O društvih

  • Kdo smo
  • Dejavnost in stiki
  • Himna in prapor
  • Kaj je domoljubje
  • Športne aktivnosti
  • Prodaja izdelkov


  • mikice, majice, zastave, kape panter

    V žarišču

  • Novice
  • Referendum 2008
  • Kolumne
  • Nedopustno v Sloveniji
  • Meja s Hrvaško
  • Vaši odzivi
  • V medijih
  • Prenesi si
  • Glasbene lestvice


  • O Slovencih

  • Zgodovina
  • Simboli
  • Zdravica ali Zdravljica?
  • Pesmi
  • Slovenski jezik
  • Osebna imena
  • Slovenski pregovori
  • Slovenski meseci
  • Narodne noše
  • Plesno izročilo na Slovenskem
  • Slovenski prazniki
  • Samostani na Slovenskem
  • Mitologija
  • Heroji in bitke
  • Znamenite osebnosti
  • Avtohtone vrste
  • Zemljevidi
  • Slovenci v zamejstvu in po svetu


  • O Republiki Sloveniji

  • Zgodovinsko ime Slovenija
  • Ustava RS
  • Statistični podatki
  • Uradni simboli
  • Slovenski tolar/evro
  • Regije v Republiki Sloveniji
  • GEOSS
  • Zemljevidi Slovenije
  • Ali ste vedeli?


  • Razno

  • Leksikon
  • Literatura
  • Povezave


  • Kolumne

    Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo!


    Ali ste vedeli...?
    da so v tretjem največjem slovenskem mestu Celju v dvanajstih urah uspeli napisati in natisniti celotno knjigo! Knjigo jim je uspelo ustvariti že v dvanajstih urah, pri samem pisanju pa je sodelovalo kar dvanajst pisateljev. Z delom so začeli ob sedmih zjutraj, prve knjige pa so iz tiskarne prišle že nekaj pred sedmo uro zvečer. Knjiga velja za najhitreje napisano knjigo na svetu.

    Istrska regija postaja dejstvo pred našimi očmi
    - s sladkostjo prijemov - ob lenobi odgovornih

    (drobci dejstev in zapažanja)



    Politični projekt regije Istre, ločene od matične države, v prvi fazi navidezno samostojne v razvoju lastne identitete, že od začetka pa pod močnim vplivom dveh sosednjih državotvornih narodov, postaja realnost.

    Projekt, ki je bil jasno postavljen v osnovo politične platforme ene izmed političnih strank in se nato potegnil, da bi v zavetju uresničil svoj program iz ozadja, se uresničuje. O tem projektu se je opozarjalo v 90. letih ob osvetlitvi objektivnega interesa Italije po ustanovitvi te 'samostojne' regije, preko katerega seveda Italija uresničuje svoje nacionalne interese po širjenju na naše območje. V zadnjem času je ta teza umaknjena kot neaktualna in nepomembna, posamezniki in skupine pa si pridobivajmo položaj znotraj novo nastale situacije. Slovenija pa se je Istri de facto že odpovedala, spremenljivka v projektu je Hrvaška, ki je v zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja jasno in materialno pokazala svoja stališča na celotnem področju Istre. Spremenljivka v projektu je tudi dejstvo in moč balkanskega in islamskega kapitala v zadnjem desetletju.

    In sedaj pojdimo 'domov', to je na do skrajnosti skrčeno območje Slovenske Istre, ki tudi ni več slovenska. Slovenska Istra je multikulturna zmes kultur - italijanske, slovenske, hrvaške in sedaj tudi albanske, muslimanske, srbske, v novejšem času dalmatinske. To novo nastajajočo realnost na tleh slovenske Istre, kjer imamo slovenski staroselci manj pravic kot zaščitene manjšine, financiramo Slovenci sami. Financiramo projekt multikulturnega obravnavanja naše zemlje in kulture, ki v zgodovinskem deficitarnem zaostanku zavzema vse manjše mesto. Ko govorimo o kulturnih, jezikovnih, raziskovalnih projektih v Slovenski Istri, govorimo o projektih, kjer so pred kratkim nasilno ali sladek način vnesene italijanske in druge realnosti, predstavljene in zacementirane kot zgodovinsko inherentni del avtohtone slovenske kulture v Istri. Vse skupaj se dogaja netransparentno in razpršeno, zato si pomagajmo z nekaterim konkretnim dogajanjem.



    Rdeča struktura samoupravnega socializma



    V Slovenski Istri je glavnina struktur v gospodarstvu, javni upravi ter institucijah še vedno stara struktura, vzpostavljena v času samoupravnega socializma. To je torej t.i. 'leva', rdeča struktura. Njena značilnost je, da je bila vzpostavljena po zmagi ljudske vstaje (NOB) na 'Obali', kjer je nova oblast zasedla to 'nikogaršnjo' zemljo. Ogromno domačinov je namreč odšlo čez mejo, slovenski staroselci na podeželju pa 'pognani' z domov z uničujočo agrarno politiko. V novonastali strukturi smo se slovenski staroselci utopili v novonastali konglomerat prišlekov iz ožje in širše jugoslovanske domovine. Tu pa tam kak vodilni položaj, sorazmerno mali delež v vodstveni strukturi in samozatajeni v okolju smelih prišlekov. Prosperiranje je šlo v skladu z realnostjo samoupravnega socializma. In ta črpa svojo moč iz svojega internacionalizma in narodu nasprotne naravnanosti. Vsakokratni prišleki pristajajo na 'pakt' z vzpostavljeno strukturo, zavezano priznanju italijanskosti obalnega prostora, ki ga perpetuirajo univerza, raziskovalno središče, mediji in drugi razvojni projekti.



    Slovensko družboslovje in kjer ni naroda ni niti narodne izdaje



    V času samoupravnega socializma smo zgradili tudi 'družboslovje' in 'humanistične vede'. Popoln uspeh na tem področju si to družboslovje lahko šteje na področju narodnega vprašanja. V imenu demokracije in naprednosti mu je uspelo kategorijo in pojem 'naroda' izriniti iz naše zavesti. Na njegovo mesto je stopil pojem družbe. Merilo demokratičnosti in razvoja družbe je posameznik in velika zloraba kategorije 'človekove pravice'.

    Popoln uspeh je socialistično družboslovje doseglo tudi pri odpravi ved kot so statistika in demografija v narodni in danes tudi državni politiki, ki nudi opazovanje trendov skozi daljše časovno obdobje. Bolj točno: statistična opazovanja se skrije izpred oči javnosti. Narod se prikazuje kot nekaj slabega, ozkega, ječo zaostalosti, ljudomrznosti. Domoljubje kot bolezen. Prislovno miroljubnemu in gostoljubnemu slovenskemu narodu pa se deli lekcije o njegovi ksenofobičnosti in strahu pred tujci. To čujemo prepogosto iz ust naših družboslovcev preko slovenske nacionalne televizije. Zgodovina je izbrisala iz učbenikov in knjižnih polic osnovne simbole slovenske narodne zgodovine od Karantanije, Knežjega kamna itd. in trmasto sedi na zgodbi o prihodu izza Karpatov. Arheologija pa je nasedla na rimskih ostankih in oslepela od blišča, ki mu ne more ubežati.

    Slovenisti si mukoma utirajo mesto med drugimi skupinami jezikoslovcev. Tudi tile so prepisali vse teze o neavtentičnosti našega jezika, ki so jih lahko staknili. Na področju našega jezika in narečij niso opravili samostojnih raziskav, prepustili so jih tujim raziskovalcem in iz njih le enostavno prepisujejo. To še posebej bode v oči pri etimoloških slovarjih, ki so živi dokaz našega neobstoja in neavtentičnosti.

    V Istri so se na odgovorna mesta institucij ustoličili za dolga desetletja najvišje 'avtoritete' znanja - ki perpetuirajo izhodišče, da sta v obmorskih mestih doma le Beneška republika in njena visoka kultura. Čudi me le, kako da v moji kmečki staroselski kulturi le nekaj kilometrov nad tem koprskim kopastim otokom ta beneška kultura ni prisotna niti malo. Pri starih pripovedovanjih najdemo le pojem kot je 'podešta', to je pa tudi vse. Še do včeraj pa je bila prisotna v našem duhovnem univerzumu Avstrija s svojim redom, katastrskimi kartami, zaupanjem v pravico. In prisotna je s slovensko narodno pesmijo in slovensko besedo. Prisotna je z razsežnostjo prostora, ki ga je zajemala, skupnimi boji na frontah, ki jih je branila in celotnega družbenega prostora, katerega smo soustvarjali tudi sami.

    Te 'avtoritete' so za pol stoletja in več v času, ko bi morali Slovenci v Istri odpraviti svoj zaostanek, uspele ta tok zaustaviti na točki 'neobstoja' slovenske kulture v Istri. Zgodovina in arheologija sta opravili svojo nalogo zatajevanja slovenskega in odvračanje od kakršnegakoli samostojnega raziskovanja.



    Dve ravni istrske prebuje



    O 90-tih letih, letih iskanja istrske identitete, se govori tudi kot o letih druge istrske prebuje. Jaz bi sicer tu vrnila mesto naši ljudski vstaji med narodnoosvobodilno borbo, ki je bila tako socialna kot tudi kulturna. Zaradi zatiranja kulturne in narodne identitete v času socializma je bila slovenska kultura v Istri še posebej potisnjena v pozabo. Na podeželju, pa tudi v mestu so v času socializma prevladovale proslave in po vaških plesih se je plesalo v ritmih angleških, italijanskih in hrvaških popevk. Intelektualno obglavljena s strani italijanskega iredentizma in fašizma pred vojno ter povojnega režima je bila v času socializma istrska govorica in kultura razvrednotena do točke, ko je obnemela med stenami domov staroselcev. V 90-tih letih, z demokratizacijo, so zadihale v ljudeh nove sile. V vsem zanosu se je oblikovala istrska identiteta. In ta bitka je bila dobljena. V trenutku stopanja v obstoj pa se je odprla na novo stara narodna fronta.

    Hrvatje v pohrvateni Istri poudarjajo hrvaškost celotne istrske dediščine, Italijani imajo tako ali tako dediščino že definirano, slovenska kultura pa naj bi bila mešanica vseh mogočih prišlekov v ta prostor. Od srede 90. let se istrska identiteta obarva z 'demokratično' prisotnostjo zgoraj omenjenih in umikanjem slovenske države. Slovenci v Istri in nasploh - dokončno 'rešeni' lastnega razmišljanja, z novim družboslovjem in politiki, ki ne vodijo narodnih in državnih interesov in z utišanimi posamezniki, ki še govorijo o narodu - tej bitki za obstoj več nismo kos. Drugi del istrske prebuje je pravzaprav vprašanje narodne suverenosti in vprašanje odstopanja Istre drugim gospodarjem.



    Narodna razsežnost istrske identitete in državni interesi



    Ko si je istrska prepoznavnost izborila svoje mesto obstoja, se je pričel nov proces uveljavljanja interesov. Na določeni točki je ta proces izkristaliziral narodno problematiko 'istrstva' v vsej njegovi kompleksnosti. V njem je slovenska kultura in Slovenci, ki čisto verjetno časovno prednjačijo pred drugimi kulturami, potegnila kratko. Ta proces pa ima več plasti. Predvsem pa ima dva obraza: javni in očem skriti. Na tleh Istre na sploh in Slovenske Istre posebej igrajo danes svojo partijo trije države: Slovenija, Italija in Hrvaška. Novega kapitala z novimi idenititetami in javnimi izpostavami tule ne obravnavamo, čeprav je po vsej verjetnosti če pošteno premešal karte partije.

    Prva značilnost tega pojava je, da se je Slovenija de facto odrekla Slovenski Istri. Ne le, da je razprodala ali podarja temeljne prvine narodne in državne suverenosti: banke, tovarne in zemljo. De facto je v sklop slovenskega že vključila italijanske elemente ter del naporov, denarja, prostora na račun slovenskega odstopa drugim. Do absurda je to privedeno pri koprski televiziji, radiu, knjižnicah, verjetno tudi v uradnih registrih. To pa je razvidno iz vsakega kulturnega ali javnega dogodka ali projekta. Slovenskega torej ni, obstaja le istrska kultura s primesmi slovenskega, je sporočilo. Pri naši državi je to uradno stališče, kulturniki, ki imajo ali vodijo projekti, so na to molče pristali in si v novo nastali situaciji poiskali zase in bližnje najugodnejše mesto.



    Politični subjekti in odnos do slovenske Istre



    Še vedno imamo tule leve politične sile, ki so narodni interes v imenu lastne oblasti že zdavnaj prodale. Ali pa podarile, saj je cena njihovih lastnih privilegijev sorazmerno majhna. Novi kapital in njihove politične izpostave imajo ignoriranje narodnega interesa 'utemeljene' z demokratičnostjo in ekonomskim razvojem. Kaj pa dve sosednji državi? Obe imata nedvomni interes razširiti se preko slovenskega ozemlja in si seči na našem ozemlju seči v roko. Ostanimo pa zdaj pri političnih skupinah. Naslednice partije so iste kot na širšem slovenskem prostoru, ki svoja zavezništva iščejo pri levih in desnih sosedah. Nastalo je nekaj novih subjektov.

    Tako imenovane desne stranke so sorazmerno šibke. Pobude v zvezi z mejo so praktično civilne pobude, čeprav se člani aktivno udejstvujejo tudi v strankah. Nova prizadevanja za vzpostavitev desnice pa so razen izjem zaradi pragmatičističnih računic in neprepoznavnosti obsojena na obrobne vloge.

    Leve stranke. Omembe vredno je, da njihovi eksponenti še vedno držijo pozicije na področju tako imenovanih družbenih dejavnosti in režimskih cenzorjev na področju kulture, raziskovanja in drugih pobud. Po eni strani se drži nivo 'visoke' svetovljanske kulture in razvrednotenje slovenskega, po drugi strani pa nezmožnost produciranja ustvarjalcev, ki ne črpajo iz lastne kulturne podstati. Kar je sproducirano izven lastnih krogov se ignorira, vitalne projekte pa odvzame in goji v lastnih vrstah s pomočjo obilne sistemske pomoči. Nagrajevanje na eni strani in diskreditiranje tistih, ki raziskujejo in razvijajo iz naše kulturne podstati, premestitve, osamitev ter ekonomsko izčrpavanje se odvijajo neopazno. Na drugi strani pa zvemo za prijave za nacionalizem slavistke, ki osamljena opozarja na širjenje italijanskih napisov na podeželje ter obravnavanje poglavja o Čedermacih v osnovni šoli.

    Umetno vzdrževani projekti pa po pravilu presahnejo v trenutku, ko se ta podpora izčrpa v medijskih objavah, dotacijah in kadrovskih zaslombah. Levica pokriva področja t.i. družbenih dejavnosti - kulture, raziskovanja, šolstva. Na pozicijah se ohranja s sistemom 'deli in vladaj', to je razbijanje pobud, nagrajevanja posameznikov znotraj skupin ipd. Rdeča nit leve politike je tudi neproduktivnost. Zadolževanje za lastno bogatenje ter podkupovanje mas je glavni akt zadnjega desetletja. Del tega je tudi nestimuliranje dela, kraja idej in projektov do točke, ko zamre vsaka pobuda in kar vodi do osiromašenja na celi nacionalni ravni.

    Pri levih strankah prevladuje večji vpliv desne sosede, pri drugi leve sosede in širjenju njihove kulture predvsem preko glasbe in drugih predstav. Pred kakim letom smo po zaostritvi v odnosih s Hrvaško videli vidnejše eksponente Lds-a igrati prijateljsko nogometno tekmo s temi sosedi. Društva pod njihovim vplivom na podeželju, ki pokrivajo tudi kulturo in razvoj na široko odpirajo vrata predvsem dalmatinski kulturi. Pri vprašanju zakaj na vaška opasila vabijo dalmatinske klape in ne domačih skupin je bil odgovor, da so te cenejše. Kdo vlaga v širjenje kultur v našem prostoru in zakaj naša država ne stori ničesar za promocijo lastne ob narodnostih mejah je zaradi prenosa pozornosti na druge teme skoraj izginilo iz zavesti. Uradni odgovor bivše ministrice za ta dejanja je, da gre za demokratične odločitve ljudstva. To se je sicer nanašalo na velikanski delež medijskega prostora, ki ga odstopamo tuji glasbi, a bistvo je isto. Demokracija vsega kriva in država, ki ne sme posegati na to področje.

    Posebno moč in vlogo imajo v prostoru borčevske organizacije, ki pozicije držijo iz medvojnega zavezništva z desno sosedo. V svoje vrste se sprejemajo mlade in poleg obilnega nagrajevanja pripadnikov s strani naše in sosednje države preko pokojnin ohranjajo moč tudi v vzpostavljeni lokalni strukturi. Skrbijo tudi za ohranjanje strahu pred desnico s floskulami o vračanju domobrancev in moči cerkve ter pred izgubo privilegijev.

    Interesi italijanske narodne skupnosti so dokaj jasni in legitimni. Imajo svoja hotenja, strategijo, sredstva. Poleg pomoči matične države imajo daleč večja kot slovensko avtohtono prebivalstvo, a to je stvar naše države in ne manjšine. Vprašanje je tudi, kako vlogo tu igrajo podeljena italijanska državljanstva slovenskim Istranom, še posebej pri pridobivanju podpore za ekonomsko in kulturno napredovanje italijanske ekonomije. Državljanstva, tako radodarno podeljena menda tudi mnogim kulturnikom, v sedanjem trenutku niso aktualna tema, kar pa ne pomeni, da se s tem nič ne dogaja. V oči pa bodejo poleg kulturno mešane večine, posebej za manjšino odprti uradi na ekonomskem, kulturnem in raziskovalnem področju. Znotraj državnih ustanov in poleg tega še samostojnih.

    Oljka je po definiciji avtohtona politična pobuda, inačica socialnih demokratov in v enaki meri tudi sestavljena iz kadrov prejšnjega sistema, ki naj bi zastopala interese Istranov. Je vzporednica italijanskih levih demokratov, s katerimi deli simbol oljke. Nima pa jasnih pozicij do slovenskih interesov v Istri in je orientirana v pridobivanje politično-ekonomskih pozicij. Slovenska ljudska stranka je prav tako dokaj neprepoznavna in se na področju narodnega vprašanja, slovenske kulture, kmetijstva in podeželja umika na obrobne projekte.

    Istrski demokratski zbor je nekaj drugega. Nastal je kot avtohtona politična pobuda, ki naj bi predstavljala Istrane ne glede na njihovo narodno pripadnost. Dejavna nekje na začetku demokratičnih procesov v 90-tih, ko je bilo veliko govora o Istri kot samostojni evropski regiji. Prisotna je bila na celotnem istrskem ozemlju in bila zastopana tudi v hrvaškem saboru. V Slovenski Istri je bila označena s kulturnim delovanjem njenih ožjih voditeljev.

    Sedaj o njej več ne slišimo, srečujemo pa se tudi z novo realnostjo, s katero smo začeli. Del kulturne scene je dejstvo, da se vse več kulturnikov aktivno kanalizira v pobude 'enakopravne' prisotnosti treh narodnih skupin. Vodja Istrskega demokratskega zbora je osrednja figura tega gibanja in vidimo na vseh kulturnih dogodkih in kot os vseh delujočih v našem prostoru. Če bi Istrska regija tudi formalno obstajalo, bi to bila figura kulturnega ministra. Projekt več ne poteka na politični ravni, ampak neformalno in predvsem na kulturni ravni. Del njega je dokazati večjo bližino naših kultur in narodov oziroma večjo bližino v Istri prisotnih kot bližino znotraj slovenskega naroda. Skuša se tudi vzeti ostrino fašizmu ter relativizirati zatiranje Slovencev v Istri v preteklosti. Politično delovanje je dalo mesto kulturnemu delovanju, na terenu in med ljudmi, kjer se skrbi, da nasilno vneseno italijansko postaja del prostora. Preko pesmi, jezika in vsega ostalega. Kocjančičeva nagrada že dolgo ni več podeljena za posebne dosežke na področju slovenske kulture v Istri, ampak 'istrske' dediščine. Je primer sodobnih metod delovanja neke države na zunajdržavnih interesnih sferah.

    Rdeča nit sedanjega trenutka pa je, da so na nastalo situacijo pristale vse politične skupine, kulturni delavci in ljudje. Ta relativno novo nastali tok se zliva v že nekaj časa trajajočo poluradno netenje nestrpnosti do lastnega naroda in države. To se vzpodbuja preko medijev, pa tudi na terenu s floskulami o pohlepu Slovencev iz notranjosti do morja, ki so prišli samo zasesti lepe parcele. Še dalje se čuje o močvirnikih in potrebi meje na Črnem kalu.

    Če živiš teden dni in se sprehodiš skozi institucije, ti je jasno. Dosledna dvojezičnost, pravladujoča vloga italijanske kulture, varstvo pravic drugih manjših. Institucije vključno z upravo so izvedle formalno pripravo. Ljudje so psihološko pripravljeni. Istra za svojo samostojnost od slovenske države čaka na primerni trenutek v sodelovanju z našo lastno državo. Ljudje v svojem pragmatizmu sprejemajo nove čase, kulturniki in raziskovalci v lovu za lastne projekte pomagajo izvesti veliki podvig. Naj bo pričujoči spis prispevek k zadnjemu, tokrat zavestnemu voljnemu aktu lastne samo-ukinitve v Istri.



    Leda Dobrinja




    Pregovor dneva
    Kdor vpraša, ne zaide.
    več pregovorov


    Smrti:
    1901 Jakob Alešovec, slovenski pisatelj (* 1842)
    1803 Anton Makovic, slovenski zdravnik (* 1750)
    1714 Janez Svetokriški, slovenski pridigar, pisec (* 1647)
    Prazniki:
    Mednarodni dan OZN boja proti revščini


    Poslušaj pesmi na Myspace
    www.myspace.com/hervardi

    YouTube:Zvezna
    YouTube:Domu
    več posnetkov na Youtube



    Spremljaj novice s pomočjo RSS
    www.hervardi.com/vote/rss.xml
    Prijavi se na e-mail novice

    Preglej zadnje novice








    Preizkusi svoje znanje z reševanjem kviza
    Odpri stran s kvizom




    Spletna lestvica malo drugače : si386.com