O društvih

  • Kdo smo
  • Dejavnost in stiki
  • Himna in prapor
  • Kaj je domoljubje
  • Športne aktivnosti
  • Prodaja izdelkov


  • mikice, majice, zastave, kape panter

    V žarišču

  • Novice
  • Referendum 2008
  • Kolumne
  • Nedopustno v Sloveniji
  • Meja s Hrvaško
  • Vaši odzivi
  • V medijih
  • Prenesi si
  • Glasbene lestvice


  • O Slovencih

  • Zgodovina
  • Simboli
  • Zdravica ali Zdravljica?
  • Pesmi
  • Slovenski jezik
  • Osebna imena
  • Slovenski pregovori
  • Slovenski meseci
  • Narodne noše
  • Plesno izročilo na Slovenskem
  • Slovenski prazniki
  • Samostani na Slovenskem
  • Mitologija
  • Heroji in bitke
  • Znamenite osebnosti
  • Avtohtone vrste
  • Zemljevidi
  • Slovenci v zamejstvu in po svetu


  • O Republiki Sloveniji

  • Zgodovinsko ime Slovenija
  • Ustava RS
  • Statistični podatki
  • Uradni simboli
  • Slovenski tolar/evro
  • Regije v Republiki Sloveniji
  • GEOSS
  • Zemljevidi Slovenije
  • Ali ste vedeli?


  • Razno

  • Leksikon
  • Literatura
  • Povezave


  • Hans Helmolt - Zgodovina


    Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo!


    Ali ste vedeli...?
    da drži Guinnessov rekord v najdaljši samostojni ženski vožnji z motorjem Slovenka Benka Pulko, popotnica, ki je z motorjem v 2000 dneh prepotovala 7 celin in prevozila več kot 180.000 kilometrov?

    Hans F. Helmolt - Weltgeschichte: Slovenci smo praprebivalci (Ureinvolker) srednje Evrope";





    Predstavljamo vam znanstveno delo, ki bi zaradi navedenih trditev moralo zanimati slovenske zgodovinarje. Tiste uradne, ki za svoje ”delo” prejemajo plačilo v glavnem iz proračuna slovenske države – Republike Slovenije .Pri nas sta jim na voljo vsaj dva izvoda celotne Helmoltove svetovne zgodovine v nemškem jeziku. Eden se nahaja v knjižnici Narodnega Muzeja v Ljubljani, drugi pa v knjižnici SAZU – Slovenske Akademije Znanosti in Umetnosti, prav tako v Ljubljani.

    Helmolts Weltgeschichte je izjemno zgodovinsko delo, nastalo konec 19. stoletja. Po slovensko bi mu rekli preprosto Helmoltova svetovna zgodovina. V celoti obsega devet zajetnih knjig, od katerih ima praktično vsaka več kot 500 strani (!!!), obravnava pa dejansko vsa zgodovinska obdobja in vse celine. Prvi zvezek obsega: Splošno, predzgodovino, Ameriko in Tihi ocean. Drugi zvezek obravnava Oceanijo, vzhodno Azijo in Indijski ocean. Tretji zvezek zahodno Azijo in Afriko, četrti Sredozemska ljudstva, peti južno Evropo in Slovanstvo. Šesti zvezek zajema Germane in Romane, sedmi zahodno Evropo do leta 1800. Osmi zvezek obravnava zahodno Evropo v 19. stoletju, deveti pa Atlantski ocean. Izdajatel je Bibliografski inštitut iz Leipziga, ki je glavnemu avtorju Hansu F. Helmoltu naročil pripravo zgodovinskega pregleda z omenjenim naslovom leta 1894. Prvič je bila Helmoltova svetovna zgodovina natisnjena v nemškem jeziku v letih od 1899 do 1907. Zatem so jo še večkrat ponatisnili in sicer vsaj še leta 1924. Leta 1901 je celotno delo začelo izhajati v angleškem prevodu v Londonu, 1902, pa tudi v ruskem prevodu v Petrogradu. Pravzaprav je Helmoltova svetovna zgodovina istočasno izhajala kar v treh svetovnih jezikih, kar prav tako dokazuje, da gre za vrhunsko znanstveno delo takratnega časa. Pri pripravi tako obsežnega grdiva so Hansu F. Helmoltu pomagali Thomas Achelis, Georg Adler, Karl Arendt, Karl Georg Brandis, Berthold Bretholz, Konrad Haebler, Eduard Henck, Julius Jung, Clemens Klein, Artur Kleinschmidt, Josef Kohler, Felix von Luschan, Richard Mahrenholz, Richard Mayr, Wladimir Milkovicz, Karl Pauli, Johannes Ranke, Friedrich Rakel, Rudolf von Scala, Hans Schjoth, Emil Schmidt, Hans Schulz, Heinrich Schurk, Kurt Sethe, Alexander Tille, Armin Tille, Wilhelm Walther, Karl Weule, Eduard Graf Wilczek, Hugo Winckler, Heinrich von Wlislocki, Heinrich Zimmerer in Hans Von Zwiedineck – Sudenhorst. Skupaj je torej pri pisanju sodelovalo 34 avtorjev, samih doktorjev in profesorjev!

    Seveda danes vemo da čisto vse navedbe iz tistega časa ne držijo povsem in v celoti. Med tem so arheologi, etimologi, zgodovinarji in jezikoslovci, razvozlali številne skrivnosti. Kljub temu sodi to zgodovinsko delo med najobsežnejša zgodovinska dela nasploh in ne glede na to, je skoraj celoten tekst še vedno aktualen. Toda nas Slovence, Helmoltova svetovna zgodovina mora zanimati neglede na to ali je danes v celoti aktualna ali ne. Že nas laike, kaj šele poklicne zgodovinarje. V njej najdemo številne zanimive navedbe, mimo katerih ne more nihče, ki obravnava zgodovino Slovencev.

    Poglejmo torej tisto kar nas mora zanimati! Bralca želimo opomniti, da je preveden le tisti del teksta, ki se konkretno nanaša na Slovence in na naše nekdanje ter sedanje ozemlje. Drugače pa je povsod dodana izvirna slika teksta iz Helmolts Weltgeschichte in si lahko celotno besedilo bralec sam prevede, v kolikor to želi.


    4. Zvezek – Die Randlander des Mittelmeers - Dežele ob Sredozemlju (Sredozemskem morju)
    Stran 304, poglavje VI. Praprebivalci Apeninskega polotoka.

    a) ILIRI

    Tudi Ilirski rod je bil na tla stare Italije pripuščen (priseljen), kot vidimo, v različnih časovnih obdobjih in po različnih poteh, neodvisno eden od drugega. Najstarejša naselitev tega ilirskega rodu, je bila tam, kjer najdemo njihove sledove, v Latiumu (Venetuli, Ardea, Laurentum, Tribus Lemonia), v Picenumu (Trientum) in v Umbriji. Drugi rod ilirskega porekla so bili Japygerji (Japyger)… Nato nadaljuje: Tretjo ilirsko naselitev v Italijo, so naredili Beneti (Veneti, gre za tipični betatizem, zamenjavo črk B in V, op.p.). Nekje sredi 7. stoletja pred Kristusom so glede na poznejše dokaze, nedvomno prišli v Italijo po poti mimo Ogleja.



    Stran 306


    b) BENETI (VENETI)

    Točna poročila najdemo o kulturi tretjega Ilirskega rodu – o Benetih (Venetih) in sicer skozi izkopanine v Estah in pri kraju Gorina (Gurina) v Ziljski dolini (Gailtal) na Koroškem. Sredi današnjega kraja Este, nekoč Ateste, leži bogata Nekropola, v kateri so zapustili pet plasti, ležečih ena na drugi, iz različnih časovnih obdobij. Spodnja izmed teh plasti se razlikuje od štirih zgoraj. Ta vsebuje ostanke kremena in pripada predvenetskim (Vorvenetischen Befolkerung) prebivalcem. Ostale štiri plasti vse pripadajo Benetom (Venetom) in vsebujejo skupine grobov, - nato nadaljuje z opisom stvari in predmetov,ki so v posameznih grobovih in plasteh.

    Naslednji odstavek se glasi: Tudi o kulturi Benetov (Venetov ) na Koroškem smo dobro obveščeni. Tamkajšnje najdbe nam kažejo Halštatsko in La-Tene abecedo, bronaste plošče, delno z napisi, bronaste postave, meče, nože…Primerjava obeh kultur, te iz Este in iz Gorine, je sledeča. Center kulture Venetov leži nedvomno v Estah in okolici, ter so ga Veneti najprej od tu prenesli proti severu na Koroško in so tja z drugimi pridobitvami kulture prinesli tudi uporabo abecede. To, da nekatere najdbe v Estah pripadajo nekoliko mlajšemu obdobju, kot tiste v Gorini, še ne pomeni, da gre za nasprotje te trditve. V nobenem primeru niso Veneti na Koroškem, zaostali ostanek ljudstva, na njegovi poti v Italijo, ker je to šlo, kot lahko zanesljivo trdimo, precej južneje, preko Ogleja.

    Tako v Estah, kot v Gorini najdemo veliko število napisov, napisanih z enako abecedo, ki razumljivo izvirajo iz Grčije in so v glavnem v sorodstvu z abecedo iz Elis (Alphabet von Elis). Napisi v Gorini so pri nekaterih črkah nekoliko starejšega izvora, vendar je abeceda enaka kot tista v Estah.


    Zvezek številka 5., poglavje št. V., Slovenski in Srbo-hrvaški rod, napisal profesor, doktor Wladimir Milkovitz
    strani 269 in 270


    Najstarejša poročila o » južnih Slovanih

    Plinius (leta 79 po Kristusu), Tacitus ( l.100 ), Ptolemaios ( l.175), že poznajo Slovene in njihova bivališča. Podrobneje poročata o njih zgodovinopisca, gotski Jordanes in bizantinski Prokopios, oba v 6. stoletju. Iz tega obdobja je večina poročil o slovanskih ljudstvih. Ta imajo različna imena. Grški in rimljanski pisci jih imenujejo Beneti (Veneti, gre za tipični betatizem, zamenjavo črk B in V, op.p.), večina germanskih pa Winden (Wenden, Windi ali tudi Indi). S to obliko imena, je povezano tudi ime Anti. Prokopij tudi poroča, da so Anti v bistvu stari Spori, ki jih lahko povežemo z imenom Srbi.



    Drugo ime za pripadnika (Slovanov) je enostavno Slavus (Slavinus, Sclavus, Sclavinus, itd.) , kot poročajo Bizantinci. Tisti rod, ki je živel v starih rimskih provincah Panoniji, Noriku, Reciji in Vindeliciji, je v glavnem poznan kot Sloveni ali Slovenci (Slaven oder Slowenen genant). Najverjetneje je na današnjem Madžarskem, v Slavoniji, na Hrvaškem, Koroškem, Kranjskem, Štajerskem, Goriškem, Gradiščanskem in na Primorskem (Kunstenland), v 6. stoletju, ustanovil več slovenskih kraljestev.

    strani 277 in 278


    Helmoltova svetovna zgodovina na strani 277, zvezek št. 5, navaja: “ Na začetku 7. stoletja se je spremenil položaj Slovenov, ker so leta 626 Avari (Obri) doživeli velik poraz….V tem času (v letu 623) so se Sloveni ob Donavi in v pokrajinah na Češkem in Moravskem uprli ter pod vodstvom nekega SAMA ustanovili neodvisno kraljestvo. (Uporabljena je beseda kraljestvo – Reich in ne kneževina, plemenska zveza ali kaj podobnega! Op.p.) Ker so bile Obrske čete pred Konstantinoplom uničene, je bilo Obrsko kraljestvo skozi in počez zelo oslabljeno. Tako so se do takrat podjarmljeni rodovi Slovenov, drug za drugim priključili upornikom. Pridružili so se SAMU, ga leta 627 izbrali za kralja in se z njim lažje upirali napadom Langobardov, Bavarcev in Obrov. Tako je bilo ustanovljeno prvo veliko neodvisno slovensko in slovansko kraljestvo (v originalu Slawenreich, v prevodu je pa pravilno oboje – SLOVENsko in SLOVANsko v ožjem in širšem smislu – prvo neodvisno kraljestvo je bilo v obeh primerih! Op.p.), kot ga pozna zgodovina. Nahajalo se je v področju zahodnega dela današnje Avstrijske monarhije. (Tudi ta stavek nedvomno potrjuje, da je Samovo Slovensko kraljestvo imelo središče v Karantaniji in ne na Češkem ali Slovaškem, saj ti dve deželi nista bili na zahodu Avstrijske monarhije, op.p.).

    SAMO je vladal do 662. (po drugih virih do 658), torej tri do tri in pol desetletja. Po njegovi smrti je njegovo kraljestvo izginilo iz odra zgodovine. (der Buhne der Geschichte) Ker kasneje slišimo še o Karantancih, ki so v vojni z Bavarci in na koncu pridejo pod njihovo nadvlado, ker v 8. stoletju slišimo o Slovenskem kraljestvu (Slowenischen Reich) na Moravskem in prav takšnem (Slovenskem kraljestvu, op.p.) v Panoniji, lahko domnevamo, da je SAMOVO kraljestvo spet razpadlo na sestavne dele.

    Ista stran nadaljuje z naslovom: Prihod oz. nastop (das Auftreten) Hrvatov in Srbov, in pravi: Ustanovitev Obrskega kraljestva je pa še iz drugega razloga pomembna za zgodovino Slovanov. Počen jarem je namreč povzročil, da so Slovani množično zapuščali svojo domovino , se odpravili na sever in jug ter tam osvojili nova področja. Takrat se torej začne v veliki meri izseljevanje Slovanov v dežele Balkana. (Te navedbe ne moremo razumeti drugače, kot da so takrat drugi Slovani, ne Sloveni oz. Slovenci, ki so na tem področju že živeli, začeli naseljevati področje Balkana. Zanesljivo lahko sklepamo, da gre za plemena t.i. Antov, ki jih Prokopij enači s Srbi.,Op.p.) Tudi nasploh so lahko Slovani sedaj močneje nastopili. Poraz Obrov leta 626 je bil takrat odločujoč za Slovane in Bizantince. Cele province so se ločile od Obrov in bile zasedene s Slovani. Ni nobeno naklučje, da sta se v tem času pojavila dva številčna slovanska rodova na severozahodu balkanskega polotoka. Poroča se, da so Hrvati prišli s severa po pričevanju cesarja Konstantina Porphyrogenetosa, v letu 626 premagali Obre in postali neodvisni prebivalci na osvojenem ozemlju…..Vendar se moramo spomniti, da je celotno, danes s Hrvati zasedeno in po njih poimenovano ozemlje, pred tem pripadalo Slovencem in se je imenovalo SLOVENIA. Sčasoma so se tod slovenski rodovi pomešali s hrvaškimi. Danes spominja samo še ime Slavonija, del hrvaškega kraljestva ter slovaški rod v Ogrski, na stare lastnike in na panonsko slovensko kraljestvo. Hrvaška je torej ozemlje severozahodno od Bosne in Dalmacija do Splita.



    Hrvatom so kmalu sledili Srbi, ki so prišli preko Save po pričevanju bizantinskega kronista ….zasedli so današnjo Bosno, z izjemo hrvaškega dela, še danes znanega kot Turška Hrvaška, velik del Hercegovine, južno Dalmacijo, Črno goro, severno Albanijo, Staro Srbijo (Novi Pazar), severni del okrožja Prizrenskega pašaluka in današnjo Srbijo… Stran 279



    Pomemben za politične odnose severozahodnega dela balkanskega polotoka je tudi nastop Karal Velikega, ki je leta 788 zaradi bizantinske zasedbe Italije napovedal vojno vzhodnemu kraljestvu. Ni osvojil samo Istre, temveč tudi Dalmacijo, Slovenci med Dravo in Savo (Slowenen zwischen der Drawe und der Sawe) pa so mu morali plačevati tribut do leta 812, kot posledico miru z Bizancem, ki je bil zagotovljen na področju ob Dravi. Še danes se v Zagrebškem muzeju nahajajo spomeniki iz časa gospodstva Karla nad to deželo. (Gre torej za Slovence v Slovenijeh - Sclavoniae, kasneje živeče pod Ogrsko krono, ki so jih v 17. in 18.stoletju priključili in asimilirali Hrvati ter jih poimenovali Kajkavci.)

    Strani 309 in 310


    SLOVENCI

    Posebno težka usoda je doletela slovenski rod (slowenisches stamme), ki je ostal severno od Save in danes sam nosi ime Slovenci. Res ni uspelo nobenemu južnoslovanskemu rodu, da bi ustanovil dolgotrajno državo, čeprav so Bolgari, Srbi in Hrvati imeli nekaj krajših in daljših svetlih prebliskov – slovanski praprebivalci (ali izvorni prebivalci - die slawischen ureinwohner) stare Panonije, Norika, Istre itd. (des alten Pannoniens, Noricums, Istriens u.z.w.) so nasprotno bili preplavljeni z poznejšimi ljudskimi valovi (pisec misli na druge slovanske in neslovanske narode, ki so prišli na ozemlje Slovencev kasneje – Gote, Langobarde, Obre, Hrvate, Srbe, Bolgare, Madžare …op.p.). Samovo kraljestvo, panonski Pribina in Kocelj, Karantansko in Velikomoravsko kraljestvo; vse so enaki meteorji. Kraljestva so pomendrali sem in tja Obri in Madžari, dokler niso prišla pod Nemčijo.

    Na nekoč slovenskem ozemlju so danes različne dežele nemškega cesarstva, potem avstrijskega: Koroška, Štajerska, Kranjska, Spodnja in Zgornja Avstrija, Istra, Goriško, Gradiščansko in Trst; Madžarska ni všteta. ( Omemba Madžarske je izrednega pomena, saj se nanaša na ozemlje Slovencev, ki so živeli pod Ogrsko krono, to pa je t.i. pokrajina Slovenijeh-Sclavoniae!!! ) Slovensko zemljo so prežele nemške kolonije. Cela področja so bila podarjena nemškim grofom, škofom, samostanom in preprostim kolonistom. Samostani so prevzeli vlogo spreobrnitelja. Domačini so postali podložni novim naseljencem. Z nemško upravo in nemško vojaško službo se je razširil nemški jezik in običaji. Enako se je zgodilo v južnejših slovenskih provincah, a v tem primeru je nemško, zamenjalo romansko prebivalstvo (in tudi drugo slovansko, oz. hrvaško op.p.).

    Slovenstvo je bilo na vseh linijah vedno bolj potisnjeno nazaj; kmalu je izginil celo spomin na staro Slovensko kraljestvo. Le na Koroškem se je vse do 15. stoletja ob ustoličenju novega vojvode, ohranil običaj iz starega Slovenskega kraljestva. Avstrijski kronist Otokar (umrl 1315) in kronist Janez Vetrinjski (umrl 1345) opisujeta to starožitno poklonitev sledeče: Pod Krnskim gradom, v bližini cerkve Svetega Petra se nahaja kamen; na njem sedi svoboden kmet, zaradi pravice do rodovnega nasledstva. Njemu pripada nedogledna (neizmerna ali neodtujiva, op.p) pravica ljudstva da pričaka novega vojvodo. Ta, obkrožen s plemiči in vitezi odloži svojo dragoceno obleko in se obleče po kmečko in sicer srajco, hlače in plašč iz sivega blaga, čevlje z vrvico in zelen klobuk (gre za napako – piše dejansko grunen Hute, vemo pa da je bil klobuk prav tako siv, op.p.).



    Tako opravljen in v eni roki držeč palico, v drugi pa vodeč marogastega bika in prav takega konja, prihaja vojvod h Knežjemu kamnu, za njim pa mu sledi celotno bogato opremljeno spremstvo. Na kamnu sedi kmet in mu zakliče v slovenskem jeziku (in Slowenischer sprache): “Kdo je ta, ki tamkaj prihaja?” Vsi ki stojijo okrog odgovorijo:” Deželni knez je!” Nato reče kmet: “Je pravičen sodnik? Mu dežela leži v njegovem srcu? Je svobodnega rodu? Je častilec in zaščitnik prave vere?” Vsi odgovorijo:”Je in bode!” “S kakšno pravico”, vpraša kmet ponovno,” me lahko odstrani s tega sedeža?”Vsi rečejo:"Dobiš šestdeset beličev, marogastega bika, konja in obleko, ki jo ima knez zdaj na sebi; prost bodeš ti in vsa tvoja hiša vsakterega davka." Nato se kmet dvigne, rahlo dotakne z desnico vojvodovega lica, nato pa stopi z Knežjega kamna, odvede obe živinčeti s seboj in vojvodu prepusti svoj sedež.

    Vojvod pa se postavi, oblečen, kakor je, na preprosti kamen, katerega je ravnokar zapustil svobodni kmet, potegne svetli meč in ga zavihti na vse štiri vetrove, pri tem pa se roti in prisega ljudstvu, da hoče vsem biti pošteni sodnik. Nato vzame siv slovenski klobuk in iz njega napravi požirek čiste studenčnice, kakor je to navada na kmetih, narodu v pouk, naj se zadovoljuje s tem, kar prinaša in pridela domača dežela, ne hrepeneč premočno po vinu in po drugih tujih dobrinah. Od tam gre ustoličeni vojvod preko Gosposvetskega polja do veličastne Gosposvetske cerkve, kjer je slovesna maša in nato s svojim spremstvom obeduje. Po slovesnem obedu se vojvod z vsem spremstvom odpravi na bližnje Svatne oz. Gosposvetsko polje pod Gospo Sveto, do posebnega Vojvodskega prestola, kjer deli deželne fevde in pravico. Vojvod Ernest Železni je bil zadnji, ki je leta 1414, bil ustoličen, ob obredu, ki je dokazoval staro državno samostojnost karantanskih Slovencev. Njegov sin Friderik III. se temu običaju ni hotel podrediti, kot poroča Kranjec Valvasor v 17. stoletju, ker mu je bilo kot rimskemu kralju izpod časti, nadeti si kmečka oblačila. Cesarju Maru I. je le vojna preprečila, da ni obudil starega običaja.

    Potem, ko je slovenski rod izgubil svojo politično samostojnost, je shiral tudi v jezikovnem smislu. Najprej se je v Notranji Avstriji (Koroški, Štajerski in Kranjski ali Karantaniji, op. p.) veliko govorilo slovensko. Ulrik Liechtensteinski v svoji pesnitvi »Frauendienst« (1255), omenja, da se je na Koroškem uporabljal slovenski jezik. Sam deželni vojvod je tako pozdravil njega in njegove ob prihodu iz Italije. V 14. stoletju so bile na Koroškem, Kranjskem in celo na Dunaju, maše tudi v slovenskem jeziku (Windischer Sprache) brane. V Durandis »Rationale divinorum Officiorum«, (14. stoletje) je bilo to tako utemeljeno: » Ker nobeden drug jezik ni tako razširjen, kot ta, ki se imenuje slovenski«. Leta 1495 sta mesti Ljubljana in Kranj, v Aachnu postavili duhovnika za slovenske romarje. Kljub vsemu temu, pa se je po dvorcih in gradovih vedno bolj razširjal nemški jezik. Kar številčno so se Slovenci obdržali na Kranjskem, manj na Koroškem in na Štajerskem. V Avstriji (mišljeno je ozemlje današnjih dveh zveznih dežel Zg. in Sp. Avstrije, op.p.) so bili čisto izpodrinjeni, le še imena nekaterih naselij, hribov in rek, spominjajo na nekdanjo slovensko naselitev.

    Poglejmo pravzaprav kaj nam sporoča Helmoltova Svetovna zgodovina. Kaj je v njej takšnega, da mora nas Slovence zanimati? Zakaj? In predvsem kakšni so zaključki tega zgodovinskega poročanja? Kaj se lahko Slovenci iz tega naučimo (iz svoje zgodovine), da ne bomo ponavljali enih in istih napak v lastno škodo?

    “ Tretjo ilirsko naselitev v Italijo, so naredili Beneti (Veneti, gre za tipični betatizem, zamenjavo črk B in V, op.p.). Nekje sredi 7. stoletja pred Kristusom so glede na poznejše dokaze, nedvomno prišli v Italijo po poti mimo Ogleja.”

    In tudi: “Točna poročila najdemo o kulturi tretjega Ilirskega rodu – o Benetih (Venetih) in sicer skozi izkopanine v Estah in pri kraju Gorina (Gurina) v Ziljski dolini (Gailtal) na Koroškem«.

    Tako pravi Helmolts Weltgeschichte o Ilirih oz. o Venetih (Benetih), v četrtem zvezku. V njem ni nobenega govora o Slovanih. Seveda ne, ker je pisec preprosto Ilire oz. Benete (Venete) uvrstil med praprebivalce apeninskega polotoka.
    Pomembno pa je že to, da so Iliri in Veneti eno in isto ljudstvo. Toda povezava s Sloveni (ne pa Slovani v celoti) je povsem preprosta. Videli smo, kasneje, v 5. zvezku, kjer je govora o Slovanih, da so stari rimski pisci Slovane označevali z imenom Beneti oz. Veneti! Tudi najdbe o katerih govori pisec (Ateste in Ziljska dolina) so nedvomno na ozemlju, kjer so živeli Veneti in kjer smo živeli (Ali pa še zmerom živimo – v Ziljski dolini) Slovenci.

    Zanimivo je, da je Helmoltova Svetovna zgodovina postavila povsem enako teorijo, kot so jo skoraj sto let kasneje naši Venetologi Matej Bor, Jožko Šavli, Ivan Tomažič in ostali. Res pa je, da so takšno teorijo, po Adamu Bohoriču (16. stoletje), zagovarjali že v 19. stoletju številni Slovenci npr. Davorin Trstenjak, Anton Krempl, pa za njimi Davorin Martin Žunkovič, Josip Mal in mnogi drugi. Le dvajseto stoletje je tisto, v katerem je bilo napisanih največ slovenskih zgodovinskih del, ki je to povsem jasno in stoletja znano avtohtono teorijo o Slovencih na lastnih tleh, v teh »znanstvenih« delih preprosto izbrisalo. Dejstva v tej izvirni slovenski teoriji kontinuitete, pač niso bila v skladu s panslovansko in jugoslovansko (beri rusko, velesrbsko ali velehrvaško) teorijo, saj so jasno dokazovala povsem različen izvor vseh treh omenjenih narodov!

    Zato je tudi čisto jasno mogoče razložiti dejstvo o Slovenskem kraljestvu, pod kraljem Samom že v začetku 7. stoletja. O hrvaškem in srbskem kraljestvu, tudi o bolgarskem, je govora šele dvesto let pozneje. Razumljivo! Nekdo, ki je komaj prišel na novo ozemlje, je potreboval kar nekaj časa, da ga je v resnici osvojil in se tam dokončno uveljavil. Dejstvo, da so nekateri narodi slovanskega porekla prispeli na ozemlje Balkana precej pozno, so izkoristili vsi, ki so imeli od tega vsaj najmanjšo korist. Tipičen primer so npr. Grki v odnosu do Makedonije! Vse to pa je izredno ustrezalo tudi nemški, italijanski, madžarski in hrvaški teoriji, ker so vsi štirje narodi dejansko z genocidom in potujčevanjem zasedli nekoč slovenska ozemlja! Zato se je po prihodu Musolinija in Hitlerja na oblast, tudi v teh državah hitro uveljavila veliko nemška in veliko italijanska teorija.

    Slovenci smo očitno bili in še zmeraj smo (to je najpomembnejši sklep vsega tega!, op.p.) napoti, prav vsem svojim sosedom! »Čudež je, da smo sploh preživeli, ko pa smo tako majhen narod«, zelo pogosto slišimo govoriti v naši deželi. Popolnoma napačno mišljenje! Preživeli smo, ker smo ostanek nekoč kar številčnega naroda, ki je živel v osrčju današnje Evrope od pradavnine. Če pogledamo v katerih rimskih provincah vse smo nekoč živeli, bomo z lahkoto ugotovili, da smo kot Slovenci preživeli le tisti, ki smo živeli nekje v sredini tega ozemlja. In to potemtakem ni nikakršen čudež, temveč povsem logičen in naraven razvoj, glede na zgodovinske okoliščine.

    “Helmolts Weltgeschichte”
    nam predstavi popolnoma drugačno zgodovinsko poročilo o Slovencih, kot smo ga vajeni v naših šolah. Izreka nekatere trditve, ki jih v slovenskem zgodovinopisju ne najdemo, so pa izredno pomembne za naš zgodovinski spomin in potrebno samozavest. Strnemo jih lahko v naslednjih treh točkah:

    1.) Slovenci smo slovanski praprebivalci Srednje Evrope.
    2.) V Rimskem cesarstvu smo Slovenci živeli v provincah: Vindelicia, Raetia, Noricum, Pannonia, Istria, Venetia in Dalmatia.
    3.) Ime 'Slovenia' je obstajalo že pred naselitvijo Hrvatov, torej pred letom 626 po Kr. Tako se je imenovalo  celotno današnje hrvaško jezikovno ozemlje, ki je pred naselitvijo Hrvatov pripadalo Slovencem.


    1.) Slovenci - praprebivalci Evrope

    Sloveni oziroma Slovenci smo tako kot Kelti, Grki, Rimljani in Germani pradavni prebivalci Evrope na tistih tleh, kjer smo v glavnem še danes avtohtoni prebivalci. Že kmalu po začetku štetja po Kristusu omenjajo Slovene rimski in grški pisatelji. Rimski jih v latinskem jeziku imenujejo »Veneti« ali »Beneti«, grški pa v grškem jeziku »Enetoi«. Rimski pisatelj Plinius jih omenja leta 79 po Kristusu, Tacitus 100 po Kr., grški pisatelj Ptolemaios pa 175 po Kr. Vsi trije poznajo Slovene oz. Venete in vedo, kje so naseljeni.

    V 6. st. po Kr. obširneje poroča o Slovenih bizantinski pisatelj Prokopios, pa tudi zgodovinar Gotov Jordanes. Od takrat je vedno več poročil o slovanskih ljudstvih.

    Bizantinski pisatelji so po končani naselitvi Hrvatov, Srbov in Bolgarov na Balkanskem polotoku vse te narode skupaj omenjali kot  Slovene oz. Slovane. Predvsem so uporabljali ime 'Slavus' ter inačice 'Slavinus', 'Stlavus', 'Sclavus', 'Slovanus', itd.

    Germanski pisatelji pa Slovane z naslonitvijo na izraz 'Veneti' imenujejo 'Winden' z enačicami: 'Wenden', 'Windi', ipd.

    Pri uporabi imena Sloven in Slovan, pa je prišlo do precejšnje zmede. Logično je, da so druge Slovane, ki so na ozemlje Balkana in srednje Evrope prišli konec 6. in v 7. stoletju, takratni sosedje, tamkaj že prej živečih Slovenov (Venetov ali Vindov) poimenovali enako. Zanje je bil dejansko soroden, a vendarle različen jezik obojih Slovanov eno in isto! Klub temu pa nam Jordanes lepo pove, da se Slovani delijo na Slovene in Ante. Sloveni živijo levo od visokega hribovja proti severu (proti Alpam in do Visle). Anti pa po Jordanesu živijo med Dnjestrom in Dnjeprom, torej v današnji Ukrajini. Dodatno nam pojasni razliko med Sloveni in Anti tudi Prokopij, ki poroča, da so se Anti od nekdaj imenovali tudi Spori, kar se nanaša na Srbe. Kasneje, po pomladi narodov 1848 in ko smo Slovenci, Hrvatje in Srbi ustanavljali najprej Državo SHS, kasneje pa Kraljevino SHS, to dejstvo ni bilo zaželjeno, ker je opozarjalo na različen izvor vseh treh narodov! 'Helmolts Weltgeschichte' povsem jasno podaja zgodovinsko dejstvo o tem, da smo Slovenci od nekdaj na svojih tleh. Razlikuje med imeni, s katerimi so Slovane imenovali latinski pisatelji (Beneti, Veneti), ter imeni, ki jih z njimi v omembah imenujejo bizantinski pisatelji (Slavus, Slavinus, Stlavus, Sclavus, Slovanus, itd.). V naslednji trditvi o Slovencih v času Rimskega cesarstva 'Helmolts Weltgeschichte' ne uporabi latinskega ali grškega poimenovanja, ampak v nemščino prevedeni domači imeni 'Sloveni' in 'Slovenci': »Tisti rod, ki je živel v starih rimskih provincah Panoniji, Noriku, Reciji in Vindeliciji, je v glavnem poznan kot Sloveni ali Slovenci (Slaven oder Slowenen genant)«.

    2.) V Rimskem cesarstvu smo Slovenci živeli v provincah: Vindelicia, Raetia, Noricum, Pannonia, Istria, Venetia in Dalmatia.

    'Tisti rodovi, (Slovanov, op.p.) ki so bili naseljeni v starih rimskih provincah PANNONIA, NORICUM, RAETIA, VINDELICIA, so se imenovali s skupnim imenom SLOVENI ali SLOVENCI (Slawen oder Slowenen)' 'Slovenci' ('Slowenen') smo torej po smislu citirane trditve v 'Helmolts Weltgeschichte' nosili ime 'Slovenci' že v starem veku pod Rimskim cesarstvom in ugotavlja, da danes edini od Slovanov nosimo ime Slovenci ('die - heute den Namen Slowenen allein fuehren').

    Kdo so Slovenci v Rimskem cesarstvu? 'Slovenci' ('Slowenen') so 'slovanski praprebivalci' ('slawische Ureinwohner') starih rimskih provinc z imeni: 'Pannonia, Noricum, Istria itd.' dejansko pomeni tudi Raetia, Vindelicia, Venetia in Dalmatia. To je povsem jasno razvidno iz drugih zapisov, kjer so omenjene točno te province. Te rimske province, poseljene s Slovenci, so ležale v Srednji Evropi. Vindelicia je ležala pod izvirom Donave, Raetia na področju današnje Švice, Noricum na področju današnje Avstrije, Pannonia na področju današnje jugo vzhodne Slovenije in velikega kosa Panonske nižine, Venetia je na severu mejila na Raetijo, na vzhodu pa na Istrio. Istria je bila današnja Istra in Furlanija, Dalmatia pa je bila pokrajina ob Jadranskem morju in je mejila na Panonijo na severovzhodu in Istrio na severozahodu. 'Helmolts Weltgeschichte' ne omenja mnenja, da bi Slovenci prišli od drugod, tako kot to navaja za Hrvate, Srbe in Bolgare, pri katerih omenja tudi vire, ki to opisujejo. Iz dokumentiranih zgodovinskih virov vemo, da so v teh rimskih provincah, pred prihodom Rimljanov, živeli noriški, retijski, jadranski, panonski in dalmatinski (Ilirski) Veneti.

    Danes tudi zelo dobro vemo kaj se je zgodilo s prebivalstvom v teh rimskih provincah. Rete so najprej v krvavi vojni hudo zdesetkali Rimljani. Za njimi so potem prišli na vrsto tudi Vindeliki. Tudi Istre je doletela podobna usoda. Dalmatini so se z Rimljani borili kar petdeset dolgih let. Venete v današnji severovzhodni Italiji so postopoma romanizirali, prav tako ostanek Retov v današnji Švici. Noričani in Panonci so sklenili nekakšen sporazum z Rimljani in so v veliki množini sestavljali rimske legije. Po razpadu rimskega imperija so se najprej poskušali osamosvojiti Reti, vendar so jih dokončno uničili Ostrogoti, ki so takrat prevzeli oblast v severni Italiji. Vindelike in severne Noričane so pričeli germanizirati njihovi severni nemški sosedje. Na področje Dalmatinov so v 7. stoletju prišli Hrvati in Srbi, v Panonijo pa najprej Langobardi, za njimi še Obri in/ali Srbi ter Bolgari. Langobardi so se potem leta 568 iz Panonije preselili v Venetijo in tam ustanovili svoje Langobardsko kraljestvo, ki pa je bilo kmalu romanizirano. Romanizirali so bili tako Veneti ali Sloveneti, po katerih je ostalo le ime dežele, kot tudi Langobardi. Le na področju Norika je v istem času nastala prva slovenska država po razpadu rimskega cesarstva, imenovana Karantanija ali Provincia Sclaborum in Marka Vinedorum. Po 'Helmolts Weltgeschichte' smo torej Slovenci praprebivalci na velikem kosu Srednje Evrope pod Rimskim cesarstvom. Pravi, da je izraz 'Beneti' v tekstih latinskih pisateljev ime za vse Slovene, ne pa za Slovane v celoti, npr. ne za Ante. Istočasno prebivalstvo slovanskega porekla v imenovanih provincah Rimskega cesarstva imenuje 'Slovenci' in mu pripisuje enako avtohtonost na svojem ozemlju kot drugim prastarim evropskim ljudstvom, Grkom, Romanom in Germanom. Tudi tu torej gre za ločitev Slovanov na avtohtone Slovene oz. Venete, med katerimi so posebej kot avtohtoni omenjeni prav Slovenci (Slowenen) in druge, kasneje priseljene Slovane, ki pa niso Sloveni, temveč Anti! Pri tem ne gre za zanikanje slovanskega porekla obojih, kljub temu pa gre za različni izvor.

    3.) Ime 'Slovenia' je obstajalo že pred naselitvijo Hrvatov, torej pred letom 626 po Kr. Tako se je imenovalo  celotno današnje hrvaško jezikovno ozemlje, ki je pred naselitvijo Hrvatov pripadalo Slovencem.

    Pred naselitvijo Hrvatov je vse kasnejše hrvaško jezikovno ozemlje nosilo ime 'SLOVENIA' Bizantinski cesar Konstantinos Porphyrogenetos poroča, da so Hrvati prišli s severa, okoli 626 premagali Obre in se naselili med Slovence. «Celotno ozemlje, ki so ga zasedli Hrvati, in se imenuje po njih, je pred tem pripadalo Slovencem in se je imenovalo SLOVENIA. Sčasoma so se tod slovenski rodovi spojili s hrvaškimi. Danes na stare lastnike in na panonsko slovensko kraljestvo spominja le še ime 'Slavonija' na Hrvaškem ter ime 'slovaškega rodu' na Ogrskem«.

    Očitno misli torej Helmolts Weltgeschichte na pokrajino z imenom SLOVENIA ali 'Sclavinia'. Latinsko ime 'Sclavinia', je lahko nastalo le na podlagi domačega imena 'Slovenia', ki je po omenjeni navedbi v 'Helmolts Weltgeschichte' obstajalo že pred prihodom Hrvatov. Ime 'Slovenija' je tako za področje, naseljeno s Slovenci, kot latinsko ime 'Sclavinia', samo v latinščini zapisano slovensko domače ime 'Slovenia'. In res so bile Sclavinie v 7, 8. in 9. stoletju omenjane od reke Travne na severu današnje Avstrije, preko pokrajine ob Blatnem jezeru, do večjega števila krajev na Balkanu, vključno s samo Makedonijo na skrajnem jugu. Helmolts Weltgeschichte tudi dobesedno pravi: »Najverjetneje je (govori o Slovencih oz. o Slowenen in misli ta narod, op.p.) na današnjem Madžarskem, v Slavoniji, na Hrvaškem, Koroškem, Kranjskem, Štajerskem, Goriškem, Gradiščanskem in na Primorskem (Kunstenland), v 6. stoletju, ustanovil več slovenskih kraljestev«. Ta kraljestva so se imenovala Sclavinije! Da je to edino pravilno in resnično, kažejo tudi kasnejše primerjave latinskih napisov in imen, z domačimi slovenskimi. V 16. stoletju je latinska Sclavoniae enaka slovenski Slovenijeh (Anton Vramec), nemško–slovenski besednjak iz leta 1760, hranjen v Mariboru, se v latinščini glasi Dictionarium Germanico-Slavonicum. V obeh primerih je govora o Sloveniji in o slovenskem jeziku, ne pa o Slavoniji ali slavonskem jeziku. Besedi Slavonicum in Sclavoniae so v slavonski in v Slavonijo prevedli komaj Hrvati v 18. in 19. stoletju, ko smo jim bili Slovenci napoti pri njihovih veliko hrvaških načrtih! Takrat so Hrvati iznašli tudi sloviti Ilirizem, ki bi naj poenotil Slovence in Hrvate v skupni narod – Hrvaški! Čeprav Hrvati v času Ilirov niti obstajali niso in čeprav so se kot pravi Helmolts Weltgeschichte, naselili med Slovence šele v 7. stoletju!

    Vse našteto je povsem jasno razvidno iz uglednega in obsežnega zgodovinskega dela. Kot smo že na začetku zapisali, gre za znanstveno delo, pri nastanku katerega je sodelovalo 34 avtorjev, samih profesorjev in doktorjev! Bilo bi zelo zaželjeno, če bi tudi slovenski doktorji zgodovine končno pričeli v slovensko zgodovinopisje vnašati trditve, ki so imele in še zmeraj imajo trdne znanstvene temelje v primarnih zgodovinskih virih. Za razliko od teh, primarni viri o slovenski naselitvi na današnjem prostoru v 6. in 7. stoletju ne obstajajo! A kljub tem splošno znanim dejstvom, se naši otroci v slovenskih šolah še zmeraj učijo popolne nesmisle in »znanstveno« ponarejene laži!




    Pregovor dneva
    Svoja hišica – svoja voljica.
    več pregovorov


    Dogodki:
    1915 začetek tretje soške ofenzive (konec 4. novembra 1915)
    1868 Šempaski tabor v Ozeljanu
    Smrti:
    1966 Vida Taufer, slovenska pesnica (* 1903)
    1869 Simon Jenko, slovenski pesnik (* 1835)


    Poslušaj pesmi na Myspace
    www.myspace.com/hervardi

    YouTube:Zvezna
    YouTube:Domu
    več posnetkov na Youtube



    Spremljaj novice s pomočjo RSS
    www.hervardi.com/vote/rss.xml
    Prijavi se na e-mail novice

    Preglej zadnje novice








    Preizkusi svoje znanje z reševanjem kviza
    Odpri stran s kvizom




    Spletna lestvica malo drugače : si386.com