O društvih

  • Kdo smo
  • Dejavnost in stiki
  • Himna in prapor
  • Kaj je domoljubje
  • Športne aktivnosti
  • Prodaja izdelkov


  • mikice, majice, zastave, kape panter

    V žarišču

  • Novice
  • Referendum 2008
  • Kolumne
  • Nedopustno v Sloveniji
  • Meja s Hrvaško
  • Vaši odzivi
  • V medijih
  • Prenesi si
  • Glasbene lestvice


  • O Slovencih

  • Zgodovina
  • Simboli
  • Zdravica ali Zdravljica?
  • Pesmi
  • Slovenski jezik
  • Osebna imena
  • Slovenski pregovori
  • Slovenski meseci
  • Narodne noše
  • Plesno izročilo na Slovenskem
  • Slovenski prazniki
  • Samostani na Slovenskem
  • Mitologija
  • Heroji in bitke
  • Znamenite osebnosti
  • Avtohtone vrste
  • Zemljevidi
  • Slovenci v zamejstvu in po svetu


  • O Republiki Sloveniji

  • Zgodovinsko ime Slovenija
  • Ustava RS
  • Statistični podatki
  • Uradni simboli
  • Slovenski tolar/evro
  • Regije v Republiki Sloveniji
  • GEOSS
  • Zemljevidi Slovenije
  • Ali ste vedeli?


  • Razno

  • Leksikon
  • Literatura
  • Povezave


  • Zgodovina


    Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo!


    Ali ste vedeli...?
    da smo Slovenci narod smučarjev? Prebivalci Blok so že pred davnimi časi izumili svoj model smuči, Bloški smučarji pa so še danes ena večjih slovenskih zanimivosti! Svoj smučarski karakter pa smo Slovenci izkazovali tudi v sodobnih smučarskih disciplinah, ki so v svet ponesle imena številnih smučarskih asov od Bojana Križaja, Borisa Strela, Jureta Franka, Jureta Koširja ter Mateje Svet, Katje Koren, Urške Hrovat in številnih drugih. Piko na i je leta 2007 postavil Andrej Jerman s prvo slovensko zmago na smukaški preizkušnji. Slovenci premoremo tudi dva svetovna prvaka v smučarskih skokih, Francija Petka ter Roka Benkoviča ter dvakratnega skupnega zmagovalca skakalne sezone in zmagovalca novoletne turneje, Primoža Peterko, vsako leto pa so v Sloveniji tudi znamenite tekme svetovnega pokala: ženski slalom za Zlato lisico, moški slalom v Kranjski gori in tekma v smučarskih skokih ali poletih v Planici.

    Gibanje za odcepitev Slovenije - SAMO



    Andrej Šiško, Maribor,
    24. Rožnik 2011




    Ko so v Sloveniji nastale prve politične stranke, sem stopil v SDZ - Slovensko Demokratično Zvezo. Člani FSS (Fronta za samostojno Slovenijo) smo se po dogovoru včlanjevali v vse novoustanovljene stranke in tam delovali legalno za dosego istih ciljev, kot jih je imela še naprej ilegalna Fronta. Vendar pa me stališča novoustanovljenih slovenskih strank niso v celoti zadovoljila. Preveč je bilo govora o "samostojni Sloveniji" v jugoslovanski konfederaciji. S tem se nisem sprijaznil. In takrat takšno moje mnenje ni bilo osamljeno.



    kopija vabila na "Ustanovitveni sestanek skupine za samostojno Slovenijo", ki je bil meseca Prosinca 1990 v Ljubljani

    Sredi meseca Prosinca 1990 smo sklicali "Ustanovitveni sestanek skupine za samostojno Slovenijo", ki je bil realiziran 18. 01. 1990 v Ljubljani. Sestali smo se predstavniki iz različnih delov Slovenije in razpravljali o tem, kako bi lahko vplivali na uresničitev našega cilja - vzpostavitve samostojne in neodvisne države Slovenije. Zdi se mi, da takrat na sestanku nismo bili prisotni samo tisti, ki smo resnično želeli in delali v tej smeri, temveč so bili med nami prisotni tudi že razni agenti oziroma obveščevalci nasprotne strani. Ljudje, ki so takrat vodili "tranzicijo", ki traja še danes, so hoteli na vsak način zagotoviti nadzor nad vsemi političnimi skupinami v Sloveniji. Mislim, da so del skupine za samostojno Slovenijo v Ljubljani nastavile prav omenjene strukture kontinuitete. Pravzaprav skupina, ki se je sestala v Ljubljani več mesecev ni storila nič konkretnega, zato smo v Mariboru pričeli razmišljati o tem, da bi mi prevzeli iniciativo.



    predlog programa Gibanja za samostojno Slovenijo, ki ga je pripravil Iniciativni odbor iz Maribora meseca Sušca 1990

    Rezultat je bila pobuda za ustanovitev Gibanja za samostojno Slovenijo. Iniciativni odbor Gibanja za samostojno Slovenijo iz Maribora, je bil najbolj aktiven in je svoja stališča posredoval slovenski javnosti že v mesecih Mali in Veliki traven ter Kimavec. Gibanje je bilo naposled formalno ustanovljeno kot Gibanje za odcepitev Slovenije - SAMO, s sedežem v Mariboru, dne 29. 09. 1990 v posebni kletni sobani gostišča Pri treh ribnikih. Namesto, da bi to storili že meseca Svečana po sestanku v Ljubljani, smo idejo uresničili šele osem mesecev pozneje. Vsekakor škoda.

    Ustanovni člani gibanja za odcepitev Slovenije - SAMO, ki so na sodišču overili Ustanovne izjave so bili:
    Andrej Šiško (Maribor), Marko Drnovšek (Maribor), Stane Žnidarič (Maribor), Damijan Galun (Maribor), Damijan Žižek, (Maribor), Andrej Lešnik, (Maribor), Drago Cartl (Maribor), Martina Avberšek (Maribor), Tone Fras (Maribor), Danijel Strah (Maribor), Marko Vogrin (Maribor), Matjaž Boštar (Pekre), Robert Hren (Hoče), Rudolf Germ (Slovenska Bistrica), Danijel Navodnik (Celje), Edvard Navodnik (Celje), Bojan Korošec (Celje), Dominik Reščič (Gornja Radgona), Milena Marija Reščič (Gornja Radgona) in Tomaž Zorman (Sežana). Kot je razvidno iz seznama, ni bilo med ustanovnimi člani Gibanja SAMO niti enega iz Ljubljane, kar kaže na pasivnost celotne tamkajšnje Skupine za samostojno Slovenijo.



    ena izmed dvajsetih overjenih Ustanovnih izjav Gibanja SAMO



    zadnja stran ene izmed dvajsetih overjenih Ustanovnih izjav Gibanja SAMO

    Potreba po nastanku in delovanju tega gibanja je izhajala iz ravnanja takratnih slovenskih političnih strank, ki so bile izvoljene v parlament Republike Slovenije leta 1990. Le-te so v svojih volilnih programih predstavile tudi svoj pogled na Slovenijo in Jugoslavijo. Dve zadevi pri tem sta bili za nas takrat povsem nesprejemljivi:
    1. O tem v kakšni-kateri državi bomo živeli Slovenci ne morejo odločati izključno politične stranke;
    2. V nobenem predvolilnem programu ni bila dovolj jasno in odločno postavljena zahteva po odcepitvi oziroma popolnoma samostojni, neodvisni slovenski državi. V ospredju je bila konfederacija z ostalimi jugoslovanskimi republikami, šele kot druga, celo slabša opcija pa je bila navedena odcepitev in popolna osamosvojitev kot skrajna možnost.

    Zato smo videli vlogo Gibanja za odcepitev Slovenije - SAMO, kot nadstrankarsko gibanje, ki bo izvajalo dodatni pritisk na omahljive in delno tudi bojazljive predstavnike političnih strank v slovenskem parlamentu. Besedo "odcepitev" v imenu gibanja smo izbrali namerno, da bi se izognili manipulacijam z besedo "samostojna" (Slovenija). To so namreč takrat načrtno izvajali t.i. konfederalisti, ki so trdili, da bo samostojna Slovenija tudi, če bo povezana v skupno državo, konfederacijo Jugoslavijo. Seveda se s tem nismo strinjali, zato smo namenoma izpostavili "odcepitev".

    Tudi ime SAMO je bilo skrbno premišljeno in izbrano. Gre namreč hkrati za koren besed iz katerih izhajajo pojmi, kot so samostojnost, samobitnost, samoodločba, samopodoba, samozavest… Obenem gre tudi za znano moško ime izjemno pomembno v stari slovenski zgodovini - za slovenskega kralja Sama.

    Po navedbah kronista Fredegarja so se leta 623, v 40. letu vladanja frankovskega kralja Klotarja II., ljudstva ali plemena Slovenov, ki so jih bili podjarmili Obri, uprla svojim zatiralcem. Središče upora naj bi bilo na Moravskem ali v Panoniji. Skupaj z omenjenimi slovenskimi plemeni so se v boje proti Obrom podali tudi Karantanci, ki sicer niso bili pod gospostvom Obrov, bili pa so izpostavljeni njihovim nenehnim napadom. V bojih proti nasilnim Obrom je sodeloval tudi trgovec Samo. V bitkah se je odlikoval z izjemnim pogumom. Izkazal pa se je tudi kot sposoben ljudski tribun in zlasti vojskovodja. Pod njegovim poveljstvom je slovenski meč pokončal številne sovražnike. S tem je močno navdušil Karantance, ki so ga vsled tega najprej ustoličili za svojega vojvodo - vojaškega vodjo.

    Ko je Samo leta 623 prevzel oblast, je v treh letih, do leta 626, pridružil Karantaniji še Panonce, Moravce, in Slovence v Nitranski kneževini. Kasneje so se mu pridružili še Lužičani pod knezom Drvanom, ki je bil tudi slovenskega rodu. Nekateri nemški avtorji navajajo, da je bila Samovemu kraljestvu priključena še t.i. Bavaria Slavica, kar dejansko pomeni Vindelicijo. Kar štiri oziroma pet (če upoštevamo še Vindelicijo) izmed omenjenih dežel so bile slovenske - Karantanija, Panonija, Moravska in Nitranska (ter Vindelicija), zato je Samo postal kralj v svojem Slovenskem kraljestvu (regnum Sclavorum). Beseda kralj je starodavna slovenska (slovenetska) beseda in pomeni tistega, ki je izbran, izvoljen. Najtesneje je povezana z našimi davnimi predniki Etruščani in Veneti, katerim je vladala dvanajsterica izvoljenih "kurulov". Pred slavizacijo slovenskega jezika v 19. stoletju slovenščina ni poznala besede "kralj", temveč samo "kral" brez "j". Še bližje etruščanskemu "kurulu" je poljski "kurul" oziroma kral. Nasprotniki Slovencev so si izmislili za lase privlečeno tezo, da smo sprejeli pojem kralj iz imena Karel Veliki (Carolus Magnus), čeprav je slovenska beseda kral mnogo starejša od "Carolusa", ki se je dal okronati šele okrog leta 800. In tudi takšne neumnosti se še danes učimo v slovenskih šolah, čeprav bi naj živeli v samostojni ljudovladi…

    Karantanija je bila le ena izmed dežel, ki so sestavljale Slovensko kraljestvo in ker je imela še iz obdobja rimske province Norik v veljavi svoje slovensko-karantansko pravo, je bil ob dejstvu, da je postal Samo kralj celotnega kraljestva, v njej ustoličen nov karantanski knez oziroma vojvod Valuk (Wallucus dux Vinedorum). Prav tako so imele svojega kneza oz. vojvoda tudi ostale dežele Slovenskega kraljestva. Znano je, da je bil lužiški vojvod Drvan, imena knezov oz. vojvod nitranske, moravske in panonske ter vindelicijske kneževine pa se v znanih zgodovinskih virih žal niso ohranila.

    Kralj Samo je imel svoj sedež v Karantaniji (Anonim, Conversio Bagoariorum et Carantanorum, nastala okrog leta 873) saj so jo gore dobro varovale, za sovražnika je bila težko prehodna in je imela v nasprotju s sosednjimi deželami starodavno državno organizacijo ter zato tudi dobro organizirano obrambo. Obri si je nikoli niso podredili. Najverjetneje je prav Vojvodski prestol tudi prestol Kralja Sama. Po svoji izdelavi namreč sodi vzhodni, torej vojvodov sedež v 6. ali 7. stoletje. To pa je prav obdobje Slovenskega kraljestva oz. dobe, ko je vladal Kralj Samo. To obdobje velja za zlato dobo slovenskega naroda. Kralju Samu je namreč uspela vnovična slovenska osamosvojitev izpod oblasti Obrov/Avarov/Abarov. S tem je osvobodil slovenska plemena v Panoniji in na Nitranskem, hkrati pa okrepil druga slovenska plemena, na severu in zahodu, ki so imela težave s Franki in Langobardi. Slovenski kralj je podpiral slovenske šege, običaje in kulturo, kot poroča Fredegar in je torej očitno razvijal ter krepil slovensko pravo. Združeno Slovensko kraljestvo (regnum Sclavorum), kot ga imenujejo celo frankovski viri je bilo sposobno vojaško premagati vse svoje agresivne sosede in je predstavljalo najmočnejšo državo takratne dobe v srednji Evropi. Žal je po Samovi smrti kraljestvo razpadlo na več kneževin in vojvodstev, to pa ni bilo sicer nič posebnega oziroma je bilo v takratni zgodovinski dobi prej pravilo kot izjema. Posamezne kneževine so se kasneje le s težavo upirale novim vdorom in napadom agresivnejših sosedov, z izjemo Karantanije, zaradi njenih že prej omenjenih strateških prednosti. Kralj Samo si je torej nedvomno zaslužil, da smo njegovo ime uvrstili v ime Gibanja za odcepitev Slovenije.



    Kopija vabila na ustanovni zbor Gibanja SAMO, z dne 18. 09. 1990

    V programski izjavi Iniciativnega odbora Gibanja za odcepitev Slovenije - SAMO smo zapisali sledeče:

    Gibanje za odcepitev Slovenije se razvija iz potrebe po politični samostojnosti slovenskega naroda. Prepričani smo, da je edina naravna državna tvorba v kateri se lahko organizira slovenski narod, neodvisna oziroma samostojna država Slovenija.

    Izhajamo iz načel demokratičnega urejanja medsebojnih človeških in mednarodnih odnosov. Sodelovati želimo z vsemi Slovenci in državljani Republike Slovenije, ne glede na njihovo narodnost, strankarsko ali versko prepričanje. Podpirali bomo prizadevanja posameznikov in organizacij, ki bodo težila k pospeševanju in uveljavljanju vseh atributov slovenske državnosti.

    V skladu s temi osnovnimi izhodišči razglašamo naslednje programske točke:
    1. Zavzemanje za samostojno državo Slovenijo
    2. Polnopravno članstvo države Slovenije v OZN in v Svetu Evrope
    3. Predstavitev in uveljavitev slovenske narodne identitete (istovetnosti) v Evropi in v svetu.





    Dobro smo se zavedali, da Gibanje SAMO, kot smo ga skrajšano tudi imenovali, najverjetneje ne bo moglo neposredno uresničiti navedenih treh točk. Zato smo razmišljali sledeče:
    1. Če bo slovenski parlament odločno deloval v smeri odcepitve in če bo le-to tudi dejansko izvedel, mu bo Gibanje SAMO nudilo vso možno podporo. Pomagali jim bomo pri organizaciji in vzpostavitvi atributov slovenske državnosti, izražali demonstrativno podporo, prirejali shode v podporo dejavnosti slovenskega parlamenta in vlade ter podobno.
    2. Če bo slovenski parlament dosegel osamosvojitev, takoj za tem pa hotel razglasiti vključitev Slovenije v konfederacijo ali kakršno koli drugačno Jugoslavijo, bomo organizirali proteste proti takšni državi ter pritiskali na parlament, da bo ohranil neodvisnost Republike Slovenije.
    3. Če bo slovenski parlament preveč neodločen, mlačen in projugoslovansko usmerjen, bo Gibanje SAMO izvajalo pritisk nanj, organiziralo demonstracije, usmerjalo družbeno nezadovoljstvo in zahtevalo predčasne volitve.
    4. Vse prejšnje tri točke lahko vsebujejo tudi zahtevo po referendumu o odcepitvi, kar pa je potrebno zelo dobro premisliti in predvsem pripraviti. Če bi bil referendum (plebiscit) slabo pripravljen, bi se lahko celo zgodilo, da predvsem zaradi strahu, ne bi uspel.
    Poleg vsega že naštetega je bila vloga Gibanja SAMO predvsem v združevanju separatistov iz celotne Slovenije , ki bi potem predstavljali dejansko in organizirano silo, katera bi izvajala protijugoslovansko in protikonfederalno propagando ter utrjevala težnje po slovenski neodvisnosti. Lahko bi nudili posebno podporo vsem tistim parlamentarcem, ki bi se jasno zavzemali za neodvisno slovensko državo, četudi jih pri tem njihove stranke morda ne bi zadostno podpirale. Z Gibanjem SAMO smo hoteli poslati jasno sporočilo sosednjim državam in preostali tujini, da Slovenci s svojo neodvisnostjo mislimo skrajno resno in da pri tem ne bo nikakršnih pogajanj ali trgovanja. Tudi jugoslovanskemu predsedstvu ter JLA smo poslali sporočilo, da se jih ne bojimo in da bomo v primeru potrebe uporabili vsa sredstva za dosego naših zastavljenih ciljev. Šlo je torej tudi za neke vrste psihološko vojno, v kateri je imelo Gibanje SAMO točno določeno vlogo.

    Takratne parlamentarne stranke oziroma politične organizacije nam niso namenjale skoraj nikakršne pozornosti s častno izjemo Liberalne stranke iz Kranja (predsednik Franc Golija), s katero smo v Mariboru15. Listopada 1990 izvedli skupno javno tribuno z naslovom "Neodvisnost Slovenije z gospodarskega in političnega vidika".



    Vključili smo se tudi v ustavno razpravo in poslali ustavni komisiji nekatere naše predloge glede definicije Slovenije kot neodvisne in polno suverene države, oblikovanja državnih simbolov, načrtovanja družine in potomstva, oblikovanja domov slovenskega parlamenta ter vprašanj obrambe in nacionalne varnosti. Posredovali smo jim tudi naše nestrinjanje z besedilom v 100. amandmaju delovnega gradiva za slovensko Ustavo.

    Istega leta smo skušali tudi realizirati idejo o Črnem panterju kot slovenskem simbolu in grbu bodoče samostojne države. Gibanje za odcepitev Slovenije - SAMO in Mlada iniciativa pri Slovenski Demokratični Zvezi (Mlin) sta takšno pobudo naslovili na slovenske medije. V odgovor na to, se je oglasila "Zgodovinska komisija SAZU", ki Črnega panterja ni omenila z imenom, da mu ne bi med takrat zavednimi Slovenci naredila prevelike reklame. Panterja so žaljivo imenovali le "živalski lik", ki bi naj po trditvah SAZU, oziroma njenih "politkomisarjev", predstavljal simbol dolgoletnih slovenskih zatiralcev in zavojevalcev, s čimer so bili mišljeni Nemci. To, da Nemci v resnici nimajo pojma o tem kaj predstavlja Črni panter, omenjenim "zgodovinarjem" ni bilo pomembno, saj je bil njihov osnovni cilj diskreditiranje tega izvirnega in zgodovinsko utemeljenega slovenskega znamenja!

    Je pa zanimivo, da je Rdeč panter, praktično identičen Črnemu panterju postal uradni znak Specialne enote takratne slovenske milice. Uradno sicer ne, dejansko pa! Leta 1990 je bila v aktivnostih za pripravo oboroženih sil, ki bi lahko z orožjem branile komaj pridobljene vrednote ob morebitnem vojaškem posredovanju takratne JLA, ustanovljena tudi Specialna enota, ki je bila podrejena ministru za notranje zadeve oziroma takratnemu sekretariatu za notranje zadeve. Dan ustanovitve Specialne enote je 23.08.1990. V Uredbi o uniformi, položajnih oznakah in simbolih policije je bil simbol Specialne enote še pred nekaj leti opisan sledeče: "Simbol specialne enote ima obliko ščita. V zgornjem delu je napis SPECIALNA ENOTA, pod njim pa je stiliziran zmaj. Osnova ščita je črne barve, obroba in napis sta zlatorumene, stiliziran zmaj na našitku je rdeče barve, na kovinski znački pa zlatorumene barve."

    Očitno je torej, da so takrat želeli sprejeti za znak Specialne enote slovenske policije Črnega panterja, vendar so ga v dokumentih poimenovali kot "stiliziranega zmaja" in ga namesto črno obarvali rdeče. Njegove istovetnosti namreč ni mogoče spregledati. Prav zaradi tega, smo se v Društvu Hervardi leta 2006 s pisnim vprašanjem obrnili na Ministrstvo za notranje zadeve ter zaprosili za uradno pojasnilo o znaku Specialne enote. Prejeli smo celovit odgovor, tukaj pa navajam naslednje utemeljitve MNZ RS: "Čeprav ni moč spregledati, da t.i. "stiliziran zmaj" predstavlja vzpenjajočega se karantanskega panterja, so postopki za popravek teksta, ki opisuje simbol Specialne enote, že dalj časa aktualni, niso pa še v celoti uveljavljeni. Takoj po začetku uporabe simbola Specialne enote v slovenskem prostoru je bilo to znamenje sprejeto brez težav in zadržkov. Danes je simbol uveljavljen v slovenskem prostoru in tujini (seveda v okvirih mednarodnega sodelovanja Specialne enote in slovenske policije). Očitno so avtorji znamenja (Specialna enota) uporabili posamezne elemente (ščit, karantanski panter, barve in napisi) tako dobro, da se do danes ni pojavila potreba po njegovem dodatnem tolmačenju, stiliziran zmaj pa je bil vedno tolmačen kot karantanski panter".

    Organizirano smo odšli na zborovanje "Ljutomerski tabor za slovensko samoodločbo - ZA neodvisno Slovenijo zdaj!" ( v nedeljo 16. 12. 1990), ki smo ga soorganizirali (Področni odbor Gibanja SAMO iz Ljutomera) v podporo plebiscitu za samostojno Slovenijo. Kljub hudemu sneženju in peripetijah na poti smo v Ljutomer vendarle prispeli. Nosili smo več transparentov in zastav s Črnim panterjem, naš prihod pa je takrat ovekovečil celo snemalec slovenske televizije. Po zborovanju smo se v hotelu Jeruzalem srečali tudi z Jožetom Pučnikom in ga skupno bodrili k še odločnejšemu zavzemanju za neodvisno slovensko državo. Zatem smo obiskali nekaj vasi v Prlekiji, kjer smo doživeli prisrčen sprejem in gostoljubje navdušenih domačinov, zavzetih domoljubov.



    pismo članom in članicam Gibanja SAMO z dne 11. 11. 1900

    V Mariboru smo 21. Grudna 1990 izvedli pohod proti zboru Stranke za enakopravnost državljanov, ki ga je hotel na nekdanjem mariborskem sejmišču organizirati Aleksander Marojević. Z zastavami in transparenti smo prekrižarili središče Maribora in se odpravili na mariborsko sejmišče. Pohod z zastavami in ob petju slovenskih pesmi je med prebivalstvom naletel na navdušenje. Na drugačen odziv smo naleteli pri ONZ Maribor, saj so nas pripadniki policije v civilnih oblačilih vseskozi zasledovali. Kakšnih dvesto metrov od prizorišča nas je zaustavil kordon takratne milice in nam preprečil dostop. Zapeli smo Zdravico in nekaj drugih slovenskih pesmi, nato pa smo odšli še na Novi most (Titov most) ter od tam pomahali zbranim jugoslovanskim plačancem.

    Komisiji za pripravo zakona o plebiscitu smo predlagali, da v zakonu ne upošteva opcije sklepanja konfederalne pogodbe, kot možno posledico sprejetih odločitev in obvez na plebiscitu. Kot podpredsednik Gibanja SAMO sem tudi podpisal skupno izjavo mariborskih strank v zvezi s plebiscitom.

    Ob plebiscitu sem bil kot predstavnik Gibanja Samo član volilnega odbora v mestu Maribor. Bil sem zraven, ko smo člani volilnega odbora hodili na domove ostarelih ter obnemoglih občanov in občank ter jim omogočali glasovati za samostojno Slovenijo. Nikoli ne bom pozabil na besede nepokretne ženice: " Moj oče je bil Maistrov borec. Vedno nas je učil in nam vbijal v glavo, da Slovenci moramo imeti svojo državo, samostojno Slovenijo. Za nas ni mesta ne pod Nemci in ne pod Srbi. Nisem si mislila, da bom to dočakala. Ne veste kako sem srečna, da ste prišli k meni in da lahko glasujem za našo Slovenijo!"



    V začetku leta 1991 je Gibanje Samo skupaj z Mlin (Mlada iniciativa) pri SDZ pripravilo predlog novega Zakona o državljanstvu RS. O tiskovni konferenci na kateri smo ta zakon uradno predstavili, je poročala tudi TV Slovenija. Tistega večera so mi neznanci v srbskem jeziku po telefonu več krat grozili, da me bodo ubili. Vsem sem odgovoril, da vedo kje me lahko najdejo. Dejal sem jim, da jih z velikim veseljem pričakujem in upam, da jih bo prišlo čim več. Seveda potem ni bilo nikogar. Predlog takratnega Zakona o državljanstvu omenjam zato, ker v primeru njegovega sprejetja z ustreznimi amandmaji, nikakor ne bi moglo priti do kasnejše afere "Izbrisani". In če smo na to lahko mislili mi, ki smo takrat imeli nekaj čez dvajset let, bi o tem nedvomno morali razmišljati tudi tisti, ki so slovensko osamosvojitev dejansko izvajali in bili za to tudi plačani.

    Po udejanjeni samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, smo gibanje SAMO razpustili, saj smo bili prepričani, da z novim dejstvom več ne obstajajo razlogi za njegov obstoj. Ko smo prejeli dopis, da se naj kot uradna politična organizacija preoblikujemo v skladu z novim zakonom o političnih strankah (zdi se mi, da je to bilo leta 1993), preprosto tega nismo storili in tako je Gibanje SAMO uradno prenehalo obstajati.

    Sedež je Gibanje SAMO imelo v Mariboru, najprej v Prisojni ulici, potem pa na mojem domačem naslovu v Berglesovi ulici. V začetku leta 1991, sem potem, ko je zaradi osebnih razlogov odstopil prvi predsednik Gibanja SAMO, Drago Cartl, postal njegov drugi in zadnji predsednik. Leta 1992 so nam protipravno odtujili tudi arhiv Gibanja SAMO, kar je še posebej nedopustno. Poleti 1992 so me namreč v eni največjih policijskih akcij v samostojni Sloveniji, v kateri je po uradnih podatkih sodelovalo 120 kriminalistov in uslužbencev VIS (VIS je bil naslednik UDBE in SDV ter predhodnik SOVE) aretirali zaradi "poskusa umora". V izredno obsežni hišni preiskavi - kjer je policija zaplenila vse, kar naj bi se nanašalo na domnevno kaznivo dejanje -sta naslednji dan dva uslužbenca VIS ponovno prišla na moj dom in še enkrat opravila nezakonito hišno preiskavo.

    Takrat sem bil jaz že v 48-urnem priporu oziroma na 48-urnem zaslišanju na kriminalistični policiji na Maistrovi. Tam so me izmenično zasliševali tako kriminalisti, kot tudi pripadniki VIS. Včasih celo oboji skupaj. Spraševali so me povsem politične stvari in sicer, kakšno mnenje imam osebno do partizanov in do domobrancev in podobno. Kaj bi naj to imelo skupnega z očitanim kaznivim dejanjem poskusa umora, ne vem niti danes. Vem pa, da je policija, morebiti pa tudi takratni VIS, oz. današnja SOVA, opravila nezakonito hišno preiskavo, en dan po opravljeni prvi, zakoniti hišni preiskavi. Takrat sem bil, kot sem že rekel na Maistrovi, na mojem domu pa je bilo samo moje takratno dekle, ki tam ni imelo stalnega bivališča.

    Moji starši so bili ob tem času v Nemčiji, na obisku pri sorodnikih. Zato je bila hišna preiskava, takrat na mojem domu opravljena drugič, popolnoma protizakonita. Niso imeli niti prič, kot to predpisuje zakon! Moje takratno dekle so enostavno preslepili in ji natvezli, da so prejšnji dan pozabili nekaj odnesti. Zato jih je pač v svoji naivnosti spustila v hišo. Takrat je Gibanje SAMO še bilo uradno registrirano po veljavnem zakonu o političnih organizacijah. Že to, da so pripadniki obveščevalne službe opravili preiskavo na uradnem naslovu registrirane politične organizacije, brez prisotnosti članov te politične organizacije in brez prič, je pravzaprav kriminalno dejanje in direkten napad na osnovna načela demokracije. Da so odtujili arhiv pa je višek nedopustnega. Ko sem zvedel za to, sem iz pripora v katerem sem se takrat nahajal, napisal kazensko ovadbo zoper neznane uslužbence VIS in tudi obvestil medije o tem nedopustnem in protizakonitem dejanju, vendar ni bilo nikakršnega odziva. Vse to se je zgodilo v "samostojni in demokratični" slovenski državi!

    Ne vem, v čigavem interesu (lahko pa slutim) je bila nezakonita preiskava in kraja arhiva izvedena, še manj pa, kako je sploh lahko do nje prišlo. Potem, ko sem v priporu v Zaporu Maribor izvedel, da je bila drugi dan opravljena pri meni še ena hišna preiskava in, da so odnesli dokumentacijo Gibanja SAMO, ilegalne FSS ter AKOS, sem uradno zahteval, da vrnejo vse kar je bilo protizakonito odtujeno. In res sem potem še v zaporu pred preiskovalnim sodnikom Petrom Grdinićem dobil vrnjen del dokumentacije Gibanja SAMO. Seveda takrat nisem mogel vedeti ali sem dobil vrnjeno vse, ker sploh nisem vedel, kaj vse je bilo protizakonito odneseno. Za nezakonito, kriminalno početje obveščevalne službe ni nikdar nihče odgovarjal, pomemben del arhiva Gibanja SAMO pa je takrat izginil. Upam, da bo sčasoma vendarle postal dostopen širši slovenski javnosti in da ga niso uničili tako kot številne druge arhive iz obdobja po 2. svetovni vojni do danes.

    V tem mojem spisu je objavljenih nekaj izvirnih dokumentov in zlasti kopij, ki so se ohranile ali pa so bile vrnjene pred preiskovalnim sodnikom Grdinićem.




    Pregovor dneva
    Svoja hišica – svoja voljica.
    več pregovorov


    Dogodki:
    1915 začetek tretje soške ofenzive (konec 4. novembra 1915)
    1868 Šempaski tabor v Ozeljanu
    Smrti:
    1966 Vida Taufer, slovenska pesnica (* 1903)
    1869 Simon Jenko, slovenski pesnik (* 1835)


    Poslušaj pesmi na Myspace
    www.myspace.com/hervardi

    YouTube:Zvezna
    YouTube:Domu
    več posnetkov na Youtube



    Spremljaj novice s pomočjo RSS
    www.hervardi.com/vote/rss.xml
    Prijavi se na e-mail novice

    Preglej zadnje novice








    Preizkusi svoje znanje z reševanjem kviza
    Odpri stran s kvizom




    Spletna lestvica malo drugače : si386.com