935 so po vsej Italiji razglasili mobilizacijo za vojno proti Abesiniji. Poziv za vojno je prejel tudi Ferdo Kravanja. Zato se je v Rožniku 1935. , ponovno odločil za beg v Slovenijo. Po prihodu na Jesenice je sprva bival pri prijatelju Andreju Čopiju, potem pa se je preselil k družini Tomanič v Podgozd. Z različnimi nalogami organizacije TIGR, se je tudi večkrat mesečno vračal na Bovško. Tam je ostajal tudi po nekaj dni. Leta 1936 je med prehodom meje spet padel v italijansko zasedo. V obroč je med vojake vrgel ročno bombo, ki je težje ranila enega izmed njih, nato pa po skalah Jalovca ušel preganjalcem.

    Z neutrudnim, vestnim in požrtvovalnim delom, si je Kravanja izboril mesto v vodstvu organizacije TIGR. Postal je tesen sodelavec vodje TIGR, Alberta Rejca in član gverilske skupine z Danilom Zelenom, Justom Godničem in Antonom Černačem. Njegova naloga je bila povezava celic po vsej Primorski. Deloval je na vsem njenem ozemlju od Bovškega, Vipavske doline, Goriškega, Krasa, Trsta, do Brkinov in Snežnika. Leta 1938 ga je v snežniških gozdovih skupaj z Justom Godničem presenetila močna italijanska patrulja. Po krajšem spopadu sta se umaknila, vendar si je Godnič pri tem zvil nogo. Kravanja tovariša ni pustil v nesreči, temveč je pritekel nazaj, ga zgrabil in zvlekel skozi goščo čez mejo. Istega leta je skupaj z Danilom Zelenom, Antonom Černačem in Justom Godničem pripravljal atentat na italijanskega dučeja Mussolinija. Najprej so hoteli nastaviti eksploziv na njegovi poti v Kobarid, nato so ga hoteli ustreliti z ostrostrelskimi puškami, nazadnje pa se je za nalogo javil Franc Kavs, ki je nameraval izvesti samomorilsko akcijo kot človek – bomba. Do tega ni prišlo zaradi različnih vzrokov. Po eni varianti naj bi atentat preprečila Kavsova mačeha, po drugi, pa Kravanja napada ni izvedel, ker je bilo na trgu v Kobaridu preveč slovenskih otrok, ki bi ob eksploziji tudi izgubili življenje.

    Po priključitvi Avstrije k nacistični Nemčiji, je Kravanja razširil mrežo organizacije TIGR tudi na Koroško. Tam je organiziral posebno skupino pod vodstvom koroškega Slovenca Alojza Kneza. V nekaterih akcijah je sodeloval tudi Kravanja. Skupaj s Knezom sta v več bencinskih cistern vsula večje količine sladkorja, kar je kasneje kvarilo pogonske motorje lokomotiv. Knezova skupina je nato leta 1940 izvedla nekaj sabotažnih akcij na železniških progah na Koroškem in v Italiji pri Trbižu. Nemški gestapo je zato izvedel obsežno preiskavo in nekaj tigrovcev oz. njihovih sodelavcev prijel. Od njih je zvedel tudi za Ferda Kravanjo in zato je od jugoslovanskih oblasti Nemčija zahtevala izročitev Kravanje, Kneza in Ivančiča. Jugoslovanske oblasti so za vsemi tremi razpisale tiralico in nagrado v skupni višini 100.000 dinarjev. Ferdo se je zato skril v Splošno bolnišnico v Ljubljani, od tam pa so ga pod izmišljenim imenom Jovo Jovanovič premestili v sanatorij dr. Franca Derganca. Toda nekdo izmed osebja ga je prepoznal po fotografiji in ga prijavil policiji. Načrtoval je pobeg, vendar ga je policija prehitela in ga odpeljala v Beligrad. Tam ga je sodišče obsodilo na pet let zapora, ki bi jih moral preživeti v Sremski Mitrovici. Njegov prijatelj, Anton Batagelj, vodja urada protiobveščevalne službe »Ujke«, je na srečo dosegel premestitev Kravanje v zapore v Nišu. To je Kravanji kasneje rešilo življenje, saj bi se mu drugače godilo enako kot Ivančiču, ki so ga ob začetku vojne ustaši predali nacistom, ti pa so ga v Celovcu obesili.


    Tiralica za Ferdom Kravanjo

    Po napadu Nemčije na Jugoslavijo, je Kravanja izkoristil zmedo ob okupaciji Niša. S pomočjo nekega Nemca, ki je bil zaprt skupaj z njim se je pomešal med člane kulturbundovcev, ki so jih nacisti izpustili iz zapora. Nato je iz Niša v dveh dneh pribežal do Zagreba. Hotel se je pridružiti Soški legiji prostovoljcev, ki pa je tedaj zaradi hrvaškega izdajstva razpadla. Nato se je Ferdo zatekel k svojemu prijatelju Antonu Majniku v Ribnico. Tam je spet srečal tudi Danila Zelena. Bil je aktiven udeleženec prvega oboroženega spopada s fašisti v Sloveniji na Mali gori, 13. Velikega travna 1941. Spopad je podrobneje opisan v življenjepisu Danila Zelena. Po tem spopadu je Kravanja obležal nezavesten s hudo rano na glavi in prsih. Italijani so ga ranjenega prepeljali v poljsko vojaško bolnišnico v Kočevju. Policistom je pri zasliševanju natvezil naslednjo zgodbo:« Sem Djuro Jovanovič, rojen 4. Malega travna 1920 v Chicagu, ZDA, kjer sem obiskoval ljudsko šolo v materinem jeziku. Pred poldrugim letom sem se vrnil v svoj rojstni kraj v Srbijo. Tam nisem našel zaposlitve. Ostal sem brez denarja, zato sem odšel v Slovenijo na kmete iskat delo. Na to kočo sem naletel slučajno. V njej sem našel tista dva fanta in ju prosil da me vzameta pod streho. V spopadu sem bil kmalu ranjen.« Njegova zgodba je zvenela tako prepričljivo, da so ga Italijani res vpisali v bolniško kartoteko in v policijske zapisnike pod imenom Djuro Jovanovič.

    Njegovo življenje je viselo na nitki, a imel je srečo, da ga je negovala redovnica Milena, sestra Danice Kiferle, ki je bila sodelavka Antona Majnika. Ko so hoteli Kravanjo rešiti iz vojaške bolnišnice, so ga Italijani premestili v Splošno bolnišnico v Ljubljani. Še vedno so mislili, da gre dejansko za Djura Jovanoviča. Če bi vedeli, da so imeli v rokah dejansko Ferda Kravanjo, bi ga zanesljivo odpeljali v Trst in ga obsodili na smrt. Iskali so ga že več let in mu sodili v njegovi odsotnosti na drugem tržaškem procesu. Med tem je OF organizirala njegov pobeg iz bolnišnice. Pri tem je sodelovalo kar nekaj zdravnikov in bolniških sester, ki pa vedo o Kravanjevem pobegu povedati praktično vsak svojo zgodbo. Najbolj znana je zgodba organizatorke pobega Marije Majnik, sestre tigrovca Antona Majnika. Marija Majnik in Danica Kiferle sta se dvakrat sestali s bolniško sestro Jedrt Kršmanc, da je v bolnišnici z dr. Dergancem pripravila vse za pobeg. Med strežbo obrokov je Jedrt Kravanji skrivoma predajala majhne lističe z navodili, kako se naj razgibava in si nabira moči, pred zdravniki pa naj hlini bolečine, nemoč in onemoglost. Kravanjevega stražarja je večkrat namenoma povabila na kavo. 6. Vinotoka 1941, je sestra Jedrt vsipala stražarju uspavalo v čaj, da je zaspal. Nato se je Kravanja preoblekel in v spremstvu dr. Derganca zapustil bolnišnico. Z avtomobilom ga je od tam odpeljal šofer Balant. Kot že rečeno, pa je zgodb o Kravanjevem pobegu več. Dejstvo je, da je Ferdo 6. Vinotoka 1941 pobegnil iz bolnišnice in ostal na Resljevi v stanovanju sestre dr. Francija Derganca, ki ga je ozdravil. Od tam je bil najprej preseljen pod drugim imenom v sanatorij Emona, nato pa še v zavetišče Svetega Jožefa.

    Sprejeli so ga pod izmišljenim imenom Mirko Selan. Zavod je zapustil 24. Prosinca 1942, ko se je preselil h krojaču Pipanu v Bolgarski ulici. Nato je en teden stanoval v ulici Mala čolnarska v Trnovem, potem pa pri družini Bulc na Celovški 12. Vse naštete družine so bile povezane z OF.

    Spomladi, 26. Velikega travna 1942 je Kravanja odšel iz Ljubljane v partizane. V Ambrusu je prejel naročilo dr. Aleša Beblerja, naj na območju Mirne poišče in se pridruži Justu Godniču in Antonu Černaču. Obeh imenovanih tigrovcev pa Kravanja ni našel, zato se je vrnil. To je bilo dovolj, da je postal sumljiv in so ga tokrat zaslišali partizani. Moral je napisati svoj življenjepis in sestavili so tudi zapisnik o zaslišanju. Po preverjanju opravljenega zaslišanja si je le pridobil zaupanje partizanov. Seveda le začasno, dokler jim je bil potreben. 17. Malega srpana 1942 je Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet poslalo Kravanjo skupaj Jožetom Lemutom – Sašom in še štirimi borci v Vipavsko dolino, z nalogo, da tam ustanovijo prvi primorski partizanski bataljon. Po opravljeni nalogi so Kravanjo, Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet, CK KPS in Plenum OF, poslali na Tolminsko z nalogo da tam sodeluje pri organizacijskem in političnem delu na terenu. Prevzel je ilegalno ime Peter Skalar in skupaj z Francem Šavlijem – Medvedom sta bila vodilna propagandista, aktivista in organizatorja OF na Tolminskem, Bovškem in Kobariškem. Kasneje je Kravanja postal sekretar Okrožnega komiteja KP in tajnik Okrožnega odbora OF v tolminskem okrožju.



    Ferdo je še imel to srečo, da je dočakal kapitulacijo Italije, Kimavca 1943. Uresničila se mu je življenjska želja, da je moral italijanski škorenj zapustiti slovensko zemljo. Aktivno je sodeloval v operacijah ob umiku italijanske vojske s tolminskega. V vasi Dovje se je skupaj s Francem Črnugljem – Zorkom, 9. Kimavca 1943 sestal s članom poveljstva italijanske vojske v Tolminu, generalom Massinijem. Dosegel je sporazum o odložitvi orožja in opreme Italijanov in o njihovem odhodu iz Slovenije. V skladu s tem sporazumom, se je italijanska vojska umaknila skozi Kobarid in Breginj ter predala orožje in opremo slovenskim partizanom. Ob nastanku Kobariške republike je Kravanja ustanavljal organe ljudske oblasti. Nato je odšel na trimesečni tečaj v Črnomelj.

    Po vrnitvi je Malega srpana 1944 postal sekretar novoustanovljenega komiteja KPS Zahodnoprimorskega okrožja. Aktivno je pričel tudi organizirati Slovence v Benečiji in Reziji. Med prebivalstvom je užival izredno zaupanje in spoštovanje. Želel je dvigniti vstajo tudi v najbolj zahodnih slovenskih pokrajinah. Kot pravi slovenski nacionalist in borec za osvoboditev Slovencev izpod italijanske okupacije, se ni oziral na interese partije in je prednost dajal slovenskim narodnim interesom. To so mu partijci hudo zamerili. Proti koncu leta 1944, je Kravanja padel pod natančnim strelom iz velike bližine. Njegova smrt sodi v skupino sumljivih in nepojasnjenih smrti številnih slovenskih narodno zavednih partizanskih komandantov, ki na prvo mesto niso postavljali revolucije, temveč slovensko narodno osvoboditev, med katerimi so tudi komandant Franc Rozman - Stane, komandant Jože Srebrnič, Maks Rejec, brat vodje TIGR Alberta Rejca, še pred tem pa tudi komandanta Saša Lemut in Janko Premrl – Vojko.

    10. Vinotoka 1944 je Ferdo Kravanja padel v sumljivih okoliščinah, uradno iz zasede na Banjiški planoti pri zaselku Paljevo. Uradna partizanska verzija govori, da je skupaj s spremljevalcem (članom VOS) in kurirjem, 9. Vinotoka prespal v zaselku Paljevo, pri Filipovih (Podbrščkovih). Od tam bi naj naslednje jutro odšli skozi goščavo po grapi za vasjo, kjer naj bi v skritem kraju prebili dan. Kravanja bi naj nekoliko nad hišami stopil iz gošče na travnik, da bi si ogledal kje je. Iz oddaljenosti okrog 50 metrov naj bi ga takrat zadel strel naravnost v srce. Nanj bi naj streljala nemška zaseda. Počil je le en strel. Kravanjeva spremljevalca sta se pritajila in se kasneje vrnila v vas.

    Domačini še danes vedo povedati, da tistega dne v bližini nikjer ni bilo Nemcev. Najverjetneje je veliki slovenski domoljub in nacionalist, dolgoletni borec za svobodo in združitev vseh Slovencev, Ferdo Kravanja, tistega dne padel pod streli Vosovcev, ker je bil s svojim delovanjem in idejo o neodvisni slovenski državi, preveč nevaren tako slovenskemu, kot tudi srbskemu internacionalistično-komunističnemu vodstvu. Med ljudmi je prisotna trditev, da ga je zahrbtno ustrelil njegov novi spremljevalec, Vosovec, ki mu ga je dodelila KPS.

    Ferda Kravanjo so pokopali na pokopališču v Desklah. Po vojni so njegove posmrtne ostanke prenesli na pokopališče rojstne vasi Čezsoča.



    Kljub svojemu junaštvu in petnajstletnem neizprosnem boju proti italijanskemu in nemškemu okupatorju, nikoli ni bil proglašen za narodnega heroja. Pred začetkom 2. svetovne vojne je namreč sodeloval z angleškim Intelligence Servisom, ki je organizaciji TIGR priskrbel večje količine razstreliva za miniranje železniških prog v Avstriji in Italiji. To in pa dejstvo da je bil med vodilnimi člani organizacije TIGR, ki je organizirala protifašistični odpor že več kot 10 let pred komunistično partijo, je bilo za komuniste preveč, da bi junaškemu borcu za svobodo Slovencev, podelili status narodnega heroja. In tudi prav je, da mu ga niso! Kajti Kravanja si ni zaslužil, da bi ga za heroja naredili prevaranti, ki so podelili ta status mnogim, ki si ga niso zaslužili. Bil je pravi heroj že davno pred njimi!

    S svojim neustrašnim, dolgoletnim bojem za narodne pravice Slovencev, bo Ferdo Kravanja za vedno ostal nesmrten, njegov svobodoljubni plamen pa bo večno gorel v naših srcih in srcih naših potomcev! Slava mu!



    Pregovor dneva
    Težko svojemu brez svojega.
    več pregovorov


    Dogodki:
    1927 ustanovljena protifašistična organizacija TIGR
    Smrti:
    1892 Matija Majar Ziljski, slovenski (koroški) duhovnik, narodni buditelj, jezikoslovec (* 1809)
    1589 Jurij Dalmatin, slovenski protestant, pisec, prevajalec (* ok. 1547)


    Poslušaj pesmi na Myspace
    www.myspace.com/hervardi

    YouTube:Zvezna
    YouTube:Domu
    več posnetkov na Youtube



    Spremljaj novice s pomočjo RSS
    www.hervardi.com/vote/rss.xml
    Prijavi se na e-mail novice

    Preglej zadnje novice








    Preizkusi svoje znanje z reševanjem kviza
    Odpri stran s kvizom




    Spletna lestvica malo drugače : si386.com