O društvih

  • Kdo smo
  • Dejavnost in stiki
  • Himna in prapor
  • Kaj je domoljubje
  • Športne aktivnosti
  • Prodaja izdelkov


  • mikice, majice, zastave, kape panter

    V žarišču

  • Novice
  • Referendum 2008
  • Kolumne
  • Nedopustno v Sloveniji
  • Meja s Hrvaško
  • Vaši odzivi
  • V medijih
  • Prenesi si
  • Glasbene lestvice


  • O Slovencih

  • Zgodovina
  • Simboli
  • Zdravica ali Zdravljica?
  • Pesmi
  • Slovenski jezik
  • Osebna imena
  • Slovenski pregovori
  • Slovenski meseci
  • Narodne noše
  • Plesno izročilo na Slovenskem
  • Slovenski prazniki
  • Samostani na Slovenskem
  • Mitologija
  • Heroji in bitke
  • Znamenite osebnosti
  • Avtohtone vrste
  • Zemljevidi
  • Slovenci v zamejstvu in po svetu


  • O Republiki Sloveniji

  • Zgodovinsko ime Slovenija
  • Ustava RS
  • Statistični podatki
  • Uradni simboli
  • Slovenski tolar/evro
  • Regije v Republiki Sloveniji
  • GEOSS
  • Zemljevidi Slovenije
  • Ali ste vedeli?


  • Razno

  • Leksikon
  • Literatura
  • Povezave


  • Zgodovina


    Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo!


    Ali ste vedeli...?
    da je bil v Sloveniji leta 1827 patentiran ladijski vijak, kateri se uvršča med pomembnejša znanstvena odkritja na slovenskih tleh. Zasluge za to gredo Jožefu Resslu, po rodu sicer Čehu, ki pa je velik del življenja prebil v Sloveniji.

    Neznanstveni temelji izgona Slovencev iz srednjega veka



    ddr. Igor Grdina





    Oblikovanje Slovencev kot etnije in na tej osnovi naroda, ki je bilo nekoč - v časih Franca in Milka Kosa, Ljudmila Hauptmanna ter Boga Grafenauerja - interpretativno konceptualizirano v okviru klasičnih (srednje)evropskih historiografskih paradigem, se pravi z ozirom (tudi primerjalnim) na strukture (ne)mogočega v širšem prostoru oziroma makroregiji, je v zadnjih letih postalo hud spoznavni problem. S sklicevanjem na teorijo etnogeneze, ki v ospredje postavlja nekoliko drugačno ključno vprašanje, tj. tematizacijo porojenja takšne skupnosti, se je uveljavil in celo prevladal povsem drugačen pogled na našo zgodovino.[op.1] Ta je postala povsem neprimerljiva s tistimi pri drugih etnijah oziroma narodih. Karantanija naj bi bila državna tvorba povsem samostojne etnije - plemena - in ne del slovenskega razvojnega kontinuuma. (Zanimivo: Karniola, ki naj bi bila le-tej razvojno oziroma strukturno povsem podobna, a po drugi strani tudi docela samosvoja entiteta, iz slednjega ni radikalno izvzemana.[op.2] Tu se pred tistim dogajanjem - v smernem pojmovanju: razvojem -, do katerega je v zgodovini res prišlo, daje prednost nekim potencialnim premikom, ki bi morebiti bili mogoči tudi v stvarnosti, vendar pa se niso uresničili. Zato so samo spekulacija.[op.3]

    Začetek takšnega premika najdemo že pri očetu teorije etnogeneze, tj. pri dunajskem zgodovinarju Herwigu Wolframu.[op.4] Slednji je Karantanijo razglasil za multietnično tvorbo in ji kot takšni implicitno pripisal posebno pot skozi zgodovino od njenega oblikovanja dalje.[op.5] Prav po tej značilnosti naj bi se kneževina v porečju zgornje Drave in Mure, zelo verjetno pa tudi Savinje ločila od drugih državnih tvorb zgodnjega srednjega veka.[op.6] Toda večetničnost ni nikoli bila kakšna differentia specifica Karantanije. Tudi na ozemlju njej sosednje Bavarske ali Langobardske države v Italiji je živelo zelo raznoliko prebivalstvo. Mešanica je bila celo v veliki meri enaka - le da z drug(ačn)im prevladujočim elementom.

    Herwig Wolfram je s poudarjanjem večetničnosti Karantanije le-to dejansko izvzel iz možnosti, da bi zanjo njegova teorija lahko veljala. (S tistimi slovenskimi zgodovinarji, ki se sklicujejo nanj, ga dejansko veže le predstava, da je bila kneževina s središčem na Krnskem gradu nekaj posebnega v širšem prostoru in razvojnem kontinuumu.) Zanjo je pač bistveno obstajanje tradicijskega jedra, ki je v kar najširše nepismenem okolju prenašalo izročilo skupnosti iz roda v rod. Wolfram se je v svoji teoriji, ki jo je izdelal ob preučevanju v pozni antiki na ozemlju Rimskega cesarstva pojavljajočih se germanskih ljudstev, izkazal za morebiti poslednjega romantika: po njegovi sodbi so to nepogrešljivo vlogo opravljali aristokratski bojevniki.[op.7] Vojaki so morali biti dobro organizirani ter vpeti v hierarhijo; tudi pri njihovemu "pogledu na svet" je moč pričakovati kompaktnost. Pa vendar je ob pestrosti nebojevniških arheoloških najdb, ki se jih dá vsaj glede izdelave (če že ne uporabe) etnično atributizirati (npr. germanski vzorci, ki se razlikujejo od romanskih), Wolframova razlaga več kot očitno preozka. Prenašanje izročila etnosa iz roda v rod je bilo zelo verjetno mnogo širše in primarno ne navezano samo na bojevnike. To izhaja že iz same biološke razsežnosti nadaljevanja rodu, kjer na spol ali poklic navezani identitetni ekskluzivizem preprosto ni mogoč. Pri plemenih in ljudstvih, ki so se v zgodovino vpisala s selitvijo, je pravzaprav nepredstavljiv.

    Wolframova teorija vsekakor predpostavlja določeno etnično enotnost oziroma kompaktnost nosilcev identitete posameznih poznoantičnih in zgodnjesrednjeveških germanskih ljudstev in plemen; brez nje preprosto ne more pojasniti nadgeneracijskega obstoja le-teh. Prav zato Karantanija, ki jo vplivni dunajski profesor razume kot bistveno drugačno, sploh ne sodi v njen okvir. V njej spričo večetničnosti ni možnosti za tradicijsko jedro, kar pomeni, da ni prenašalca izročila iz generacije v generacijo. Wolfram se je očitno vprašal, čemu Karantanija ni postala ena od plemenskih vojvodin srednjeveškega Rimskega cesarstva (oziroma rimsko-nemške države). Takšen status, ki je evidentno temeljil predvsem na utrjeni plemenski tradiciji (zlasti na vzhodu otonskega imperija), so dosegle samo Švabska, Bavarska, Saška, Frankonija in Lotaringija. Karantanija se s tovrstno tradicijo očitno ni mogla pohvaliti. Poznejše stanje v srednjem veku vsekakor potrjuje Wolframovo razumevanje bistvenosti tradicijskega jedra; slednjega tudi umešča v območje etničnosti oziroma plemenskosti. Upoštevanje le-te potemtakem v srednjem veku gotovo ni samo iz rimskega pojmovanja "uvožena" ideologija, ampak mišljenje, ki se je v osnovi prilegalo tedanjemu svetu. Etničnost in plemenskost nista bili nekaj vsiljenega - čeprav sta v osnovi izhajali iz starejših, še antičnih konceptualizacij sveta.

    Z vsemi temi težavnimi vprašanji se slovenski zgodovinarji, ki se sklicujejo na Wolframa - čigar zvezda v velikem znanstvenem svetu vrhu vsega nezadržno temni -, sploh ne ukvarjajo. Da so povsem zanemarili bistveno razliko med poznoantičnimi in poznejšimi Germani in zgodnjesrednjeveškimi (srednje- in jugovzhodnoevropskimi) Slovani, je tudi simptomatično. Prvi so na večini ozemlja, ki so ga zasedli, kot etnija izginili, drugi pa so se obdržali. To je izhajalo iz njihove temeljne različnosti: germanske posadke v osvojenih mestih so bile gospodarsko odvisne od kolikor mogoče normalnega toka življenja podrejenih prebivalcev, Slovani pa so kot poljedelci potrebovali razsežen naselitveni prostor, ki je obdal posamezne postojanke staroselcev - nakar so se te čez čas kulturno zedinile s prišleki (kakor so se Goti, Svevi, velik del Frankov na ozemlju antičnega Rimskega cesarstva z romanskimi staroselci). Tu zlitje ni prihajalo iz medsebojne potrebe oziroma odvisnosti, temveč iz razpostavitve enih in drugih. Zaradi tega se je slika etnične prevlade v obdobju od pozne antike do konca srednjega veka večkrat dramatično spremenila.

    A kot že rečeno: vse to naših sklicevalcev na Wolframovo teorijo ne zanima. Oni se ukvarjajo z nemogočim: v model, nastal ob preučevanju poznoantične germanske zgodovine, tlačijo zgodovinsko stvarnost zgodnjega srednjega veka Slovanov med Donavo na severu in Tržaškim zalivom na jugu. Zato tudi razglasijo Karantance - ob njih pa še Karniolce - za pleme. Ti dve identiteti seveda ne puščata nobenega prostora za enoten etničen razvoj prostora, ki so ga kot izhodišče oziroma bazo slovenske zgodovine kot neprekinjenega procesa (seveda z mnogimi delnimi prelomi) razumeli Franc in Milko Kos, Ljudmil Hauptmann in Bogo Grafenauer - ob njih pa tudi jezikoslovci, zlasti Fran Ramovš.

    Najprej so na Wolframa sklicujoči se historiki napadli povezovanje etnosa in jezika.[op.8] Ker da v primeru Švicarjev, Nemcev in Avstrijcev med tem dvojim ni enotnosti, naj bi model, ki računa z njo, ne bil dober niti za Slovence. Toda: kje v zgodovini pa kakšna paradigma velja za vse čase in za vse primere? S sklicevanjem na primere Švicarjev, Nemcev in Avstrijcev ni za preteklost Slovencev, Čehov, Slovakov, Litovcev in mnogih drugih narodov še nič dokazanega. Univerzalnost modelov je redko kje tako problematična predpostavka kot v zgodovini.[op.9] Nikoli ni nihče dokazal, da je slovenski jezikovni razvojni kontinuum lasten tudi kateremu koli drugemu narodu. Enako velja mutandis mutandi za litovskega, slovaškega, estonskega, latvijskega, ukrajinskega, lužiškosrbskega in še kakšnega. Ramovševe interpretacije so za slovenski jezikovni kontinuum še vedno neovrženo interpretativno osišče. Tla jim je mogoče spodmakniti samo jezikoslovno, saj so v njegovem okviru tudi konceptualizirane. Interdisciplinarnost pač ni nepregleden konglomerat sklicevanj na rezultate različnih znanosti, ampak neoporečno izpeljevanje dokazov v okviru metodologij vsake od njih ter primerjanje rezultatov z upoštevanjem vprašanja o strukturah (ne)mogočega. Samozvani genialni diletanti lahko s svojim bengaličnim ognjem samo zaslepljujejo, prepričevati pa mislečih ljudi ne morejo.[op.10]

    Po kritičnem pretresu je mogoče reči tole: etnične in siceršnje skupnosti, ki jih iz posameznikov ustvarjajo združujoči (navznoter) in diferencirajoči (navzven) referenčni prostori - ti jim zagotavljajo koherentnost -, imajo različne identitetne povezovalce. Jezik v tej vlogi vsekakor lahko nastopa, saj omogoča medsebojno (spo)razumevanje. S svojim obsegom ustvarja določeno duhovni prostor. Seveda pa ni nujen v vlogi etničnega identitetnega znamenja. Vendar - in to je tu najpomembnejše - iz nje ne more biti načeloma izključen. Zlasti v slovanskem svetu ne. Tu ga namreč v takšni vlogi srečujemo že zelo zgodaj: avtor Žitja Konstantina - utegnil bi biti nadškof Metodij - označuje junaka teksta za prvega učitelja in vzgojitelja slovanskemu jeziku, tj. njegovim govorcem. Slednji so potemtakem tako poistoveteni z njim, da so kar poisteni. Med Slovani je povezovanje jezika in etnosa - katerega sledove je mogoče najti tudi v Bibliji - že od pokristjanjevalnih časov domače. Iz takšnega razumevanja izvira tudi oznaka za nemške sosede. Pomenska podstava njihovega imena pri Slovanih, ki nanje mejijo, je izpeljana iz komunikacijski funkcije jezika. Gre za ljudi, ki ostanejo ob poskusu konkretne realizacije slednje nemi.

    Vsekakor je mogoče reči, da misel o jeziku pri zagovornikih teorije etnogeneze pri nas ni na znanstveni ravni. Zato tudi ni čudno, da lingvistično relevantne interpretacije pri njih ni mogoče srečati. Njihovo razumevanje jezika je tipičen primer t. i. divje misli. Na mesto kritičnosti in celovitosti argumentacije stopajo predsodki (proti lingvističnim raziskavam) ter izbiranje in izoliranje posameznih podatkov.

    Težave zagovornikov teorije etnogeneze na Slovenskem pa se še povečajo v okvirih nje same. Pri tem ne gre samo za načelni problem tlačenja konkretne stvarnosti v abstraktni obrazec, na kar je že bilo opozorjeno, ampak tudi za sitne nepodrobnosti. Prva od njih je (ne)možnost wolframovskega tradicijskega jedra, ki pa evidentno onemogoča razlaganje Karantancev kot posebne zgodnjesrednjeveške skupnosti.

    Zagovorniki teorije etnogeneze na Slovenskem Karantance v precejšnjem skladu z Wolframom interpretirajo kot večetnično skupnost.[op.11] To - kot je na načelni ravni že bilo pokazano - onemogoča formiranje prenašalca izročila v smislu opredelitve tradicijskega jedra. Le-to je pač navezano na aristokratske vojščake, ki morajo biti v okviru Wolframove teorije že zaradi njihove vpetosti v hierarhično mrežo do te mere kompaktna skupina oziroma sloj, da so osrednji prenašalec identitete. Pri etnično tako raznolikem ljudstvu, ki naj bi mu raznorodnost bila tudi differentia specifica v primerjavi s sosedi, pa je kaj takega - to zares ne bo odveč še enkrat podčrtati - nemogoče.

    In vendar bi zagovorniki teorije etnogeneze zlahka našli v slovenski zgodnjesrednjeveški zgodovini sloj, ki bi se skoraj idealno prilegal wolframovskemu bojevniškemu tradicijskemu jedru. To so seveda kosezi v dovolj široko sprejeti interpretaciji Boga Grafenauerja (ne pa tudi v razlagah Ljudmila Hauptmanna, na katere pa danes verjetno ne prisega nihče več). Toda ti ljudje so razprostranjeni ne samo po Karantaniji, ampak tudi v Karnioli - kar pomeni, da ne morejo biti nosilci identitet, ki bi bile omejene na bodisi prvo bodisi drugo.

    Tako ostaja Wolframova teorija v aplikaciji na zgodnjesrednjeveško slovensko zgodovino nesmiseln spaček: podobna je avtomobilu brez motorja. Kdor zagovarja plemenskost Karantancev ali Karniolcev, mora prečrtati wolframovsko teorijo etnogeneze. Preprosto zato, ker ne najde tradicijskega jedra in torej ne odgovarja na vprašanje, kdo je nosilec identitetnih predstav iz roda v rod. Upanje daje tako mislečim le razlaga, da se vsebina etnokonstitutivnih vsebin ne prenaša skozi izbrance. Toda v primeru plemenske raznolikosti Karniolcev in Karantancev bi to pomenilo izredno čvrsto medsebojno ločenost enih in drugih, za kakršno pa zgodovina ne daje opore. Vrsta srednjeveških virov - od Pavla Diakona do cesarskega notarja Burcharda in Nestorjeve kronike med Donavo na severu in Tržaškim zalivom na jugu ne pozna dveh slovanskih etnij, ampak samo eno. Takšno, ki jo je mogoče definirati o obsegom slovenskega jezikovnega kontinuuma. Ko se je v času Karla Velikega po vsej širini zastavilo vprašanje cerkvene pripadnosti, je bila za mejo med salzburškim in oglejskim področjem določena reka Drava - tako v Karantaniji kot vzhodno od nje. Enako obravnavanje celotnega "frankovskega Vzhoda" ne govori za to, da bi bilo tod računati z etnično zaključenimi skupnostmi. Še zlasti zato ne, ker je bila Karantanija tedaj krščanska že več kot pol stoletja - in bi tej tudi vera že lahko dajala enotno (in od sosedov različno) identiteto.[op.12]

    Naslednji veliki problem zagovornikov teorije etnogeneze na Slovenskem je tudi že bil nakazan v tematizaciji širše problematičnosti te teorije. Gre za vprašanje statusa plemenskosti. Karantanija - enako pa velja tudi za Karniolo - ni bila nikoli "Stammherzogtum" srednjeveškega Rimskega cesarstva. Vsaka skupnost, ki se v zgodovinskih virih pojavlja v obdobju med antiko in novim vekom, pač ni pleme. Zanj je potrebno posebno pravo, oblastnik in tradicijsko-vizijsko enovita skupnost. Izvor takšne skupnosti je lahko etnično raznolik, vendar pa mora priti sčasoma do popolnega amalgamiranja (kakor v primeru hrvaško-slovanske ali bolgarsko-slovanske simbioze.)

    Zato se nujno postavlja vprašanje, ali je imela Karantanija izoblikovane vsaj nastavke za razvoj samostojnega prava? Odgovor na to vprašanje je prej kot ne negativen. Celo ustoličevanje knezov oziroma pozneje vojvod v slovanskem svetu ni unikatno.[op.13] Res se je na Krnskem gradu in Gosposvetskem polju ta obred obdržal dlje kot drugod, toda sam po sebi ni edinstven in sodi v slovansko dediščino Slovencev.

    Dejstvo, da znameniti spis o Spreobrnjenju Bavarcev in Karantancev pozna enotno ljudstvo v Karantaniji in Spodnji Panoniji, ki je zaobseženo s skupnim imenom Sclavi - medtem ko so severno od Donave ljudje z drugačnim imenom (Maravi, tj. Moravani)[op.14] , tudi ne govori o tem, da bi se izoblikoval kak poseben etnos v porečjih zgodnje Drave in Mure.[op.15] Še pomenljivejše pa je, da Pavel Diakon pozna Sclave tudi v prostoru južno od Karavank, v Karnioli. Karniolci, ki so edinkrat omenjeni v Frankovskih državnih analih za leto 820, so pač - kakor je to razlagal že dobri stari historiografski klasik Wilhelm Wattenbach - njeni prebivalci.[op.16] So torej ljudje, ki stanujejo v neki že utrjeni ozemeljski enoti (o njeni tradiciji je doslej brez dvoma najtehtneje pisal Peter Štih, sicer goreč zagovornik uvoza Wolframove terminologije v slovenski duhovni prostor), ki je izpričana že prej, ne pa posebno pleme.

    Zagovorniki teorije etnogeneze so dali ob razpravi o tem, kaj je v srednjem veku pleme, odgovor, ki je povsem nezadovoljiv. Mogli bi ga označiti za povsem znanstveno insuficientnega. Kriterij za pleme je namreč po njihovi sodbi izpričanost nekega imena, medtem ko druga znamenja za priznanje obstoja le-tega menda niso pomembna. Tako postavljeno pravilo pa privede do hudih težav: avtomatsko poistovetuje npr. Hazare v južni Rusiji in Ukrajini s tistimi v Afganistanu - ki po sedanjem vedenju niso v nikakršni medsebojni zvezi. Tudi Veneti bi bili ob veljavnosti takega pravila zmerom povsod eno - tako ob Baltiku kot ob Jadranu.

    Zagovorniki teorije etnogeneze so vrhu vsega popolnoma spregledali razliko med oznako in samooznako, ki je vendarle bistvena. Nemški izraz Welsche/Walsche je (bil) npr. poimenovanje za sosednjega Romana, ne glede na to, ali je Italijan ali Francoz ali kaj drugega. To pa še zdaleč ne pomeni, da so bili vsi ljudje, ki se jih je označevalo tako, eno.

    Nadalje je treba povedati še tole: pred 19. stoletjem se prebivalci naših krajev nikoli niso samoznačevali kot Slovani. Bili so Slověni (po izgubi posebnega razvoja jata Sloveni) in Slovenci. Oba izraza izpričuje v svojem opusu kot ime rojakov Primož Trubar (včasih celo v isti knjigi).[op.17] Edninska samooznaka za ženski spol se razen v spremembah na fonološkem planu sploh ni spremenila (za masculinum pa besedotvorno tako neznatno, da se Trubar ob tem sploh ni pojasnjevalno mudil). Bi imele torej Slovenke potemtakem drugačen identitetni razvoj kot Slovenci (zaradi tozadevne ključne vloge zgolj imena, kakor nam skušajo sugerirati zagovorniki teorije etnogeneze)? To bi bilo absurdno misliti. Če se izganjajo vse nehistorične oznake iz tematizacij zgodovine, potem se je vsekakor treba lotiti najprej slovanskega imena, ki do 19. stoletja v našem prostoru ni navzoče. Ob tem se vsekakor ni mogoče ubraniti vtisa, da nam hočejo zagovorniki teorije etnogeneze dopovedati, da za obstoj Slovencev obstajajo neki posebni kriteriji, ki se za eksistenco drugih ne postavljajo. O njih bi smeli govoriti šele od tedaj, ko se z lastnim poimenovanjem pojavljajo v zgodovini, se pravi od 1550 dalje. Primož Trubar je v svojih oznakah pač jasen: ne pozna samo "ljubih Slovencev", ampak tudi enotno ime za njihovo domovino, tj. slovenska dežela (v drugem katekizmu 1555). Zanimivo pa zagovorniki teorije etnogeneze niso nič kaj navdušeni nad tem, da bi skupnost tega imena obstajala vsaj od zore novega veka dalje. Njeno rojstvo hočejo odmakniti še bolj proti sedanjosti.

    Dokler zagovorniki teorije etnogeneze ne podajo znanstveno zadovoljivih dogovorov na vsa ta vprašanja, z njimi sploh ni mogoče resno razpravljati. Njihovo stališče je več kot očitno političnoideološko: gre za zagovarjanje teze klasikov historičnega materializma, da je med letoma 800 in 1848 obstajala koroška narodnost (v revoluciji meščanov je bila po diagnozi Karla Marxa in Friedricha Engelsa že umirajoča[op.18]). Drugje misli o njeni eksistenci ne srečujemo. Terminologija Herwiga Wolframa je dejansko samo španska stena, saj se teoretični model vplivnega dunajskega profesorja, ki nujno računa s tradicijskim jedrom, ne uporablja.

    A ko že govorimo o tem: potiskanje oblikovanja Slovencev v kategorijo nastanek nujno postavlja vprašanje terminske opredelitve rojstva naroda. Čim pozneje je do njega prišlo, tem bolj natančno je mogoče določiti ne samo njegovo leto, ampak tudi mesec, teden in dan - da, nemara celo uro. Zagotovo se to da narediti, če se postavlja nastanek Slovencev, ki brez dvoma s(m)o narod, v obdobje po Trubarju (samo v tem primeru je treba pojasniti, kako se njegova izpričana imenska dejstva razlikujejo od enako se glasečih sedanjih). Potem bo tudi zgodovinska kritika lažje rekla svoje o teh doslej znanstveno popolnoma neutemeljenih idejah. Toda jasne besede o tej zadevi je zagovornike teorije etnogeneze očitno tako strah, da je ni in ni iz njihovih ust. Soočamo se samo z drjezavim zanikovanje Slovencev in slovenstva, kakršno sicer že dolgo prihaja iz ust ideološko impregniranih internacionalističnih oziroma šovinističnih piscev monologistov.[op.19]



    Opombe:

    [op.1] Oblikovanje pomeni neko postopnost, kontinuiranost v procesu, medtem ko je nastanek bolj ali manj strogo zamejeno dogajanje, ob izteku katerega je vse drugače, ko je bilo poprej.
    [op.2] To je nenavadno in metodološko nečisto zato, ker tako za Karantanijo (Psevdo-Fredegar s Valukovo krajino Slovanov - marka pač ni nekaj samostojnega; Conversio) kot za Karniolo (Pavel Diakon) obstajajo pričevanja, da sta bili tudi po zgodnjesrednjeveškem pojmovanju del širšega slovanskega kompleksa.
    [op.3] Karniolci se zanesljivo nikoli niso oblikovali v pleme, tudi za Karantance tega ni mogoče trditi.
    [op.4] Podrobneje to problematiko tematiziram v knjigi Sfinga brez uganke, ki je izšla v ljubljani leta 2011; na tem mestu zaradi načela ekonomičnosti ne gre ponavljati vse argumentacije.
    [op.5] Prim. Wolfram, Die Geburt Mitteleuropas, 341-346. Misel o posebni (multietnični) poti Karantanije skozi zgodnjesrednjeveško zgodovino je sčasoma prerasla v razumevanje celotne koroške preteklosti kot "Sonderfall" (kar izrecno srečujemo pri Hellwigu Valentinu tudi za obdobje po 1918).
    [op.6] Herwig Wolfram, ki je Karantanijo razglasil za multietnično tvorbo, se na mestu, ko govori o Karniolcih, čudno zaplete: slednji naj bi bili po vesteh Pavla Diakona "drugo slovensko ljudstvo" kot tisti ljudje, ki živijo severno od Karavank. (Prim. Wolfram, Die Geburt Mitteleuropas, 346.) To pomeni, da znameniti langobardski zgodovinar dejansko govori proti njegovim razlagam. Karantanijo naj bi po njegovem poseljevalo "drugo slovansko ljudstvo". Zastavlja se vprašanje, zakaj Wolfram pri razglašanju prebivalcev kneževine severno od Alp za multietnično skupnost, ne ovrže tega Pavlovega razumevanja, niti ga ne problematizira kot napačnega. Vsekakor avstrijski zgodovinar pri razpravljanju o Karantaniji odločno in neargumentirano nasprotuje svojemu znamenitemu srednjeveškemu kolegu.
    [op.7] Prim. temeljito kritiko teorije etnogeneze pri Michaelu Kulikowskem v študiji Rome's Gothic Wars, 52 in dalje.
    [op.8] Najbolj zanimivo in pomenljivo pa je, da med identitetnimi znamenji po menda končani etnogenezi navedejo samo ime - torej jezikovno dejstvo par excellence! Prim. Bajt, Vidic, Slovenski zgodovinski atlas, 51.
    [op.9] Prav zato je zgodovina poseben način vednosti, ne samo določeno področje: čista paradigma znanosti, ki je v marsičem sinonim za tvorbo (interpretativno delujočih) modelov, je zanjo nesmiselna, saj se ukvarja z enkratnimi dogodki in neponovljivimi dogajanji. Le možnost njihovega medsebojnega kritičnega primerjanja historio povezuje s scientio. Toda medtem ko prva v komparacijah ugotavlja tako podobnosti kot razlike (enkratnosti), druga v njih išče delovanje zakonitosti oziroma občosti.
    [op.10] V Zgodovinskem časopisu je bilo pred časom mogoče prebrati, da naj bi kontinuiteta Slovencev v srednjeveškem obdobju obsegala samo jezik - in nič več. Vendar: kaj pa je še lahko več? Saj je samo v njem zgodovina to, kar je. Kontinuirano pojavljajoče krajevno ime je sicer res samo jezik, vendar je vsakemu količkaj razsodnemu preučevalcu jasno, da je to tudi največ, kar je lahko. Nad tem ni ničesar. Vse drugo kot jezik je manj - ker je mnogo bolj nerazumljivo ali dvomljivo dojemljivo. Tega se občasno zavedajo celo zagovorniki teorije etnogeneze; prim. opombo 8.
    [op.11] Prim. Bajt, Vidic, Slovenski zgodovinski atlas, 51.
    [op.12] Domnevna karantanska etnična identiteta tudi ni zapustila sledi v istovrstnih krajevnih imenih, kjer prihaja do ločevanja po etnosu. Tu mislim na krajevna imena tipa Slovenski : Bavarski [! - to ne more biti jezikovna oznaka] Gradec. Če bi bili Karantanci etnija, bi v opoziciji do etnično razlikujočega imena kraja vsekakor morali biti upoštevati oni. Vendar niso (niti v nemškem jezikovnem ustrezniku). Glede na to, da celo zagovorniki teorije etnogeneze poudarjajo pomen imena, je to v okviru njihovega mišljenja naravnost uničujoče dejstvo.
    [op.13] Ustoličevanje je znano tudi Čehom, Srbom in Rusom, morda tudi Hrvatom. Prim. Grafenauer, Ustoličevanje koroških vojvod, 244.
    [op.14] Posebej pomenljivo je, da so tudi Moravci po svojem izvoru Slovani. Ime Sclavi torej v miselnem svetu spisa o Spreobrnjenju Bavarcev in Karantancev ni več splošno rodovno, ampak posebno. Označuje ljudstvo, ki živi južno od Donave. Pavel Diakon pričuje, da naseljuje tudi Karniolo.
    [op.15] V tem spisu se Karantanci izrecno označujejo za Sclave, kar pomeni, da so v etničnem smislu slovansko opredeljeni prebivalci določene dežele, ne pa pleme.
    [op.16] Zagotovo ni vsako skupinsko ime ljudi v srednjem veku plemensko oziroma etnično (kot ni v novem veku narodnostno).
    [op.17] Prim. Rotar, Trubar in Južni Slovani, 175-186, zlasti 182.
    [op.18] Marx, Engels, Revolucija in kontrarevolucija v Nemčiji, 101.
    [op.19] Ob tem gre opozoriti še na naslednje: medtem ko oče teorije etnogeneze Herwig Wolfram brez predsodkov govori o "zgodovini Avstrije pred njenim nastankom" (prim. opombo 5), se izganjalcem Slovencev iz srednjega veka zdi vsaka beseda o njih pred Trubarjem nevzdržna. Naši promotorji teorije etnogeneze so vsekakor zelo specifični. Njihova posebnost je seveda ideološka - vendar v tem okviru ne znanstvena (če bi bila samo takšna, bi sprejemali Wolframove teze v vsej njihovi kompleksnosti, ne pa v groteskno spačeni obliki), ampak politična.




    BIBLIOGRAFIJA:

    Bajt, Drago in Marko Vidic, ur. Slovenski zgodovinski atlas, Ljubljana: Nova revija, 2011.

    Grafenauer, Bogo. Ustoličevanje koroških vojvod in država karantanskih Slovencev, Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1952.

    Kulikowski, Michael. Rome's Gothic Wars, Cambridge: Cambridge University Press, 2007.

    Marx, Karl in Friedrich Engels. Revolucija in kontrarevolucija v Nemčiji, Ljubljana: Cankarjeva založba, 1955.

    Rotar, Janez. Trubar in Južni Slovani, Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1988.

    Wolfram, Herwig, Die Geburt Mitteleuropas. Geschichte Österreichs vor seiner Entstehung 378-907, Dunaj: Kremayr und Scheriau, 1987.






    Pregovor dneva
    Ljubo doma, kdor ga ima; kdor ga nima, pa za njim kima.
    več pregovorov


    Dogodki:
    2000 plaz zasuje 7 ljudi v Logu pod Mangartom
    1999 slovenska nogometna reprezentanca se uvrsti na evropsko prvenstvo v nogometu 2000
    1941 oddajati začne radio Kričač
    Rojstva:
    1894 Jože Lacko, slovenski borec († 1942)
    1889 Fran Albreht, slovenski pesnik, prevajalec, publicist († 1963)
    1490 Andrej Perlah, slovenski matematik, astronom, astrolog, zdravnik († 1551)
    Smrti:
    1985 Avgust Černigoj, slovenski slikar, grafik (* 1898)
    Prazniki:
    mednarodni dan študentov


    Poslušaj pesmi na Myspace
    www.myspace.com/hervardi

    YouTube:Zvezna
    YouTube:Domu
    več posnetkov na Youtube



    Spremljaj novice s pomočjo RSS
    www.hervardi.com/vote/rss.xml
    Prijavi se na e-mail novice

    Preglej zadnje novice








    Preizkusi svoje znanje z reševanjem kviza
    Odpri stran s kvizom




    Spletna lestvica malo drugače : si386.com