O društvih

  • Kdo smo
  • Dejavnost in stiki
  • Himna in prapor
  • Kaj je domoljubje
  • Športne aktivnosti
  • Prodaja izdelkov


  • mikice, majice, zastave, kape panter

    V žarišču

  • Novice
  • Referendum 2008
  • Kolumne
  • Nedopustno v Sloveniji
  • Meja s Hrvaško
  • Vaši odzivi
  • V medijih
  • Prenesi si
  • Glasbene lestvice


  • O Slovencih

  • Zgodovina
  • Simboli
  • Zdravica ali Zdravljica?
  • Pesmi
  • Slovenski jezik
  • Osebna imena
  • Slovenski pregovori
  • Slovenski meseci
  • Narodne noše
  • Plesno izročilo na Slovenskem
  • Slovenski prazniki
  • Samostani na Slovenskem
  • Mitologija
  • Heroji in bitke
  • Znamenite osebnosti
  • Avtohtone vrste
  • Zemljevidi
  • Slovenci v zamejstvu in po svetu


  • O Republiki Sloveniji

  • Zgodovinsko ime Slovenija
  • Ustava RS
  • Statistični podatki
  • Uradni simboli
  • Slovenski tolar/evro
  • Regije v Republiki Sloveniji
  • GEOSS
  • Zemljevidi Slovenije
  • Ali ste vedeli?


  • Razno

  • Leksikon
  • Literatura
  • Povezave


  • Znamenite osebnosti


    Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo!


    Ali ste vedeli...?
    da smo Slovenci kot 12. na svetu, prevedli Sveto pismo (Biblijo) v svoj materin jezik - slovenščino, leta 1584. Sveto pismo je v slovenščino prevedel Jurij Dalmatin.

    Jernej Kopitar


    »Kopitarjevi učeni in po tuje pisani spisi, ki so sloveli nekdaj in slove še po vsi Evropi, - znani so pri nas samo nekaterim jezikoznancem, premalo so znane tedaj drugim Slovencem i njegove velike zasluge za slovenščino in za narod slovenski, zato ker ni pisal slovenski, razen nekoliko slovenskih rekov (stavkov) itd. v svoji slovnici in pretresajoč kako slovensko ali drugo knjigo.« (Kopitarjeva spomenica 1880, J. Navratil, Jernej Kopitar, str. 16)


    Jernej Kopitar –portret je delo akademskega slikarja Sava Sovreta (Kopitarjev zbornik)

    Jernej Kopitar sodi med tiste pomembne Slovence, o katerih povprečen Slovenec nedvomno premalo ve. Večina ga pozna iz osnovne šole, običajno prej v negativnem, kakor v pozitivnem smislu, predvsem po Prešernovem verzu »le čevlje sodi naj kopitar« in morda še po abecedni (črkarski) »vojni«.

    Drugačnega mnenja o Kopitarju so pravi poznavalci slovenske jezikoslovne znanosti. V Zvezi DD Hervardi smo Jerneja Kopitarja uvrstili med pomembne Slovence zlasti zaradi njegove Karantansko-panonske teorije, ki si po našem mnenju zasluži mnogo večjo pozornost, kot ji sedaj pripada.

    Že za časa svojega življenja je predstavljal vrhovno evropsko avtoriteto na področju jezikoslovja in je bil visoko spoštovan tako na Dunaju, v Parizu, Londonu in Rimu (Vatikanu), kot tudi v prestolnicah t.i. »slovanskih narodov«, na Poljskem, Češkem in v Beligradu. Tudi v sedanjem času predstavlja pojem evropske filološke znanosti. Pred časom je na belgijski univerzi izšla doktorska disertacija ge. Ingrid Merclies o našem velikem predniku, na skoraj štiristo straneh drobnega tiska. Še najmanj je, v skladu s skrajno neprimerno »slovensko« navado, čislan doma v Sloveniji.

    »Rodil se je Kopitar Jernej, dvorske knjižnice Dunajske varuh, v kranjski deželi l.1780, 23. avgusta, (po njegovi lastni trditvi in zapisu, saj je običajno za datum njegovega rojstva naveden 21.08.1780, op.p.) krstili so ga pa drugi dan, po domači navadi, da se daje detetu ime onega svetnika, kateri je preprostemu ljudstvu dobro znan, ter se nahaja v pratiki najbližje rojstnemu dnevu, bodisi pred njim ali pa za njim (sv. Jernej).- To ime pa, da povem gredoč v slovenščini ne zveni tako dolgočasno kakor v nemščini Bartholomaeus.« (Josip Marn, Kopitarjeva spomenica, Ljubljana, 1880)

    Kopitar se je rodil v Repnjah pri Vodicah, na Gorenjskem v deželi Kranjski, kronovini avstrijskega cesarstva. Oče Jakob je bil tamkajšnji župan. Materi je bilo ime Marija, njen dekliški priimek je bil Resman, Kopitarjevim pa so po domače rekli pri Ocepkovih.

    Prvi razred osnovne šole (normalke) v Ljubljani, je Jernej pričel obiskovati šele 25. Prosinca/januarja 1790, star dobrih devet let in pol. Govoril je samo kranjsko (gorenjsko) narečje slovenskega jezika, učna jezika v šoli pa sta bila nemški in latinski. Obeh tujih jezikov in pisanja se je naučil neverjetno hitro, saj je očitno imel izvrsten spomin in prirojen smisel za jezike. Kasneje se je zraven latinskega, nemškega in grškega naučil še italijanskega, francoskega, angleškega, romunskega in številnih »slovanskih« jezikov, poznal pa je tudi osnove hebrejščine, arabščine, sanskrta in albanščine.

    Prvi razred gimnazije je Kopitar zaključil kot najboljši učenec na šoli in je bil zato vpisan v zlato knjigo. S svojim znanjem je premagal vse sinove graščakov, ki so se za razliko od njega kopali v denarju in bogastvu. Prislužil si je tudi denarno nagrado 50. goldinarjev, ki so predstavljali pol mesečne plače takratnega uradnika. To nagrado mu je podelil eden največjih učenjakov takratnega časa, Slovenec, ki se je ukvarjal s slovenskim (kranjskim) jezikom, profesor Blaž Kumerdej. Nagrada pa mu je prinesla tudi brezplačno šolnino in državno štipendijo za nadaljnji študij.

    Pri štirinajstih letih sta mu umrla oba starša. Najprej, 18. Velikega srpana 1794 oče, dva dni kasneje, 20. istega meseca pa še mama. Po kranjski deželi je takrat razsajala strašna smrtonosna bolezen kolera, ki so jo v te kraje prinesli menda italijanski vojaki. Kljub tragediji je zbral svoje pozitivne moči in sorazmerno lahko končal najprej gimnazijo, nato pa še dve leti t.i. filozofije. V drugi polovici leta 1799 je v Ljubljani postal domači učitelj mladega plemiča Bonazze. Njegova mati je bila sestra barona Žige Zoisa, ki je kmalu postal Kopitarjev mentor in mecen.

    Leta 1803 je Kopitar, takrat dvajsetletni abiturent postal tajnik barona Žige Zoisa, nato pa še knjižničar in nadzornik njegove mineralne zbirke.V baronovi hiši se je srečeval s člani Zoisovega krožka, med katerimi so bili znameniti Slovenci Valentin Vodnik, Blaž Kumerdej, Jurij Japelj, Matevž Ravnikar, Jakob Zupan in najbrž tudi nekateri mlajši, med katerimi so bili J.A. Zupančič, Franc Bilc in Janez Primic. Zoisov krožek je imel pomemben narodni program, po katerem je slovenski narod potreboval dela s področja zemljepisa, naravoslovja in poezije, pred tem pa še filozofsko kritično slovnico in slovar, ki bi ustrezal tedanjemu stanju umetnosti in znanosti.


    Žiga Zois

    Zanesljivo so pomembni Slovenci, ki so se sestajali pri baronu Zoisu pustili neizbrisen pečat na mladem Kopitarju. Kaj kmalu se je aktivno lotil izjemno pomembnega dela - slovenske znanstvene slovnice. Leta 1809 (z letnico 1808) je luč sveta zagledala prva slovenska znanstvena slovnica, katera je bila napisana v nemškem jeziku. Naslovil jo je Grammatik der slavischen Sprache in Krain, Karnten und Steyermark – Slovnica slovenskega jezika na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem. Kopitar jo je razumel kot analitično zgodovinsko poročilo o jeziku, pri katerem odločajo dejstva in ne razglabljanja. V njegovi Slovnici sicer niso obravnavani t.i. ogrski Slovenci, vendar je znanstvenik problem njihove pripadnosti slovenstvu zastavil že v letu, ko je njegova slovnica izšla. Kasneje je prav to temo še posebej dobro obdelal in razvil svojo Karantansko-panonsko teorijo, kateri je ostal zvest do smrti, kljub temu, da so ga številni znanci »Slovani« zaradi nje kritizirali in črtili.

    Konec meseca Vinotoka 1808 je Kopitar odšel na Dunaj, kjer je vpisal prvi semester prava. Pri študiju prava je vztrajal dve leti, izmed izpitov pa je opravil naravno, državno, mednarodno in kazensko pravo. Svoj študij je sam imenoval »krušni študij«, sicer pa so tudi njegovi profesorji kmalu ugotovili, da za pravo nima prave žilice. Med študijem prava je bil posrednik Zoisovih naravoslovnih interesov, pravzaprav pa je bolj zavzeto študiral slavistiko, ki ga je izjemno zanimala. V dunajski Cesarski dvorni knjižnici je odkril večino slovenskih protestantskih del ter razna druga pomembna dela. Poznanstvo z baronom Zoisom mu je odpiralo vrata do pomembnih zvez, kot so bili npr. gospodje Zlobicky, Erberg, Engel in grof Ossolinski, ki je bil perfekt Cesarske dvorne knjižnice.

    Po smrti Zlobickega je 7. Kimavca postal najprej cenzor »slovanskih« in novogrških knjig, nato pa je bil 10. Grudna 1810 imenovan za četrtega skriptorja Cesarske dvorne knjižnice na Dunaju. Tretji skriptor je postal leta 1816 in opravljal to delo do 5. Rožnika leta 1818, ko je postal drugi skriptor, hkrati pa še cenzor romunskih knjig. Meseca Velikega travna 1819 je postal še najvišji, prvi skriptor dvorne knjižnice.

    13. Sušca/marca 1809 je Kopitar prejel pismo Dobrovskega, glavne slavistične avtoritete takratnega časa, v katerem je le-ta ocenil njegovo Slovnico in v njem zapisal:« Vaša slovnica me je navdala z velikim veseljem...« Prvič sta se oba velika jezikoslovca srečala na Dunaju šele 7. Sušca 1820. Dobrovsky je nato ostal v cesarski prestolnici vse do konca leta 1821 in oba prijatelja sta se v tem času redno sestajala v knjižnici, v gostilni Pri belem volku in na sprehodih po Dunaju. V tistem času je Dobrovsky za tisk pripravljal svojo staro-cerkveno slovnico Institutiones linguae slavicae, pri čemer mu je nesebično pomagal tudi Jernej Kopitar.


    Naslovnica Kopitarjeve Slovnice slovenskega jezika na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem

    Med obema znanstvenikoma je prišlo do dveh pomembnih sporov. Prvi je bil povezan s kraljevo-dvornimi rokopisi, najdenimi na Češkem. Dobrovskega je v tej zadevi podprl tudi Slovak Jan Kollar. Toda Kopitar je ugotovil, da so rokopisi ponarejeni v želji predstaviti Čehe kot enega najstarejših evropskih narodov. To je dokazal z dvanajstimi pripombami na besedilo in z analizo metričnih oblik pri pesmih v rokopisu. Drug problem, o katerem se oba znanstvenika nista strinjala, je bila Kopitarjeva Karantanska teorija. Kopitar je to svojo teorijo (imenovano tudi Panonska teorija ter Karantansko-panonska teorija) dokazal z jezikom, kot jezikoslovec torej in prav to je za Slovence izjemnega pomena. Dobrovsky mu je pri tem nasprotoval, vendar v jezikovnem smislu ni z ničemer dokazal, da Karantansko-panonska teorija ni znanstveno ustrezna in utemeljena.

    Kimavca 1811 je z Dunaja opotoval z rojakom J. Rudežem, v katerem je videl novega Zoisa. Skupaj sta obiskala in si ogledala Prago, Teplice, Draždane, Berlin, Wittenberg, Leipzig, Nurnberg, Augsburg, Munchen, Solnograd in Ljubljano. Po vrnitvi na Dunaj je Kopitar številne večere preživljal v gostilni Pri belem volku. Tam je pogosto razpravljal s svojimi znanci in sodelavci, tako somišljeniki, kot tudi nasprotniki.

    Pri belem volku se je srečeval s svojimi rojaki, ki so bivali na Dunaju, profesorjem Jožefom Jenkom, Jakobom Zupanom, baronom Jožetom Kalasancem Erdbergom, avtorjem notranjeavstrijske zgodovine (zgodovine slovenskih kronovin Koroške, Štajerske in Kranjske) dr. Suntingerjem iz Celovca in zgodovinarjem Engelom, profesorjem Franom Wildejem, francoskim profesorjem Marcelom de Serresom, Grkom Anthimom Gazijem, poljskim grofom Ossolinskim, kasneje pa tudi z Dobrovskym, Palackym, Šafarikom, Jungmannom, Čelakovskym, Rankejem, Hoffmannom von Fallerslebnom, De Sacyem in drugimi. V tej znani dunajski gostilni se je Kopitarju porodila za slovenstvo izjemna ideja o stolici slovenskega jezika. Prva je bila realizirana leta 1812. Šlo je za prvo stolico za slovenščino v štajerski prestolnici Gradcu, druga stolica za slovenščino pa je bila odprta v Ljubljani leta 1817.

    Leta 1813 je Jernej v gostilni Pri belem volku spoznal srbskega begunca Vuka Stefanovića Karadžića, večkrat se je srečal z Matijo Čopom, leta 1822 pa sta se tam prvič videla tudi z mladim študentom Francetom Prešernom. Kmalu potem, ko sta se spoznala, je Jernej Kopitar nagovoril Vuka Karadžića, naj zapiše srbske narodne pesmi. Prva zbirka je po njegovi zaslugi izšla leta 1814, druga zbirka pesmi pa je izšla leta 1815 in jo je Karadžić posvetil – »Gospodu Jerneju Kopitarju, z vsem spoštovanjem in občudovanjem, mojemu mentorju in prijatelju!«

    Zatem je Kopitar nagovoril Vuka še k pripravi srbske slovnice in slovarja srbskega jezika. Pri obojem mu je bil v veliko strokovno pomoč, hkrati pa mu je tudi finančno pomagal. Karadžića je Kopitar najprej temeljito poučil o slovničnih pojmih, jezikovni zgradbi in stavčnih besedah ter o vsem kar je potrebno za slovnico kateregakoli jezika. Tako je nastala prva srbska slovnica, ki jo je Vuk poimenoval Pismenice. Leta 1818 so Srbi dobili še veliki srbsko-nemško-latinski slovar, delo Vuka Stefanovića Karadžića, pri katerem mu je več kot dve leti nesebično in strokovno pomagal prav Jernej Kopitar. Nemški in latinski del slovarja sta pravzaprav njegovo delo.

    Leta 1814, je Jernej Kopitar postal odposlanec cesarja Franca I. v Parizu. Cesar ga je osebno pooblastil in poslal v Francijo s priporočilnim pismom in z nalogo, da po schonbrunnskem sporazumu med Avstrijo in Francijo poskrbi za vrnitev dragocenih bakrorezov, slik in umetnin, knjig in spisov, ki jih je ob zasedbi Dunaja Napoleon Bonaparte odpeljal v Pariz kot vojni plen. V Parizu je preučeval stare slovenske rokopise v tamkajšnji knjižnici in prišel do spoznanja sanskrta in njegove pomembnosti za študij slovenskega jezika. Cesarjevo nalogo je več kot uspešno opravil, obenem pa je v Parizu prejel vabilo kar treh univerzitetnih profesorjev, da bi kot sloviti jezikoslovec predaval na univerzi Sorbona.

    Jernej se je na vabilo z veseljem odzval in francoskim študentom kar desetkrat predaval o svoji Karantansko-panonski teoriji, po kateri smo Slovenci bili prvi naseljeni na svojem narodnem ozemlju in smo najstarejši ter najprvobitnejši narod v Evropi. Vsa kasnejša »slovanska« (slovenska) narečja so se po Kopitarju razvila iz t.i. stare cerkvene slovanščine, kar pa je v bistvu bila stara slovenščina tistega časa, ko sta živela in delala brata Sveti Ciril in Metod. Na sloviti Sorboni je Kopitar svoje predavanje imel v francoščini. Med tamkajšnjim bivanjem je podobno vabilo prejel še iz Anglije. Zato je z ladjo odpotoval tudi tja in nato še v angleškem jeziku predaval o Karantansko-panonski teoriji na znameniti univerzi v Oxfordu.

    Za Slovence, Karantance in Panonce ter za starodavni slovenski jezik in narod so tako zvedeli študentje in profesorji na dveh vrhunskih evropskih univerzah v Franciji in Angliji, na Sorboni in Oxfordu! Na Dunaj se je Kopitar prek Stuttgarta vrnil 14. Svečana 1815.

    Leta 1818 je ustanovil časopis Jahrbucher der Literatur, zaključil srbski slovar in začel odkrivati »stare« češke rokopise (Kraljedvorski rokopis – 1817). V zvezi s Kraljedvorskim rokopisom je leta 1831 obiskal Prago in se prepričal o tem da gre za ponaredek. Leta 1819 sta v Ljubljani umrla dva njegova velika prijatelja in vzornika – Valentin Vodnik ter Žiga Zois, kar ga je hudo prizadelo in potrlo.

    Od začetka meseca Sušca do 7. Velikega travna 1820 je Kopitar na Dunaju sodeloval z Dobrovskym, nato pa še od sredine leta 1820 do konca leta 1821. Svojemu vzorniku je postal sodelavec, izpisovalec, kopist, korektor in lektor pri njegovi Staro cerkvenoslovanski slovnici, ki je izšla Sušca 1822.

    Kopitar je v dvajsetih letih 19. stoletja cesarju predložil načrt, kako bi Avstrija pridobila domovinske dragocenosti - slovenske rokopise iz samostanov svete gore Atos, pri čemer je bil pripravljen sam prevzeti misijo. V ta namen je pripravil dva elaborata, v katerih je opisal politične, rodoljubne, strokovne in knjižničarske motive (Knjižničarsko poročilo ob priložnosti dvanajstih staroslovenskih rokopisov z gore Atos). Žal za svoj načrt ni našel prave podpore, kljub temu da je njegov projekt nekaj časa zanimal celo Metternicha.

    Zanimivo je, da se je Kopitar kljub vsemu svojemu nespornemu jezikovnemu znanju, ali pa prav zaradi njega, znašel v sporu s slavisti na Češkem, Poljskem in v Rusiji, pa tudi s svojimi rojaki zaradi črkarske vojne in cenzure IV. snopiča Kranjske čbelice.

    Kar zadeva Hrvate, sta Kopitarja izjemno motila velehrvaški ilirizem in Gajevo gibanje. Nasprotoval je umetnemu jeziku za »vse južne Slovane«, prav tako pa je nasprotoval integraciji kajkavcev v hrvaški narod, kar je bil dejanski cilj Gajevega gibanja oz. ilirizma. Omenjeno gibanje je bilo v direktnem nasprotju z njegovim jezikoslovnim konceptom o karantansko-panonskem slovenstvu. Gaja in njegove pristaše je imenoval »ludovidi« (norogledi, op.p.), obenem pa je storil vse, da se njihova ideja niti v smislu južnoslovanske, niti hrvatske zasnove in ideologije ne bi prijela. Bil je v stiku s kajkavskim književnikom I. Kristjanovičem, ki je leta 1837 izdal svojo slovnico kajkavščine.

    Leta 1836 je Kopitar objavil svojo prvo knjigo z naslovom Glagolita Clozianus. V njej je temeljito obdelal najstarejši glagolski rokopis in dokazal, da je starejši od najstarejšega znanega cirilskega rokopisa. Prav tako je v tej knjigi več kot desetletje potem, ko je bil opozorjen na njihovo najdbo, objavil tudi Brižinske rokopise, najstarejša slovenska besedila v latinici. Glagolita Clozianus je napisal v podkrepitev svojih tez o glagolici in panonizmu. Pripravljal je tudi izvirnik zgodovinskega spisa Conversio Bagoariorum et Carantanorum, kateri še danes predstavlja enega temeljnih primarnih virov za slovensko zgodovino, ki pa ga žal ni nikdar literarno kritično objavil.




    Kopitarjev Cločev Glagolec ali Glagolit – naslovnica

    Italijo, Rim in Vatikan je prvič obiskal med 29. Malim travnom in 22. Malim srpanom 1837. Njegov obisk je bil privaten, posvečen študiju glagolskega rokopisa Codex Assemani in vzpostavljanju novih zvez (J. Theiner, Silvestre de Sacy, G. Mezzofanti).

    Hesychii glossographi discipulus je bila njegova druga izjemno pomembna knjiga, ki jo je izdal kot polemiko zoper hrvaške ilirce in češko šolo. Tudi ta knjiga, ob že omenjeni Glagolita Clozianus, predstavlja teze za njegovo temeljno Karantansko-panonsko teorijo. Preučeval je stare slovenske pisane spomenike kot so Codex Suprasliensis, Evangelium Assemanianum, Bolonjski psalter in bolgarski prevod Manassejeve kronike. Veliko pozornost je namenil tudi svoji zasebni knjižnici, v kateri je zbral mnoge glagolske in cirilske spomenike in katere večji del je ohranjen v ljubljanskem NUK.

    Kopitar se je že za časa študija seznanil z humanizmom in lahko rečemo, da mu je bilo načelo humanosti ideal in program. Bil je med vodilnimi filologi 19. stoletja. Zlasti ga je zanimala etimologija, bil je slovničar, leksikograf in znanstveni kritik. Ukvarjal se je z zgodovino »Slovanov«, pri čemer so ga zanimali predvsem splošni pogled na slovanstvo, domovina staro cerkvenega jezika ter starost glagolice in cirilice oziroma njunih pisanih spomenikov. Kot prvi je utemeljil prvotnost glagolice ter postavil hipotezo o panonskem oziroma karantansko-panonskem izviru staro cerkvenega jezika. Kasneje je Kopitarjevo Karantansko-panonsko teorijo branil in zastopal tudi njegov učenec Fr. Miklošič, ki se ni pustil prepričati »argumentaciji« o makedonsko-bolgarskem izviru staro cerkvenega jezika. To teorijo so najbolj goreče zastopali zlasti Vatroslav Oblak, Vatroslav Jagić in A. Leskien.

    Vinotoka 1842 je na željo papeža Gregorja XVI. s kočijo odpotoval v Vatikan, kjer je bil sprejet z visokimi častmi. Med tem si je pridobil sloves prvega slavista in ugled človeka, na čigar mnenje se je mogoče zanesti. Že njegov položaj v Cesarski dvorni knjižnici na Dunaju ga je postavljal v središče tovrstnih zanimanj, sloves pa sta mu utrdili tudi obe odmevni knjigi Glagolita Clozianus in Hesychii glossographi discipulus. V Vatikanu se je družil z oratorijem Avguštinom Treinerjem, ki ga je pred leti spoznal kje drugje kot v gostilni Pri belem volku.

    Kopitar bi moral v Vatikanu prevzeti izobraževalno središče za študente iz Ukrajine s stolico za ukrajinski jezik in tiskarno.V ta namen je pripravil izobraževalni program in napisal tudi učbenik. V Vatikanski knjižnici je prepisoval rokopise, še posebno tiste v glagolici in jih primerjal z Brižinskimi spomeniki ter Cločevim glagolitom. Najzanimivejši so mu bili Evangeliji sv. Janeza (Jovana). Nekega dne se mu je med prepisevanjem evangelijev močno zavrtelo in padel je v nezavest. Za več kot štirinajst dni je moral v posteljo saj se mu je ponovila pljučnica. Ko je spet nekoliko ozdravel, se je Malega travna 1843 vrnil preko Firenc in Benetk nazaj na Dunaj, kamor je prispel 07. Velikega travna 1843. Ukrajinska stolica v Vatikanu, kateri je Jernej Kopitar položil temelje, je zaživela šele leta 1845, po njegovi smrti, papež pa je velikega slovenskega jezikoslovca odlikoval z redom Sv. Gregorja Velikega.

    27. Velikega travna 1844 je Jernej Kopitar doživel najvišjo čast, ko je bil hkrati imenovan za najvišjega, prvega kustosa Cesarske dvorne knjižnice ter za dvornega svetnika. To je pomenilo, da bo za skupno mizo sedel s cesarjem in razpravljal ter soodločal o pomembnih državnih stvareh. Žal je bilo Jerneju usojeno le enkrat sedeti za skupno mizo s cesarjem, pa še takrat je moral omizje zaradi zelo šibkega zdravja in hudega kašlja predčasno zapustiti.

    Da bi si popravil hudo načeto zdravstveno stanje je Kopitar sklenil odpotovati v toplice Baden pri Dunaju. Hudo bolehen se je odpravil k svojemu prijatelju odvetniku na Dunaju, ki je imel shranjen ves njegov denarni prihranek. A med tem je odvetnik nenadoma umrl in Kopitar, ki ni imel nikakršnih dokazil o shranjenem denarju, je ostal brez vsega, kar ga je dokončno potrlo in pahnilo v smrt v revščini...večkrat je padel v nezavest in se spet zbujal, njegovo zdravje pa je vedno bolj pešalo.

    Na smrtni postelji na Dunaju, so se od Kopitarja poslovili številni njegovi znanci, med katerimi so bili njegov učenec in naslednik Fran Miklošič, veliki Slovak Jan Kollar, sloviti Nemec Jacob Grim, Freyer, srbski učenec Vuk Karadžić in drugi znanci. Izdahnil naj bi na rokah svojega rojaka in prijatelja, profesorja Jožefa Jenka. Veliki Jernej je umrl 11.08.1844 na Dunaju, kjer je bil tudi prvič pokopan na pokopališču Svetega Marka. Cesarski Dunaj je takrat doživel enega največjih in najbolj svečanih pogrebov. Danes Kopitar počiva na ljubljanskem Navju, kamor so bili njegovi posmrtni ostanki preneseni 53 let kasneje.

    Zanimivo je, da Kopitar pogosto ni postavljal na prvo mesto svojega avtorstva, ali soavtorstva – npr. pri svoji Slovnici, pri srbski slovnici in slovarju, pri Slovnici Dobrovskega, pri nemškem Goethejevem prevodu srbsko – hrvaških ljudskih pesmi ipd.

    »Kopitarjeva slovnica je bila – zaradi ne dovolj označenega avtorstva – v francoski znanstveni javnosti pripisana Ž. Zoisu (tu je izvir za Prešernovo natolcevanje v sonetu Relata refero). Njegov delež v Dobrovskega Institutiones linguae slavicae veteris dialecti še zdaleč ni omejen samo na Epimetra Kopitarii tria, temveč je po mišlenju M. Weingarta sodelovanje, ki meji na koavtorstvo.« (Jože Pogačnik, Jernej Kopitar, Ljubljana 1977, str. 46)

    Jernej Kopitar je postavil in oblikoval svojo Karantansko-panonsko teorijo o izviru stare cerkvene slovenščine, ki predstavlja rdečo nit celotnega njegovega delovanja. Zadnji izraz je teorija dobila že po njegovi smrti v uvodu v Silvestrovo izdajo Reimskega evangelija, leta 1844 v prispevku napisanem v latinščini z naslovom Prolegomena historica. Karantansko-panonska teorija je bila Kopitarjeva filozofija slovenske zgodovine, ki je temeljila na sintetičnem jezikovno-zgodovinskem znanstvenem pristopu. Zanj je bila slovenščina v lingvističnem smislu najtesneje povezana s staro cerkvenim slovenskim jezikom. Pri nastajanju te Kopitarjeve teorije sta vidni dve fazi in dve tezi. V prvi fazi je zastopal povsem neodvisno karantansko tezo, na podlagi njemu znanih zgodovinsko-političnih dejstev ter neodvisno panonsko tezo zasnovano na jezikovno strukturnih dejstvih. Kasneje je v drugi fazi obe neodvisni tezi povezal in združil v eno zaokroženo teorijo.

    V začetku so nanj vplivali drugi, od katerih se je učil (zlasti Nemec Schlozer in Čeh Dobrovsky), kasneje pa je na podlagi lastnega znanja, preučevanja in analiziranja postavil njemu lastno teorijo, ki jo je vneto in utemeljeno zagovarjal ter branil vse do svoje smrti.

    Prav tako je bilo Kopitarju povsem jasno, da so se med Slovence v določenem zgodovinskem obdobju vrinile novodošle kolonije Srbov in Hrvatov. V spisu Slavische Volkerkunde je jasno razločil karantanske Slovence (k njim je prišteval tudi panonske Slovence) od kasneje naseljenih Srbov in Hrvatov z jezikovnega vidika in o tem zapisal:« Frankovski kronisti imenujejo te Slovene karantanske Slovene, njihovo deželo, od meje z Recijo do izteka Save (do Beligrada ali Beograda torej, op.p.), Karantanijo. Poročevalec si zaradi nenavadne narečne podobnosti upa verjeti, da so vsi Sloveni južno od Donave v bistvu eno pleme, ki se je južno od Save in Kolpe nekoliko spremenilo, ko so v sedmem stoletju sem prišle srbske in hrvaške kolonije. Zaradi boljšega pregleda je vendar treba sprejeti obstoj dveh narečij, starejšega severno od Kolpe in Save, ter mlajšega južno od teh rek.« (Jože Pogačnik, Jernej Kopitar, Ljubljana 1977, str. 181)


    Spomenik Jerneju Kopitarju na dunajskem pokopališču. Jernej Kopitar, Karantanec. Rojenemu v vasi Repnje v spomin...

    Kot je pri Slovencih prepogosto v navadi, so Kopitarjevo vrednost, neprecenljivo delo in prispevek, rojaki začutili ter ovrednotili šele leta po znanstvenikovi smrti. Tri leta pred stoletnico Kopitarjevega rojstva, 31. Vinotoka/oktobra 1877 in 33 let po njegovi smrti, so člani Društva Slovenija na Dunaju, (na pobudo Franca Miklošiča) ljubljanskim pomembnežem predlagali slovesno obeležitev stoletnice rojstva velikega rojaka.

    Pobuda je naletela na takojšen odziv pri Slovenski Matici, katera je pod vodstvom domoljuba in literarnega zgodovinarja Josipa Marna ob okrogli obletnici izdala knjigo z naslovom Kopitarjeva spomenica. V njej je na desetih straneh objavljen življenjepis, ki ga je Kopitar napisal sam v tretji osebi, nekateri njegovi spisi, znamenita Slovnica, Cločev glagolit, znanstvenikovi odnosi z drugimi evropskimi jezikoslovci in znanstveniki ter njegovimi znanci, med katerimi so bili Valentin Vodnik, Jan Kollar, Jozef Dobrovsky, Vuk Karadžić, brata Grim, Gothe, Humboldt, Schlegel, Vostokov, Keppen, Šafarik, Sreznevskij in drugi. Objavljenih je tudi precej Kopitarjevih pisem znanim osebnostim, na koncu pa je dokaj podrobno opisana še slovesnost ob 100 letnici njegovega rojstva, v nedeljo 22. Velikega srpana 1880.


    Kopitarjeva spomenica 1880

    Odboru za pripravo slovesne stoletnice Kopitarjevega rojstva je predsedoval njegov rojak, odvetnik, politik in publicist Valentin Zarnik, prireditev pa je odmevala ne zgolj v Sloveniji, temveč tudi v Franciji, Avstriji, Nemčiji, Italiji, na Češkem, v Srbiji, Bolgariji in drugod. Širom takratne Evrope so ponovno obravnavali Kopitarjeve znanstvene dosežke in hvalili njegov prispevek evropskemu jezikoslovju.

    Časnik Slovenski narod je slovesnosti posvetil precej svojega prostora v 193. in 194. številki, kjer je bilo med drugim zapisano: »...blizu sedemdeset Sokolov, pevcev čitalniških, ter okoli deset vseučiliščnikov iz Gradca ter Beča je pozdravila deputacija Šentvidske čitalnice s svojo prekrasno novo zastavo. Godba pod vodstvom g. Zornerja vstopi se v vrsto, vsi se vzporedimo in hajd! Po vlažnem blatu naprej. Nismo še dolgo hodili,¨ko nas dohiti Sokolova konjenica, in se postavi sprevodu na čelo. V vasi Vižmarjih so bili čestilci Kopitarjevi sijajno pozdravljeni. Vsa vas se je ovila v narodne slovenske tribojnice, ljudstvo jih je živo pozdravljalo in na dveh krajeh so grmeli možnarji. Gostje iz Ljubljane so bili slovesno zopet v Tacnu sprejeti. Na koncu posavskega mostu je stal velik in lep slavolok z napisom:« Pozdrav čestilcem Kopitarjevim!« in »Slovenci Slovencem!«...Nebrojna množica naroda sprejela je v Repnjah goste z navdušenimi pozdravi, na več krajeh so grmeli možnarji, v zvoniku Sv. Tilna so pritrkavali, a vsa vas je bila prav okusno ozaljšana z izključno narodnimi trobojnicami...«

    V Ljubljano so ta dan prispeli tudi številni brzojavni pozdravi, med katerimi sta zlasti zanimiva Janežičev iz Celovca: »Slava narodu, ki časti svoje zaslužne može.« in Navratilov z Dunaja: » Slava Kopitarju, slovenskemu učenjaku. Bog živi Kopitarjev rod!«

    Sedemnajst let po svojem »drugem rojstvu«, je Jernej Kopitar imel tudi svoj drugi pogreb. Tokrat v svoji sveti slovenski zemlji. 10.10 1897, so bili Kopitarjevi posmrtni ostanki izkopani na dunajskem pokopališču, 12.10.1897, pa so bili znova pokopani na ljubljanskem pokopališču v Navju. Prenos posmrtnih ostankov je bil opravljen sočasno s prenosom posmrtnih ostankov utemeljitelja srbskega slovstva Vuka Stefanovića Kardžića, kateremu je bil Jernej Kopitar mentor in mecen. Pobudo za prenos Kopitarjevih posmrtnih ostankov je dala Slovenska Matica 10.05.1897, potem ko je srbski kralj Aleksander Obrenović ukazal, da se posmrtni ostanki očeta srbskega jezika Karadžića prenesejo z Dunaja v Beligrad. Tako so bili posmrtni ostanki učitelja in učenca prenešeni sočasno v Ljubljano in v Beligrad.

    Na pokopališču Svetega Marka na Dunaju, so posmrtne ostanke slovenskega velikana odkopali 10. Vinotoka dopoldne. Slovesnost se je začela že ob 8.00 uri zjutraj, navzoči pa so bili predstavniki Slovenske Matice, podpredsednik Graseli, profesor Rutar in arhivar Koblar, dvorni svetnik dr. Fran Šuklje in dr. Matija Murko, prav tako pa tudi vsi drugi poslanci na Dunaju. Na kraju samem so najprej odtisnili Kopitarjevo lobanjo v mavec, nato pa pobrali vse posmrtne ostanke ter jih zložili v kovinsko krsto. Trije duhovniki so opravili molitve, zatem pa je dunajsko slovensko pevsko društvo pod vodstvom Mateja Hubada zapelo nekaj slovenskih pesmi.

    Temu je sledila slovesnost, na kateri je prvi v slovenščini spregovoril dr. Fran Šuklje. Za njim sta se na govorniškem odru zvrstila še dunajski župan Luger in srbski akademik Stojan Novaković. S svojo prisotnostjo so spomin na Jerneja Kopitarja počastili dunajski minister za prosveto Rezek, predstavnik Dunajske akademije znanosti dr. Vatroslav Jagić, Univerze na Dunaju profesor Konstantin Jiriček in zastopnik cesarskega dvora dr. Mantuani. Kopitarjevo in Karadžićevo krsto so do južnega dunajskega kolodvora pospremili številni Slovenci in Srbi ob hkratnem zvonenju vseh zvonov v bližnjih cerkvah, zadnjemu sprevodu pa je sledilo več kot 60 konjskih kočij – fijakarjev.

    Krsti obeh velikanov sta z Dunaja odpeljala dva posebna vlaka za Ljubljano in Beligrad, naslednji dan, 11.10.1897. V Ljubljani se je slovesnost nadaljevala 12.10.1897 popoldan od štirih naprej. Številni Slovenci so se zbrali na ljubljanskem kolodvoru in se postavili v špalir do pokopališča Navje oz. Sveti Krištof. Med pogrebci je bilo prisotne zlasti veliko mladine saj so vse šole tistega dne morale končati pouk do tretje ure.

    Na železniški postaji sta ob krsti najprej spregovorila univerzitetni profesor dr. Matija Murko in ljubljanski župan Ivan Hribar, nato pa je po krajšem cerkvenem obredu veličastni sprevod krenil proti Navju. Vence pred krsto so nosili učenci srednjih šol, za njo pa so stopali duhovniki in predstavniki številnih društev, med njimi Pevskega društva Ljubljana in Slavček, viteškega društva Sokol, Društva Svetega Cirila in Metoda ter drugih. Sprevoda se je udeležil tudi še zadnji živeči Kopitarjev dunajski znanec, dr. Jernej Župevc.

    V Navju je krsto najprej blagoslovil župnik Malenšek, nato pa sta svoja govora imela predsednik Slovenske Matice, profesor Franc Levec in dunajski dvorni odposlanec, dr. Mantuani. Zatem sta pevska zbora skupaj zapela pesem Lipa zelenela je... Veliki Jernej Kopitar je naposled legel k svojemu zadnjemu počitku v sveti domači slovenski zemlji, v neposredni bližini svojih znancev in velikih Slovencev, Antona Tomaža Linharta, Valentina Vodnika, Matije Čopa in drugih.

    Po pogrebu je ljubljanski župan Ivan Hribar v hotelu Slon priredil slavnostni sprejem, na katerem so zadonele bučne napitnice – zdravice, v spomin in v čast Jerneju Kopitarju:

    »Na zdravje veličastnemu delu Jerneja Kopitarja!«

    »Na zdravje vseh Kranjcev, Korošcev, Štajercev, vseh Slovencev, ki jih je v jezikovnem pogledu prvi združil Jernej Kopitar!«

    Prispevek o Jerneju Kopitarju končujemo z navedbo zaključka Kopitarjeve spomenice 1880, ki je namenjena slovenski mladini: » Tolle, lege! Vzemi Kopitarja v roke ter beri ga! Uči se iz njega vednosti in resnice, uči se! Posnemaj ga v ljubezni do naroda in uka, posnemaj ga! – Da vredno svojega rojaka in domovine slovenske imaš pripravljeno pošteno srce in bister um, ko velja stopiti kot Slovenec in Slovan z močjo za naroda samostojnost in prosveto. Da večna bo Slovencev čast!«

    Dodatek:

    Najpomembnejši Kopitarjevi spisi:

    1. »Slovnica slovenskega jezika na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem, Ljubljana, 1809«, originalno: Grammatik der Slavischen Sprache in Krain, Karnten und Steyermark, Laibach 1808 *1)
    – 460 strani; Dodelal jo je 1. Svečana 1809 na Dunaju, kakor nam kaže zadnja stran (460), kjer se je Kopitar tudi podpisal, medtem ko na prvem listu ni njegovega imena. Na Dunaju je po svojem prihodu v Cesarski dvorni knjižnici našel več v Ljubljani pogrešanih knjig iz prve dobe slovenske književnosti, ki jih je popisal v dodatku (»Nachschrift«). Po njegovi slovnici je plemič Vincenc Franul (Vincenco Franul de Weissenthurm) v Trstu leta 1811 uredil svojo Italijansko-slovensko (kranjsko) slovnico (»Saggio grammaticale Italiano – Cragnolino). *1) V 19. in 20. stoletju so zaradi romantičnega panslovanstva običajno prevajali nemško besedo »Slaven« (Sloveni) in Slavischen Sprache (Slovenski jezik) kot »Slovani« in »Slovanski jezik«, kar pa je napačno in neznanstveno! Pojem »Slovan« je namreč zgolj češka oblika pojma Sloven, ki smo ga Slovenci dosledno uporabljali vso svojo zgodovino. Gre pravzaprav za naše lastno narodno ime, ki smo ga pod panslovanskim vplivom v začetku 19. stoletja nekritično, neznanstveno, neupravičeno in v skoraj nepopravljivo narodno škodo prevzeli od Čehov. V Kopitarjevi spomenici o tem piše J. Navratil v opombi št. 1) spodaj na strani 9: »Oziroma za »slovenščino«. – Po Kopitarjevo trebalo bi pisati: »Sloven« (Slave), »Slovenka« (Slavin), a ne »Slovan«, »Slovanka« (po češki obliki); ali ker bi bila dostikrat zmešnjava, ako ne bi imeli zdaj za nemške pomene:«Slovene«, »Slave«; »Slovenin«, »Slavin«; »slovenisch«, »slavisch«, različnih besed, zato ... zopet sila kola lomi.«



    2. »Glagolita Clozianus« (Kločev Glagolec, glagoljaš ali glagolit, t.j. glagolski rokopis) z dolgim latinskim napisom. Ta napis kaže kaj je vsebina te knjige, ki se tako imenuje samo zato, ker je v njej objavljen in tolmačen odlomek ali kos (fragment) staroslovenskega glagolsko pisanega rokopisa, ki ga je Kopitarju posodil tedanji lastnik grof P. Kloc (Cloz) iz Tridenta (Trient). V tem najstarejšem glagolskem spomeniku iz XI. stoletja so na 12. listih štirje cerkveni govori: dva sv. Ivana Zlatoustega, eden sv. Atanazija, eden pa sv. Epifanija. Kopitar je ves glagolski rokopis prepisal tudi v cirilici ter dodal temu prepisku grški izvirnik z latinskim prevodom vred (Dunaj 1836). Pred tem je Kopitarjev učitelj in vzornik, Čeh Dobrovsky, po njem pa tudi Kopitar sam trdil, da je cirilica starejša od glagolice. S Cločevim Glagolcem je Kopitar to misel zavrgel in odslej trdil, da je »glagolica« vsaj tako stara, kakor »cirilica«, če ne starejša od nje. Pozneje je eksplicitno trdil, da je glagolica starejša. V knjigi Glagolita Clozianus so razen drugih zanimivih reči objavljeni tudi trije najstarejši slovenski pisani spomeniki iz X. stoletja z latinskim prevodom in z razlago vred. Ti trije Brižinski spomeniki (»Freisinger Denkmaler«) so najstarejši izmed vseh starih »slovanskih« pisanih spomenikov sploh. Dva imata v sebi »očitno izpoved«, eden pa cerkven govor (homilijo). Našli so jih leta 1807 v Menihovem (Munchenu). Nekaj let pozneje jih je Kopitar dobil v faksimilni obliki od W. Humboldta. V Kločevem Glagolcu je Kopitar objavil tudi kratko staroslovensko slovnico s slovarjem in z obema abecedama – glagolico in cirilico. V tej knjigi dokazuje svojo Karantansko-panonsko teorijo, da je bila slovenščina oziroma staroslovenščina tisti cerkveni jezik, ki je postal osnova vseh kasnejših t.i. »slovanskih jezikov«.

    3. »Hesychii glossographi discipulus et epiglossistes Russus in ipsa Constantinopoli sec. XII – XIII« itd. (Tolmača Hezihija učenec in potolmač ruski v Carigradu v XII. ali XIII. stoletju) V knjigi Kopitar obdeluje grški rokopis, ki ga je kupil plemič Avgerij Busbeke, poslanec cesarja Ferdinanda I. v Carigradu med leti 1554 in 1562. Ta rokopis ima po robovih več grških prepiskov in pojasnil zastarelih besed (Glossen), katerim je neznani Rus v XII. ali XIII. stoletju v Carigradu pripisal rusko razlago oz. tolmačil grške pripiske ali tolmačila z ruskimi besedami, ki jih je vpisal tudi med vrste nad grške. Zato je ta znanstveni spis posebno imeniten za ruske jezikoslovce. V knjigi je še več književnih, zgodovinskih, jezikoslovnih in pravopisnih učenih razprav. Med drugimi je tudi spis o hrvaškem ilircu Ljudevitu Gaju, ki si ga je privoščil Kopitar (»Oj predragi moj Gaj, kako strašno si zagazil!«). Za nas Slovence je v tej knjigi najpomembnejši spis, v katerem Kopitar še natančneje kot v Cločevem Glagolcu utemeljuje svojo misel o tem, da je bila »korotanščina« ali staroslovenščina, naših pradedov govorica – cerkveni jezik »slovanski« (knjiga se je začela tiskati Sušca 1839, dotiskana pa je bila meseca Svečana 1940) in o panonski domovini cerkvenega jezika sv. Metoda (de linguae S. Methodii liturgicae pannonietate). Prav tako Kopitar v knjigi objavlja imenitne razprave o starih dragocenih rokopisih - Remskem cirilsko-glagolskem evangeliju (»de cimelio Remensi cyrilliano et glagolitico«) in Asemanovem vatikanskem glagolskem Evangeliju iz XI. stoletja (»de Evangelistario Vaticano glagolitico sec. XI. Assemaniano).

    4. »Prolegomena Historica« je uvod k Remskemu evangeliju, ki ga je po Silvestrovem natančnem prepisu Kopitar prevedel in razložil v latinščini. Ta znameniti evangelij je pisan v cirilski in glagolski pisavi pred l. 1395. Posebej zanimivo je to, da se je Remski evangelij uporabljal v Remski cerkvi pri slovesnem maziljenju frankovskih kraljev. V Prolegomena Historica, zgodovinskemu predgovoru k Remskemu evangeliju, Kopitar pravzaprav objavlja svojo znanstveno oporoko z vidnim narodnim ponosom. Najprej izpostavi posebno, spomina vredno pravico pod Rimskim papežem: da so namreč smeli in smejo še edino Sloveni božjo službo opravljati v domačem jeziku, medtem ko jo vsi drugi narodi, oziroma katoličani po Evropi, Afriki in Ameriki opravljajo v latinskem jeziku. Nato v izvrstni latinščini ponavlja in predstavlja dokaze za svojo znanstveno tezo, da se je pričelo slovensko bogoslužje v nekdanji Panoniji tedaj v panonskem ali staroslovenskem jeziku, ki se je razprostiral nekdaj preko Panonije celo do spodnje Donave. V sedmem stoletju, po prihodu Hrvatov in Srbov ter nato v devetem stoletju po prihodu Madžarov se je nato razcepil na dve veji, namreč na vzhodno ali bolgarsko in zahodno ali slovensko. V slovenskem oz. staroslovenskem jeziku je pričel sv. Metod leta 870 v okolici Blatnega jezera (Plattensee) najprej oznanjati božjo službo.

    (Povzeto po Kopitarjevi spomenici 1880)



    Viri in literatura:

    Josip Marn, Kopitarjeva spomenica, Ljubljana, 1880;
    Jernej Kopitar, Slovnica slovenskega jezika na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem, Ljubljana, 1809, originalno: Grammatik der Slavischen Sprache in Krain, Karnten und Steyermark, Laibach, 1808;
    Jernej Kopitar, Glagolita Clozianus - Cločev glagolit, 1836;
    Slovenski biografski leksikon I, Eleonora Kernc, Kopitar Jernej, Ljubljana 1925, strani 496 - 513;
    Rajko Nahtigal, Jerneja Kopitarja spisov II. del, 1. knjiga, Ljubljana 1944 in 2. knjiga, Ljubljana 1945;
    Jože Pogačnik, Jernej Kopitar, Znameniti Slovenci, Ljubljana 1977;
    Martin Benedik, Jerneja Kopitarja Cločev glagolit, 1995;
    Časopis Slovenski narod, številki 193 in 194, leto 1880.


    Andrej Šiško, Maribor, 03.12.2008



    Pregovor dneva
    Bolje prvi na vasi kakor zadnji v mestu.
    več pregovorov


    Dogodki:
    1943 v Ljubljani pride še do zadnjih množičnih demonstracij za izpustitev internirancev
    1921 izglasovana vidovdanska ustava
    1469 Turki opustošijo Metliko
    Rojstva:
    1891 France Marolt, slovenski glasbenik, etnomuzikolog († 1951)
    Smrti:
    1938 Radivoj Peterlin-Petruška, slovenski pesnik (* 1879)
    Prazniki:
    praznik glasbe


    Poslušaj pesmi na Myspace
    www.myspace.com/hervardi

    YouTube:Zvezna
    YouTube:Domu
    več posnetkov na Youtube



    Spremljaj novice s pomočjo RSS
    www.hervardi.com/vote/rss.xml
    Prijavi se na e-mail novice

    Preglej zadnje novice








    Preizkusi svoje znanje z reševanjem kviza
    Odpri stran s kvizom




    Spletna lestvica malo drugače : si386.com