O društvih

  • Kdo smo
  • Dejavnost in stiki
  • Himna in prapor
  • Kaj je domoljubje
  • Športne aktivnosti
  • Prodaja izdelkov


  • mikice, majice, zastave, kape panter

    V žarišču

  • Novice
  • Referendum 2008
  • Kolumne
  • Nedopustno v Sloveniji
  • Meja s Hrvaško
  • Vaši odzivi
  • V medijih
  • Prenesi si
  • Glasbene lestvice


  • O Slovencih

  • Zgodovina
  • Simboli
  • Zdravica ali Zdravljica?
  • Pesmi
  • Slovenski jezik
  • Osebna imena
  • Slovenski pregovori
  • Slovenski meseci
  • Narodne noše
  • Plesno izročilo na Slovenskem
  • Slovenski prazniki
  • Samostani na Slovenskem
  • Mitologija
  • Heroji in bitke
  • Znamenite osebnosti
  • Avtohtone vrste
  • Zemljevidi
  • Slovenci v zamejstvu in po svetu


  • O Republiki Sloveniji

  • Zgodovinsko ime Slovenija
  • Ustava RS
  • Statistični podatki
  • Uradni simboli
  • Slovenski tolar/evro
  • Regije v Republiki Sloveniji
  • GEOSS
  • Zemljevidi Slovenije
  • Ali ste vedeli?


  • Razno

  • Leksikon
  • Literatura
  • Povezave


  • Jurij Venelin - Starodavni in današnji Slovenci


    Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo!


    Ali ste vedeli...?
    da je Slovenija dežela z močno katoliška tradicijo? Mnogi jo zaradi številnih sakralnih objektov imenujejo kar dežela cerkva. V Sloveniji je po podatkih slovenske rimskokatoliške cerkve skoraj 3000 cerkev, kapelic in drugih "božjih" znamenj.



    Jurij Venelin
    Drevnie i nynešnie Slovene – Starodavni in današnji Slovenci



    Kdo je Jurij Ivanovič Venelin?
    Venelin se je rodil leta 1802 v vasi Nagy-Tibava (Velika Tibava) v karpatskih gorah pod imenom Georgius Hutza. Takrat je bil to madžarski predel v sestavi avstrijskega cesarstva, sedaj pa je to zahodna Ukrajina. Sam zgodovinar se je imel za Karpato-Rusa. Priimek Venelin (Venelovič) in rusko ime Jurij je prevzel že kot odrasel, ko se je odselil v Rusijo.

    Oče Georgija Huca je bil protojerej (v pravoslavni cerkvi naslov višjega duhovnika) Verhovine in sin je tudi želel pridobiti duhovniško izobrazbo. Po gimnaziji v mestu Ungvar (Užgorod) je sprva postal gojenec lokalnega semenišča, leta 1821 pa dijak liceja. Prav tam pa se je prvič resno poglobil v antično zgodovino. S študijem filozofskih predmetov je nadaljeval na Ivovski univerzi, ki je bila takrat eden osrednjih kulturnih in verskih centrov v Evropi.
    Na univerzi je kot študent dobil možnost poslušati predavanja najboljših profesorjev, v knjižnici pa prebirati izvirnike klasikov svetovne zgodovine in literature.
    Že takrat so njegovo slovansko dušo privabljale domorodne starodavnosti antične dobe, vedoželjni um pa ''zgodovinsko sporna in temna mesta, ki so zahtevala pojasnila''.
    V študentskih letih je Jurij Venelin dan in noč študiral klasična dela in izvirnike v starodavnih jezikih. Na srečo mu je izobrazba to omogočala. Poleg grščine in latinščine je bral v nemščini, francoščini, angleščini, italijanščini, španščini, uporabljal pa je madžarščino in romunščino, da slovanskih jezikov niti ne omenjamo. Že v knjižnici univerze v Lvovu je ukaželjni Rus začel prepisovati dragocene zgodovinske podatke o Slovanih in sorodnih plemenih iz Strabona, Kornelija Nepota, Tacita, Plinija, Kasiodorija, Jordanesa, ki so bili zbrani v zbirkah, kot je Monumenta inedita rerum Germanicorum. Posebno pozornost je Venelin posvečal zgodovini Bizanca, prepisi o njej so zapolnili celih pet zvezkov. Tu so tudi njegovi lastni prevodi in cesarskih kronik in fragmenti iz bizantinskih pisateljev, ki jih je jemal iz antologije Corpus historiae Bizantinae, ter spisi avtorjev novejšega časa – Gibbona, Šafa, Menharta, Kere in drugih. Skupaj so študentovi delovni zvezki tvorili malo prenosno knjižnico, tematsko ''podatkovno bazo'' če se izrazimo z računalniško terminologijo.
    Jurija Venelina njegov brat oriše takole: ''Pri krepkosti telesa se je odlikoval tudi z atletskim ustrojem duha; silen um, globina poznavanja, ki se je vzpenjala do silovitih pesniških zamaknjenosti. V sebi je že zgodaj začutil sposobnost za zgodovino, in če se je še tako upiral, ga je notranji glas vedno vrnil k njej, da dokonča začeto''.

    Sedaj pa se osredotočimo na vsebino knjige Starodavni in današnji Slovenci
    Starodavni in današnji Slovenci


    Poleg klasičnih starogrških, rimskih, bizantinskih avtorjev je Venelin za to knjigo preštudiral vse njemu dostopne slovenske slovnice, dela znamenitega slovenskega zgodovinarja A. Linharta, njegovega še bolj znamenitega rojaka J. Kopitarja (velika filološka osebnost v Evropi, učitelj F.Miklošiča), slovenskega polihistorja J. Valvazorja, etnografske zbornike Srba V. Karadžića, hrvaškega arheologa M. Katančića, Slovaka P. Šafařika. Kritično je preštudiral tudi knjige nemških avtorjev, kot so Bayer, Sclözer, Herder. K vsemu prebranemu je Venelin dodal svoje izkušnje lingvista in popotnika, kar mu je omogočilo priti do širokih povzetkov.

    Pripravo knjige je avtor začel že leta 1834, kmalu potem, ko je dobil naziv rednega člana Društva zgodovine in starodavnosti Rusov (1834). Ta se je nadaljevala s presledki v času, ko je bil zaposlen kot razredni inšpektor moskovskih šol (1836 – 1838). Nepričakovana smrt J.Venelina 26. marca 1839 je delo prekinila, pred jutranjo mašo Svetle nedelje je umrl na rokah svojega brata.

    I. Molnar, ki je postal varuh Venelinovega arhiva, je moral dokončati tudi odloženo monografijo. Ni le pripravil končane rokopise za tisk, v izdajo je vključil tudi vse, kar je imelo neposredno zvezo s Slovenci, in tako je dopolnil prvotno verzijo za skoraj 100 strani. Izpopolnil je nedokončano karto Slovenije. Ivan Ivanovič, kot nihče drug, je razumel pomen edinstvenega dela svojega sorodnika in somišljenika, zato je v predgovoru drugo Venelinovo knjigo imenoval ''eno od globokomiselnih stvaritev ruske znanstvene literature''.

    Polni naslov knjige je: Starodavni in današnji Sloveni v političnem, narodopisnem, zgodovinskem in verskem odnosu do Rusov. Zgodovinsko-kritične raziskave Jurija Venelina. Naslov drugega dela ima mnogo skupnega s prvim delom, vendar so tu predmet raziskave ''dunajske pokrajine Slovencev''. Izdaja tiskarne moskovske univerze šteje 326 strani in vsebuje čudovit gravurni portret avtorja, kratek predgovor M. Pogodina, eseje I. Molnarja: Poteze iz zasebnega in znanstvenega življenja Jurija Ivanoviča Venelina z neobhodnimi komentarji, vloženo karto ''Slovenije ali dunajskih ozemelj v času prvih štirih stoletij''. Na naslovni strani dela je navedena letnica 1841, biografski esej je označen z letnico 1846. To pomeni da je bila izdaja zadržana ali pa je bila načrtovana kot nadaljevanje dela, ki ga je pripravil avtor sam.

    V Rusiji je to bila prva raziskava, posvečena zgodovini Slovencev. Slovenija pa je takrat bila del avstrijskega imperija in tam sodobniki Slovanov niso delili na različne etične kategorije. Venelin, ki se je rodil ob vzhodni meji tega imperija, je postal prvi pozoren na to, da Slovenci, ki so umetno razdeljeni med različnimi deželami, tvorijo skupen narod. Iz zgodovine je avtorju bilo znano da so bile vsa Štajerska, Karantanija, južni del Avstrije, del Tirolske in vsa zadonavska Madžarska naseljene s Slovenci ( navedel ni le Beneških Slovencev, živečih v Gorici in jadranske primorju). Vedel je tudi da so bili Slovenci avtohtoni prebivalci Panonije in Vzhodnih Alp, v nasprotju s kasneje na Balkan prispelimi Hrvati in Srbi. Po Venelinovem mnenju je bil del Slovencev izrinjen s prvobitnih pokrajin za Donavo na sever, kjer so se oblikovali kot subetnos s podobnim samonazivom Slovaci (Slovaki) in Slovensko (Slovakija).

    Poskus ugotoviti sorodniške vezi med različnimi evropskimi plemeni ni pomenil, da je avtor brez razlike vse Slovane metal na en kup. Venelin je razlikoval pojem Slovan in Slovenec. Razliko med slovanskimi jezikovnimi skupinami je razumel boljše in ne slabše od svojih oponentov. Pisal je:''Narečje Slovencev se razlikuje od vseh drugih slovanskih narečij; Slovenec ni ne Čeh, ne Srb, ne Poljak, ne Hrvat, ne po imenu, ne po narečju, ne po oblačilu, ne po navadah, ne po zgodovini.'' Preprosto raziskovalec–slovanofil je, drugače od kritikov nemške šole, ki so zavestno in ne po naključju vnašali razkol v slovanski svet, iskal to, kar je združevalo naše prednike.

    Prav Venelin je prvi vpeljal v literaturo ime Slovenija, ki ga takrat še ni bilo na politični karti sveta. Deset let pred slovenskim pesnikom J. Veselom Koseskim, ki je uporabil ta naziv v odi v čast avstrijskega imperatorja Ferdinanda I., ko je ta obiskal Ljubljano, je ruski zgodovinar preroško utemeljil to prihodnje politično in zemljepisno ime. ''Če bi bilo v sedanjem letu 1834 nujno poimenovati del dežele in samo ilirsko kraljevino po imenu njihovih prebivalcev, bi jo morali imenovati Slovenija, Slowenen land, la Slovenie'', je pisal Venelin v uvodnem delu knjige.

    Ta točna politična napoved govori ne le o ostroumnosti avtorja, ki so mu dolžni zahvalo predvsem prebivalci sedanje Slovenije, pred kratkim slaveče ob obletnici osamosvojitve, temveč tudi o pomenu temeljnih zgodovinskih raziskav na splošno. Temeljno znanje je avtorju omogočilo postaviti zbrana arheološka in pisna dejstva v logičen model razvoja. Po splošnem pregledu enciklopedičnih podatkov o Sloveniji, njeni geografiji, prebivalstvu, jeziku, in po uvodu v biografijo je Venelin formuliral svojo kronološko shemo. Razdelil je zgodovino Slovencev na štiri velika obdobja:
    - keltsko, tedaj so pokriti s keltskim mrakom ali molkom
    - rimsko, pod vladavino Rima: od Avgusta do Atile – od Kristusovega rojstva do leta 450
    - rusko, od Atile do Karla Velikega, to je od 450 - 800 leta
    - frankovsko, in kmalu nemško – od Karla Velikega do XIX. stoletja
    Vsa obdobja so pogojna, kajti odsevajo avtorjevo razumevanje zgodovinskega procesa, vendar niso nič slabša, kot sta zamegljena pojma ''antika'' in ''srednji vek''. Nadalje avtor opisuje starodavna ozemlja in na njih naseljena plemena: Benetke, Kranjsko, Istro, Norik, Retijo, Vindelicijo, Dalmacijo, Ilirijo. Piše, da so bili staroselski prebivalci Slovenije Veneti (Venedi, Vinti), dokazuje sorodniško vez Vendov-Slovanov z Vandali. V tem pomembnem vprašanju avtor Starodavnih Slovenov na splošno nadaljuje linijo M. Lomonosova, V. Tatiščeva, in J. Potockega, čeprav ni izenačeval Henetov, potomcev Eneja iz Troje, z baltiškimi Vendi. Izognil se je zanki, kot je sklep da ''Etruski so Rusi'', razložil pa je sorodniške vezi Retov (Retijcev, Rezijcev) in Slovencev, katerim sta pozneje posvečala svojo pozornost I. Sreznjevski in J. Baudoin de Courtenay. V odstavku ''Germani niso Nemci'' avtor z lahkoto dokazuje očitno: ''Germanija se je vedno imenovalo ozemlje, na katerem so živela mnoga slovanska plemena, med drugimi tudi davni predniki današnjih Srbov''.

    Imperialne vojne Rima na severu je Venelin prikazal kot postopno osvajanje Slovenije (1.,2.,3. slovenska vojna). Tu je načelno pomembna sprememba zornega kota, da bi odvadil bralca, vzgojenega ob Zapisih o galski vojni Julija Cezarja, gledati nase z očmi okupatorjev. Avtor odkriva, kako je nekdaj svobodna država, ki so jo vodili plemenski župani (od slovenskega ''župa'' – župan) in ki je zmogla zbrati vojsko 180.000 mož, postala rimska provinca.

    Zgodovinska podoba je še bolj nazorna, ko študiramo karto ''dunajskih pokrajin''. Nenavadno je videti številna plemena Vendov, Vanov, Retov, Karnov, Bojev, Panoncev in mnogih drugih, razdeljene ne s političnimi mejami, ampak zgolj z gorskimi grebeni in rekami, po katerih so si pogosto dajali imena. Podobno karto razselitve sorodnih plemen Karantanije (srednjeveške Slovenije) v dobi Karla Velikega je sestavil slovenski zgodovinar Anton Linhart (1756 – 1795), avtor knjige Versuch einer Geschichte von Krain und der übrigen südlichen Slaven Öesterreichs. Zaradi jasnosti je na določenih mestih karte podpisoval ''Slavi seu Vinidi'' (''Slovani ali Vinidi'').

    Velik pomen je Venelin videl v dokazovanju povezanosti med Skiti in Rusi. Kazal je na njihovo skupno ozemlje, na podobnosti antropoloških tipov (Skiti so bili svetlolasi in modrooki), v dopolnilo pa navaja citate iz srednjeveških avtorjev: Nikite Honijskega o ''Rusiji, ki jo tudi Skitija imenujejo'' in Leva Diakona o ''Tavroskitih, v njihovem jeziku Rosi imenovanih''. Še več, avtor trdi, da so Skiti tik pred koncilom v IV. stoletju že imeli krščansko cerkev in so poslali v Nikejo svojega episkopa (škofa), ki se je podpisoval z imenom Ros (Rus). Zato tudi krst ruskega kneza Vladimirja z družino ni bil v Kijevu, ampak v Hersonesu; in ne leta 988, temveč 862. Zato Anna Komnena imenujejo Izjaslava Kijevskega in Olega Tmutarakanskega kot Skita, galicijske kneze pa imenujejo Tavroskiti.

    V knjigi Starodavni Slovenci je mnogo zanimivih rokopisov in podatkov o pisavah. Navdahnjen s kriptografskimi izkušnjami predhodnikov (J. Kopitarja in M. Katančića), se je ruski poliglot lotil dešifriranja starodavnih napisov Etruskov in Retov – o njih je menil, da so predniki Slovencev – s pomočjo slovanskih jezikov. O kakovosti prevodov se lahko polemizira, vendar je bilo dejstvo, da je pri naših prednikih obstajala predcirilična pismenost ( in tudi bolj starodavna glagolica) za Venelinove bralce nesporno. ''Metod ni iznašel slovanske pisave, ampak je le rekonstruiral to, kar je že obstajalo do uvedbe maš pri slovanskih plemenih'', takšen je bil eden od avtorjevih sklepov. Po objavah A. Čertkova in E. Klassena v Rusiji, R. Pešića v Srbiji in lingvističnih raziskavah M. Bora o venetskih in slovanskih elementih v etruski pisavi kot tudi po najnovejših kriptografskih odkritjih v dolini Valcamonica (sever današnje Italije) in v Kamnitem grobu (Ukrajina) se kratke Venelinove opombe zdijo nezrele. Vendar delati prve korake je vedno težje kot iti po utrjeni poti.
    Pri Venelinu je tudi nekaj spornih dejstev, njegovih lastnih hipotez, ki zahtevajo nadaljnje raziskave. Včasih tudi pretirava in dela napake, kot je bilo že zgoraj napisano, je delal prve korake.

    I. Molnar o knjigi Starodavni Slovenci pravi: ''Bodoča dela znanstvenikov bodo pokazala, v kolikšni meri je bilo pomembno Venelinovo delo, ki ga je napolnjevala ljubezen do slovanstva in viteška nesebičnost za znanost. Seveda so redki, ki razumejo nujnost in korist kritičnih raziskav časa do ustanovitve države Varjago-Rusije, vendar pa je iskreno odobravanje teh redkih in njihova simpatija do visokih stremljenj v dušah nesebičnih vredno več kot ploskanje množice''.

    Starodavni in današnji Slovenci – kazalo



    Starodavni in današnji Slovenci – prevod kazala

    A

    Prebivlaišča Slovenov. Prebivalstvo. Jezik in dialekti. Ime naroda. Starodavnost imena

    1

    B

    Kratka zgodovina Slovenov. Štiri dobe zgodovine Slovenov. Pojasnila

    9

    B1

    Venetiae, Venetae, Veneti, Benečani

    11

    B2

    Carnia, Carni, Kraina, Krainci

    13

    B3

    Istria, Istri, Istrani

    -

    B4

    Pannonia, Pannones, Župani, Pani, Župnije, Panstva, Županstva

    14

    B5

    Noricum, Norik

    29

    B6

    Rhetia, Rhaetia, Rheti, Retija

    32

    B7

    Dalmatia, Delmatia

    43

    B8

    Illyricum

    44

    B9

    Vindelicia, Vindelici (starodavna Frankia)

    46

    B10

    Germani pri starodavnih narodih niso Nemci

    65

     

    I. Stara doba Slovenije

    72

     

    II. Doba Slovenije. Nadvlada rima

    80

    II.1

    Padec  Župne Slovenije (1. Slovenska vojna)

    -

    II.2

    Padec Gorske Slovenije (2. Slovenska vojna)

    82

    II.3

    Dokončna osvojitev celotne Slovenije (3. Slovenska vojna)

    84

    II.4

    Strogi ukrepi proti Slovenom

    93

    II.5

    Del Slovenov se umakne za Donavo

    99 (89???)*

    II.6

    Politična razdelitev Slovenije

    102

    II.7

    Politično stanje Slovenije

    105

    II.8

    Vladarji Donavske Slovenije

    124

    II.9

    Mitologija Slovencev

    125

    II.10

    O slabem vplivu dualizma na zgodnji stopnji razvoja umetnosti pri Slovanskih plemenih

    151

    II.11

    Slovenske črke

    161

    II.11.I

    Zgodovina Grške abecede

    162

    II.11.II

    Zgodovina Etruščanske abecede

    166

    II.11.III

    Mnenja o tako imenovani glagoliški abecedi in spodbitje le-teh

    173

    II.11.IV

    O resnični dobi kristianizacije Slovencev in Karjincev med leti 300-360

    203

    II.11.V

    O resnični dobi vpada Srbov in Hrvatov (Gotthi et Heruli) med vladavino imperatora Valentina med leti 364-378, ne pa med vladavino imperatora Iraklija med leti 610-640

    215

    II.11.VI

    O kristianizaciji Rusi pred Cirilom in Metodom in o Tomitanski Ruski škofiji med leti 360-950

    223

    II.11.VII

    Pridiganje Evangelija med prvimi štirimi stoletji

    258

    II.11.VIII

    O stanju današnje pisave pri Slovanskih plemenih

    268

    II.12

    Sloveni so starodavni prebivalci Pannonije

    277

    II.13

    O geografiji Slovenije

    285

    II.14

    O Skipetarih in Skipeterii

    298

     

    III.doba Slovenije. Nadvlada Atille

    308

    III.1

    Vpad prebivalcev Rusi

    -

    III.2

    Zaključek

    326

    * - napaka v originalu

    ZEMLJEVID POKRAJINE SLOVENCEV


    Klik za povečavo

    ZEMLJEVID POKRAJINE SLOVENCEV - GRAFIČNO ODEBELJENA MEJA ZA LAŽJO PONAZORITEV


    Klik za povečavo

    ZEMLJEVID POKRAJINE SLOVENCEV - PRIMERJAVA PROJEKCIJ DRUŠTVA HERVARDI / JURIJ VENELIN


    Klik za povečavo



    Pregovor dneva
    Kdor po tujem hlepi, svoje izgubi.
    več pregovorov


    Dogodki:
    1815 na ljubljanskem liceju ustanovljena stolica za slovenski jezik
    1423 Ernest Železni se odpove fevdalnemu gospostvu nad delom posestev Celjskih grofov
    Rojstva:
    1842 Ernestina Jelovšek, Prešernova hči, biografinja († 1917)
    Smrti:
    1970 Stane Sever, slovenski gledališki, filmski igralec (* 1914)


    Poslušaj pesmi na Myspace
    www.myspace.com/hervardi

    YouTube:Zvezna
    YouTube:Domu
    več posnetkov na Youtube



    Spremljaj novice s pomočjo RSS
    www.hervardi.com/vote/rss.xml
    Prijavi se na e-mail novice

    Preglej zadnje novice








    Preizkusi svoje znanje z reševanjem kviza
    Odpri stran s kvizom




    Spletna lestvica malo drugače : si386.com