O društvih

  • Kdo smo
  • Dejavnost in stiki
  • Himna in prapor
  • Kaj je domoljubje
  • Športne aktivnosti
  • Prodaja izdelkov


  • mikice, majice, zastave, kape panter

    V žarišču

  • Novice
  • Referendum 2008
  • Kolumne
  • Nedopustno v Sloveniji
  • Meja s Hrvaško
  • Vaši odzivi
  • V medijih
  • Prenesi si
  • Glasbene lestvice


  • O Slovencih

  • Zgodovina
  • Simboli
  • Zdravica ali Zdravljica?
  • Pesmi
  • Slovenski jezik
  • Osebna imena
  • Slovenski pregovori
  • Slovenski meseci
  • Narodne noše
  • Plesno izročilo na Slovenskem
  • Slovenski prazniki
  • Samostani na Slovenskem
  • Mitologija
  • Heroji in bitke
  • Znamenite osebnosti
  • Avtohtone vrste
  • Zemljevidi
  • Slovenci v zamejstvu in po svetu


  • O Republiki Sloveniji

  • Zgodovinsko ime Slovenija
  • Ustava RS
  • Statistični podatki
  • Uradni simboli
  • Slovenski tolar/evro
  • Regije v Republiki Sloveniji
  • GEOSS
  • Zemljevidi Slovenije
  • Ali ste vedeli?


  • Razno

  • Leksikon
  • Literatura
  • Povezave


  • Znamenite osebnosti


    Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo!


    Ali ste vedeli...?
    da sta slovenska alpinista Andrej in Marija Štremfelj prvi zakonski par, ki je osvojil Everest? Na najvišji vrh sveta sta skupaj stopila 7. Vinotoka 1990.

    Jožko Šavli
    (*22. Sušec 1943 - †11. Sušec 2011)



    Jožko Šavli




    Andrej Šiško, v Mariboru, 22. Sušca 2011



    Rodil se je 22. Sušca/marca leta 1943 v kraju Zatolmin pri Tolminu. Odraščal je v letih pomanjkanja po 2. svetovni vojni, nanj pa so zagotovo vplivali tudi dogodki ob razmejitvi, ki so slovensko Primorsko razdelili med dve državi. O svoji družini in poreklu je v intervjuju povedal: "Naša hiša je imela izviren priimek Jermol. Hiša je bila od nekdaj zavedna. Stric Pepi Jermol je bil vnet protifašist in tigrovec. Bil je tudi zaprt in mučen v tržaškem zaporu Coroneo. Priimek Šavli izvira od očeta, ki se je k hiši priženil. Izviren pomen priimka se nanaša na sonce in je dokaj star. V litvanščini je "šaule" sonce. Priimek pomeni očitno kmetijo na sončnem kraju. Tukaj pa že trčimo na predzgodovinsko kmečko kulturo, v kateri bi bilo treba še marsikaj odkriti. Odkriti predvsem to, da Slovenci z našo kmečko kulturo nismo nikakor bili večni hlapci, kot nam ideologi dopovedujejo, sklicujoč se navadno na Ivana Cankarja."

    V Ljubljani je leta 1967 končal ekonomsko fakulteto. Študij je nadaljeval na Dunaju, kjer je leta 1975 doktoriral iz gospodarskih in socialnih ved. Z Dunaja se je najprej nameraval preseliti v Avstralijo, vendar ga je življenjska pot zanesla na Goriško. Od leta 1978 je kot profesor služboval na slovenski trgovski šoli v Gorici. Umrl je v petek 11. Sušca 2011 v Gorici, nekaj dni preden bi dopolnil komaj 68 let. K večnemu počitku v sveto slovensko zemljo v domačem Tolminu, smo ga položili v sredo 16. Sušca 2011.

    V svojem življenju se je dolga desetletja soočal z delovanjem srbske Udbe in Kos (Kontra-obveščevalne službe JLA). Nanj so izvajali razne pritiske, ga zasledovali in nadzirali, mu grozili in ga celo nekajkrat skušali ubiti. Vse to je zagotovo pustilo posledice, vendar ga nikakor ni moglo odvrniti od njegovega življenjskega poslanstva, ki je razvidno v njegovem obsežnem delu. O delovanju srbskih tajnih služb je med drugim dejal tudi naslednje: "Janko Moder je skoraj že prevedel Valvasorja, a so mu prevod uničili. In tukaj, bi rekel, naletimo v podtalju na staro jugoslovansko tajno službo, ki je že od prve vojne dalje uničevala slovenstvo." Uničevala že, vendar nikoli uničila!

    Jožko Šavli je bil prvi častni član Zveze Domoljubnih Društev Hervardi. Častno člansko listino št. JŠ0001GO2006 je prejel 26. Svečana 2006 v Gorici. Njemu gre zasluga tako za znamenje Zveze in društev Hervardi - Črnega panterja, kakor tudi za ime Hervardi. Zasluga za ime Hervardi res pripada tudi Ivanu Borštnerju, vendar je tudi on dobil informacijo o karantanskih Hervardih iz pisanja Jožka Šavlija. Prav tako je dr. Šavli na spletnem mestu Hervardi objavil nekatere svoje študije: Črni panter: grb Karantanije, njegovo odkritje in pomen;
    Vindija;
    Razvoj slovenske državnostne misli;
    Sveti Domicijan;
    ter krajši članek Karantanski vojvodski klobuk.
    Zagotovo je Jožko Šavli s svojim delom pomembno vplival tudi na avtorje številnih drugih študij in člankov na spletnem mestu Hervardov, kakor tudi na drugih domoljubnih spletnih portalih.


    Izročitev častne članske listine društva Hervardi dr. Jožku Šavliju

    Doktor Šavli ima izjemne zasluge za samobitnost in prepoznavnost slovenskega naroda. V knjigi "Ko laž postane resnica, pogovori o preteklosti Slovencev", ki je izšla nekaj dni po njegovi smrti, je založnik Peter Amalietti o njem zapisal: "Brez njegovih razkritij, predavanj, člankov in knjig najbrž danes Slovenci sploh ne bi poznali svojih lastnih starih svetih simbolov in resnice o naših prednikih. Vrnil nam je karantanski grb - Črnega panterja, nam spet približal vlogo in pomen Knežjega kamna in Vojvodskega stola. Šavlijevi pogledi našim prednikom pripisujejo odločilno vlogo na samem začetku evropske civilizacije v času žarnodobnih selitev, nato pa tudi v prvih in najstarejših evropskih kulturah (venetskih in etruščanskih kultur: Hallstatt, Este in Villanova)."

    Jožko je prvič podvomili v šolsko zgodovino že v osnovni šoli, kakor je sam dejal: "Zato, ker sem bil dosleden. Šolska razlaga je namreč bila takšna: "Veste, Karantance so ogrožali Obri in ti so se morali obrniti po pomoč k Bavarcem. Bavarci so prišli pomagat pod pogojem, da naši predniki sprejmejo krščanstvo. Ko so Obre premagali, so k nam v deželo začeli prihajati nemški duhovniki." V moji otroški glavi se je pojavilo vprašanje: "Kakšni Nemci, če pa so bili še malo prej samo Bavarci?"


    Skupinska slika s srečanja v nedeljo 26. Svečana 2006

    Spoznal je, da so nam v šolah načrtno podajali številne nedoslednosti in poskušali vcepljati v slovensko mišljenje kompleks manjvrednosti nasproti drugim narodom v naši soseščini. Takšno početje je v njem takoj zbudilo uporni duh in slo po iskanju resnice in pravice. Ko je iskal različne zgodovinske vire in jih primerjal med seboj, mu je postalo jasno, da je slovanska naselitev izza Karpatov popolnoma izmišljena in je plod obvezne panslovanske in južnoslovanske ideologije. O Slovanih je večkrat dejal: "Slovani kot nekakšen skupen pranarod, so čisto navaden jezikovni akademski konstrukt. O njih za Karpati ni prav nobenega sledu. Tega v virih preprosto ni. Res je, da so slovanski narodi neka jezikovna skupnost, kar pa ne pomeni, da izhajajo iz nekega skupnega pranaroda. V etnološkem pogledu so si popolnoma različni. Mi, Slovenci, imamo popolnoma drugo kulturo, navade in čustva kot balkanski Slovani. Tukaj se očitno preliva več sestavin. Tudi Bolgari niso enaki kot Srbi, potem Črnogorci, ki sicer govorijo srbščino, a so očitno ilirskega porekla. Hrvati nimajo izvirnega hrvaškega jezika, kar pa za status naroda ni bistveno".

    "Jaz sam postulatom načeloma ne verjamem, temveč poskušam vsako stvar, vsako trditev preveriti", je povedal v intervjuju. To je bil tudi razlog, da je začel raziskovati slovensko zgodovino na interdisciplinarni podlagi. Njegovi zaključki temeljijo na analizi in primerjavi zgodovinskih virov, arheologije, imenoslovja, sociologije (socialne organizacije nekega naroda), jezikoslovja, antropologije, etnologije... S takšnim interdisciplinarnim pristopom je dobil povsem drugačno sliko o zgodovinskem in vsakdanjem dogajanju v življenju slovenskega naroda. Njegova interdisciplinarna dognanja, podkrepljena z znanstveno preverljivimi metodami (bil je doktor ekonomskih in družbenih ved, zato je poznal ustrezno metodologijo), je v zadnjem času potrdila tudi ena najmlajših znanstvenih ved - genetika.

    Dr. Jožko Šavli velja za utemeljitelja sodobne "Venetske teorije". Skupaj z akademikom Matejem Borom in patrom Ivanom Tomažičem je v osemdesetih letih izdal knjigo "Veneti naši davni predniki", s katero so vsi trije avtorji dodobra razburkali takratno slovensko javnost. Še zlasti takratne jugoslovansko usmerjene politike in režimske zgodovinarje. Sam je o tem povedal: "Svoje poglede sem prvič predstavil v knjigi Veneti - naši davni predniki, ki jo je leta 1985 izdal p. Ivan Tomažič, rektor doma Korotan na Dunaju. Ob tem je završalo po Sloveniji, saj sem prvič postavil ugotovitev, da Slovenci ne izhajamo ne iz Rusije ne z Balkana, ampak smo avtohtoni in nasledniki ter potomci Vendov, Venetov, kakor nas še dandanes naziva sosednji nemški svet. Izhodišče vsega je bila raziskava, kje vse se, predvsem v Srednji Evropi, pojavljajo imena Vend, Windische, Venden ipd. Odkril sem, da se na območju teh imen, pojavljajo tudi arheološka najdišča, žarni grobovi iz žarnodobnih selitev, ki izhajajo iz Lužic oziroma iz Lužiške kulture. Nekateri jezikoslovci in arheologi to tudi omenijo. Z arheološkega stališča pa jih navajajo vsi. Vendar do tega, da bi nosilce žarne kulture prikazali kot Venete ali celo kot naše prednike, katerih nasledniki bi bili lahko Vendi - Slovenci, tujci ne pridejo. Pri nas pa tudi ne, zaradi ideologije panslavizma. Ker moramo v smislu te ideologije izhajati izza Karpatov."



    Številni poznejši "Venetologi" so črpali iz te knjige kakor tudi iz drugih študij in izsledkov Jožka Šavlija. O naših prednikih je Jožko povedal tudi sledeče: "Jaz sam odkrivam, da so Kelti narod s približno istim jezikom kot Veneti, vendar so izhajali iz območja jezikov kentum, ki je obsegalo zahodno Afriko in zahodno Evropo. Venetski jezik pa je pripadal jezikom satem, ki so bili razširjeni v južno vzhodni Evropi in na Bližnjem vzhodu. Značilna razlika med temi jeziki sta glasova K in S, ki se v besedah pojavljata, eden ali drugi, na istem mestu. Pri Keltih je bil to glas K, ki je ostajal nezmehčan. Pa tudi Rimljani so od začetka izgovarjali v takih besedah še K, npr. Kikero, ki je šele v pozni latinščini postal Cicero. Po mojem, pod venetskim vplivom. Prav ta trdi K je bil tudi eno izmed mojih vodil v odkrivanju prisotnosti Keltov na nekem območju. Tako nam, recimo, arheološki zemljevid za južno Poljsko kaže prisotnost grobov Keltov, ki so prihajali skozi Moravska vrata. Na poljskem severu, ob baltski obali, pa keltskih grobov ni. Tukaj se je ohranil narod Pomorjancev (imenovan tudi Slovinci, op. p.), čigar ostanek govori danes kašubski jezik. Še do zadnje vojne obstoječi slovinski jezik danes ne obstaja več. Značilno je, da nemški sosedje imenujejo Pomorjance Vindi (Veneti) in v njih jeziku je obstajal S ali Č. Poljake pa nemška stran naziva Lahi, kar je staro ime za Kelte (od Vlahi). V Poljskem jeziku pa je še ohranjen nezmehčani K, kot npr. v besedi kwiat (cvet)."


    Častna članska listina društva Hervardi št. JŠ0001GO2006

    Druga obsežna tematika, kateri je dr. Šavli namenil ogromno svojega časa in dela se nanaša na slovensko državo Karantanijo. V različnih svojih knjigah nam je predstavil njeno pestro zgodovino in vlogo v Evropi, njena znamenja, svetnike in edinstveno družbeno ureditev - ljudovlado - ter slovensko karantansko pravo Institutio Sclavenica. Bil je prepričan, da so Avstrijci samo ponemčeni Karantanci in so torej najtesneje povezani s Slovenci. Med drugim je zapisal: "Ko sem se na Dunaju na Gospodarski univerzi (Wirtschaftsuniversität) pripravljal na doktorat, sem leta 1974 objavil tudi nekaj člankov v uglednem dunajskem tedniku Die Furche (psevdonim Mario Čok). Nanje je postal pozoren upokojeni univ. prof. dr. Erich Körner, ki je bil takrat predsednik Avstrijske lige za človekove pravice. V pogovoru z mano je kasneje izrekel tudi naslednje: "Avstrijci smo Karantanci! Prevladal je med nami sicer nemški jezik, in tudi nekaj bavarskih priseljencev je bilo, toda ljudstvo je ostalo isto. Vsa izročila in kultura našega ljudstva so karantanska, slovenska!" Njegove besede so mi ostale za vedno v spominu."

    Njegovo delo:
    Jožko Šavli je avtor ali soavtor naslednjih knjig:
    Veneti: naši davni predniki (1985), soavtorja sta Matej Bor in Ivan Tomažič;
    Slovenska država Karantanija (1990);
    Novo sporočilo knjige Veneti: naši davni predniki (1990), soavtorja sta Matej Bor in Ivan Tomažič;
    Slovenska znamenja (1994);
    Slovenija, podoba evropskega naroda (1995);
    Etruščani in Veneti (1995), soavtor je Ivan Tomažič;
    Slovenski svetniki (1999);
    Slovenija, podoba evropskega naroda (2003);
    Slovenska država Karantanija: Institutio Sclavenica (2007);
    Zlati cvet, bajeslovje Slovencev: duhovna dediščina Karantanije (2008);
    Zlata ptica, bajeslovje Slovencev: duhovna dediščina Karantanije (2010);
    Slovenska državna misel (2010).



    Leta 2008 je izšla dvojezična slovensko - angleška strokovna monografija: Slovenija v luči parlamentarnega izročila = Slovenia in the light of parliamentary tradition, soavtor je zgodovinar dr. Janko Prunk.

    Šavlijeve knjige so izšle tudi v angleščini, italijanščini, ruščini in nemščini. V angleškem jeziku sta izšli njegovi knjigi:
    Veneti : First Builders of European Community (1996), soavtorja sta Ivan Tomažič in Matej Bor;
    Slovenia : Discovering a European Nation (2003).

    V italijanščini sta izšli njegovi knjigi:
    I Veneti: progenitori dell'uomo europeo (1991);
    Gli Sloveni: rinascita di un popolo storico d'Europa (2003).

    V ruščini je izšla knjiga: Venety: naši davnie predki (2002), soavtorja sta Ivan Tomažič in Matej Bor;

    V nemščini je izšla knjiga: Unsere Vorfahren - die Veneter (1988), soavtorja sta Ivan Tomažič in Matej Bor.

    Objavil je tudi več svojih samostojnih razprav in študij v katerih je pisal o Knežjem kamnu, Vojvodskem prestolu, Črnem panterju, Slovenskem klobuku, slovenskem nageljnu, o slovenskem pravu (institutio Sclavenica), Karantanskem vojvodskem klobuku, Vindiji, idrijskih čipkah, slovenskih lipicancih, o rajski ptici, hišnih znamenjih, slovenskih grbih, Zlatorogu, slovenskem denarju, slovenskih svetnikih, vitezih, krajnski čebeli in drugih znamenjih slovenstva.

    Jožko Šavli je prvi odkril in utemeljil najstarejši slovenski grb "Črnega panterja", o katerem je izdal študijo že leta 1981. Črni panter je postal znak posebnega pomena za Slovenijo skoraj trideset let pozneje, ko ga je kot takšnega opredelilo Upravno sodišče Republike Slovenije. V svoji sodbi št. U2369/2008-14, z dne 15. 09. 2009 je navedlo tudi sledeče: "Črni panter izhaja še iz časov Karantanije, najstarejše in najpomembnejše plemenske kneževine v vzhodnoalpskem oziroma slovenskem prostoru od 7. do začetka 11. stoletja. Kot svojega ga uporablja tudi Specialna enota slovenske policije in ima na ravni Slovenije poseben javni pomen." Črni panter je od nedavnega tudi osrednje znamenje v znaku Poveljstva Slovenske vojske, skupaj z mečem. Okrog znamenja v krogu sledi napis Republika Slovenija, Ministrstvo za obrambo, Slovenska vojska, Poveljstvo sil.



    O tem, kako se je srečal s Črnim panterjem, je Jožko Šavli zapisal:
    "V času, ko sem v 70. letih opravljal na Dunaju podiplomski študij, sem se zanimal tudi za grboslovje in se seznanil predvsem z grbi slovenskih in avstrijskih dežel, ki so izhajale iz nekdanje Karantanije. Zanimalo me je še zlasti, ali je tudi Karantanija imela svoj grb. Nekje sem prebral, da se je v prvem koroškem grbu nahajal Črni panter. Vprašal sem se, ali bi bil ta grb lahko tudi karantanski? Vendar pa v grboslovnem gradivu za takšno predpostavko nisem našel takrat še nobene opore. Po končanem dunajskem študiju sem se lahko vprašanju o karantanskem grbu nekoliko bolj posvetil. Pri iskanju gradiva sem naletel na temeljito študijsko delo o t.i. "štajerskem panterju" - Das Landeswappen der Steiermark (Gradec 1900). Napisal ga je Alfred Anthony von Siegenfeld, v svojem času zelo ugleden heraldik. Njegova študija sloni na številnih listinah in pečatih, na katerih se nahaja podoba panterja, večinoma v Avstriji (prvotni Karantaniji), deloma pa tudi na Bavarskem. Omenjeni grboslovec označi v svojem delu panterjev lik na neki strani "bavarsko - karantanski" panter. Oznako "bavarski" navede na prvem mestu. Očitno zaradi tega, ker se panter nahaja tudi v nekaterih grbih na Bavarskem. Pa tudi zato, ker je bil nemško nacionalno usmerjen, in Karantanije ni hotel navesti na pravem mestu. Vendar pa je priznal tudi panterjev karantanski izvor. Njegova navedba mi je dokončno potrdila domnevo, da ne gre samo za starejši koroški grb, temveč tudi za karantanskega. Na podlagi gradiva v njegovem delu sem napisal krajšo študijo z naslovom Črni panter, najstarejši karantanski grb. Izšla je v Glasu Korotana št. 6 (Dunaj 1981), ki ga je izdajal Ivan Tomažič, rektor študentskega doma Korotan."

    Dr. Šavli je v svoji študiji tudi dokazal, da ima znamenje Črni panter na območju starodavne Slovenije, tako v Karantaniji, kot tudi v Panoniji izjemno dolgo tradicijo. Res je, da ne gre za enako upodobitev kot v primeru grbov in pečatov s Črnim panterjem v 12. in 13. stletju, vsekakor pa je panter kot znamenje upodobljen že mnogo prej. Tako je panter pogosto upodobljen v 8. stoletju v raznovrstnem nakitu (tudi na Bledu). Panter je ohranjen tudi na več kamnitih spomenikih iz rimske dobe. Eden teh značilnih kamnov iz. 2. stoletja je še danes vzidan nad glavnim vhodom v stolnico pri Gospe Sveti na Koroškem, v bližini griča kjer je nekoč stal Knežji kamen in Gosposvetskega polja kjer še danes stoji Vojvodski prestol - zgodovinska spomenika slovenske državnosti in karantanskega slovenskega prava. Podobni v kamne vklesani panterji so bili najdeni in vzidani na cerkve tudi drugod na Koroškem in Štajerskem - v Dhovšah pri Celovcu (Lendorf), v stolnici na Krki (Gurk) ter v Löffelbachu in v Kalsdorfu pri Gradcu. Panterjevi motivi so bili najdeni tudi pri štajerski Lipnici in v Panoniji na Ptuju in Sobotišču (Szombathely). Med najdbami na današnjem slovenskem ozemlju je panter upodobljen že na znameniti venetski Situli iz Vač, petsto let pred Kristusovim rojstvom.

    Veličine dela in pomena dr. Jožka Šavlija se bo slovenski narod, tako kot v primeru velike večine svojih najboljših sinov, zavedel šele čez leta in desetletja. Tudi mi, ki smo imeli srečo spoznati ga in v njegovi družbi preživeti čudovite trenutke, se tega danes še ne zavedamo popolnoma. Vemo pa, da smo dolžni ohraniti spomin nanj in zvesto slediti poti, ki nam jo je začrtal. Od njega se še enkrat poslavljamo z govorom, ki je bil napisan za njegov pogreb, a žal ni bil prebran:

    "Kljub njegovem prezgodnjem odhodu bo njegova veličina in dobrota ostala zapisana za vekomaj. Boril se je za resnico. Bil je odkrit, skromen in velik dobrotnik. Tako kot je pomagal slovenstvu k luči božje resnice, je pomagal tudi sočloveku, prijatelju in mu v najtežjih trenutkih vselej znal odpreti luč topline in prijateljske pomoči. Vedno z odprtim srcem in osebnim zadovoljstvom, da je le lahko kakorkoli pomagal. Mi ga bomo v nesmrtnem spominu ohranili kot enega največjih Slovencev in stražarjev slovenstva. Prav on nam je obranil in ohranil naš prazgodovinski božanski simbol, Črnega panterja. Resnica je božja in je večna. Star slovenski pregovor še iz časov naše ugledne države Karantanije se glasi: "Resnice je zmaga". Jožko se je pogumno boril na strani resnice, kot se je v danem obdobju malokdo. Bil je božji bojevnik, pogumen in pošten. Bojeval se je proti nasprotnikom slovenske zgodovine. Bojeval se je proti negativnim silam, ki zanikajo slovenstvo in si še vedno prizadevajo izbrisati naš narodni obstoj. Pogumno je stražil našo zibelko in njene zavetnike. Bojeval se je za vse nas, za naš obstoj, za naš boljši vsakdan. Obudil je še komaj živeče korenine božanskega drevesa svete slovenske zemlje. Pomagal nam je na poti k božanskemu. Pomagal nam je na poti k večnosti. Izbrisal je temne laži, s katerimi so nas zagrinjali z vseh strani in osvetlil lepoto resnice. Jožko, večno boš z nami in v nas. Prehitro si nas zapustil. A dočakal si božje kraljestvo, kateremu bomo zvesto služili po tvojih stopinjah." (Goriški panterji, Zveza Domoljubnih Društev Hervardi, Stari TIGR)





    Kadeča bakla sem in moral bi svetiti.
    Oblij me z voskom večnih plamenic.
    Naj zažarim, predrem temo kot krila ptic,
    Da z lučjo koga mogel bi rešiti.

    Oblij me z voskom večnih plamenic,
    Naj bom svetilnik, ki razžarja noč,
    Naj bom popotnikom, ki begajo, v pomoč,
    Da bodo videli do večnosti stopnic.

    Odon Peterka, 1944







    Viri in literatura:
    Jožko Šavli, Veneti: naši davni predniki (1985);
    Jožko Šavli, Slovenska država Karantanija: Institutio Sclavenica (2007);
    Jožko Šavli, Slovenska znamenja (1994);
    Jožko Šavli, Slovenija, podoba evropskega naroda (2003);
    Jožko Šavli, Slovenski svetniki (1999);
    Jožko Šavli, Zlati cvet, bajeslovje Slovencev: duhovna dediščina Karantanije (2008);
    Jožko Šavli, Zlata ptica, bajeslovje Slovencev: duhovna dediščina Karantanije (2010);
    Jožko Šavli, Slovenska državna misel (2010);
    Jožko Šavli, Glas Korotana, št. 6 (1981), št. 7 (1981), št. 8 (1982), št. 9 (1984), št. 10 (1985), št. 11 (1986);
    Peter Amalietti, Ko laž postane resnica, pogovori o preteklosti Slovencev (2011);
    Sodba Upravnega sodišča RS, št. U2369/2008-14, z dne 15. 09. 2009;
    http://www.hervardi.com
    Črni panter: grb Karantanije, njegovo odkritje in pomen
    Vindija
    Razvoj slovenske državnostne misli
    Sveti Domicijan
    Karantanski vojvodski klobuk







    Pregovor dneva
    Svoja hišica – svoja voljica.
    več pregovorov


    Dogodki:
    1915 začetek tretje soške ofenzive (konec 4. novembra 1915)
    1868 Šempaski tabor v Ozeljanu
    Smrti:
    1966 Vida Taufer, slovenska pesnica (* 1903)
    1869 Simon Jenko, slovenski pesnik (* 1835)


    Poslušaj pesmi na Myspace
    www.myspace.com/hervardi

    YouTube:Zvezna
    YouTube:Domu
    več posnetkov na Youtube



    Spremljaj novice s pomočjo RSS
    www.hervardi.com/vote/rss.xml
    Prijavi se na e-mail novice

    Preglej zadnje novice








    Preizkusi svoje znanje z reševanjem kviza
    Odpri stran s kvizom




    Spletna lestvica malo drugače : si386.com