O društvih

  • Kdo smo
  • Dejavnost in stiki
  • Himna in prapor
  • Športne aktivnosti
  • Prodaja izdelkov


  • mikice, majice, zastave, kape panter

    V žarišču

  • Novice
  • Referendum 2008
  • Kolumne
  • Nedopustno v Sloveniji
  • Meja s Hrvaško
  • Vaši odzivi
  • V medijih
  • Prenesi si
  • Glasbene lestvice


  • O Slovencih

  • Zgodovina
  • Simboli
  • Zdravica ali Zdravljica?
  • Pesmi
  • Slovenski jezik
  • Osebna imena
  • Slovenski pregovori
  • Slovenski meseci
  • Narodne noše
  • Plesno izročilo na Slovenskem
  • Slovenski prazniki
  • Samostani na Slovenskem
  • Mitologija
  • Heroji in bitke
  • Znamenite osebnosti
  • Avtohtone vrste
  • Zemljevidi
  • Slovenci v zamejstvu in po svetu


  • O Republiki Sloveniji

  • Zgodovinsko ime Slovenija
  • Ustava RS
  • Statistični podatki
  • Uradni simboli
  • Slovenski tolar/evro
  • Regije v Republiki Sloveniji
  • GEOSS
  • Zemljevidi Slovenije
  • Ali ste vedeli?


  • Razno

  • Leksikon
  • Literatura
  • Povezave


  • Zgodovina


    Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo!


    Ali ste vedeli...?
    da v slovenskih jamah prebiva močeril, bolj znan kot človeška ribica - proteus anguinus, ki so ga tako poimenovali zaradi blede na človeško spominjajoče se barve kože in velikih slepih oči, prilagoditvah na večno temo in življenje v jamah? Je edini jamski vretenčar v Evropi. Ko so nekdaj narasle podzemne vode približno 30 cm veliko človeško ribico naplavile na površje, so jih prebivalci neutrudno pobijali, misleč, da gre za mlade zmaje! Človeška ribica je bila tudi zanimiv trgovski predmet. V Sloveniji je zavarovana od leta 1922. Od 1982. leta pa je tudi uvrščena na seznam redkih in ogroženih živalskih vrst, s katerimi je prepovedano trgovati.

    Tudi NDH je leta 1941 okupirala Dravsko banovino - Slovenijo



    6. aprila 1941 smo se tudi Slovenci bili prisiljeni soočiti s strahotami 2. svetovne vojne. Brez vojne napovedi nas je napadel veliki nemški 3. rajh. Hkrati z Nemci so nas napadli tudi Italijani, ki pa so prve dni previdno tipali s svojimi izvidnicami, kje so enote starojugoslovanske vojske. Ta je seveda razpadla še preden, je sploh prišlo do pravih bojev. Ko so Italijani to ugotovili, so vendarle kot pravi osvajalci 11.4.1941 prekoračili mejo ter kmalu zatem ponosno in slovesno vkorakali v Ljubljano. Čeprav so slovensko pokrajino Prekmurje tudi zasedli Nemci, so jo kmalu prepustili svojim madžarskim zaveznikom. Okupirano Dravsko banovino, kot se je tedaj imenoval največji del Slovenije, tisti v Kraljevini Jugoslaviji, so si tako razdelili Nemci, Italijani in Madžari.

    Nemčija naj bi dobila 10.261 kvadratnih kilometrov s 798.700 prebivalci, Italija 4.551 kvadratnih kilometrov s 336.279 prebivalci, Madžarska pa 997 kvadratnih kilometrov s 102.867 prebivalci. Tako nas učijo vse slovenske zgodovinske knjige, ki obravnavajo obdobje 2. svetovne vojne. Kot že toliko drugih uradnih »zgodovinskih resnic«, gre tudi v tem primeru za navadno laž! Naš namen ni ugotavljati ali je ta laž namerna, ali pa je posledica neznanja. V obeh primerih gre za napačno in neresnično zgodovino naše dežele in našega naroda! Neizpodbitno dejstvo je, da so si Slovenijo – Dravsko banovino dejansko med seboj razdelili štirje okupatorji – vsi naši sosedje! Del Slovenije je namreč okupirala in si ga priključila tudi t.i. »Nezavisna država Hrvatska« (NDH) pod vodstvom »poglavnika« Anteja Pavelića.

    Pod hrvaško oblastjo se je leta 1941 znašlo pet slovenskih naselij: Bregansko selo (danes se imenuje Slovenska vas), Nova vas pri Bregani (danes Nova vas pri Mokricah), Jesenice na Dolenjskem, Obrežje in Čedem. Gre za ozemlje veliko približno 20 kvadratnih kilometrov, na katerem je takrat živelo okrog 800 prebivalcev. To sicer res ni veliko, je pa vendarle dovolj, da je to potrebno jasno in glasno povedati! Tudi ti kraji in ti ljudje so del naše, slovenske zgodovine in tega ne smemo preprosto zanemariti in pozabiti, kakor da se to nikoli ni zgodilo! Okupacija slovenskega ozemlja s strani NDH je dejstvo!

    V Hrvaškem državnem arhivu v Zagrebu se nahaja ročno izrisan zemljevid »Samoborskega Kotarja«, v merilu 1:1000, iz katerega je mogoče dokaj natančno razbrati, kako daleč na levi breg mejne rečice Bregane je tedaj segala NDH. Žal pa ta zemljevid ne zajema tudi nekoliko južnejšega dela Gorjancev z vasjo Čedem, ki je bil prav tako priključen k Hrvaški. Brežiški Posavski muzej takega dokumenta ne premore, ljubljanskega muzeja pa ti kraji verjetno niti zanimajo ne. Datum priključitve slovenskega ozemlja NDH ni jasen. Domačini pričajo, da so bili k NDH priključeni kmalu po izbruhu vojne.

    Justina Lončarič iz Jesenic na Dolenjskem je bila tedaj mlado dekle in se tistih časov prav dobro spominja. \"Spominjam se, da je meja med NDH in Nemčijo takrat potekala od izliva Sotle v Savo mimo Vrlečeve hiše na koncu Jesenic ter pod Mokricami po grabnu pod cesto za Veliko dolino naprej proti jugu. Naselje Rajec je ostalo na Slovenskem. Meja je bila zavarovana z bodečo žico in zaminirana, vendar ne od vsega začetka. Tudi žaga pod gradom je še stala na Slovenskem, preostale hiše pa so spadale pod NDH. Meja je zagotovo stala že ob začetku preseljevanja jeseni 1941, saj se prav dobro spomnim sorodnice, kako je tekla ob bodeči žici, ko se je morala pridružiti drugim ob selitvi, in mrkih pogledov nemških graničarjev. Naši moški so se zaradi mobilizacije morali javiti na hrvaški krajevni upravi, od koder so jih zvečine pošiljali v nemško vojsko. Tistikrat je bilo zelo hudo. Takoj ko so postavili mejo, so nam dali nekakšne bone, za katere smo dobili malo olja in sladkorja, vendar to ni trajalo dolgo, ker so bile trgovine prazne. Pri hiši je bilo komajda kaj za v usta. Dobili smo tudi hrvaške osebne dokumente.«

    Satelitska NDH je nastala 10. aprila 1941, ko so jo v Zagrebu razglasili ustaši. 15. aprila 1941 so jo diplomatsko priznale le nacistično-fašistične države Nemčija, Italija, Madžarska, Bolgarija, Slovaška, Romunija, Danska, Finska, Španija, Japonska, pa tudi Kitajska in Mandžurija. Hrvaška medvojna oblast si je ves čas zelo prizadevala, da bi jo priznal tudi Vatikan, toda do konca vojne so bila vsa prizadevanja neuspešna. Do danes ni povsem jasno, kdaj točno je NDH priključila slovenske vasi k svojemu ozemlju. Popolnoma jasno pa je, da je to lahko storila le ob privolitvi in s soglasjem Nemcev. Domačini vsi po vrsti potrjujejo, da je bilo to leta 1941, najverjetneje avgusta, ali pa septembra.

    Da so bili naši obmejni kraji pripojeni k NDH že v prvem letu okupacije, potrjuje tudi Janez Kršlin iz Nove vasi pri Mokricah. Spominja se, da je bil takrat, 1941. leta, ko so mejo z nekdanje banovinske meje na rečici Bregani prestavili na predel med Jesenicami in Mokricami, na polju ravno čas izkopavanja krompirja in pravi: \"Naše vasi so Nemci prepustili NDH, sami pa so se pomaknili nekoliko više proti Gorjancem, da so laže nadzirali prostor pod sabo.\" Po Kršlinovem pričevanju so mejo šele naslednjo jesen dodatno zavarovali z bodečo žico in minami. \"Dvainštiridesetega leta so žico postavili po vsej mejni črti, jeseni pa so jo še zaminirali. Tedaj sem bil star 13 let in na hitro sem moral odrasti. V največje zadovoljstvo mi je bilo, ko sem se skrivaj plazil okoli meje in s pomočjo dvajset metrov dolge vrvi, na koncu katere sem imel privezan kavelj, mine drugo za drugo aktiviral, da ne bi več ogrožale naših ljudi. To je pokalo! Veliko srečo sem imel, da me niso nikoli dobili. Sem se pa nekoč komaj izognil rafalu iz nemškega mitraljeza.«

    Slovenski otroci iz okupiranih vasi so morali hoditi v hrvaško šolo v Lug pri Bregani. Oblastniški ustaši so takoj po začetku partizanskega odporništva leta 1942 začeli izvajati med prebivalstvom množične aretacije. Pri tem so se posebej grobo znašali prav nad slovenskim prebivalstvom. 14. septembra 1942 so hrvaški krvoloki iz maščevanja pobili vse moške iz slovenske Planine, vas pa požgali. Slovenske fante in može so Hrvati mobilizirali v »Hrvatske domobrane«, med ustaše ali pa so jih pošiljali v nemško vojsko. Da bi se izognili vpoklicu v ustaško vojsko, so se bili možje in fantje prisiljeni skrivati, ali pa se priključiti partizanom.

    Vasica Čedem z nekaj več kot dvajsetimi prebivalci, se nahaja visoko v Gorjancih. Tudi nje so se polastili ustaši in jo pripojili k NDH. Amalija Kovačič se je vanjo primožila nekoliko pred vojno. Pri opisovanju, kod je potekala državna meja, ni imela težav, saj veliki mejni kamni ponekod še danes stojijo, bodečo žico pa je bilo opaziti celo vse do začetka sedemdesetih let. Sredi znamenite Gadove peči, pradomovine cvička, je bila celo tromeja med NDH, nemško Spodnjo Štajersko in italijansko Ljubljansko pokrajino. Ta posebno velik mejni kamen stoji še danes in ga domačini obiskovalcem prav radi pokažejo. »Mejo so zaminirali še isti dan, ko so jo postavili. Nemci so ljudem sicer povedali, da zaradi min nihče ne sme blizu, toda kaj, ko jih nihče ni razumel! Ko je naslednjega dne moževega mlajšega brata Lojzeta neki fant z druge strani žice poklical, da bi mu čez mejo podal del pluga, je počilo in oba ubilo.« Na bližnjem vodovodnem zajetju še danes stoji spominska plošča z imenoma obeh nesrečnih fantov. Stara sta bila osemnajst let.

    Kljub temu, da so bili prebivalci vseh vasi in zaselkov, kateri so bili priključeni NDH, nedvomno izpostavljeni vojnemu nasilju, jim povojna FLRJ in nato SFRJ ni priznala pravice do statusa žrtev vojnega nasilja. Tega statusa jim ni priznala niti samostojna Republika Slovenija. V skladu z veljavno zakonodajo se med žrtve vojnega nasilja ne prištevajo niti slovenski mobiliziranci v vojsko tedanje satelitske hrvaške države, saj kot pravi zakon, »vojaških enot NDH ni mogoče šteti za redne vojaške enote z zakonom določenega okupatorja, zato na temelju 4. člena zakona taka oseba ni upravičena do statusa žrtve vojnega nasilja.«

    Tako žal ravna naša slovenska država oziroma pravilneje oblast, s svojimi državljani, ki so med vojno, povsem jasno, bili žrtve vojnega nasilja. Nasilja, ki so ga nad njimi izvajali Hrvati in Nemci. Samo zato, ker so bili Slovenci in ker so živeli na svoji zemlji! Na zemlji s katere so nas, Slovence, hoteli pregnati in si jo sami prisvojiti! Danes žal Slovenijo bolj zanimajo »pravice« nekakšnih »izbrisanih«, kot pa svojih državljanov, tistih, ki že od vekomaj živijo na slovenski zemlji! V šolah se naši otroci in mladina še kar naprej učijo neresnico, tudi o slovenskih okupatorjih leta 1941! Zapomnite si! Bili so štirje! Nemci, Italijani, Madžari in Hrvati! In vsi štirje so hoteli slovenski narod za vedno zbrisati iz obličja zemlje!

    Vir: Dnevnik, 16.04.2005, priloga Zelena pika; Avtor: Ernest Sečen



    Pregovor dneva
    Iz medene doline bežiš, pa si v štrukljev hrib želiš.
    več pregovorov


    Dogodki:
    1941 Adolf Hitler v Mariboru naroči: »Naredite mi to deželo spet nemško, tako nemško, kot je preostala Štajerska.«
    1848 v Novicah izide Prešernova Zdrav(lj)ica šele potem, ko je bila ukinjena cenzura.
    Smrti:
    1899 Dragotin Kette, slovenski pesnik (* 1876)
    Prazniki:
    Svetovni dan intelektualne lastnine


    Poslušaj pesmi na Myspace
    www.myspace.com/hervardi

    YouTube:Zvezna
    YouTube:Domu
    več posnetkov na Youtube



    Spremljaj novice s pomočjo RSS
    www.hervardi.com/vote/rss.xml
    Prijavi se na e-mail novice

    Preglej zadnje novice








    Preizkusi svoje znanje z reševanjem kviza
    Odpri stran s kvizom




    Spletna lestvica malo drugače : si386.com