|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da ima Slovenija (žal, saj bi morala biti precej daljša tako v smeri sever, kot tudi v smeri jug), drugo najkrajšo obalo izmed vseh Sredozemskih držav? Kljub le 47 km obale pa slovenski ribiči letno nalovijo več tisoč ton rib, slovensko največje pristanišče Luka Koper letno pre-tovori več kot 11 milijonov ton tovora, na skrajnem južnem koncu obale se nahajajo soline stare več kot 700 let, poleg vsega pa se lahko slovenska obala pohvali s kar zajetno gostinsko-turistično ponudbo, ki jo letno preizkusi več kot 450.000 turistov.
|
|
Hervard Turjaški
Hervard Turjaški se je rodil leta 1528 na Dunaju. Njegov oče Trojan Turjaški
in mati Ana sta se namreč po potresu 1511 začasno preselila na Dunaj in Ana
je tam povila malega Hervarda. V slovenski literaturi se Hervard Turjaški
omenja kot Herbard, Herbart in nazadnje, a najpogosteje kot Herbert ali Herbard
Turjaški (HERBARDI AURSPERGY BARONIS, Khisl Jurij 1575). Slovenski pisci, ki niso slišali za slovenske, karantanske hervarde, celo
tolmačijo, da je ime izpeljano iz »nemškega« imena Herward. Poreklo imena Hervarda Turjaškega se mnogokrat napak razlaga z uporabo betatizma: Hervard -> Herbard -> Herbert.
Hervard je že kot deček obiskoval dunajske šole. Pozneje je tako kot je bilo
takrat v navadi postal paž v knežjem dvorcu Cleve na Renu. Tam je tudi
sprejel protestantsko vero. 1546., pri osemnajstih letih, se je vrnil domov
in postal to kar mu je bilo tudi ime – mejni obrambni ali stražni vojak –
hervard. Svojo službo je začel v takratni Vojni krajini. Zaradi izrednega
poguma, odločnosti in izvrstnega občutka za poveljevanje, pa tudi svojega
visokega stanu, je kmalu postal namestnik glavnega poveljnika Vojne krajine.
S svojo konjenico je pogosto vdiral čez mejo v Bosno in Srbijo ter Turkom
vračal za njihove vpade v slovenske dežele. Uporabljal je podobno taktiko,
kot je partizanska. Udari, uniči in izgini, potem pa ponovno napadi tam,
kjer te nihče ne pričakuje. Takšen je primer ko je napadel vas Srb,
presenetil Turke in jih ogromno pobil, vas pa zažgal ter se z obilnim plenom
jadrno umaknil. Toda tudi kadar je šlo za redno turško vojsko se je Hervard
Turjaški brez pomislekov spopadel z njo in skoraj po pravilu zmagal.
Tako je
potolkel turško vojsko leta 1558 pri Nadlišku, leta 1566 pa je v dolini reke
Une, blizu trdnjave Novi, premagal veliko turško armado in ujel njihovega
poveljnika, ki ga je izpustil šele za odkupnino 30.000 cekinov. Po tej
slavni zmagi je bil imenovan tudi za deželnega glavarja Kranjske. Vojaki so
izredno radi služili pod poveljstvom Hervarda Turjaškega, ker so po pravilu
dobili obilo plena in si tudi priborili čast in slavo. Turjaški je
velikokrat zmagoval proti Turkom s precej manjšim številom vojakov, kot pa
mu jih je nasproti postavil sovražnik.
Sčasoma je njegovo ime postalo strah in trepet med Turki širom Balkana.
Hervard Turjaški se je v tistih časih sam, s svojimi vitezi in prijatelji,
Friderikom Višnjegorskim, Lovrencom Petričevičem, Ivanom Voljkovičem in
drugimi, boril proti Turkom, saj mu avstrijski cesar ni dal za boj praktično
nobenih vojakov, niti denarja zanje. Celo utrjene obrambne postojanke je
moral sam vzdrževati in utrjevati. Njegovo bojevanje s Turki je trajalo
polnih 29 let.
Avgusta 1575 se je Hervard udeležil zborovanja
notranjeavstrijskih dežel v Mostu na Muri (Bruck an der Mur) Zborovanje je
še vedno potekalo, ko je 4. septembra tja prispela vest o zbiranju turških
čet v okolici Bihača. Kljub temu, da se je Hervard dobro zavedal kakšne so
njegove možnosti za zmago, se je odločil, da bo odpotoval v Vojno krajino.
To je od njega zahtevala njegova vojaška čast in neizmerna ljubezen do
domovine. Vstal je pred ostalimi poslanci in preroško dejal: »Nočem
popustiti borbe, čeravno me bo zdaj glavo stalo!« Nato je zapustil začudene
poslance v Mostu na Muri ter odšel na Turjak. Tam je ostal dva dneva, da je
uredil domače zadeve in zbral vojsko tisoč konjenikov. Z njimi se je
odpravil v Vojno krajino in se 21. septembra 1575 utaboril pri Budačkem ob
Radgonji. Janez Vajkard Valvasor je zapisal, da je Hervard svojo zadnjo noč
nemirno spal, kot da bi slutil, da je izdan, obkoljen in pogubljen.
Ob zori
se je začela krvava bitka. Številna, nekajkrat močnejša turška vojska pod
poveljstvom Ferhad paše je obkolila konjenike Turjaškega in jih pričela
stiskati v vedno ožji obroč. Toda Hervard in njegovi vitezi jim niso dali
priložnosti za končno zmago. Trdno so bili odločeni, da se prebijejo iz
obroča. Poskušali so se zbrati na enem mestu in od tam kreniti v odločilni
napad za preboj iz obroča. Takrat je Hervard opazil da so Turki v bojnem
metežu zajeli njegovega prijatelja, plemiča Ivana Voljkoviča. Prijatelja pa
se v nesreči ne pusti na cedilu! Še zlasti ne, če je v turških rokah.
Hervard Turjaški se je zato skupaj s Friderikom Višnjegorskim, svojim sinom
Engelbertom Turjaškim in še nekaterimi vitezi, pognal naravnost med Turke,
da bi rešil Voljkoviča. Toda Turkov je bilo tokrat le preveč. Prebodli so
Hervardovega konja, podrli še samega barona in mu odsekali glavo. Enako se
je zgodilo tudi Frideriku Višnjegorskemu, Hervardovega sina Engelberta pa so
zajeli in odpeljali v sužnost.
Od zmage pijani Turki so obe glavi nesli
najprej Ferhad paši, ta pa jih je odnesel naravnost na sultanov dvor samemu
sultanu v dar. Kot poroča tajnik barona Ugnada, ki je bil takrat cesarjev
poslanec, je bil sultan tega dne (9.12.1575) izredno vesel. V Ljubljani so
deželni stanovi 25.septembra sprejeli truplo ljubljenega deželnega vladarja.
Deset izbranih mož je neslo rakev med špalirjem do protestantske cerkve sv.
Elizabete. Tam je truplo ležalo, dokler niso odkupili glav Turjaškega in
Višnjegorskega ter sina Engelberta..
Družina Turjaških je odkupila obe glavi
od Turkov za 20.000 tolarjev. Toda dejansko so dobili le dve s slamo
napolnjeni koži z obraza, saj je lobanji zadržal Ferhad paša. Obe nagačeni
glavi sta bili do leta 1943 shranjeni v skrinjici iz cipresnega lesa v
grajski orožarni. Po napadu partizanov na grad Turjak, 19. septembra, pa je
skrinja izginila brez sledu. Z denarjem od visoke odkupnine je Ferhad paša
zgradil džamijo Ferhadija v Banjaluki med leti 1579 in 1580.
Baron Hervard Turjaški je bil nedvomno izredno slavna, spoštovana in cenjena
osebnost takratnega časa, a spomin nanj ne bo nikoli ugasnil.
»Čast in slava Hervardu, junaku, znanemu in priznanemu izmed tisočev
neznanih in nepriznanih!«, se je končal članek v Jutru, leta 1925, 350 let
po smrti junaškega Slovenca! Popolnoma enako lahko zapišemo tudi danes!
Poslednji govor Hervarda Turjaškega in njegova smrt
Pesem Hervard Turjaški
|
|
|
|
|
|
