O društvih

  • Kdo smo
  • Dejavnost in stiki
  • Himna in prapor
  • Kaj je domoljubje
  • Športne aktivnosti
  • Prodaja izdelkov


  • mikice, majice, zastave, kape panter

    V žarišču

  • Novice
  • Referendum 2008
  • Kolumne
  • Nedopustno v Sloveniji
  • Meja s Hrvaško
  • Vaši odzivi
  • V medijih
  • Prenesi si
  • Glasbene lestvice


  • O Slovencih

  • Zgodovina
  • Simboli
  • Zdravica ali Zdravljica?
  • Pesmi
  • Slovenski jezik
  • Osebna imena
  • Slovenski pregovori
  • Slovenski meseci
  • Narodne noše
  • Plesno izročilo na Slovenskem
  • Slovenski prazniki
  • Samostani na Slovenskem
  • Mitologija
  • Heroji in bitke
  • Znamenite osebnosti
  • Avtohtone vrste
  • Zemljevidi
  • Slovenci v zamejstvu in po svetu


  • O Republiki Sloveniji

  • Zgodovinsko ime Slovenija
  • Ustava RS
  • Statistični podatki
  • Uradni simboli
  • Slovenski tolar/evro
  • Regije v Republiki Sloveniji
  • GEOSS
  • Zemljevidi Slovenije
  • Ali ste vedeli?


  • Razno

  • Leksikon
  • Literatura
  • Povezave


  • Zgodovina


    Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo!


    Ali ste vedeli...?
    da je daleč najuspešnejša slovenska glasbena skupina vseh žanrov in dob narodnozabavna skupina Ansambel bratov Avsenik, ki je prodal kar 31 milijonov plošč, drži pa tudi svetovni rekord v neprekinjenem muziciranju - več kot 300 večerov zapored? Brata Avsenik sta tudi največkrat izvajana evropska skladatelja!

    Jugoslovanska politika in vpliv prostozidarjev na nastanek Kraljevine SHS



    Nobena skrivnost ni več, da v nekdanji Jugoslaviji, brez članstva v prostozidarski loži, ni bilo mogoče zasesti nobenega pomembnega položaja. Po podatkih je bilo samo v Beligradu pred zadnjo svetovno vojno 433 članov prostozidarjev. Zasedali so pomembne položaje v vladi, diplomaciji, policiji, v bankah, vojski in v šolstvu. Srbi so že konec 19. stoletja spoznali, da jim izredno koristi članstvo v mednarodnih prostozidarskih ložah. Tesno povezani so bili zlasti s francoskimi, pa tudi z italijanskimi in angleškimi prostozidarskimi ložami. Z njimi so imeli skupen interes, zlasti v odnosu do avstro-ogrske in nemške politike. Prostozidarstvo je bilo neke vrste nevidno središče politične moči in tedanjega političnega sistema ter povsem v rokah srbske boržuazije.

    Slovenci se tega nikdar nismo zavedali. Zmeraj smo bili zelo slabo zastopani med prostozidarji. Svojih lož, ki bi neodvisno od kogarkoli, širile in zastopale idejo o Zedinjeni Sloveniji ter zanjo lobirale v tujini, žal nikdar nismo imeli. Tudi zato, smo skoraj po pravilu, ob mednarodnih sporih »potegnili ta krajšo«! Člani prostozidarjev so bili le ban, nekaj profesorjev in nekaj kapitalistov, ki pa so vsi delovali pod srbskim nadzorom in v skladu z njihovimi usmeritvami.

    Podobno je bilo tudi na Hrvaškem in v Makedoniji. Zoran Nenezić v svoji knjigi Masoni u Jugoslaviji (Beligrad 1987) o beligrajski loži »Ujedinjenje ili smrt« pravi: »čeprav je bila navezana na Francijo, je kot svoj program formulirala težnjo po združitvi južnih Slovanov, vendar z agresivnim in konspirativno-ilegalnim delovanjem. Razumljivo je, da so tri lože v Makedoniji, ki so bile pod zaščito italijanskih prostozidarjev (V njih ni bilo nobenega Makedonca ali Albanca!), predstavljale zanesljivo izpostavo italijanske politike, med tem ko je loža v Bitoli, ki je bila povezana z romunskimi masoni, bila blizu Vrhovnemu Svetu Srbije, tako v političnem, kot v nacionalnem pogledu.«

    V sarajevski atentat, v katerem je Gavrilo Princip umoril avstrijskega prestolonaslednika Ferdinanda, je bila vpletena tudi Vrhovna Francoska loža Grand Orient. Prostozidarji so stkali dobre vezi s številnimi časnikarji, zlasti francoskimi, ki so nato v evropskih časopisih propagirali idejo jugoslovanstva. Prostozidar R. Seaton Watson je v londonskem Timesu, Kimovca 1914, zapisal, da: »Bosna in Hercegovina, Dalmacija, Hrvaška, Slavonija, Istra in Kranjska, pričakujejo osvoboditev s strani prostozidarjev Srbije in Črne gore.« Slovenija sploh ni bila omenjena, izmed slovenskih dežel, pa sta bili omenjeni le Istra in Kranjska! Štajersko, Koroško, Goriško- Gradiščansko, Prekmurje, Medmurje in Porabje, so očitno tedaj že nameravali razdeliti med Italijane, Avstrijce in Madžare, zato te dežele niso omenjene, prav tako pa tudi ne Slovenija kot celota. V tej luči je tudi veliko lažje razumeti, da samostojna akcija slovenskega generala Rudolfa Maistra leta 1918 na Štajerskem in na Koroškem, ni naletela na odobravanje, kaj šele na pomoč, narodne vlade v Ljubljani, sploh pa seveda ne, »narodnega viječa« v Zagrebu oz. srbske vlade v Beligradu!

    Veliki orient Francije je določil ložo Fraternite des Peuples kot kraj, kjer naj bi stekla razprava o novi državi Srbov in Hrvatov. Slovenci pri tem nismo bili niti omenjeni. Hinko Hinković je 2. Velikega Travna 1916 v tej loži predstavil nove ideje, na podlagi katerih je Veliki orient Francije sprejel resolucijo, ki je v celoti podprla jugoslovanski program in ki so jo prebrali v vseh francoskih ložah. Italijanska masonerija, ki je bila srbska zaveznica, je negodovala nad hrvaškim programom, ki je Dalmacijo priključil k hrvaškem ozemlju. Vendar so Srbski masoni kasneje ta problem rešili na račun slovenskega ozemlja, ki so ga leta 1920 brez prisotnosti slovenskih predstavnikov v Rapallu prodali Italiji ter italijansko mejo potegnili daleč na vzhod. Slovenci smo s tem izgubili Istro, Reko s kvarnerskimi otoki, Trst in Gorico, ki bi ju z Wilsonovim sporazumom lahko obdržali. Srbohrvaška masonerija se je resnično potrudila in to s pridom preprečila. Izgubili smo tudi vso beneško in furlansko ozemlje do reke Piave, kjer je bila meja med Slovenijo in Italijo za časa Habsburške monarhije. Ameriški predsednik Wilson se je javno zavzel za Slovence ter zahteval preklic absurdno krivičnega londonskega pakta iz leta 1915 ter zahteval, da se morata kraljevina SHS in Italija sami sestati in dogovoriti glede nove slovensko-italjanske meje, na pravičen način in brez vmešavanja mednarodnih sodnikov. Poudaril je, da se s slovenskim narodom ne da trgovati kot z brezosebnimi številkami, saj ima vsak narod pravico živeti na svoji zemlji. Kljub temu pa je bilo takrat že prepozno, da bi lahko še preprečili načrte, ki so jih prostozidarji Anglije, Francije, Italije in Srbije skovali pred štirimi leti!

    Nikola Pašić, predsednik srbske vlade, je že leta 1914 zapisal, da je treba pohiteti z ustanovitvijo Jugoslovanskega odbora v Londonu. Tega so sestavljali v glavnem srbohrvaški prostozidarji. Nijhov poglavitni namen je bil preprečitev programa Zedinjene Slovenije in slovenskega osamosvajanja izpod Habsburške monarhije, ter priključitev zmanjšanega dela slovenskega ozemlja k srbohrvaškemu ozemlju v skladu z velesrbskimi in velehrvaškimi interesi. Prostozidarji v tem odboru so bili : Hinko Hinković, Franjo Potočnjak, Dinko Trinajstić, Ivan Meštrović, Nikola Stojanović in Jovan Petrović. V tem odboru so bili simbolično tudi slovenski predstavniki, ki pa so seveda »za Slovenijo« delovali pod okriljem in v okviru srbske masonerije: Bogomil Vošnjak, Drago Marušič in Niko Zupanić (t.i. Slovenac).

    Srbi so svojo zunanjo politiko zasnovali dokaj spretno in velepotezno, tudi s pomočjo svojih prostozidarjev. Tako Angleže, kot tudi Francoze so namenoma zavedli glede »nacionalne homogenosti« na ozemlju kasnejše Jugoslavije. Na ta način so jim dokazovali, da Srbija ne osvaja, temveč osvobaja in da je prav zato potrebna združitev »troimenega naroda« pod vodstvom srbskega kralja in srbske kraljevine. Ko so idejo uveljavili, so svoje mednarodne prostozidarske povezave s pridom izrabljali za projugoslovansko propagando in lobiranje, ki so ga izvajali tudi v templjih in za belo mizo.

    Dejansko pa Nikola Pašić niti vedeti ni hotel za tretjega člana t.i. troedinega naroda. Ko se je Velikega Travna 1916 v Petrogradu v Rusiji sestal s tamkajšnjimi časnikarji, jim je pojasnil srbsko stališče glede londonskega sporazuma sledeče: » Ni mogoče, da mi Srbi, Italiji ne priznamo nesporne pravice do hegemonije na jadranskih obalah. Tudi mi težimo k morju, toda na noben način ne zahtevamo vojaških pristanišč in pravice da imamo v njih zasidrano vojno mornarico. Hočemo le izhod na morje. Italija nima proti temu čisto nič; torej če lahko sploh govorimo o sporih ali o različnih pogledih, so lahko ti le glede števila morskih oporišč, ki so Italiji nujna za obrambo svoje vojaške moči na Jadranu. (Navedba je iz knjige Jugoslavija u Americi, Zagreb, 1922, ki jo je napisal prostozidar in član Jugoslovanskega odbora, dr. Hinko Hinković.)

    Pašić v tej svoji izjavi dobesedno priznava, da je tudi med Srbi in Italijani sklenjen pakt o delitvi ozemlja v skladu z obojestranskim interesom. Ne eni ne drugi seveda niso imeli nikakršnih težav, saj so se oboji strinjali z medsebojno razdelitvijo tujega ozemlja, Dalmacije, Istre, Goriško- Gradiščanske in dela Notranjske. Oboji so računali, da bodo z vojno pridobili nova ozemlja. Srbom, ki so javno in na glas razglašali, kako smo Slovenci, Hrvati in Srbi en, »troedini narod«, je bilo kaj malo mar za interese Slovencev. Program Zedinjene Slovenije jim ni prav nič ustrezal. Nasprotno! Ustrezala jim je razdelitev Slovenije na štiri dežele, v katerih bi Slovenci kot narod bili ogroženi. Tako bi lažje »posrbili« tisti del Slovencev, ki bi ostal v Veliki Srbiji. Vedno bi lahko Slovencem »prodali« to, kar so nam dejansko, vsa leta takšne in drugačne Kraljevine SHS in pozneje Jugoslavije, servirali na majhnih in velikih krožnikih. Da so oni (Srbi) in nihče drug, naši osvoboditelji in odrešitelji ter da se lahko samo njim zahvalimo, da nas niso germanizirali Nemci, romanizirali Italijani in madžarizirali Ogri! Zato tudi nikdar niso imenovali slovenskih mest na drugi strani meje s slovenskimi imeni. Zanje so vedno bili Klagenfurt (Celovec), Graz (Gradec), Villach (Beljak) in podobno. To, da so vsa ta leta tudi oni nas srbizirali ali jugoslovanizirali, pa tako ni pomembno, saj smo vendarle »troedini narod«!

    V tajnem poročilu regentu Aleksandru Karadžordževiću in srbski vladi iz leta 1917, Pašić pravi: »Naprosil sem Georga Weiferta, naj delo po prostozidarskih ložah, v korist osvoboditve in združitve srbskega naroda, nadaljuje čimbolj intenzivno….Za uresničitev tega cilja sem mu dal na razpolago tudi določeno vsoto denarja za pokritje stroškov pri izdajanju knjig, potovanjih in predavanjih po državi. Ta navedba o prostozidarjih mora ostati popolnoma tajna za vse izven ministrstva.« (D. Janković, Jugoslavensko pitanje i krfska deklaracija)

    Krfska deklaracija, sprejeta 20. Malega Srpana 1917 na otoku Krfu, je bila prvi javni in formalni izraz, izvajanja srbske ideje osvobajanja »bratov po krvi«. Skupaj s srbsko vlado, je pri njenem sprejetju, sodelovalo že omenjenih šest članov Jugoslovanskega odbora iz Londona. V Deklaraciji pravijo: » Predvsem, predstavniki Srbov, Hrvatov in Slovencev, ponovno in najodločneje poudarjamo, da je ta naš narod s tremi imeni (troimeni narod), eden in isti, po krvi, po jeziku, govorjenem in pisanem, po občutkih svoje edinosti, po kontinuiteti in celovitosti ozemlja, na katerem nedvomno živi in po skupnem življenjskem interesu svojega nacionalnega obstoja in vsestranskem razvoju svojega moralnega in materialnega življenja. Ideja o njegovi nacionalni edinosti nikdar ni ugasnila…Občutek njegove nacionalne edinosti in volja po svobodi, sta ga obdržala v neprekinjenih stoletnih borbah, na vzhodu s Turki, na zahodu pa z Nemci in Madžari.« Italijani v deklaraciji seveda namerno niso omenjeni.

    Najlepši odgovor na Krfsko deklaracijo o »troimenem narodu«, je podal Ivan Cankar v svojem predavanju Slovenci in Jugoslovani, kjer je jasno in glasno povedal, da ni mogoče govoriti o enem narodu in da smo Slovenci samostojen narod, kar je kmalu plačal z življenjem. Še danes je širši javnosti, atentat nanj, zamolčan in prikrit. Znano je le, da je »padel« po stopnicah in se hudo poškodoval ter nekaj mesecev kasneje »za posledicami bolezni« umrl. Tega, da so mu pri »padcu« pomagali in da je pri tem zadobil hude telesne poškodbe, zaradi česar je kasneje umrl, ne omenja prav nihče!

    Krfska deklaracija, je v svoji 9. točki govorila tudi o tem, da se noben del teritorija, na katerem živijo Slovenci, Hrvati in Srbi, brez pristanka ljudstva, ne more odcepiti ali pripojiti drugi državi. Tudi v izjavi delegacije Narodnega sveta Države Slovencev, Hrvatov in Srbov, z dne 1.12.1918, ki so jo naslovili na regenta Aleksandra Karadžordževića, je bilo zapisano:« Nismo pripravljeni priznati upravičenosti kakršnihkoli sporazumov, in tudi ne Londonskega, v katerem bi bili prisiljeni, ob kršitvi nacionalnega načela in principa o samoodločbi, da del našega naroda odstopimo tuji državi…Posebej opozarjamo Vaše Kraljevo Veličanstvo, da italijanska okupacijska uprava prekoračuje meje in pristojnosti, odrejene s samimi mirovnimi pogoji, dogovorjenimi z glavnim poveljstvom A-O vojske, potem ko je bilo to ozemlje proglašeno kot neodvisno in kot sestavni del Države SHS…«

    Kljub temu, je bil Rapallski sporazum, ki je pomenil odstopitev dela popolnoma slovenskega ozemlja Italiji, podpisan sredi noči in v najstrožji tajnosti, 12. 11. 1920! Hrvati so dobili vso Dalmacijo, razen Zadra in nekaterih otokov, ki je tako na račun celotnega zahodnega slovenskega ozemlja, postala del Hrvaške. Furlanska krajina, Beneška Slovenija ter Julijska krajina z Istro in Reko (Ta je postala italijanska 27.1.1924 s prav tako tajnim Rimskim sporazumom! Prav tako v najstrožji tajnosti in sredi noči, pa so potekala tudi pogajanja za sklenitev Osimskega sporazuma po drugi svetovni vojni!) ter del Kranjske in Kanalska dolina, pa so bile na silo odrezane slovenski matici ter postale del italijanske države, kar nikoli niso bile. Beligrad je s tem Slovencem načrtno odrezal sleherni dostop do morja.

    Glavno vlogo in pobudo pri tem umazanem projektu so imele srbske prostozidarske lože (UJEDINJENJE ILI SMRT, VELIKA LOŽA SRBIJE, PERUN, JUGOSLAVIJA JE SRBIJA ...) ter hrvaške lože MAKSIMILJAN VRHOVAC in LJUBAV BLIŽNJEGA.

    V Zagrebu je delovala prostozidarska loža, ki je ime dobila po zagrebškem škofu Maksimiljanu Vrhovcu, ki je umrl 1827. leta. Ustanovljena je bila leta 1913, delovati pa je začela 27. marca 1914. Ustanovili sta jo velesrbska in velehrvaška masonerija. Bila je izrazito projugoslovanska. Svoja stališča je skušala približati tudi drugim hrvaškim ložam, zlasti loži Ljubav bljižnjega, ki je imela zaradi izbruha vojne in večnacionalne sestave precej težav. Loža M.V. je sprejela program, sestavljen iz trinajstih točk. Četrta točka govori o tem, da so Hrvati in Srbi en sam narod.

    V pojasnilu teh točk so njihovi tvorci zapisali, da takraten razvoj slovanskih narodov kaže tendenco po združevanju razpršene slovanske energije v en sam enoten kulturni sistem z enotno organizacijo, ki naj bi ustvarila enoten kulturen tip. Ta naj bi bil na ozemlju nastajajoče Jugoslavije srbohrvaški. To naj bi se kazalo s posameznimi programskimi idejami med slovanskimi ljudstvi, še posebej pa v narodni enotnosti Srbov in Hrvatov. Velika Srbija in Velika Hrvaška sta navsezadnje eno in isto. S stališča splošnega slovanstva je to ena izmed etap na poti k slovanski koncentraciji za velesrbske in velehrvaške ozemeljske, jezikovne, politične, gospodarske in kulturne interese. Avtor teh idej naj bi bil Jovan Tomić, ki jih je objavil tudi v delu z naslovom Trinajst točk jugoslovanske masonerije.

    O Slovencih ponovno ni ne duha ne sluha. Zakaj je tako, je pojasnjeno že v predhodnem besedilu. Nikakor nas torej ne more presenečati ideja o alpskih Srbih, ali pa o alpskih Hrvatih. Vsekakor je snovanje velike srbohrvaške države, kot smo videli, potekalo že davno prej in njen dolgoročni cilj zanesljivo ni poznal besed Slovenec ali Slovenci v smislu naroda! Zato so nam vsa ta stoletja vsiljevali »znanstveno« teorijo o skupnem izvoru nekje v zakarpatskih močvirjih, od koder smo baje na današnje ozemlje prišli v 6. in 7. stoletju.

    Če zanemarimo dejstvo, da o prihodu v alpski prostor ni prav nikakršnih dokazov, je zanimivo pri tej teoriji seveda to, da so Srbi prišli sem kot Srbi, Hrvati kot Hrvati, Bolgari kot Bolgari, Slovenci pa kot Slovani, v najboljšem primeru kot alpski Slovani! Čeprav je govora o srbski ali o hrvaški državni organiziranosti šele dvesto let pozneje, kot pri »alpskih Slovanih«, ki so lahko povsem logično, šele zadnji poselili Alpe in čeprav smo imeli Slovenci – Karantanci, prvi, neodvisno državo izmed vseh zahodnih in južnih Slovanov. Ta nesmiselna naselitvena teorija se je popolnoma ujemala z nemško in italijansko teorijo o prihodu divjih Slovanov med romanske in bavarske staroselce, kar je dokazana laž!

    Vso to protislovensko delovanje, je slovenski javnosti in učnemu, zgodovinskemu programu, še zmeraj strogo prikrito in zamolčano. Slovenski državni aparat pa se še danes obnaša kakor da je še vedno popolnoma v rokah srbske K.O.S.(srbske kontraobveščevalne službe) in drugih obveščevalnih služb ter velesrbske para-framasonerije. Slovenci se po vseh teh letih niti sami dovolj ne zavedamo svoje samobitnosti in svoje zgodovine ter preteklosti, ki nima ničesar skupnega s tisto, ki so nam jo hoteli vsiliti. V Evropi in v svetu se šele počasi uveljavlja spoznanje, da je nekdanji »troimeni, kasneje pa jugoslovanski« narod dejansko sestavljalo več narodov, med katerimi smo tudi Slovenci. Naloga nas samih je razširjati in promovirati to vedenje povsod, kadar smo v tujini. Bodimo ponosni na to kar smo! Kot samozavestne, odločne, pokončne in ponosne, nas bodo v tujini bistveno bolj cenili in poznali, kakor pa kot ponižne, klečeplazne in podrejajoče se!




    Pregovor dneva
    Bolje je dvakrat vprašati, kot enkrat preslišati.
    več pregovorov


    Dogodki:
    1945 na tretjem zasedanju AVNOJa v Beogradu se le ta preimenuje v začasno narodno skupščino in sprejme resolucijo o krajih, ki so jih priključili Jugoslaviji
    1907 na Kranjskem stopi v veljavo nov deželnozborski volilni red
    1778 Luka Korošec, Matevž Kos, Štefan Rožič in Lovrenc Willomitzer se na pobudo Žige Zoisa kot prvi povzpnejo na Triglav
    Rojstva:
    1814 Janez Avguštin Puhar, slovenski fotograf, izumitelj († 1864)


    Poslušaj pesmi na Myspace
    www.myspace.com/hervardi

    YouTube:Zvezna
    YouTube:Domu
    več posnetkov na Youtube



    Spremljaj novice s pomočjo RSS
    www.hervardi.com/vote/rss.xml
    Prijavi se na e-mail novice

    Preglej zadnje novice








    Preizkusi svoje znanje z reševanjem kviza
    Odpri stran s kvizom




    Spletna lestvica malo drugače : si386.com