O društvih

  • Kdo smo
  • Dejavnost in stiki
  • Himna in prapor
  • Kaj je domoljubje
  • Športne aktivnosti
  • Prodaja izdelkov


  • mikice, majice, zastave, kape panter

    V žarišču

  • Novice
  • Referendum 2008
  • Kolumne
  • Nedopustno v Sloveniji
  • Meja s Hrvaško
  • Vaši odzivi
  • V medijih
  • Prenesi si
  • Glasbene lestvice


  • O Slovencih

  • Zgodovina
  • Simboli
  • Zdravica ali Zdravljica?
  • Pesmi
  • Slovenski jezik
  • Osebna imena
  • Slovenski pregovori
  • Slovenski meseci
  • Narodne noše
  • Plesno izročilo na Slovenskem
  • Slovenski prazniki
  • Samostani na Slovenskem
  • Mitologija
  • Heroji in bitke
  • Znamenite osebnosti
  • Avtohtone vrste
  • Zemljevidi
  • Slovenci v zamejstvu in po svetu


  • O Republiki Sloveniji

  • Zgodovinsko ime Slovenija
  • Ustava RS
  • Statistični podatki
  • Uradni simboli
  • Slovenski tolar/evro
  • Regije v Republiki Sloveniji
  • GEOSS
  • Zemljevidi Slovenije
  • Ali ste vedeli?


  • Razno

  • Leksikon
  • Literatura
  • Povezave


  • Literatura


    Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo!


    Ali ste vedeli...?
    da je starodavni, sprva tudi predkrščanski, slovenski-karantanski obred Ustoličevanja knezov in vojvod, na Gosposvetskem polju, bil temelj za nastanek pogodbene ali kontraktualne teorije prava, o prenosu oblasti iz ljudstva na vladarja, kar je utemeljil francoski zgodovinar prava in filozof Jean Bodin (1576). Prišel je do zaključka, da je suveren ljudstvo, ki pa ima pravico, da izmed sebe izbere svojega vodjo oz. vladarja ter s pogodbo nanj prenese izvrševanje njihove izvorne pravice. Kasneje je bilo to delo Jeana Bodina in posebno njegov opis Ustoličevanja, tudi inspiracija za nastanek demokracije v obliki ameriške Deklaracije o neodvisnosti (1776) izpod peresa Thomasa Jeffersona, kateri je s svojimi začetnicami imena posebej označil prav stran v knjigi Bodina, ki govori o slovenskem obredu Ustoličevanja.

    PREDSTAVITEV KNJIGE
    JURIJ VENELIN
    STARODAVNI IN DANAŠNJI SLOVENCI



    Poročilo urednika
    Andrej Šiško, 31. 08. 2009




    Venelinova knjiga Starodavni in današnji Slovenci je prvo obsežno delo o sintetični zgodovini Slovenije in Slovencev. Posebej temeljito obravnava slovensko zgodovino v času pozne antike, kasnejše slovenske zgodovine pa se pravzaprav niti ne dotakne, razen kolikor je to potrebno pri pojasnjevanju in predstavitvi Slovencev nepoučenemu bralcu. Znanstvenik, sodelavec Ruske cesarske akademije, je prvi, ki se je sistematično lotil obravnave našega naroda, dežele in njune zgodovine. Glede na čas, ko je živel, je to storil z osupljivim znanstvenim pristopom. To mu je omogočalo njegovo znanje številnih slovanskih, germanskih in romanskih jezikov, predvsem pa starogrškega in latinskega, v katerih je bila napisana večina primarnih in drugih starodavnih zgodovinskih virov.

    Venelin je poznal skoraj vsa pomembna slovenska, tako zgodovinska, kot tudi jezikoslovna dela. Pred to knjigo je napisal in objavil že zgodovino Bolgarov "Starodavni in sodobni Bolgari v političnem, demografskem, zgodovinskem in verskem odnosu do Rusov" (1829). Bil je poznavalec ruske zgodovine, preučeval pa je tudi rimsko ter bizantinsko zgodovino in zgodovino Frankov. Vse pridobljeno znanje je sistematično urejal v svojem zasebnem arhivu. Na Slovence je naletel, ko je preučeval zgodovino Bolgarov, to odkritje pa ga je tako navdušilo, da je drugi del (to knjigo) posvetil prav našemu narodu.

    Pred Venelinom so zgodovino posameznih slovenskih dežel že obravnavali slovenski avtorji, a nihče med njimi tega ni storil tako obsežno, celovito in na primerljivi znanstveni osnovi. Tako je npr. zgodovino panonskih Slovencev opisoval že Anton Vramec v svojem delu Kronika, iz leta 1578. Zgodovino primorskih Slovencev in Karantancev je obravnaval Martin Baučer v leta 1663 izšli Zgodovini Norika in Furlanije (Martin Baucer, Historia rerum noricarum et forojuliensium). Zgodovino karantanskih Slovencev, živečih v kasnejših deželah Koroški, Štajerski, Krajnski ter Goriško-Gradiščanski in Istri, je v dveh knjigah v nemškem jeziku z naslovom Versuch einer Geschichte von Krain und übrigen südlichen slaven Oesterreich objavil Anton Tomaž Linhart leta 1788 in 1791. Linhartov prevod v slovenščino, ki ga uporabljamo danes, je žal napačen in prirejen, da ne rečemo kar ponarejen, enako velja za Valvasorjevo Slavo Vojvodine Kranjske. Podobno so številni domači in tuji pisci objavljali posamezne deželne zgodovine npr. zgodovino Krajnske (Valvasor, Schönleben, Hoffs, Diewald), zgodovino Koroške (Frölisch, Mayers, Hansitz, Parcelzus), zgodovino Štajerske (Caesar, Baumeister, Kindermann, Sartori ... ). Vsa ta dela je Jurij Venelin dobro poznal in jih je tudi ustrezno uporabil pri pisanju svoje knjige o Slovencih.

    Venelinove ugotovitve in zaključki se bistveno razlikujejo od današnje slovenske uradno uveljavljene zgodovine. Ruski znanstvenik namreč niti malo ne dvomi v to, da Slovenci niso prebivali na sedanjem ozemlju že davno pred Kristusovim rojstvom. Prihod nekih neopredeljenih Slovanov iz njegove ruske domovine v srednjo Evropo in na Balkan v 6. in 7. stoletju je za Venelina navadna pravljica, saj zgodovinski dokazi za to trditev ne obstajajo. Prav nobeden od številnih kronistov tistega obdobja namreč česa takšnega ne omenja, čeravno poročajo o številnih manj pomembnih premikih takratnih ljudstev in dogodkih v 6. in 7. stoletju. Njegov pogled na slovensko zgodovino je zato v mnogočem podoben, celo istoveten novejšim ugotovitvam različnih slovenskih in tujih znanstvenikov (Jožko Šavli, Matej Bor, Lucijan Vuga, Leopold Verbovšek, Marco Alinei, Pavel Tulajev, idr.), kateri utemeljujejo in zagovarjajo teorijo kontinuitete, pogosto imenovano tudi Venetska teorija. Venelinov pogled je pravzaprav širši, saj so Veneti zanj le eno od slovenskih plemen.

    Na podlagi preučevanja raznovrstnih virov, katerih seznam objavljamo v slovenski izdaji posebej v Dodatku III, je Venelin postavil teorijo, po kateri smo Slovenci starodavni prebivalci, staroselci na širšem območju današnje Srednje Evrope in Balkana. To ozemlje – starodavno Slovenijo – je Venelin umestil med reko Donavo in obalo Jadranskega morja. Na tem ozemlju so bili naši predniki izpostavljeni številnim vdorom in napadom sovražnih, vojaško organiziranih ljudstev. Ta so si prizadevala podjarmiti staroselce in si prilastiti njihove dobrine. Sčasoma so posamezni deli ozemja, na katerem so prebivali starodavni Slovenci, pripadli agresivnejšim priseljencem oziroma tujcem. Domačini so v lastni deželi postali manjšina in, da bi preživeli, jim ni preostalo drugega, kot se prilagoditi novim razmeram. To so storili s sprejemom tujega jezika in prevzemom drugačne kulture. Na tak način so bili v dolgotrajnem procesu, ob aktivnem sodelovanju mnogih „slovenskih odpadnikov“, oblikovalni številni narodi. Nekateri od teh nam danes niti niso več sosedje: Avstrijci, Madžari, Hrvati, Srbi, Bošnjaki, Bolgari, Makedonci, Črnogorci, Furlani. Tudi zanje, ne le za Slovence, bi bilo poznavanje Venelinove knjige nadvse dobrodošlo.

    Če pogledamo Venelinov zemljevid Donavske Slovenije, kakor jo sam imenuje, ki se nanaša na 4. stoletje našega štetja in ga primerjamo z današnjim zemljevidom Republike Slovenije, nas današnje stanje lahko samo pretrese. Razlika v velikosti ozemlja je namreč tako velika, da marsikdo med Slovenci niti ne bo mogel verjeti sicer trdnim zgodovinskim dejstvom, o katerih piše Venelin. Današnja Republika Slovenija se nahaja v sredini nekdanjega slovenskega ozemlja oziroma starodavne Slovenije! Pravzaprav smo Slovenci več svojega nekdanjega ozemlja izgubili na jugu, saj so nas Alpe in drugačnost jezikovne skupine dolga stoletja vendarle bolje “vardevale” pred Nemci, kakor Dinarsko gorstvo, Balkan in Panonska nižina pred južno-slovanskimi jezikovnimi in drugimi agresivnimi asimilacijskimi pritiski, nazadnje prisotnimi pod krinko “bratstva”.

    Venelin je v predstavitvi „današnjih Slovencev“ (živečih v prvi polovici 19. stoletja, op.p.) zapisal, da gre za poseben narod. Območje, kjer slovenski narod prebiva, je razdelil na dva dela, mejo med njima pa je zanj reka Donava. Prvemu delu Slovencev, živečih zahodno od reke Donave, je po Venelinu v začetku 19. stoletja pripadalo okrog 800.000 prebivalcev dežel Koroške, Štajerske in Krajnske ter Zahodne Ogrske na Salijskem in Vas-Varskem. Temu je potrebno dodati, da med opisom „današnjih Slovencev“ ni upošteval zahodnih, primorskih oziroma beneških Slovencev, čeprav jih omenja kasneje v samem geografskem in zgodovinskem opisu Slovenije. „Prebivalci Štajerske, Koroške in Ogrske sami sebe imenujejo Slovenci; Krajnce prebivalci Krajnske. Jezik teh in onih tvori eno in isto narečje.“, zapiše. Pojem “narečja” Venelinu predstavlja slovenski jezik v celoti, saj pri tem ne misli na številne narečne skupine in narečja našega jezika.

    „Če bi v sedanjem 1834. letu morali imenovati del omenjenih dežel in samo Ilirsko kraljestvo po imenu njihovih prebivalcev, potem bi jih morali imenovati Slovenija, Slowenenland, la Slovenie. To ime je Rusu, Čehu, Poljaku, Serbu in Bolgaru prav tako tuje, kot imena Tatar, Kalmik, Nemec, Grk … Imenujte ruskega kmeta Slovenec, pa boste videli, kaj vam bo rekel.”, piše Venelin in še:”Slovensko narečje (govor, jezik) se razlikuje od vseh drugih slovanskih narečij: Slovenec ni Čeh, ni Serb, ni Poljak in ne Hervat, ne po imenu in ne po narečju; ne po obleki, ne po značaju in ne po zgodovini.“ Venelinova trditev je izjemnega pomena, saj je v popolnem nasprotju s tem, kar današnje slovenske študente učijo tisti uradni “slovenski” zgodovinarji, ki nastanek slovenskega naroda postavljajo šele v leto 1848 ter mu s takšno neutemeljeno, lažno, nespametno in dobesedno sovražno trditvijo sekajo starodavne korenine.

    Kot že rečeno, deli Venelin v uvodnem delu pisanja Slovenijo najprej na dve območji – tostran in onstran Donave – ter piše: „Drugo območje Slovenije sestavljajo Slovaki v Severno – Zahodni Ogrski nasploh, a v nekaterih županstvih s kolonijami jih je do 1.000.000. Njihov jezik sestavlja drugo slovensko narečje, ki se nagiba k češkemu in poljskemu. Nemci prve imenujejo Winden (obče ime), druge z njihovim lastnim imenom Slovaki (Slowaken). Po istovetnosti imen Slovence in Slovake prištevamo k enemu plemenu, ki se imenujejo Slovenci. Deli jih reka Donava.“

    Današnji Slovaki, katere Venelin po izvoru uvršča med Slovence, so se po njegovih ugotovitvah in zaključkih v času slovensko-rimskih vojn umaknili preko Donave, saj se niso hoteli podrediti Rimskemu Imperiju. Ta del vzhodnih (tudi zgornjih) Slovencev živi zato že 2.000 let nekoliko ločeno zgodovino od zahodnih (spodnjih) Slovencev v današnji Sloveniji. V obdobju po razpadu Rimskega cesarstva je ta ločenost za nekaj časa izginila. Že leta 623 je bilo vzpostavljeno obsežno slovensko kraljestvo s kraljem Samom na čelu. Ponovno povezovanje Slovencev z obeh bregov Donave je svoj drugi višek doživelo v 9. stoletju, v obdobju svetih bratov Cirila in Metoda ter knezov Koclja, Rastislava in Svetopolka. Kmalu zatem se je položaj povsem spremenil, ko so v Panonijo vpadli divji Madžari in s severa se je zabil nemški klin. Zadnjih 1100 let je tako zgodovina Slovencev, ločenih z Donavo, pomembno drugačna, čeprav smo bili tudi v tem obdobju nekajkrat povezani in smo še v začetku 20. stoletja živeli v skupni državi. Kljub vsemu so Slovaki ohranili ime jezika (slovenski jezik), dežele (na Slovenskem) in tudi narodno ime po ženski liniji (Slovenka). Venelin je svoje delo posvetil nam, zahodnim Slovencem, oziroma t.i. Dunajski Sloveniji, Slovakov ali vzhodnih (zgornjih) Slovencev pa njegova študija ne obravnava, saj si zaslužijo posebno obravnavo.

    Te Venelinove besede so za marsikoga nekaj nedoumljivega, saj kot vemo, v šolah učijo nekaj povsem drugega. Slovenska akademija znanosti in umetnosti tovrstne teorije še dandanes povsem neznanstveno odklanja. Selitve Slovencev so namreč po Venelinu potekale v obratni smeri, kot nas uči uradna zgodovina, torej z zahoda proti vzhodu. Ta ugledni ruski znanstvenik s svojo teorijo v temeljih ruši konstrukt SAZU in s tem skoraj vse delo kraljevih in komunističnih jugoslovanskih ideologov, prav tako pa tudi njihovih današnjih “slovenskih” učencev.

    Pomembno je dejstvo, da je delo Jurija Venelina nastalo nekaj desetletij oziroma skoraj celo stoletje pred konstruktom SAZU, avtor pa je velja za slovanofila. Kljub temu, ali prav zato, jasno loči Slovence od ostalih t.i. Slovanov in mu niti za hip ne pride na misel, da smo Slovenci prišli na današnje ozemlje v neki neizoblikovani slovanski masi. Zato niti ne preseneča, da SAZU – kljub poznavanju knjige Starodavni in sedanji Slovenci – z njo ni hotela seznaniti širše slovenske znanstvene in laične javnosti. Navkljub takšnemu početju uradne znanosti se bodo morali zgodovinarji z Venelinovo knjigo soočiti. To soočenje naj poteka na znanstvenem principu, ne pa po metodi gostilniškega blatenja s pozicije večvrednosti.

    Za boljše razumevanje Venelinove teorije je treba knjigo prebrati večkrat, zlasti če jo bere nekdo, ki nima potrebnega zgodovinskega predznanja, niti ne pozna zgodovine Rimskega cesarstva in katoliške cerkve in se prvič srečuje s teorijo kontinuitete. To žal velja za veliko večino sodobnih Slovenk in Slovencev. Upamo si trditi, da je opisano stanje rezultat namernega pranja možganov ter načrtnega in sistemskega zavajanja.

    Prav zaradi zgoraj zapisanih trditev, ki sicer marsikomu ne bodo všeč, je pričujoče Venelinovo delo precej dober temelj in hkrati velika priložnost za mlajše in neobremenjene slovenske zgodovinarje, ki se bodo lotili znanstvene obravnave obstoječih primarnih virov, ne pa nekritično povzemali in prepisovali neumnosti svojih (ideološko) zaslepljenih učiteljev.



    Venelinov pristop in odnos do zgodovine



    Predajmo besedo ponovno Venelinu, ki na zelo zanimiv in nazoren način piše o pojmovanju besed, poimenovanju ljudstev in zgodovinski logiki kot izpeljanki iz obstoječih virov. Slednja je namreč vselej nujno prisotna pri interpretiranju zgodovine. Sam piše: „Kako važna in nujna je na področju mišljenja opredelitev in izpeljava pomena besed, dokazujejo številni zapleti ne samo v zgodovini, temveč tudi v vseh drugih znanostih. Zaman je logika, tembolj zgodovinska logika, ki se ukvarja z opredelitvijo in zakoni silogizmov, saj bodo izpeljave toliko časa lažne, dokler ne bodo odkrite z besedo in jim bo določen njihov resnični pomen. Najbolj logični del logike je opredelitev stalnih pomenov besed. Opredelitev resničnega pomena besed je hkrati določitev razumevanja stvari.

    Najbolj razsodno je tisto ljudstvo, ki ima v slovarjih jasno določen pomen za vsako besedo, saj je tak slovar najvišja logika, ki zavrača tisoče nesporazumov in nesoglasij. Na tak način bi bilo potrebno določiti pomen besed tudi v zgodovinski znanosti, še tem bolj, ker imajo zgodovinska imena razne povezave s prostorom, narodopisjem, izvorom, stoletjem in s pisateljem. Ime je lahko:

    1. osebno ljudsko, t.j. takšno ime, s kakršnim vse ljudstvo imenuje samo sebe, npr.: Slovenec, Slovenci; 2. osebno lastno, s katerim del ljudstva, z razliko od drugega, imenuje sebe, npr. Krajnci, Županjari, Koromci; 3. osebno krajevno ali lokalno ime je takšno ime, po katerem se del ljudstva imenuje po imenu kraja, npr.: Benečani, Noričani, idr.

    Prav tako je pomembna povezava občih imen istega ljudstva, t.j. takšnih imen, s kakršnimi ga imenujejo druga ljudstva v svojem jeziku.”

    Venelinove ugotovitve glede tega so resnično zanimive in pomembne, kajti zavedati se moramo, da različni zgodovinarji iz različnih obdobij vsak po svoje in poljubno imenujejo nekatera ljudstva in jih potem poljubno enačijo med seboj. Tak pojav je v zgodovinopisju zlasti pogost v zvezi s Kelti, Veneti, Gali, Vendi, Huni, Vandali, Obri, Goti, Gepidi, Geti, Skiti, Sarmati, itd. Pri tem je posebej zanimivo dejstvo, da niti eno od teh ljudstev danes ne obstaja več, zgodovinarji pa precej poljubno, čeprav v imenu znanosti, ocenjujejo in delijo kam katero izmed naštetih ljudstev sodi in kdo so njegovi potomci. Sloveni ali Slovenci so v grškem zapisu Sklabenoj ali latinskem Sclaveni, oziroma v njunih različicah, v zgodovinskih virih sodobniki vseh prej naštetih ljudstev. Vsa ta pomembna ljudstva, ki so na današnjem slovenskem ozemlju – po Venelinu pa mnogo širšem starodavnem slovenskem ozemlju – ustanavljala razna kraljestva, so izginila, Slovenci pa v skladu s Trubarjevim “stati inu obstati” še zmeraj stojimo in obstajamo, tukaj in zdaj! Vsi, ki naj bi nam gospodovali, so izginili kot milni mehurčki, mi, potomci “njihovih podložnikov” pa smo, kljub dokazani več stoletni nasilni asimilaciji s strani vseh naših sedanjih sosedov, obstali?

    Poglejmo še naslednje Venelinovo pisanje, ki ne potrebuje razlage: ”Bedna človeška pozornost! Kdo ima še potrpljenje analizirati, kateremu razredu večzložnega pododdelka pripada kakšno zgodovinsko narodopisno ali zemljepisno ime? Na žalost resnično obstajajo podobne razlike v pomenih nekaterih besed. Potemtakem nihče nima pravice pojasnjevati Livija, Strabona, Plinija, Tacita, Prokopija in drugih, tako starejše kot tudi srednjeveške dobe, kdor ni prej preučil razlike v pomenu besed; v nasprotnem primeru ne bo mogel označiti imenu njegovega mesta v pododdelku, t.j. njegova razumevanja besed bodo nejasna, zaključki neodgovorni, neresnični in kaj lahko se v vsem tem zgubi on sam in drugi.

    Če bo menil, da so starodavni ljudje imenovali Slovence Illiri in to celo potrdi (kar po zakonu lahko stori) z nekaj citati, potem jaz nasproti temu navedem drugo trditev, da so starodavni ljudje pod imenom Rheti mislili na Slovence. Za to trditev prav lahko navedem citate. Tretji bo rekel: Veneti so po mišljenju starodavnih ljudi bili Slovenci. V potrditev bo navedel citate ali kraje, kjer so živeli Veneti, a Venedi v srednjem veku. Nazadnje bo nekdo rekel: “Vsa ta ljudstva nikakor niso bili Slovenci, saj so se tja priselili šele v VI. stoletju.“ Za poslednjo trditev ni prav nobenega dokaza. Kaj torej ostane ubogemu, neukemu bralcu?

    Takšna protislovna imena, ki hkrati zanikajo sama sebe, in po svojem pomenu pripadajo različnim razredom, v resnici označujejo en in isti pojem. Tisti, ki radi delijo podobna mnenja, bi si morali prej dobro zapisati za ušesa, da je imel vsak starodavni pisatelj svojo posebno zgodovinsko–zemljepisno nomenklaturo. Kdor si upa citirati kateregakoli pisatelja, mora prej natančno preučiti geografijo in njeno nomenklaturo dotičnega letopisca. Koliko citatov sem videl, katerim so pripisovali tak starodavni pomen, kakršnega sploh niso imeli. Šest citatov ni težko nabrati! To vedo mnogi spretneži. Potrebno se je samo ozreti v ponujeni Strabonov ali Prokopijev INDEX lastnih osebnih imen, da bi poiskali zaželeno ime, ne da bi proučili Prokopija, niti njegove geografije. Neredko srečujemo takšne spretneže, ki starodavne pisatelje javno prisilijo, da ugovarjajo sami sebi.

    Poglejmo ustrezen primer! Ker je zgodovinsko-zemljepisna nomenklatura nekega pisatelja redko podobna nomenklaturi drugih, potem vsebino vseh skupaj sestavlja takšen labirint ali kaos, iz katerega je še nihče izmed raziskovalcev ni odnesel poceni. Amen, nezanesljivim citatom! V skrajnem primeru do takrat, dokler ne bosta kritično predstavljeni zemljepisje in etnografija slehernega starodavnega pisatelja. Znanstveno delo, ki se ga še nihče ni lotil. Potrebno je razložiti mišljenje in napake starodavnega pisatelja. Nisem dolžan vsega sprejeti dobesedno, kar so zapisali Plinij, Tacit, Strabon ali Prokopij, ali Ammian Marcellin. Tudi starodavne pisatelje mora očistiti zdrava kritika, t.j. določiti vsakomur njegov relativni pomen. In to bi bil resnično ključ do pisatelja. Tedaj bi se raziskovalci po svoje trditve in citate lahko zatekli h ključu, a ne k indeksom.

    Splošna skupna kategorija ljudskih imen se v vseh podobnih ključih deli na etnografska imena razredov, ki sem jih bil uredil jaz sam. To je preizkusni kamen, verjetnostna tablica ali kartica, kamor se mora zateči vsakdo zaradi razvrščanja ljudskih imen. Tablica mora zgladiti nasprotujoča si mnenja, saj vsakomur določi njegovo mesto na verjetnostni stopnji. Pokaže, da troje mnenj o Illirih, Venetih in Retih niso tri nasprotujoča si mnenja, temveč trije pomisleki v iskanju pravilnosti. Njihova skupna pomanjkljivost se zaključuje v eni in isti nenavadni privrženosti k nekemu posebnemu etnografskemu imenovanju; v nasprotnem primeru bodo vsa raziskovanja zaman, posredna (des rechershes manquees), ker vedno puščajo za seboj resnične ali domnevne povode za ugovore iz vrst drugih pisateljev in pod drugimi etnografskimi imeni. Da ne bi ostalo nobenega povoda za nove ugovore, je nujno potrebno napraviti sezname vseh pisateljev, ki omenjajo določeno deželo ali narod. Iz tega geografskega seznama pisateljev katerekoli dežele ali naroda se zbere pomembno število imen, izmed katerih je glavno iskano osebno ime ime ljudstva ali plemena. Če pojasnimo s primerom, ki ga že poznamo, potem je to ime Slovenec; vsa ostala imenovanja predstavljajo posebna geografska ali ljudska imena njegove pripadnosti in se lahko nanašajo k vsem ali mnogim razredom naših nomenklaturnih kategorij.

    Glavno iskano osebno lastno ime je glavni cilj raziskovanja, glavni predmet zgodovine. Vzemimo nasproti temu kako uradno ime, npr. Panonija in se vprašajmo, kakšen pomen ima lahko besedna zveza Geschichte von Pannonia, Histoire de la Pannonie, Istorija Pannoniji – Zgodovina Panonije. Če pod zgodovino razumemo človekovo delo, ljudi, ki naseljujejo Panonijo (le kaj drugega je mogoče razumeti?), na kak način lahko jaz nehote zaključim misel in ves vrvež življenja, nemire pri nekem plemenu, čigar meje so označili rimski zemljemerci? Ali je Panonija lahko imela svoje življenje, ločeno od celotnega rimskega telesa? Ali ni imela Panonija in vse druge province Imperija enak pulz, s kakršnim je bilo srce Rima? Besedna zveza Zgodovina Panonije ne pove nič drugega, kot pove Zgodovina Saratovske gubernije. Toda, če si zamislimo prebivalce Panonije ločeno od njihovih osvajalcev, kot posebno neitalijansko ljudstvo, ali lahko Panonija pomeni nekaj posebnega, v sebi popolnoma zaključenega? Ali se ni pleme, ki je naseljevalo Panonijo, razprostiralo za njenimi uradnimi mejami? Kdo lahko trdi, da etnografska razmejitev poteka enako kakor politična?

    Ker je predmet zgodovine ljudstvo, se zgodovina ne ustavlja (ni se dolžna ustavljati) na mejah uradnih imenovanj in se ne omejuje s političnimi predeli ene pokrajine; sledi čez te linije toliko časa, dokler ne preneha en jezik in se začne drugi.

    Na tak način zgodovina kroži in opiše predele (narodopisne, etnografske) vsega plemena; z eno barvo prebarva nekaj različnih pokrajin, v pestrih krivuljah zlije svojo barvo posredi in prek provinc, sestavi celoto in napiše ime ljudstva. Takšna je raziskovalna zgodovina.

    Zakaj mora zgodovina to početi? Zato, ker je dolžna oddati poročilo (obračun) o boju ljudstva z ljudstvom (italijanskega z neitalijanskim), v slavo prvega in v spomin na poraze in trpljenje poslednjega. Zgodovino poslednjega sestavlja veriga poniževalnih razmer; uradna razmejitev in celotno uradno dogajanje v posameznih delih pripada zgodovini prvega, vodilnega ljudstva.

    Zgodovina je dolžna in mora seznaniti bralca s tistim ljudstvom, s katerim so se borili Rimljani; v nasprotnem primeru, kateri zgodovinar bi mogel oceniti boj in moč Italije? Zgodovina je tudi dolžna opisati celotno etnografijo naroda zato, da bi spoznala, katere sile so nasprotovale ali bi lahko nasprotovale Rimljanom. V vsakem primeru se za svojo neodvisnost niso borili samo prebivalci Panonije, temveč tudi sosednjih provinc. “

    Na drugem mestu Venelin piše: ”Bralec lahko ugotovi, da so besedo Carni prevedli ljudje, ki jim ni bilo mar zgodovinske logike, v skrivnostni ljudski jezik, in se glasi: Gepidi, Gepades, die Gepiden, les Gepedes, Gepidy ali Žepedy. Ne bom navedel nobene knjige, vendar vzemite v roke katerokoli, v vsaki boste našli več ali manj modrovanj in razglabljanj o izvoru, prehodu, prehajanju, preseljevanju teh starodavnih prebivalcev njihove dežele Žepedov.

    Prvi bodo rekli: Prišli so od Dona. Drugi: Ne od Dona, od Visle. Tretji: Ni res, prišli so iz Skandinavije.

    Pod videzom učenosti so napravili ljudje iz sebe fantome, za katerimi se podijo, kot otroci za papirnatimi zmaji. Pri vsem tem ni nič čudnega, če Krajnci, po razlagi takšnih ljudi, vdirajo kot prvotni prebivalci, domačini, v svojo davno domovino, in Pannoniam Savium et Histriam, t.j. svojo deželo. Ljudje ne morejo razumeti, da je treba grška ali plemenska imena prevesti.”

    Iz Venelinovih besed je povsem jasno razvidno, da mu gre predvsem za resnico. Na vire o Slovencih je naletel med preučevanjem zgodovine Bolgarov. Nova spoznanja so ga presunila in z veliko gorečnostjo se je posvetil raziskovanju Slovencev. Ob preučevanju mnogoterih raznovrstnih virov je naletel na takšne in drugačne trditve in teorije, ki so se mu zaradi obsežnega znanja zdele povsem nesprejemljive. Hitro je doumel, da na zahodu prevladuje velenemška teorija, ki ima političen predznak in si neutemeljeno lasti zgodovinska ljudstva, katera z Nemci ali Tevtoni, kot jih imenuje, nimajo nič skupnega.

    Enako spoznanje ga je doletelo tudi ob pogosti interpretaciji zgodovine Rimskega in Bizantinskega cesarstva. Analiza teh treh temeljnih interpretacij zgodovin ali zgodovinskih šol in njihova primerjava z obstoječimi primarnimi viri, je Venelina pripeljala do sintetičnih zaključkov, v katerih so se mu povsem jasno izoblikovali Slovenci, tisto ljudstvo, ki je bilo vseskozi prisotno v Srednji Evropi in je bilo v svoji zgodovini vključeno tako v Rimsko, Bizantinsko in tudi “Nemško” cesarstvo.



    Imeni Slovenija in Slovenci



    Poglejmo v zvezi z imenoma Slovenija in Slovenci ponovno najprej citate samega Venelina:

    „Ime Slovenije je tako posebne vrste, da njen pomen na prvi pogled pade v oči. Grk je navajen pojasnjevati ime slehernega grškega plemena, da se Heleni imenujejo po nekem Helenu, Pelagi po nekem Pelagu … Drugače kot Grk, mislim jaz. /.../ Beseda slovo pomeni rheton.”

    “Prevod imena v grški jezik je bil tembolj naraven, ker so Grki osebno in neposredno poznali Slovence; saj je Slovenija do svojega padca imela veliko pristanišč, ki so jih obiskovali Grki, edini morski monopolisti v tedanjem času.”

    “Če Grki niso pisali o Slovencih (Sclavinis) pred 6. stoletjem, je bil dovolj velik razlog v tem, ker je Slovenija imela imenovanja uzakonjena v rimski kancliji (pisarni).”

    “Zato je bilo ime Slovenci nepotrebno, saj je beseda Rheti, po pojmovanju starodavnih ljudi, označevala prav isto ljudstvo. V času rimskih imperatorjev Grki niso smeli proučevati geografije Imperija drugače, kot po ustaljeni politični razdelitvi dežel in po uzakonjenih imenovanjih.”

    “S padcem Imperija bo lastno ime Rhetorum zanesljivo vzplamenelo, prišlo do izraza.”

    “Tako se je tudi zgodilo. Attila je odtrgal od Italije Slovenijo in – rojena 30 ali več let po njem Prokopij in Torpand sta prva omenjala de Sthlavinus, de Sclavinis – Slovence.“

    Venelin razlaga imeni Slovenec in Slovenija na podlagi starih zapisov in pričevanj iz grškega prevoda slovenske besede slovo – rheton. Koreni oziroma grške besede, iz katerih izvaja ime Slovenci so: rheton, rhetoria, oratio, orator, rhetorica, rhetus – govor, jezik, govorica, beseda, slovesnost, govornik, govorništvo, izrečen in pravi: ”Slovni, slovesni, SLOVENEC, SLOVENIN, SLOVENJE (množina). Tako Slovenje ali Reti še sedaj naseljujejo Retijo ali Recio, Rezijo, SLOVENIJO.“

    Sam tudi takoj postavi logično vprašanje: “Zakaj so Grki prevedli Slovence v Rhetot?”, ter nanj odgovori sledeče:

    1. “Zato, ker se črki S in L v grških besedah nikdar ne nahajata skupaj. Tako so povzročali Slovenci težave pri izgovorjavi. Sicer pa so grški pisatelji naslednja stoletja, če začnemo pri Prokopiju, t.j. 550. leta, uporabljali lastno ime ljudstva, a ne prevod, vendar tako, da so med S in L postopoma vstavljali T ali K.” 2. “Pri starodavnih pisateljih je bolj opazen čut za tvorjenje novih besed ali za razlago izvora besed. Tako sta na primer Cicero in Seneka včasih rada pokazala na etimologijo besede.“

    Pri tem naj opomnimo, da sta bili med Slovenci najmanj od Adama Bohoriča naprej, torej od 16. stoletja, pa tudi v 18. in 19. stoletju, močno prisotni dve teoriji o izvoru in pomenu oziroma etimologiji imena Sloven, Slovenci. Ena je izhajala iz korena besede “slovo”, “sloviti”, “beseda”, “govoriti”, torej tisti, ki govore razumljivo, oziroma se med seboj razumejo. To etimološko razlago je že leta 1374 napisal kronist Pribin Pulkava. Druga teorija izhaja iz korena besede “slava”, “sloveti”, “slaven”. Je zagotovo kasnejšega izvora kot prva teorija in o njej piše Adam Bohorič v svojem uvodu k slovnici Arcticae horulae succesivae oziroma Proste urice zimske, iz leta 1584:

    “Pod imenom Slovenci jaz nemara kakega, v zakotnem kraju skritega, v določnih, inu to le ozkih mejah zaprtega ludstva ne oznamenujem, temuč pod tem imenom vse pokrajine inu ludi razumem inu zaobsegam, katerikoli ali slovenski govore ali se jim očitno vidi, da jih zbog pretežno ujemajočega se besedišča, bodisi nekako svaštvo, bodisi krvno sorodstvo s slovenskim jezikom veže. Vsi pa, ki so dosihmal zgodovino pisali inu v jej preiskovali izvor inu običaje ludstev, vsi v tem soglašajo, da so Heneti, Veneti ali Venedi, Vindi, Vandali inu Slovenci isto ludstvo ter enega inu istega izvora. Zakaj če prideneš temu ludstvu katerokoli naštetih imen, našel boš, da isto pomeni. Vsi ti pridevki jim namreč po seliščih pripadajo, ki so jih pogostoma inu velikokrat premenili, samo zadni pridevek Slovenov je to ludstvo dobilo za slavna dela zaslugo, kajti slava pomeni našim ludem isto, kar glorija, inu od tega se Slovenci imenujejo tako rekoč hvalni, častni inu slavni.”

    V latinskem originalu piše Bohorič: “Me, de Slavis, vt obscuris hominibus, temere quid dicturum opinabuntur. Quare hoc loco altiusrem ipsam breuissime repetendam duxi, complector autem Slavico nomine, non aliquam, obscuro loco latitantem et certis illisq; perangustis finibus inclusam gentem. Sed appello et complector eo nomine, quotquot regiones et homines, vel Slavice loquuntur vel, ut plurimum verbis conueniunt, siue affinitatem cognationemq; aliquam habere cum Slavica lingua manifeste deprehenduntur. Quotquot autem hactenus historias conscripserunt, et in eis gentium originem et mores rimati sunt, omnes in eo consentiunt Henetos, Venetos seu Venedos, Windos, Wandalos et Slavos, candem et vnius eiusdemque esse originis, gentem Siquidem quodcunq; ili genti, ex iam dictis, dederis nomen, idem significare deprehendes. Nam omnia haec epitheta, a frequenter et saepe mutatis sedibus illis conueniunt, solum postremum, Slavorum Epitheton, a rebus praeclare gestis, genti huic maerito suo obtigit. Nam, Slava nostris hominibus, Gloriam significat, hinc Slavi laudabiles, celebres et clari dicuntur. Sicuidem Etymon vocis nusquam quis rectius divinauerit, quam ex cujusque gentis propria lingua.”

    Danes naj bi bili teoriji, kateri sploh ne izključujeta druga druge in ki se pravzaprav obe izjemno ujemata z Venelinovo razlago imena Slovenci – Rheti, zastareli. Tako trditev je postavila “uradna slovenska zgodovinska stroka”, čeprav zanjo nima prav nobenih dokazov. Res je, da so zlasti v 19. in 20. stoletju, torej po tem, ko se je uveljavila politično stimulirana teorija o Slovanih, v svoji panslovanski ali ožji južno-slovanski različici, razni slovanofili poskušali izvajati etimologijo imena Sloven iz topografskega imena. To je bil izum “očeta Slovanov”, Čeha Jozefa Dobrovskega. Njegovemu poskusu so se kasneje pridružili številni “umetniki”, po mnenju katerih pomeni “slovo” neko nedoločljivo reko, otok, hrib, goro, nižino, močvirje, skratka karkoli in nič obenem. Poskusov razlagati etimologijo imena Sloven je še veliko več, vendar nima smisla pisati o njih, saj nimajo potrebne dokazne vrednosti, temveč je verjetno njihov glavni namen umetno ustvarjanje zmede.

    Priznani filologi, kot Miklošič, Kretschmer in Jagić, so vsi po vrsti zavrnili vse te poskuse, vendar uradni zgodovinarji filološke stroke pogosto ne priznavajo, kadar ni v skladu z njihovo “zgodovinsko razlago”. Vsekakor trditev, da je etimološka razlaga imena Sloven iz korena “slovo”, “beseda”, “govor” zastarela, z ničemer ni znanstveno potrjena. Kako pa naj bi pravzaprav znanstveno dokazali, da je pomen besed v nekem jeziku, konkretno prav našem, slovenskem jeziku, zastarel? Pravzaprav je bistveno drugo vprašanje. Zakaj sploh trditi, da je teorija zastarela? Odgovor se skriva v nastanku in uporabi politično motiviranega pojma Slovani, o čemer bomo več govorili v nadaljevanju nekoliko kasneje. Dodajmo samo to, da je eden največjih lingvistov in slavistov 20. stoletja, Roman Jakobson (1896-1982), leta 1959 odločno stopil na stran najstarejše teorije etimološke razlage imena Sloven – besede “slovo”, “beseda”, “govoriti”, tisti torej, ki se med seboj razumejo!

    Med zgodovinarji je še dandanes zanimiva razprava o prvem pojavu imena Sloveni ali Slovenci v zgodovinskih virih. Že Venelin piše: “Na splošno je znano, da je najstarejše poročilo o Slovencih pričevanje Prokopija in Iornanda (Jordanesa), pisateljev iz srede VI. stoletja.” Tudi današnji uradni zgodovinarji v glavnem trdijo podobno, le da so Venelinove Slovence spremenili v Slovane. Mi bomo o tem nesmislu in znanstveno nesprejemljivem početju več spregovorili v nadaljevanju, za sedaj pa pustimo Slovane in ostanimo pri Slovencih.

    Predajmo besedo še naprej Juriju Venelinu, ki piše: “Vsakdo se bo strinjal, da če si kdo zaželi učene razprave, ne samo o Slovencih, temveč tudi o drugih slovanskih plemenih, se bo med številom starodavnih poročevalcev vedno usmeril v avantgardo Prokopija in Iornanda (Jordanesa). Poslednji je med drugim rekel: »Slovenci se razprostirajo od mesta Neviodunum (Vedena na reki Savi) in jezera Mursa (imenovanega po mestu Mursa v južni zadonavski Ogrski) do samega Dnestra, a proti severu celo tja do Visle.« Do Dnestra pomeni do tiste točke na grebenu Karpatov, od koder tečejo proti severu izvirne vode te reke. To je bilo že tisočkrat ponovljeno, a ne glede na vse to, ni bilo iz tega nobenega rezultata v korist vseh slovanskih plemen, ki jim ne pripada, niti v korist Slovencev ne, na katere se izključno nanaša.

    Če se ozremo nazaj v davnino, iz srede ali celo z začetka VI. stoletja, vidimo, da v vseh knjigah vlada nekakšen mrak, nepoznavanje tega plemena. Ne razlikujejo aksiomov, da prvi pojav lastnega imena nekega ljudstva v letopisih ni prvi pojav v naravi. Velik del pisateljev se je oprijel misli, da so Slovenci (slučajno) prišli v Panonijo in Retijo (t.j. v svoja starodavna bivališča), verjetno v času preseljevanja (izmišljenega, ki ga ni bilo) okrog leta 500. Posledica takšnega razmišljanja je, da so zablodili v te kraje kot pogani in tudi ostali pogani vse do Cirila in Metoda.”

    Današnji slovenski uradni zgodovinarji se glede pisanja Jordanesa običajno sprenevedajo. Jordanes namreč v svoji Getiki še enkrat piše o Slovenih, ko opisuje vojno gotskega kralja Ermaniha (Ermanaric, Ermanaricus, Hermanaric, Erminrich, Aírmanareiks) z njimi. Gre za obdobje med leti 332 in 350, takrat pa so torej Sloveni že prebivali v svojih sedanjih prebivališčih ob Donavi! Ker se to nikakor ne ujema z danes uveljavljeno preselitveno teorijo, to enostavno zamolčijo.

    Venelin nas opozarja na še enega pisca, ki omenja Slovence v 4. stoletju. Gre za Kesarija Nazianzena ali Nazianškega (Caesarius Nazianzenus Saint), brata sv. Gregorja Nazianškega. Brata sta živela v 4. stoletju. Kesarij je v Aleksandriji študiral medicino, retoriko, astronomijo, matematiko in filozofijo. Okrog leta 356 je bil v Carigradu, kjer si je kot zdravnik pridobil velik sloves. Postal je najprej osebni zdravnik cesarja Konstancija (337 – 361), nato pa tudi njegovega naslednika cesarja Julijana (361 – 363). Slednji ga je z dvora kmalu odstranil, ker naj se Kesarij ne bi bil hotel odpovedati krščanski veri. Zato se je za nekaj časa vrnil domov v Nazianz, po smrti cesarja Julijana pa je bil ponovno postavljen kot zdravnik na dvoru cesarjev Jovijana (363 – 364) in Valensa (364 – 378). Leta 368 je bil Kesarij imenovan za kvestorja Bitinije, že naslednje leto pa je nenadoma umrl v Nikeji.

    Ker gre za pomembno osebo, na katero se sklicuje Venelin v svoji knjigi, smo v uredništvu slovenske izdaje opravili manjšo analizo virov o Kesariju oziroma o Dialogih, katere povzetek sledi: Tako imenovani Kesarijevi Dialogi so izšli v delu Gregorii Nazianzi, Operum I – III, ed. lo. Leonclavius, Basileae 1571 in Gregorii Nazianzi, Opera, ed. lac. Billius, Parisiis 1583. V obeh delih je tiskana tudi zbirka teoloških vprašanj, z naslovom »Caesarii, Quaestiones et Responsiones CXCV« ali splošno imenovana »Dialogi«, izdana na podlagi starega rokopisa. Ta ima v naslovu kot avtorja navedenega Kesarija, brata sv. Gregorja iz Nazianza, slednji pa je bil tudi učitelj sv. Hieronima.

    Besedilo, na katerega se sklicuje Venelin, se v latinščini glasi: »Aut quomodo in sectione alia ejusdem tractus Sclaveni et Phisonitae, qui et Danubiani appellantur, alii quidem ubera mulierum libenter comedunt, quod plena lacte fuerint, alii vero etiam a legitimo et irreprehensibili carnium esu abstinent.« (Caesarius Dialogo II.)

    V 17. in 18. stoletju je prišlo do različnih tolmačenj, ali je Kesarij sploh pravi avtor Dialogov, ali ne. Tedanji učenjaki so se razdelili na dva pola, od katerih je eden zagovarjal avtorstvo Kesarija (Lambecius, Montfauconius, Cotelerius, Muratorius idr.), drugi pa mu je nasprotoval (Billius, Tillemontius, Bollandius, Kollarius idr.). Učenjaki, ki pripadajo drugemu polu, so avtorstvo Dialogov pripisovali nekemu anonimu in ne Kesariju. Francoska revolucija je povsem spremenila zanimanje izobražene javnosti in vprašanje avtorstva Dialogov je ostalo nedokončano ter je potonilo v pozabo. Prvi, ki je znova opozoril na Kesarijeve Dialoge, je bil okrog leta 1837 prav Jurij Venelin, vendar njegova, v ruščini izdana knjiga leta 1841, ni dosegla večjega odmeva na zahodu Evrope. Kljub temu lahko tudi na tem primeru vidimo, kako razgledan je bil Venelin in koliko pred svojimi učenimi sodobniki. Šele leta 1876 je namreč na Kesarijeve Dialoge (Quaestiones) ponovno opozoril Müllenhoff (K. Mlülenhoff, Donau – Dunav – Dunaj, Archiv f?r slav. Philologie 1 (1876), str. 290 – 298), ki je citiral odlomek o Slovenih kot Podonavcih ter to pisanje ocenil kot najstarejšo omembo imena Slovenov v zgodovinskih virih. Šele s tem je za Kesarijeve Dialoge nastalo novo zanimanje.

    Müllenhoff je v skladu z velenemško teorijo in »zgodovinsko« šolo postavil nastanek Dialogov v leto 530 ali kasneje, saj pred tem Sloveni naj ne bi živeli na desni strani reke Donave. To je seveda storil brez kakršnegakoli argumenta. Nekritično so njegovo datiranje sprejeli Niederle, Dietrich, Jireček, Čajkanovič in tudi Slovenca Janez E. Krek ter Franc Kos. Vendarle se je že leta 1897 našel O. Seeck, ki je datiranje nastanka Dialogov postavil v obdobje konca 4. ali začetka 5. stoletja. Temu se je pridružil tudi Ferdo Šišić.

    Nas seveda ne zanima toliko, ali je avtor Dialogov dejansko Kesarij, ali pa anonim oz. Pseudo-Kesarij, bistveno bolj nas zanima, kdaj so Dialogi dejansko nastali. V zvezi s tem vprašanjem je leta 1952 izšla znanstvena razprava avtorja dr. Franja Barišića, z naslovom »Kada i gde su napisani Pseudo – Cesarijevi Dijalozi«, v »Zborniku radova« Bizantološkega inštituta pri Srbski akademiji znanosti. Barišić v članku s primerjalno analitično-sintetično metodo dokazuje, da so bili Dialogi vsekakor napisani konec 4. ali najkasneje v začetku 5. stoletja, zagotovo pa pred letom 430. Glede na te ugotovitve je imel torej Jurij Venelin povsem prav in ne glede na avtorja Dialogov lahko ugotovimo, da omenja Slovene – Podonavce že v 4. ali začetku 5. stoletja, ko po danes uradno sprejeti in zastopani »znanstveni« teoriji, Slovenov naj tukaj sploh ne bi bilo.

    Posebej zanimivo je tudi, da Venelin v zvezi s pisanjem o Slovencih uporabi izraz fantazmagorija, ki pomeni namerno ustvarjanje napačnega mišljenja ali slike o čem. Glede tega namreč piše: “Žal, fantazmagorija obstaja skoraj v vsaki zgodovinski knjigi novejšega časa. Da ne govorimo o številnih delih, ki se samo mimogrede dotaknejo dežele Slovencev, Gepidov, ipd.“ Ruski zgodovinar je torej že v začetku 19. stoletja opazil in opozoril, da novejše zgodovinske knjige, torej tiste, ki so izhajale za časa njegovega življenja, glede Slovencev namerno ustvarjajo napačno sliko. Kaj bi šele rekel, če bi živel v drugi polovici 19. in v 20. stoletju?

    Poglejmo sedaj še pojem Slovenija.

    Venelin piše o Sloveniji oziroma Dunajski Sloveniji iz 4. stoletja. Pravzaprav imenuje svoj zemljevid “Karta Slovenije ali dunajskih ozemelj v času prvih štirih stoletij”. Žal do danes nismo uspeli najti pisnega vira iz takratnega obdobja, ki bi slovensko ozemlje v slovenščini imenoval Slovenija. To sicer ne pomeni, da Slovenci svoje dežele dejansko nismo imenovali Slovenija. Če je Venelin leta 1834 imenoval našo deželo Slovenija, La Slovenie ali Slowenenland, je nekaj zagotovo res. Tega si ni enostavno izmislil! Zraven tega piše: „Ime Slovenije je tako posebne vrste, da njen pomen na prvi pogled pade v oči.”

    Slovensko laično javnost dandanašnji uradna znanost zavaja z netočnimi trditvami, da je ime Slovenija prvi uporabil pesnik Janez Vesel Koseski v odi cesarju Ferdinandu leta 1844 (ob tem lahko opomnimo, da je Janez Vesel skoraj povsod neutemeljeno prekrščen v srbskega Jovana Vesela, op.p.). Tej nesmiselni in zavajajoči trditvi je nasedel celo ruski profesor Pavel Tulajev, ki je zato zapisal, da je bil Jurij Venelin prvi, ki je uvedel pojem Slovenija, to bi bilo torej leta 1834. A že med leti 1812 in 1816 je Valentin Vodnik napisal pesem Slovenija zveličana. Ime Slovenija je uporabil tako v besedilu, kot tudi v naslovu pesmi, ki ima, kot kaže, več naslovov. Naslovi v slovenščini so: »Slovenia zveličana«, »Ilirija zveličana« in »Ilirija poveličana«, v latinščini pa »Illyria magnificata«. V besedilu pesmi v slovenščini je zapisano »Mat' stara Slovenja«. Očitno sta bila torej Vodniku znana naziva Slovenia in Slovenja, ki ju je oba v svoji pesmi tudi uporabil. In ne le to, »Mat' stara Slovenja« nedvoumno pomeni, da je ime Slovenija že staro! Valentin Vodnik je naziv »Sloveniam«v latinščini uporabil tudi že v svoji pesmi z naslovom »Illyria rediviva«, ki jo je napisal leta 1811 (NUK, Vodnikova zapuščina - Ms 519, 44 – 45, 46 – 47, 48 – 49, 50 - 51 in Ms 540, št. 3 – Illyria magnificata, Slovenia zveličana, Telegraphe officiel, 31.07.1811, št. 61, 244 – Illyria rediviva, Ilirija oživljena, ena verzija Slovenie zveličane je tudi v Kastelčevi zapuščini – NUK, Ms 472).

    Ime Slovenija v nemški obliki Slovenien je zapisal tudi Janez Nepomuk Primic, v knjigi Novi Nemshko – Slovenshki Bukvar ali A. B. C. Otrokon lehko Sastoplen, Gradec 1814, na 122. strani. Primic piše: ”Unter Slovenien (Slovensko, Slovenska zemlja) verstehen wir Krain und die slovenischen (Windischen) Theile von Kärnten und Steyermark”; kar pomeni: “Pod Slovenijo (Slovensko, Slovenska zemlja) podrazumevamo Krajnsko in slovenske (vindske ali vindiške) dele Koroške in Štajerske”. V nadaljevanju pisanja Primic uporabi tudi ime “das Windische Land (das ist Slovenien)”, kar pomeni “Vindska ali Vindiška dežela (to je Slovenija)”.

    Očitno je, da je bila v začetku 19. stoletja Slovenija znano ime, ne samo v slovenskem, temveč tudi v nemškem jeziku. Primičevo pisanje je izjemno pomembno tudi zato, ker enači Slovenijo s pojmi »Slovensko« oziroma »Slovenska zemlja« ali »na Slovenskem«. Seveda gre za eno in isto, le da je ohranjenih zapisov imenovanja »na Slovenskem« celo več, kot zapisov »Slovenija«.

    Na srečo imamo vir v slovenščini, ki je iz 16. stoletja in uporablja ime Slovenija oziroma natančneje Slovenieh, različico v narečju panonskih Slovencev. Ime »Slovenieh« je zapisal Anton Vramec v svoji Kroniki že leta 1578. Jasno je, da si ga tudi on ni kar izmislil, temveč je le zapisal ime, ki je bilo takrat v široki uporabi. In res je v takratnih virih, iz 15. in 16. stoletja, v nemščini pogost zapis “das Windische Land” ali “Windischland” - Slovenija, natančno to, o čemer v letu 1814 piše tudi Janez Nepumuk Primic.

    Enako, kot v primeru Nemcev, imamo tudi v primeru Italijanov ohranjene zapise imena Slovenija v italijanski obliki “La Schiavonia”. Tako je npr. beneški senat 2. Malega travna 1788 zaključil sledeče: »La Schiavonia, come una nazione diversa e separata dal Friuli si governava da se«, kar pomeni »Slovenija, kot različen in od Furlanije ločen narod (nacija!), si vlada sama« (glej Andrej Gabršček, Goriški Slovenci, Ljubljana 1932, str. 136). Na italijanskem koncu je ohranjeno še eno, 160 let starejše poročilo o Sloveniji. Tako 3. Velikega srpana 1628 poroča tajnik fevdov Beneške Slovenije v Benetke: »che tra li fedelissimi e svisceratissimi sudditi di S. S. ta devono annoverarsi gli huomini et habitanti delle Convalli et Contrade della Schiavonia detti Antro et Merso...« (Glej Andrej Gabršček, Goriški Slovenci, Ljubljana 1932, str. 136). Pravzaprav pa obstaja še starejši zapis Slovenije – Schiavonie iz leta 1561. Takrat je namreč izšla Ruscellijeva izdaja Ptolomejeve Geografije, z zemljevidom Slovenije, imenovanim “Tavola nvova di Schiavonia”.

    Nadalje obstaja pomemben zapis »Slovenska zemla« v ruskem jeziku, ki je nastal v obdobju med leti od 1437 do 1439. V ruščini se glasi: »Ta u bo reka u rubeža Sloven'skoj zemli s Ugerskoju zemleju«. Gre za besedilo v Dnevniku o popotovanju metropolita Izidorja, o čemer je pisala Zlata Medic Vokač (Izidor, metropolit ruski, Dialogi XII, 1976). Pomembno je zlasti to, da pisec v konkretnem zapisu pozna in loči »Slovensko zemlo« od »Hervatljanov« oziroma Hrvatov.

    Za razjasnitev pojmov je pomemben prispevek slovenskega pisca z ogrskega, Franca Temlina, ki je leta 1715 v svojem pismu nemške pietiste prosil za finančno podporo ob izdaji Malega Katechismusa. V latinščini je pojasnil, kje leži in kako se imenuje njegova domovina z naslednjimi besedami: “Kajti velespoštovani gospodje, na moji rodni zemlji, ki je Slovenija (v originalu uporablja latinski izraz Sclavonia, op.p.) in ki leži ob meji spodnje Ogrske proti zahodu, med Štajersko in Ogrsko, in kjer se tudi neki del in okrožje Železne županije ponaša s tem imenom, je skupina ljudi, nemajhna po številu...”. Dežela, o kateri piše Temlin je namreč današnje Prekmurje, pred tem imenovano Slovenska krajina, tudi Slovenska okroglina ali Slovenija (Sclavonia), nikdar pa Slavonija ali Sklavonija.

    Slovenski zgodovinar dr. Franc Kos v svojih knjigah z naslovom Gradivo za zgodovino Slovencev navaja razne domače in tuje izraze, kot na primer: Slovenija, Slovenska zemlja, Slovenske strani, Sclavinia, Sclavonia, Sclavia, Slavania, Sclavorum provincia, Sclavorum regio, Sclavorum patria, ipd. Prav tako piše, da so izraz »Sclavinia«, oziroma njegove različice pri latinskih pisateljih, nesporno nastale na podlagi domače besede »Slovenija«. Med prvo in drugo črko v imenu Slovenija so latinski pisatelji vrinili črko »c«, saj zveza »sl« še posebej na začetku besede ne odgovarja latinskemu jeziku. Po Kosu so latinski pisatelji samostalnik »o« v prvem zlogu pogosto spreminjali v »a«, medtem ko so za staroslovenski »e« v drugem zlogu pogosto uporabljali sorodni »i«, pa tudi »a« in »o«. Tako so iz domače Slovenije dobili latinsko Sclavinio, Sclavenio, Sclavonio in celo Sclavio.

    Obstajajo latinski zapisi imena Slovenija, ki se nanašajo na današnje ozemlje Republike Slovenije, mnogo več pa je takšnih, ki se nanašajo na širše območje, kot ga je pojmoval Jurij Venelin. Dlje kot se vračamo v preteklost, dalje od meja današnje Slovenije najdemo latinsko zapisana imena Sclavinia, Sclavonia, Sclauonia ali Sclauinia. Omenimo samo nekatere izmed njih.

    Za leto 1192 imamo več virov, ki govorijo o vrnitvi angleškega kralja Riharda Levjesrčnega iz križarske vojne v Palestini ter omenjajo, da je prišel do Gorice v Sloveniji – »in partes Sclavonie« (Radulfi abbatis de Coggeshalae Historia Anglicana, MG. SS., XXVII, 348, 349), »in Sclavonia« (Radulfi de Diceto Ymagines historiarum, MG. SS., XXVII, 281) ter »in Sclavoniam« (Ricardi Londoniensis Itinerarium peregrinorum, MG. SS., XXVII, 218).

    V 12. stoletju najdemo tudi latinski vir, ki navaja slovensko ozemlje, oziroma Sloveniji prisoja Koroško, Krajnsko, Istro, obe krajini in druge dele Slovenije na Ogrskem, s čemer sta lahko mišljeni Savinjska in Karantanska krajina ter Slovenska krajina. Gre za pismo cesarskega notarja Burgharda iz Kölna (Kelmorajna) z meseca Grudna 1161, ki se glasi: »Pertransiens Karinthiam, Carniolam, Istriam, duas marchias, alias partes Sclaueniae vsque in Vngariam...« (Dr. Franc Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev IV, št. 437).

    Ohranjene so tri listine kralja Arnulfa Koroškega (Karantanskega) iz 9. stoletja, obdobja tik pred vpadom Madžarov v Panonijo, ko je obstajalo Karantansko kraljestvo oziroma Slovenija. Tej sta pripadali Karantanija in Panonija. Iz 9. stoletja imamo tudi vire, ki že pred Arnulfovim Karantanskim kraljestvom uporabljajo za ozemlje Karantanije in Panonije ime Slovenija (Sclavinia), npr. Conversio Bagoariorum et Carantanorum, cap. VII, leta 871 za leto 785 – »V Sloveniji, namreč v predelu Karantanije in Spodnje Panonije”, latinsko »in Sclaviniam, in partes videlicet Quarantanas atque inferioris Pannoniae«. V istem spisu za leto 799 piše, da sta nadškof Arno in grof Gerold, na željo frankovskega kralja Karla Velikega posvetila škofa Teodorika in ga pripeljala v Slovenijo. Priporočila sta ga tukajšnjim knezom in mu v oskrbo izročila Karantanijo ter sosednje pokrajine na severni strani Drave, vse do njenega izliva v Donavo.

    Še starejši zapisi o Sloveniji in Slovenskem se nanašajo na 7. stoletje in obdobje Slovenskega kraljestva v času kralja Sama (»Samonem regem Sclavinorum«, oziroma »Samovem kraljestvu Slovenskem, Fredegarjeva Kronika IV. C. 68). Gre za obdobje med leti 623 in 658. Samovo Slovensko kraljestvo je obsegalo več slovenskih dežel in sicer nekdanji rimski provinci Norik–Karantanijo ter Panonijo in čezdonavske dežele, Lužica, ter kasneje imenovane Moravska, Slovaška in Češka. Iz 9. stoletja imamo tudi zapis »Sclavinia tellus« za leto 630 (Vita s. Amandi).

    Najstarejši ohranjeni zapisi, ki omenjajo današnjo Slovenijo in njeno bližnjo okolico, se nanašajo na 6. stoletje. Gre za pisanje Langobarda Pavla Diakona, okrog leta 788 (P. Diaconus, Historia Langobardum), ki za leto 595 ozemlje na današnjem Tirolskem poimenuje »provinca Sclaborum«, za leto 738 pa Krajnsko imenuje »Carniolam Sclavorum patriam«, torej Slovenska domovina (očetnjava).

    Obstaja zapis imena Slovenija »in capite Sclavanie«, za leto 579, v delu Chronicon Venetum vulgo Altinae (Mg. Ss., XIV, 13, 14). Kronika je bila napisana v 13. stoletju, njeni starejši deli pa naj bi bili napisani med leti 800 in 1008. Izvirni rokopis je žal izgubljen, ohranjeni so le kasnejši prepisi, zato ne moremo trditi, da gre za najstarejši latinski zapis imena Slovenija, ki se nanaša na današnje ozemlje Republike Slovenije. Zaenkrat predstavlja ta letnica le najzgodnejšo omembo imena Slovenija v latinščini za današnje slovensko narodnostno ozemlje. Slovenija je torej obstajala že takrat, ko po trditvah nekaterih zgodovinarjev Slovenci naj niti še ne bi prispeli v te kraje.

    Navedena dejstva kažejo, da ima Jurij Venelin kar prav, ko trdi, da smo Slovenci starodavni prebivalci srednje Evrope. Če bi se namreč v naše kraje Slovenci priselili šele proti koncu 6. in v začetku 7. stoletja, se sosednji narodi na nove prebivalce nikakor ne bi mogli tako hitro navaditi, kaj šele, da bi sprejeli poimenovanje dežele “Slovenija” že za leto 579.

    Raziskave Venelina se potrjujejo še z drugimi kazalniki. Obstajajo zapisi imena Slovenija v grškem in latinskem jeziku, ki so še starejši, je pa res, da se ti zapisi ne nanašajo na ozemlje današnje Republike Slovenije, temveč so od nje zemljepisno precej oddaljeni. To je moč razložiti povsem logično, na podlagi definicije imena Slovenija. Nobena slovenska dežela, vojvodina ali kneževina, se namreč ni imenovala Slovenija, kadar je bila sredi drugih slovenskih dežel. Glede na slovensko poselitev za kaj takšnega ni bilo nobene potrebe. Slovenije se tako vselej pojavijo na obrobjih slovenskega ozemlja, oziroma tam, kjer so tuji napadalci zasedli slovensko ozemlje in na njem postopoma prevladali.

    Pojem Slovenija je (v različnih jezikovnih izvedbah) zapisan v zgodovinskih virih, ki delno ali v celoti popisujejo ozemlja naslednjih današnjih držav: Italija, Avstrija, Madžarska, Hrvaška, BiH, Črna gora, Srbija, Makedonija, Grčija, Bolgarija, Romunija, Slovaška in seveda Slovenija. Preko imena Retija lahko dodamo še dele Švice in Nemčije.

    Eden najbolj priznanih slovenskih zgodovinarjev 20. stoletja, dr. Bogo Grafenauer, v svoji knjigi Zgodovina slovenskega naroda, 1. zvezek, iz leta 1954, pozna Sclavinio, vendar si je ne upa zapisati v slovenski obliki Slovenija, temveč latinski zapis »posloveni« in ga piše preprosto Sklavinija. Pri tem je zanimivo, da ime Sclavi oziroma Sclaveni pravilno prevaja kot Sloveni, vendar ne naredi naslednjega logičnega koraka in imena Sclavinia dosledno ne prevede v Slovenijo.

    Kako pravzaprav imenovati takšno ravnanje in to celo v imenu vzvišene znanosti? Dr. Grafenauer je dobro poznal dela slovenskih zgodovinarjev, svojih predhodnikov dr. Franca Kosa in dr. Josipa Grudna, oba sta namreč pisala o starodavni Sloveniji. Poznan mu je bil izvor latinskega zapisa Sclavinia in dejstvo, da to ime nedvomno predstavlja Slovenijo. Kljub temu v svoji knjigi vztrajno uporablja izraz »Sklavinija«, ki je povsem jasno znova sloveniziran zapis latiniziranega zapisa Slovenija. Naravnost sarkastično, predvsem pa znanstveno nedopustno.

    Grafenauer piše o t.i. vlaški Sloveniji, na levem bregu Donave, v 6. stoletju (550–578). Leta 578 so Obri/Abari/Avari vdrli v to t.i. vlaško Slovenijo in »pustošili slovensko ozemlje tudi na tak način, da so pustošili polja (s požiganjem poljskih pridelkov)«. V svoji Zgodovini slovenskega naroda, 1. zvezek, Ljubljana 1954, stran 96, se sklicuje na bizantinskega zgodovinopisca Menandra, ki je te dogodke popisoval v drugi polovici 7. stoletja. Opisan je tipični pojav pojma Slovenija, ki je zabeležen po tem, ko na obrobno slovensko ozemlje vdrejo tuji osvajalci.

    Takšno neznanstveno ravnanje slovenskega zgodovinarja ima žal daljnosežne posledice. Drugim neslovenskim narodom (Hrvatom, Srbom, Bošnjakom, Bolgarom), ki kasneje zasedejo dele slovenskega ozemlja, namreč dopušča, da sami ravnajo povsem enako kot Grafenauer. O Slovencih in Slovenijah v poznanih zgodovinskih virih se preprosto sprenevedajo. Takšno ravnanje se stopnjuje in v svoji skrajni izpeljanki privede do šovinističnih izpadov in poniževanja celo današnjih Slovencev in Republike Slovenije, češ da smo Slovenci nezgodovinski narod oziroma narod brez državotvornega izročila.

    Venelinove raziskave potrjuje tudi nemško zgodovinsko delo Helmolts Weltgeschichte, nastalo v začetku 20. stoletja, na podlagi neodvisnih in politično nevtralnih znanstvenih raziskav. Pri nastanku omenjene Svetovne zgodovine je sodelovalo 34 avtorjev, samih doktorjev in profesorjev. Ti med drugim postavijo trditev, da se je v 6. in 7. stoletju za Slovenijo (Sclavinio) pravzaprav štelo celotno ozemlje današnje Hrvaške (Slovenijeh in Dalmacija), Bosne ter celo južneje, vse do Makedonije. Zgodovinsko delo Helmolts Weltgeschichte navaja: »Poroča se, da so Hrvati prišli s severa, po pričevanju cesarja Konstantina Porfirogeneta v letu 626 premagali Obre in postali neodvisni prebivalci na osvojenem ozemlju.” Kasneje še dodajo: “Vendar se moramo spomniti, da je celotno, danes s Hrvati zasedeno in po njih poimenovano ozemlje, pred tem pripadalo Slovencem in se je imenovalo Slovenia. Sčasoma so se tod slovenski rodovi pomešali s hrvaškimi. Danes na prvotne lastnike in na panonsko slovensko kraljestvo spominjata samo še ime Slavonija, kot del hrvaškega kraljestva in slovaški rod na Ogrskem.«

    Helmolts Weltgeschichte trdi tudi: »Tisti rodovi, ki so bili naseljeni v starih rimskih provincah Panonija (PANNONIA), Norik (NORICUM), Retija (RAETIA), Vindelicija (VINDELICIA), so se imenovali s skupnim imenom SLOVENI ali SLOVENCI (Slawen oder Slowenen)«. 'Slovenci' ('Slowenen') smo torej po smislu te navedbe nosili ime 'Slovenci' že v starem veku, pod Rimskim cesarstvom in danes edini nosimo ime Slovenci ('die - heute den Namen Slowenen allein führen'). Povsem logično je, da je bilo ime ozemlja, na katerem je živelo ljudstvo Slovenov, lahko samo Slovenija. To nadalje pomeni, da je ime Slovenija dejansko še veliko starejše, kot smo mislili in je obstajalo že pred Rimljani. A ker je bilo ozemlje Slovenov izredno veliko (praktično gre za celotno srednjo Evropo), so se bolj uveljavila imena posameznih provinc npr. Panonija, Norik, Retija, itd. Narodno ime ali osebno ljudsko ime, kakor ju opredeli Jurij Venelin, ni bilo potrebno.

    Očitno je, da so neodvisni nemški znanstveniki okrog 70 let po pisanju Venelina prišli do prav enakih zaključkov kot ruski znanstvenik, toda žal je temu dosežku sledila gotovo najmračnejša doba velenemškega šovinizma. V tem obodbju se je močno okrepila politično motivirana pangermanska zgodovinska teorija, ki je zatrla vsak drugačen pogled na zgodovino in naposled tudi privedla do dveh svetovnih vojn ter delitve Evrope na vzhod in zahod. Vsaka drugačna nemška zgodovinska interpretacija je v tem obdobju izgubila pravico do obstoja, na ruski strani pa je enake posledice povzročila ideologija komunizma.

    Slovenska zgodovinska šola v 20. stoletju - z izjemo redkih pokončnih posameznikov – v teh okvirih ni več premogla smisla za neodvisno in samostojno preučevanje zgodovine Slovencev, k čemur sta seveda pripomogli tudi obe Jugoslaviji.

    Sklenemo lahko torej, da je ime Slovenija resnično starodavno, tako kot je v 19. stoletju trdil ruski znanstvenik Jurij Venelin in v svoji pesmi Slovenija zveličana zapisal slovenski pesnik Valentin Vodnik. V takšni ali drugačni obliki je bilo ime Slovenija nenehno prisotno v Srednji Evropi ter na Balkanu, oziroma v Podonavju. V skladu s svojim pomenom, se je ozemlje, za katerega se je uporabljalo ime Slovenija, skozi zgodovino spreminjalo in je bilo vselej prisotno na obrobju slovenskega naselitvenega prostora – na severu, vzhodu, jugu in zahodu. Večkrat v zgodovini je v določenih časovnih obdobjih naenkrat obstajalo več Slovenij. Te so bile med seboj lahko oddaljene celo več kot 1.000 kilometrov, med njimi pa se je – v številnih slovenskih vojvodinah – razprostiralo dokaj homogeno slovensko ozemlje. Tako lahko npr. v prvi polovici 9. stoletja istočasno zasledimo Slovenijo na severu Avstrije ter več Slovenij, tako v Makedoniji, kot v Dalmaciji.

    Na ozemlju današnje Republike Slovenije ima to ime kontinuiteto vsaj od 6. stoletja našega štetja. Pojavilo se je točno takrat, kot je napovedal Venelin – po razpadu Rimskega cesarstva. Različni tuji vladarji in okupatorji so vsi po vrsti skušali izbrisati, uničiti ali prepovedati ime Slovenija. Celo v 20. stoletju se je to zgodilo večkrat, npr. s šestojanuarsko diktaturo srbsko-jugoslovanskega kralja Aleksandra Karadžordževića, leta 1929 in ob nemški, italijanski, madžarski ter hrvaški okupaciji med leti 1941 in 1945.

    Današnja Republika Slovenija je “ostanek ostankov” nekdanje Karantanije (Koroška, Krajnska, Štajerska), Panonije (Prekmurje, Medmurje in Prlekija, oz. del vzhodne Štajerske), Beneško/Venetskega ter Istre. Tudi v zadnjem primeru je Slovenija vzpostavljena po enakem vzorcu, kot v prej naštetih političnih deželah Slovenov, oziroma njihovega ostanka Slovencev.

    Na širšem območju srednje Evrope je bilo ime Slovenija prisotno v grški obliki Retija (Rhetia) vse od 1. stoletja pred našim štetjem in je bilo kot tako v uporabi do propada Rimskega cesarstva. Po tem se nadaljuje prisotnost imena Slovenija v latinizirani obliki Sclavonia ali Sclauinia od 6. stoletja dalje. V 15. in 16. stoletju se v obdobju uveljavljanja narodnih jezikov ob latinščini pojavi zapis imena Slovenija tudi v slovenščini, nemščini, italijanščini in madžarščini (Slovenija, Windischland, La Schiavonia, Szlovenorszag). »Čudež je, da smo sploh preživeli, ko pa smo tako majhen narod«, zelo pogosto slišimo govoriti o naši deželi. Popolnoma napačno mišljenje! Preživeli smo, ker smo ostanek nekoč številčnega naroda, ki je prebival v osrčju današnje Evrope, od pradavnine, vsekakor pa davno pred tem, ko so v soseščino prispeli naši današnji sosedje. Če pogledamo, v katerih rimskih provincah vse smo nekoč živeli, bomo z lahkoto ugotovili, da smo kot Slovenci preživeli le tisti, ki smo živeli nekje v sredini tega ozemlja. Potemtakem naše preživetje ni nikakršen čudež, temveč povsem samoumeven in naraven razvoj, upoštevajoč zgodovinske okoliščine, ki nam pogosto niso bile naklonjene. Tega bi se morali močneje zavedati in ceniti ter spoštovati vse tiste naše prednike, ki so ostali zvesti svojemu rodu, kljub hudim raznarodovalnim in šovinističnim pritiskom vseh sosedov.



    Plemenska ali krajevna zemljepisna imena Slovencev – Reti, Krajnci, Veneti, Iliri, Noričani, Istri, Panonci in Dalmatinci



    Poglejmo sedaj še posamezna plemenska ali krajevna geografska imena Slovencev, ki jih omenja v svojem delu Venelin. To pa so Reti, Krajnci, Veneti, Iliri, Noričani, Istri, Panonci in Dalmatinci.

    Pisali smo že o tem, da je Venelin ime Slovenci izvajal iz grškega prevoda Rheti. Glede na to, da Reti pomeni Slovenci, je logično tudi, da Retija (Rhetia) pomeni Slovenija. Za nas je najpomembnejše to, da je ime Retija poznano že pred našim štetjem, v uporabi pa je bilo vse do propada Rimskega Imperija, ko se je v zgodovinskih virih pojavilo latinizirano ime Slovenija.

    Venelin ugotavlja, kako Grki in Rimljani zatrjujejo, da so »Rheticae gentes prej sloveli pod drugim imenom, pod katerim so se naselili na delu Italije«. Stefan Bizantinski v svojem Geografskem slovarju piše: "Reti so etruščansko pleme." Tit Livij (Hist. Lib. V. C. 33) v svojem pisanju o Etruščanih o izvoru prebivalcev Retije pravi sledeče: »Gorski prebivalci, pretežno Retijci, so tako podivjali v gorah, da iz svoje slavne davnine niso ničesar obdržali, razen jezika, a še to ne brez popačenosti.« Venelin piše tudi: »Strabon trdi, da so se v njegovem času, sredi 1. stoletja Reti (Rheti) razprostirali proti jugu, do reke Pad, Verone in do jezera Lago di Como, v smeri proti Milanu; drugi dodajajo, da so Rheti prebivali daleč čez reko Pad, proti jugu po Italiji, a tedaj so bili znani pod imenom Etruščani, vendar so jih postopoma iztrebili, podjarmili so jih Latinci.«

    Reti so torej – sodeč po poročanju različnih primarnih zgodovinskih virov – sorodstveno tesno povezani z Etruščani, pravzaprav gre verjetno za ostanek Etruščanov v Alpah. Poudarek je na besedi »ostanek«. Poleg tega, da so Reti ostanek, so živeli v Alpah in bili s treh strani obdani s tujimi ljudstvi. Tako so v primeru Retije podani vsi pogoji, potrebni za zgodovinski pojav imena “Slovenija” na tem področju.

    Stari zgodovinarji so pogosto enačili Rete s prebivalci Alp nasploh. Pariška izdaja Plinija leta 1516 Rete istoveti z Noričani - "Rhetis junguntur Norici." Venelin piše tudi: „Tako na Druzovem spomeniku, na katerem naštevajo različne občine Slovenije, njim pokorne, namesto gentes Rheticae uporabljajo gentes Alpinae, kjer je med drugim rečeno: Senatus populusque Romanus (posuit) quod ejus ductu auspiciisque gentes Alpinae omnes, quae a mari supero od inferum pertinebant, sub Imperium populi Romani sunt redactae. Gentes Alpinae devictae:”. Temu sledi naštevanje ljudstev v latinščini, kot so jih poimenovali Rimljani. V oči zlasti padeta imeni Carnuni in Isarci. Prvo močno spominja na Carne, Carniole oziroma Krajnce, drugo pa na Izarce, Jezerce, Jezerjane, ali tiste, ki živijo ob jezeru oziroma izari.

    Da so Etruščani Sloveni, enako pa velja tudi za njihov “ostanek”, Rete ali Retijce, trdi cela vrsta zgodovinarjev in jezikoslovcev različnih narodnosti, med katerimi so: Jan Kollar (Staroitalija slavjanska, Dunaj 1853), Čertkov, Križko, Ružička, Kondratov, Grinjevič, idr. Tudi vrsta Slovencev trdi enako, začenši z Davorinom Trstenjakom, Davorinom Martinom Žunkovičem (Slaven ein Urvolk Europas, 1910), Antonom Berlotom in Ivanom Rebcem (So bili Etruščani Slovani?, Koper 1984), Valentinom Feichterjem, Matejem Borom, Joškom Šavlijem, Ivanom Tomažičem, Lucijanom Vugo, Mirkom Škibinom, Igorjem H. Pirnovarjem in še marsikom.

    „Rimski pisatelji 1. in 2. stoletja so gorska ljudstva (gentes Alpinae) vedno imenovali Rheti“, tako Jurij Venelin razlaga imeni Slovenec in Slovenija na podlagi starih zapisov in pričevanj iz grškega prevoda slovenske besede slovo – rheton. Odgovor na vprašanje, zakaj naj bi ime Retija izhajalo iz grškega in ne iz latinskega jezika, je dejstvo, da so v Rimu najprej prevladovali grščina ter grška zemljepisna poimenovanja, šele kasneje se je kot pisan jezik uveljavila latinščina. Upoštevanja vredna je bila tudi večja grška kolonija v Retijcem bližnjem mestu Como. Venelin še doda: »Prevod imena v grški jezik je bil tembolj naraven, ker so Grki osebno in neposredno poznali Slovence; saj je Slovenija do svojega padca imela veliko pristanišč, ki so jih obiskovali Grki, edini morski monopolisti v tedanjem času«.

    Rimljani niso uporabljali latiniziranega imena Slovenija zato, ker so imeli imenovanja uzakonjena v rimski kancliji (pisarni). Tam pa so že določili ime Retija, nastalo na podlagi grškega poimenovanja. Zato je bilo ime Slovenci njim odveč, saj je beseda Reti (Rheti) po pojmovanju starodavnih ljudi označevala prav isto ljudstvo. V času rimskih imperatorjev Grki niso smeli preučevati geografije Imperija drugače, kot po ustaljeni politični razdelitvi dežel in po uzakonjenih imenovanjih.

    Glede na opisano torej Retija ne pomeni nič drugega, kot Slovenija v grškem jeziku, Retijci (Rheti) pa pomeni Slovenci. Oboje se neverjetno ujema s staro teorijo o etimologiji imena Slovenec, ki je izhajala iz korena besede “slovo”, “sloviti”, “beseda”, “govoriti”, torej tisti, ki govore razumljivo, oziroma se med seboj razumejo. To etimološko razlago je že leta 1374 napisal kronist Pribin Pulkava in povsem sovpada z Venelinovo razlago pojma Reti (Rheti). Na podlagi vsega zapisanega lahko utemeljeno trdimo, da je bilo ime Slovenija znano in v uporabi že pred našim štetjem.

    Kar zadeva imena Krajnci, Veneti, Istri in Iliri, naj ponovno navedemo nekaj Venelinovih citatov: » ... za uvod povejmo le, da so prebivalce Krajne od časov sovražnih vdorov t.i. Gotov in Hunov na ozemlje njihove dežele, nekateri pisatelji, zlasti Prokopij, za razliko od priseljencev imenovali preprosto z lepo grško besedo stari prebivalci, domačini. Zemlja, dežela, po slovensko Krajna – pomeni tudi sinove dežele ali stare (prvotne) prebivalce. Očitno je celo, da gre za dobesedni grški prevod slovenske besede Krajnci, torej rimske Carni, Carnioli.“

    „Če si predstavljamo imena, se izkaže, da imamo o Sloveniji najstarejša poročila (iz časov, op.p.), ki se nanašajo (na obdobje, op.p.) od prvotne, do rimske dobe te najbolj južne skupnosti izmed slovanskih plemen. O Benečanih (Venetih) piše Herodot in jih šteje k Ilirom. Polivij loči jezik Benečanov od jezika prebivalcev Galije.”

    Nič manj staro je tudi ime Krajncev. Livij za leto 584 od nastanka Rima ali leta 167 pred Kristusovim rojstvom pravi, da so odposlanci Krajncev, Istranov in Japidov (Carnorum, Istrorum et Japydum) pošiljali rimskemu senatu pritožbe zaradi škode, ki jim jo je bil povzročil K. Kasij, vojaški tribun. Krajnci se omenjajo tudi v fastah (letopisih, seznamih) pred letom 638 od nastanka Rima ali leta 113 pred Kristusovim rojstvom, ko je M. Emilij Kras priredil triumfe de GALLEIS KARNEIS. /…/ „Ime Krajnci, ki ga je prevzel del Slovencev, ni plemensko (rodovno) ime, temveč krajevno, zemljepisno. Uporabljeno je v enakem pomenu, v kakršnem se, ne samo eden, Rus imenuje Ukrajinec.“

    Venelin je na podlagi preučene literature prepričan, da so Krajnci nepretrgoma živeli po sedanji Krajni. Nekoč je pojem Krajne obsegal bistveno večje ozemlje, kot je ozemlje današnje Krajnske. Prebivalci so se imenovali z njihovim lastnim imenom Carni, Karni, Krajnci (Kraincy, Krainzi), deželo pa Carnia. Šele od srednjega veka dalje so Nemci veliko Krajno poimenovali Kärnten, na podlagi takšne nemške izgovorjave pa se je oblikovala nova latinska beseda Carinthia. Pomanjševalnica od Carinthie je mala Krajna, imenovana tudi Carniola ali Carniolia.

    Zahodni del starodavne primorske Slovenije se imenuje Venetsko ali Beneško, v italijanščini Veneto. Venelin meni, da gre pri imenu Veneti za zemljepisno poimenovanje, ki se vedno dotika samo majhnega dela enega plemena in se nikakor ne more prenašati na celotno ljudstvo. Po njegovem naj bi bili imeni Veneti in Slovenci v takšnem odnosu, kot sta na primer imeni Kostromiči in Rusi. “Če z imenom Veneti ne moremo zaobjeti vse množice slovenskega plemena, potem si zamislite napake takšnih raziskovalcev, ki se trudijo z imenom Veneti poiskati, ne samo vseh Slovencev, temveč tudi vsa ostala slovanska plemena!«, piše Venelin. Po uničenju Rimskega Imperija je ime Veneti padlo v pozabo, saj je njegov pomen v geografskem leksikonu ostarel. V tistih virih pa, ki po propadu Rimskega cesarstva še zmeraj govorijo o Venetih, so ti postali splošno ime za Slovene. Seveda je to povsem razumljivo, saj so bili ti, najbolj zahodni Sloveni/Veneti, najbližji Italiji, oziroma latinskim piscem, prav njih pa so kasnejši pisci iz srednjega veka najpogosteje povzemali.

    Tretje pokrajinsko imenovanje primorske slovenske dežele, ki se stika z Beneškim/Venetskim, sega s kotom v morje, med Reko (Fiumo) in Trstom. To je Istra, ki je bila v času Rimljanov pogosto obravnavana kot del Benečije. Ni povsem jasno, kaj pravzaprav pomeni to ime in od kod izvira. Ime tega polotoka srečamo že pri starih Grkih, na primer pri Periplu Skilaksovu. Kar zadeva rimske pisce besede Istrot, Istri, Istrijci, Istrani niso bile uporabljene kot plemensko imenovanje, temveč kot krajevna oznaka.

    Ime Ilirik, Ilirija srečamo že pri Grkih (pri Herodotu), vendar je njegov izvor še do danes ostal nerazrešen, podobno kot v primeru Istre. Illirik je obče ime, morda grško. Ime z njegovimi izpeljankami so sprejeli v svojo zemljepisno nomenklaturo tudi Rimljani. Vendar pa geografski pomen Ilirika ni bil vedno enak. Po Strabonu in Annianu je Ilirik zaobjemal vse dežele, ki mejijo na Donavo, od njenega izliva v Črno morje, do predela rimskih provinc Mizije, Makedonije in Epira, na jugozahodu do Jadranskega morja, na zahodu pa do Galije. Venelin piše: »Po vsem tem vidimo, da se je tako imenovala vsa Slovenija – Ilirija ali Ilirik.«

    Skupno ali splošno ime Illirika se prav tako posebej pripisuje dvema pokrajinama, Dalmaciji in Liburniji, ki sta v času rimskega cesarstva tvorili praefecturam Illyrici. Bizantinski pisatelji se v glavnem niso dobesedno držali uradnega rimskega pomena besede, temveč so pogosto prištevali k tako imenovanemu Illiriku tudi ozemlje današnjih držav Hrvaške, BiH in Srbije. Bizantinski pisci so po Venelinu to počeli zato, ker so se zavedali, kaj vse obsega Illirija, da je torej to Slovenija, ki so jo omejevali z reko Donavo.

    O prebivalcih starih rimskih provinc, Ilirih, Venetih, Panoncih, Noričanih in Retih nam, kot smo že omenili, poroča tudi nemško zgodovinsko delo Helmolts Weltgeschichte (HW). To delo enači Ilire in Venete ter pravi, da so bili na ozemlje stare Italije priseljeni v različnih časovnih obdobjih in po različnih poteh, neodvisno eden od drugega. »Najstarejša naselitev tega ilirskega rodu je bila tam, kjer najdemo njihove sledove, v Latiumu (Venetuli, Ardea, Laurentum, Tribus Lemonia), v Picenumu (Trientum) in v Umbriji. Drugi rod ilirskega porekla so bili Japygerji (Japyger).«, tretjo ilirsko naselitev v Italijo pripisuje Venetom, ki bi naj prispeli na apeninski polotok nekje sredi 7. stoletja pred našim štetjem.

    »Točna poročila najdemo o kulturi tretjega ilirskega rodu – o Benetih (Venetih) in sicer skozi izkopanine v Estah in pri kraju Gorina (Gurina) v Ziljski dolini (Gailtal) na Koroškem.«

    Naslednji odstavek v HW se glasi: »Tudi o kulturi Venetov na Koroškem smo dobro obveščeni. Tamkajšnje najdbe nam kažejo halštatsko in latensko (La Tene) abecedo, bronaste plošče, delno z napisi, bronaste postave, meče, nože … Primerjava obeh kultur, te iz Este in iz Gorine, je sledeča: center kulture Venetov leži nedvomno v Estah in okolici ter so ga Veneti od tu prenesli proti severu, na Koroško, tja pa so z drugimi pridobitvami kulture prenesli tudi uporabo abecede.«

    Tako v Estah (na Beneškem), kot v Gorini (danes Koroška, nekoč Karnija/Carnia), v nekdanji Retiji in današnji Republiki Sloveniji, najdemo veliko število zapisov, zapisanih v enaki abecedi. To kaže, da gre za nedvomno povezano in sorodno ljudstvo, ki je prebivalo v Alpah, v Podonavju in ob severnem ter vzhodnem Jadranu. Natančno to torej, o čemer piše Jurij Venelin v svoji raziskavi o starodavnih Slovencih.

    Poglejmo še Noričane, Panonce in Dalmatince.

    Venelin izvaja ime Noričani iz mesta Noreja in pravi: “Tako so vsa ugibanja o izvoru besede Norici odveč, saj je beseda natančno razložena, še posebno Noreia. Ali je to Norva, Norca, Narova, Norova je vseeno. V skrajnem primeru je mogoče poiskati v geografskih slovarjih slovanskih dežel veliko število mest in rek podobnega korena.“

    “Prebivalce tega dela Slovenije v starodavnosti srečujejo pod imenom Noričani (Norici), kar razumemo kot ime ljudstva (populi). Ker pa ime izhaja iz poimenovanja kraja, potem razprave o Noričanih in o ljudeh iz Norika nikamor ne peljejo, razen v zmešnjavo. Po prenehanju političnih odnosov tega območja, tako prebivalcev, kot tudi njegovih vladarjev, je ime v poslednjem stoletju moralo oditi iz uporabe.”

    “Samo po sebi se razume, da je po zavzetju dežele in po koncu vladarske dinastije, ki je živela v Noreji, dežela prenehala biti Norijska in se je morala zliti ali s Karnuntsko ali Lavreaško pokrajino.”

    Norik si zaradi nekaterih posebnosti in nadaljnje zgodovine zasluži posebno obravnavo. V zgodovinskih virih najdemo tako zapise o Noričanih, kot tudi arheološke najdbe. O regnum Noricum, ali noriškem kraljestvu, na čelu katerega je bil kralj Voccio (Volk), nam poroča Julij Cezar (De bello gallico I, 53, 4). Znano je, da so se Noričani skupaj s Panonci uprli Rimljanom, čemur je okrog leta 16. pr. n. št. sledila 2. slovenska vojna, kot jo imenuje Venelin. V virih je vojna imenovana tudi bellum Noricum (Florus). Vendar Rimljani po vojni, v Noriku niso postopali tako, kot v Panoniji. Noričani so lahko še šestdeset let po okupaciji ohranili svoje domače pravo “ius gentium”. Njihovo kraljestvo je postalo rimska provinca šele okrog leta 50 n. št., pod cesarjem Klavdijem. Središče domačega prava in kraljestva je bilo v neposredni bližini Gosposvetskega polja in sicer na Štalenski gori (nemško Magdalensberg). Tam je celo ohranjena dvorana noriške “veče” oziroma noriškega “deželnega zbora” (conventus Noricorum). Imena plemen, ki so sestavljala noriško kraljestvo, nam še danes zvenijo domače, npr. Podravci (Ambidravi) in Sočavci (Ambisontes). Viri tudi omenjajo slovito noriško jeklo, katero je najbrž najpomembnejši razlog, da so Rimljani Noričane obravnavali drugače, oziroma blažje, kot ostala podjarmljena alpska ljudstva (gentes Alpinae devictae).

    Cesar Dioklecijan je konec 3. stoletja izpeljal upravne reforme in z njimi je ozemlje Norika razdelil na dve provinci – Obrežni Norik (Noricum Ripense) in Notranji Norik (Noricum Mediterraneum). Prvi je na severu mejil na Germane in je bil izpostavljen njihovim vdorom, zato so Rimljani tam namestili močne oddelke svoje vojske, skupaj z družinami vojakov. Po propadu Rimskega cesarstva so v Obrežni Norik vdrla germanska plemena, ga najprej opustošila, zatem pa zasedla. Na območju Notranjega Norika je po propadu Rimskega cesarstva prišlo bolj do izraza staroselsko prebivalstvo, s svojo lastno družbeno in upravno organizacijo ter domačim pravom. Po letu 568 tako nastopi na ozemlju Notranjega Norika domača država, v virih imenovana “provincia Sclaborum”, oz. Slovenska domovina ali provinca ter “marca Vinedorum” ali Vindska oziroma Venetska krajina. Zatem se imenuje ozemlje nekdanje rimske province Notranji Norik tudi Karantanija (Carantania) ali Slovenija (Sclauinia).

    Tudi Panonci so, enako kot Noričani (in Etruščani!), slovito ljudstvo v današnji srednji Evropi. Posebno znani so postali po 2. in 3. slovenski vojni, imenovani tudi bellum panonicum. Ime Panonci po Venelinu ni etnografsko ali ljudsko plemensko ime, temveč je enakega porekla, kot ime Benečani, Veneti. Izvor besede Panonci je, tako po etimologiji, kot po pričevanju očevidca domač, slovenski. Ime je preprosto pokrajinsko. Beseda Panonci ni ime plemena, temveč pokrajine ali določene panonske uprave.

    Venelin o starih Panoncih veliko piše, še posebej se ukvarja s korenom besede župa, županstvo, kakor stari Slovenci imenujejo svojo sosesko in župana ter pravi: “Tako na primer besedni koren – župa, kot skupna ideja za ponazoritev jasnosti in suše, krajše in bolje razloži imenovanje dežele po njeni značilnosti, kot karkoli drugega. Torej sončna dežela, brez gozdov in brez snega.” /…/ Če pogledamo topografski položaj vse Slovenije, potem je vsa njena vzhodna polovica, med štajerskimi gorami in Donavo, sestavljena iz ravnin, večinoma brez gozdov. Ta stepski del Slovenije je v presenetljivem nasprotju z njenim goratim, gozdnatim in senčnim delom, z Norikom in Recijo (Rethio). Podoben topografski kontrast med polovicama Slovenije je narekoval posebna poimenovanja. Ker je bil stepski del brez gozda in bolj jasen od goratega, a po podnebju neprimerno toplejši, saj je sneg v stepskem delu ležal samo slab mesec, je bil temu primerno tudi imenovan župa ali župski svet, torej z imenom, ki karakterizira protislovje v pokrajini. Slovenski stepniki – prebivalci stepe so se imenovali Županci (Županec/Shupanez, Županc/Shupanz) ali Županjari, torej z imenom, ki je bilo domače in običajno v življenju slovenskega plemena.”

    “Če bi iskali najstarejšo sled, t.j. pri grških in rimskih pisateljih, imeni Župan in Pan, bi preostali samo Slovenci, prebivalci beneške, istrske in podonavske dežele. Samo pri njih, kot prebivalcih Panonije, je treba iskati besede Župa, Župan in Pan.”

    Venelin pogosto citira Diona Kasija (Dio Cassius) in piše, da: "Panonci prebivajo od Norika do Donave, proti jugu do dalmatinske meje, na črti Dalmacija–Evropa.” (Evropa v starem pomenu severno-grške mejne gorate pokrajine, op. p.) Posebno zanimiva sta dva citata Diona Kasija, ki ju Venelin izpostavlja ob opisovanju Panoncev. Prvi je ta, da si hrano in pijačo pripravljajo iz ječmena in prosa, kar kaže na eno zgodnejših priprav oziroma varenj piva, drugi pa se nanaša na trditev: “Panonci so najbolj pogumno ljudstvo, kar jih poznam.” Znano je namreč, da so Rimljani še posebno cenili vojake, katerih poreklo je bilo iz province Panonije, kar potrjuje tudi rimski rek: “Sine Pannonia non est victoria!”, ali: “Brez Panoncev ni zmage!”

    Ostane nam še Dalmacija. Vzhodna obala Jadranskega morja ali Primorje, od Istre do albanske obale, se imenuje Dalmacija. Venelin ugotavlja, da beseda izvira od imena kraja Delminum, čigar prebivalci, kot lahko sklepamo, so od nekdaj, skladno z njihovim območjem, tvorili politično skupnost. Zapis »Dalmata«, pomeni »Delminec«, kasneje bolj uveljavljeni »Dalmatinec«. Ime se je oblikovalo po svojstvu grškega jezika, le da je namesto Delminiota ali Dalminiota prišlo v navado Delmate, Dalmata. Zasluga za takšno krajšanje gre Rimljanom. Iz Dalmata se je oblikovala Dalmatia, Dalmacija.

    Ime Dalmatae ni plemensko in ker je obstajalo že davno pred prihodom Hrvatov in Srbov v te kraje, je treba starodavne Dalmatince šteti k Slovencem. Res je, da je danes dalmatinsko narečje nekakšen odtenek srbskega in hrvaškega jezika, kljub temu pa je nesporno, da so v preteklosti Dalmatinci svoj jezik imenovali slovinski, kar je ikavska narečna oblika imena slovenski. Jezikoslovci še opažajo, da je v hrvaškem jeziku, predvsem na meji s Krajnci mnogo slovenizmov. Venelin zato starodavne Delmince ali Dalmatince loči od vseh drugih t.i. slovanskih plemen in jih nesporno šteje k Slovencem.



    Pojem Slovani pri Venelinu, pojav tega pojma med Slovenci in njegov pomen danes



    Jurij Venelin med poznavalci nasploh velja za “slovanofila”. Pojem Slovani je prav v času Venelina začel pridobivati na pomenu. Poglejmo, za kaj pravzaprav gre. Glede na poznavanje vseh najpomembnejših avtorjev, ki so tesno povezani s pojavom pojma Slovani v 19. stoletju, je razumevanje tega pojma pri Venelinu za Slovence še posebej pomembno.

    Kot že rečeno, Venelin pozna tako pisanje Schlözerja, kot tudi “očeta Slovanov”, Čeha Jozefa Dobrovskega. Logično je, da je torej poznal tudi klasifikacijo t.i. slovanskih plemen ali ljudstev, ki sta jo oblikovala oba pisca. Morda je bil tudi to dodaten razlog, da se je Venelin tako globoko posvetil Slovencem, čeprav jim je zlasti Dobrovsky namenil obrobno vlogo. Dobrovsky je zahodne Slovence (Slovence) uvrstil med Hrvate, vzhodne Slovence (Slovake) pa med Čehe, s čimer je zanikal narodno bit obeh skupin Slovencev.

    Glede na številne vire in literaturo, ki je Venelin poznal in pri svojem pisanju o Slovencih tudi uporabljal, lahko z gotovostjo trdimo, da sta mu bili poznani tako priselitvena, kot tudi staroselska teorija (teorija avtohtonosti). Iz njegovega pisanja povsem jasno izhaja, da je za Slovence zagovarjal staroselsko teorijo. Priselitveno teorijo je za naš narod popolnoma zavrgel in jo hkrati označil za fantazmagorijo. Obenem je jasno, da je za druge t.i. Slovane – Bolgare, Srbe in Hrvate Venelin zagovarjal priselitveno teorijo.

    Zlasti Bolgare/Volgare Venelin pogosto imenuje Huni, Geti ali enostavno Rusi. Enako velja tudi za Obre/Avare/Abare. Tega si ni kar sam izmislil, temveč je to počel na podlagi izbranih zgodovinskih virov, ki dejansko povezujejo in enačijo omenjena ljudstva z vzhoda. Ta ljudstva so med 4. in 7. stoletjem v več valovih prispela na starodavno ozemlje Slovencev. Ti so tam živeli že stoletja pred Rimljani, nato pa še pod njihovim jarmom. Tako avtohtoni Slovenci, kot tudi novo naseljena ljudstva z vzhoda, so za Venelina preprosto Slovani.

    Opozoriti moram na bistveno razliko med njegovim pojmovanjem slovanstva in današnjim pojmom Slovan, kot ga razumemo v Sloveniji in kot na splošno velja tudi za širši prostor. Venelin pojmuje Slovane kot sorodna ljudstva ali plemena, povezana predvsem z medseboj dokaj razumljivim jezikom, nikakor pa ne vidi njihove enake povezanosti v kulturi, zgodovini, mitologiji ali na drugih področjih, ki opredeljujejo današnji pojem naroda. Iz njegovega pisanja ni nikjer mogoče razbrati, da bi naj šlo prvotno za eno samo ljudstvo. Prav nasprotno!

    Prav Slovenci mu predstavljajo starodavno ljudstvo, ki ima lastno plemensko ime, ki se razlikuje od imen ostalih slovanskih plemen. To ljudstvo je že od starodavnih časov prebivalo v svoji deželi Sloveniji, ta pa je bila zaradi svoje velikosti, zemljepisnih, kulturnih in političnih dejavnikov razdeljena na več pokrajin.

    Po drugi strani je zanj ime Slovani novejšega izvora, oziroma kot sam piše: “Vrgli so se na leksikone in našli besedo "neneti", kar pomeni po grško »slavni«. Takoj so besedo prevedli in po novejši "delavnici" so dobili besedo Slovani (Slavjane).” O slovanski mitologiji pravi: “Zaključimo to razpravo s kritičnim pravilom, da je mitologijo vsakega slovanskega plemena treba pojasnjevati in razlagati ločeno.” Jasno je torej, da je Venelin zelo dobro razlikoval pojma Slovenci in Slovani, slovanstvo pa je razumel mnogo pravilneje, kot ga Slovenci razumemo danes.

    Za razliko od Venelinovega pojmovanja slovanstva dandanes v Sloveniji prevladuje skoraj diametralno nasprotno stališče. Na univerzah nas učijo, da so Slovani v današnje kraje prispeli v 6. stoletju, iz svoje praslovanske domovine, pripjatskih močvirij. Slovencev takrat naj sploh še ne bi bilo, a ker so v tujih zgodovinskih virih natančno zabeležena imena Sclaveni, Sclavini, Sclavi, Sclabenoi in podobna, česar seveda ni mogoče zanikati, naj bi vsa ta imena pač pomenila Slovane. V Alpah naj bi se tako naselili nekakšni Alpski Slovani, ki pa še niso Slovenci, temveč zgolj naši nedefinirani predniki. Slovenci naj bi se kot narod izoblikovali šele po letu 1848.

    Če bi Venelin lahko slišal današnjo uveljavljeno teorijo o Slovanih, iz katere je potem tudi izvedena teorija o Slovencih kot nezgodovinskem narodu, bi se zagotovo nasmehnil, razžalostil in razsrdil hkrati. Vprašanje je, ali bi sploh lahko razumel, do kod so “strokovnjaki” razvili slovansko teorijo, ki je imela v njegovem času še povsem drugačen pomen. Zagotovo bi mu takoj padla v oči tudi različna razlaga in vrednotenje “zgodovinskih vlog” Hrvatov in Srbov na eni ter Slovencev na drugi strani.

    Venelin se je še kako dobro zavedal dejstev, o katerih je na primer veliko pisal njegov sodobnik, Slovenec Jernej Kopitar. Jasno mu je bilo, da so prav Slovenci tisti starodavni narod, ki je zaradi svoje stoletne soseščine z Rimljani in Bizantinci dal ime skupini vseh narodov, danes zbranih pod skupnim dežnikom imenovanim Slovani. Jernej Kopitar se je kaj kmalu zavedal pasti, ki jo slovanstvo lahko nastavlja Slovencem. »Slovanstvu«, ki briše in zanika obstoj, izvor ter samobitnost Slovencev, se je kmalu uprl. Kopitar in Venelin hkrati sta Slovence označila kot avtohton, starodaven narod, ki je že v davni zgodovini bival na tem ozemlju, svoj jezik, pisavo in pismenost pa je prenesel oziroma posredoval zlasti proti vzhodu, drugim narodom, ki so prevzeli pomembne prvine izvirnega slovenskega jezika, jih nekoliko spremenili in prilagodili svojemu jeziku ter potrebam. Svoje stališče je Kopitar utemeljeval na jezikovno-zgodovinskih argumentih, kasneje povezanih v njegovo Karantansko-panonsko teorijo.

    Nadaljevanje Kopitarjeve karantansko–panonske teorije predstavlja teorija njegovega učenca, dr. Franca Miklošiča. Miklošičeva “slovenska teorija” izhaja iz njegovih (in nadgrajenih Kopitarjevih) jezikoslovnih oziroma filoloških znanstvenih spoznanj, v povezavi z zgodovinskimi viri. Najceloviteje je razložena v knjigi Altslovenische Formenlehre in Paradigmen mit Texten aus glagolitischen Quellen, izdani leta 1874. Za Miklošiča so Jordanesovi »Sclaveni« Sloveni oziroma Slovenci. Slovence deli na pet slovenskih plemen – Panonske Slovence, Noriške ali Karantanske Slovence, Dakijske Slovence, Beneške Slovence in Bolgarske Slovence. Najbrž bi bilo bolje, ko bi slednje imenoval Mezijske in ne Bolgarske, saj bi bilo tako vseh pet slovenskih plemen poimenovanih po imenih provinc, razjasnila pa bi se tudi razlika med Slovenci in Bolgari. Miklošič, kot kaže, ni bil seznanjen z Venelinom, saj bi v nasprotnem svojo delitev Slovencev oziroma slovenskih plemen razširil vsaj še na Rete in Venete. Zato lahko njegovo teorijo označimo le kot “nepopolno slovensko staroselsko teorijo”. Kasnejše, politično spodbujene teorije panslovanstva, ki je prišla do izraza po smrti Venelina in Kopitarja, oba velika uma 19. stoletja zagotovo ne bi sprejela, temveč bi se ji z vso silo uprla. V imenu resnice in pravice! Medtem ko sta tako Venelin, kot Kopitar Slovence postavila na pomembno, celo prvo mesto med Slovani, je kasnejša politična panslovanska teorija Slovence postavila na zadnje mesto. V svoji radikalni, jugoslovanski različici, je teorija panslovanstva Slovencem odrekla narodno samobitnost in bi jih celo izbrisala.

    V prvi polovici 19. stoletja je imel med takratnimi slovenskimi izobraženci pojem Slovani povsem drugačen pomen, kot ga ima med Slovenci danes. Valentinu Vodniku, Jerneju Kopitarju, Janezu Nepomuku Primicu, Matevžu Ravnikarju, Matiji Čopu in drugim vidnim Slovencem tedanjega obdobja, so Slovani pomenili zgolj Slovence, oziroma tista, našemu narodu sorodna ljudstva, ki so se lahko med seboj sporazumevala v slovenskem ali v slovenščini sorodnem, razumljivem jeziku.

    Matevž Ravnikar očitno ni poznal imena Slovani, saj je v predgovoru k delu »Zgodbe svetega pisma za mlade ludi«, v letu 1815, zapisal »ptuji Slovenci«, s čimer je mislil na tiste narode, ki jih danes označujemo s skupnim pojmom »Slovani«, a niso pripadniki našega, slovenskega naroda, in so zato torej t.i. tuji Slovenci. Prav to dejstvo in potreba po razlikovanju »pravih Slovencev« od »ptujih Slovencev« ali »unanjih Slovencev« (V. Vodnik), sta privedli do tega, da smo »pravi Slovenci« za »ptuje Slovence« od Čehov prevzeli nov izraz – Slovani. Zanimivo je, da se ime Slovani na Češkem piše Sloväni, kar se v resnici izgovarja Sloveni, in seveda ponovno pomeni naše izvirno narodno ime, iz katerega je nastalo poimenovanje Slovenci, kot ostanek Slovenov.

    Kot ugotavlja Janez Rotar v svoji izvrstni knjigi Trubar in Južni Slovani, je potreba po razločevanju med species in genus, konec 18. stoletja, zlasti pa v prvi polovici 19. stoletja, postala vse bolj pereče vprašanje znotraj slovenske kulture, v knjigah in zavesti. »Pojmovanje slovanstva kot celote se uveljavlja šele pri posameznikih, kolikor bolj so nasploh razgledani, spodbujalo pa ga je tudi rastoče germanstvo, prevladujoči germanski duh. Ta se je utrjeval zlasti na področju zgodovinopisja, nastajajoče kulturne zgodovine in v upoštevanju zgodovine ter duhovnega in gmotnega izročila, kakor ga je prenašalo in ohranjalo ljudstvo, posebno v svoji jezikovni in besednoumetniški zakladnici (Herder, Humboldt). Kakor se je krepila germanska pripadnostna zavest znotraj nemške enotnosti, tako se je z njo spodbujena jela krepiti tudi zavest slovanske pripadnosti« (Janez Rotar, Trubar in Južni Slovani, Ljubljana 1988, str. 374).

    Slovenci smo bili v 19. stoletju izpostavljeni tako hudemu pritisku nemško govorečih sosedov (nikakor pa pri tem ne smemo zapostaviti in zanemariti enakega raznarodovalnega pritiska ostalih treh sosedov – Italijanov, Hrvatov in Madžarov, op.p), da so se takratni nosilci narodnega buditeljstva, zlasti seveda izobraženi Slovenci, kot npr. Vodnik, Ravnikar in Primic, za njimi pa številni drugi, intuitivno obrnili po pomoč k t.i. »unanjim ali ptujim Slovencem«. V njih so iskali naravne zaveznike. Glede na številčnost nemškega naroda, so želeli postaviti ustrezno protiutež, kar so po njihovem mnenju našli v dejstvu, da »šestdeset milijonov ljudi govori slovenski jezik...«, kot piše Matevž Ravnikar, oziroma »da imajo vsi ime in jezik od ene same matere«, kot pravi Valentin Vodnik.

    Tudi samo ime Slovani je bilo slovenskim izobražencem povsem novo, brez kakršnegakoli zgodovinskega spomina. Marsikateri med njimi ga v slovenščini ni nikoli uporabil, kot npr. Vodnik, Kopitar, Čop, Prešeren. Med Slovence so izraz Slovani, kot že rečeno, prinesli Čehi. Prvi ga je v slovenščino vnesel Janez Nepomuk Primic, v svojem delu Nemshko–Slovenske branja, Gradec 1813, v naslovu poglavja “Eno malo is Historije starih Slovanov ali Slovenzov”, na strani 74. Iz naslova poglavja je razvidno, da pomenijo Primicu Slovani ali Slovenci eno in isto, v nobenem primeru pa Slovenci nasproti Slovanom niso v kakšni podrejeni vlogi.

    Če želimo razumeti, kako je prišlo do uporabe izraza Slovani pri Slovencih ter kako se je spreminjalo vedenje in nazadnje izoblikovalo ter uveljavilo današnje stališče, je potrebno pogledati v zgodovinsko obdobje druge polovice 19. stoletja. Prav v tem časovnem obdobju zgodovine namreč se je bolj in bolj uveljavljalo ime Slovani za genus, medtem ko je starodavno izvirno slovensko ime Sloveni praktično izbrisano in je skorajda utonilo v pozabo.

    Svoj pravi razmah je panslovanska teorija dobila leta 1848, po Slovanskem kongresu v Pragi. Takrat je namesto dotedanje, v glavnem kulturno-jezikovne, dobila še močno politično konotacijo, izraženo v zahtevah t.i. »slovanskih narodov« Habsburškemu avstrijskemu cesarstvu. Tudi na Slovenskem se je začela zares uveljavljati šele po tem letu, ko so Bleiweisove Novice začele redno uporabljati ime Slovani.

    Konec 19. stoletja in v začetku 20. stoletja je Čeh Lubomir Niederle (1865–1944) postavil nove zgodovinske poglede, ki so zatem postali »uradni zgodovinski model«. Niederle je postavil teorijo o t.i. praslovanskem jeziku, ki naj bi se izoblikoval iz indoevropske jezikovne skupnosti, v 1. tisočletju pred našim štetjem. Obdonavsko pradomovino je označil kot neustrezno in jo namesto tega postavil vzhodno ter severno od Karpatov. Njegova glavna dela so »Slovanske drevnosti«, izdane v treh delih ter »Življenje starih Slovanov«.

    Ideja o prihodu »Slovanov« iz zakarpatskih močvirij, je v obdobju agresivnih nacionalno-političnih idej, tako Nemcev, kot Italijanov in Rusov, padla na plodna tla, hkrati pa je ustrezala še Srbom, Hrvatom in Bolgarom. Nemcem in Italijanom je prišla še kako prav, saj so lahko postavili trditev, da so »Slovani« nekakšni pritepenci v srednji Evropi, ki so zasedli “zgodovinske” italijanske oz. nemške dežele. Prav je prišla Rusom, saj so tako prav oni postali središče, oziroma domovina »Slovanov«. S poudarjanjem Rusije kot pradomovine Slovanov, so lažje uveljavljali lastne politične interese v srednji in južni Evropi. Bolgari, Srbi, Hrvati, Slovenci, Slovaki, Čehi in Poljaki naj bi namreč vsi po vrsti izvirali iz »matke Rosije«, zato bi se naj z njo “ponovno” tesneje politično povezali.

    Tako se je zgodovina kot veda, namesto da bi ostala znotraj znanstvenih okvirjev, aktivno in sistematično vključila v politično manipulacijo ter nazadnje pripeljala do strašnega gorja, fašizma italijanskega tipa, nacizma nemškega tipa in komunizma ruskega tipa, z močnimi šovinističnimi, raznarodovalnimi in uničevalnimi usmeritvami. Omenjeni trojici so se v naši bližini pridružile še podzvrsti panslovanske teorije, izražene v različicah hrvaškega ilirizma, velesrbstva, jugoslovanstva in velehrvaštva. Različne eksplozivne mešanice naštetih so v začetku, na sredi ter ob koncu 20. stoletja povzročile poboje in genocid na Balkanu in širše.

    Zaradi vsega navedenega je Venelinovo pisanje toliko bolj pomembno. Lahko ga primerjamo s prispevki tistih velikih Slovencev, ki so vseskozi zagovarjali in razvijali slovensko narodno samobitnost in starodavnost. Ob tem je Venelin še posebej pomemben prav zato, ker ni bil Slovenec in hkrati velja za slovanofila v obdobju, ko panslovanska ideja še ni imela političnih motivov.



    Zgodovinska obdobja v zvezi s starodavnimi Slovenci



    Venelin deli zgodovinska obdobja v zvezi s starodavnimi Slovenci na štiri osnovne dobe:

    1. keltsko 2. rimsko 3. hunsko/obrsko 4. frankovsko (nemško)

    Po naši oceni delitev na navedene štiri dobe ni najbolj posrečena, vendar tega Venelinu ne gre zameriti, saj je njegovo delo pionirsko. Dobe je namreč poimenoval po ljudstvih, ki so Slovence pokorila in jim vladala. Že zato je taka delitev neustrezna, med posameznimi okupacijami so namreč starodavni Slovenci živeli tudi svobodno življenje. Res je, da največkrat ne na vsem narodnem ozemlju, na nekaterih območjih pa zanesljivo.

    Prvo obdobje je slabo obravnavano, o njem ni ohranjenih veliko poročil. Avtor ga imenuje keltski mrak ali molk. Pred rimsko okupacijo so Slovenci svobodno živeli vsaj v svojih kraljestvih Noriku (Gorotanu/Karantaniji), Dalmaciji in Panoniji.

    Drugo dobo obravnava najbolj podrobno, o njej pa je imel na voljo tudi največ primarnih virov. Gre za obdobje vladavine Rimskega cesarstva, od časov vladanja cesarja Avgusta, ali od Kristusovega rojstva, pa do leta 450. V tem obdobju je velik del Slovencev živel znotraj Rimskega Imperija, kar nas ne more presenetiti. Rimljani so namreč vladali vsej zahodni Evropi, velikemu delu srednje Evrope, Sredozemlju, a tudi delom Afrike in Azije. Obdobje rimske vladavine ni bilo enoznačno, pa tudi posamezne slovenske dežele ni vselej enako obravnavala. Norik (Gorotan, Karantanija) je imel v Rimskem cesarstva na primer nekaj desetletij drugačen status od Panonije in Dalmacije, Beneško/Venetsko pa je bilo priključeno transpadanski Italiji.

    Tretja doba pomeni čas od vdora Hunov do Karla Velikega. V tem obdobju naj bi bili po Venelinu Slovenci pokorjeni t.i. Hunom ali Obrom/Avarom (Bolgarom), pravzaprav prebivalcem Rusije. Čeprav je bil Venelin deležen največ kritik prav na račun teh trditev, mu dajejo sodobnejša zgodovinska spoznanja kot znanstveniku v precejšnji meri prav. Huni pod Atilo so namreč v resnici združevali kopico ljudstev in niso bili eno samo ljudstvo ali pleme iz Azije. Večina ljudstev in plemen, združenih pod imenom Huni, je imela poreklo v današnji Ukrajini in Rusiji. Zanesljivo to velja za Abare/Avare/Obre, barjane ali prebivalce ob močvirju, kot tudi za Volgare/Bolgare, prebivalce ob reki Volgi. Glede na to izhodišče je imel torej Venelin povsem prav!

    Slovenci tudi v tej dobi niso bili nenehno vdinjani „prebivalcem Rusije“, saj nam primarni viri poročajo o slovenskem uporu zoper Obre/Abare in o nastanku slovenskega kraljestva, na čelu s kraljem Samom. To kraljestvo je povezovalo več slovenskih pokrajin in je po stoletjih ločenosti vnovič povezalo zahodne in vzhodne Slovence, oziroma današnje Slovence in Slovake. Nadalje viri poročajo o samostojni Karantaniji (Gorotanu), Krajnski (Carnioli) in številnih Slovenijah (Sclavenia, Sclauinia) od reke Travne v današnji Avstriji in po Balkanu, vse do današnje severne Grčije, oziroma Makedonije. Slovenci torej nikakor niso “padali iz enega jarma v drugega“, kot bi se dalo razbrati iz neposrečene delitve Venelina na zgodovinske dobe.

    Četrti, t.i. „frankovski dobi, ki ji kmalu sledi nemška, od Karla Velikega do današnjih dni“, Venelinova knjiga ne posveča veliko pozornosti. Razlog za to je povsem razumljiv, Jurij Venelin je žal umrl, preden je lahko dokončal svoje delo v celoti. Tako je knjiga v nekaterih poglavjih ostala neizbrušena. Njegov bratranec Ivan Molnar je knjigo sicer dokončal, a še zdaleč ni imel takšnega znanja kot Venelin. Vanjo je po nepotrebnem vključil celo predstavitev Arnautov/Albancev, kar bi vsekakor prej sodilo v samostojno knjižno delo.



    Zemljepisna delitev starodavne Slovenije



    Posebej zanimiva in zanj značilna je Venelinova geografska razdelitev starodavne Slovenije na tri glavna območja:

    1. gorata ali gorska Slovenija; 2. ravninska, stepska ali županska Slovenija; 3. primorska Slovenija.

    V gorato ali gorsko Slovenijo sodijo tisti deli Slovenije, ki obsegajo večji del Alp in predalpskega sveta. Gre zlasti za rimski provinci Retijo in Norik. V ravninsko, stepsko ali župsko (župansko) Slovenijo sodi Panonija, medtem ko v primorsko Slovenijo sodijo Venetsko/Beneško, Istra in Dalmacija.

    Venelin piše: „Če pogledamo topografski položaj vse Slovenije, potem je vsa njena vzhodna polovica, med štajerskimi gorami in Donavo, sestavljena iz ravnin, večinoma brez gozdov. Ta stepski del Slovenije se nahaja v presenetljivem nasprotju z njenim goratim, gozdnatim in senčnim delom, z Norikom in Recijo (Retijo). Topografski kontrast med polovicama Slovenije je narekoval posebna poimenovanja. Ker je bil stepski del brez gozda in bolj jasen od goratega, a po podnebju neprimerno toplejši, saj je sneg v stepskem delu ležal samo slab mesec, je bil temu primerno tudi imenovan župa ali župski svet, torej z imenom, ki karakterizira protislovje v pokrajini.“

    Vsekakor je zanimivo, da pravzaprav tudi današnjo Republiko Slovenijo lahko razdelimo skoraj enako, kot je to storil Venelin. V naši deželi so se kljub temu, da gre za bistveno zmanjšano ozemlje, ki bi ga lahko imenovali tudi ostanek ostanka starodavne Slovenije, ohranile vse tri “osnovne” Slovenije – gorska, ravninska in primorska. Današnja Slovenija je pravzaprav na stičišču vseh treh velikih območij starodavne Slovenije.

    Ob zgoraj omenjeni geografski delitvi Slovenije, narejeni v skladu z značilnostmi posameznih pokrajin, uporablja Venelin v nekaterih delih pisanja tudi nekoliko drugačno zemljepisno razdelitev. Tako uporablja tudi pojma Severna in Južna Slovenija, pri čemer se pojem Severna Slovenija nanaša zlasti na Podonavje, Južna Slovenija pa na Primorsko, pri čemer je potrebno opozoriti, da k temu pojmu sodi tudi Dalmacija.



    Rimsko - slovenske vojne



    Rimljani so svoj imperij ohranjali s tem, da so ga nenehno širili in si podrejali sosednje narode in izkoriščali njihove dobrine in delovno silo. Temelj rimske politike je bil nenenhno vojskovanje, s katerim so osvajali nova ozemlja in si podrejali domača ljudstva. Že v 3. stoletju pred našim štetjem so Rimljani vojaško posegli na vzhodni Jadran v t.i. prvi in drugi ilirski vojni. V letih 178 in 177 pr. n. št. so Rimljani utrjevali svojo oblast v severni Italiji in vodili t.i. drugo istrsko vojno. Tej je med leti 171 in 168 pr. n. št. sledila tretja ilirska vojna, še desetletje kasneje pa prva vojna s Panonci in Dalmatinci (Delmati).

    Teh vojn Venelin ne opisuje posebej, čeprav so jih Rimljani vojevali s plemeni, ki jih sam uvršča med slovenska. O zgodnejših vojnah zapiše le: „Padec Slovenije je potekal postopoma. Začel se je leta 170 pred Kristusovim rojstvom, t.j. polotok Istra je padel v letu 174, a Primorje do samih Benetk sedem let zatem. V tem času se je Rimska republika trudila izogniti se Jadranskemu morju.”

    Več pozornosti Venelin posveča rimsko–slovenskim vojnam, v drugi polovici 1. stoletja pr. n. št. in v prvem desetletju našega štetja. Imenuje jih prva, druga in tretja slovenska vojna.



    Prva slovenska vojna - padec ravninske, stepske ali panonske Slovenije med leti 32 – 12 pred Kristusovim rojstvom



    Glavni krvnik in osvajalec Slovenije je bil prvi rimski cesar Avgust Oktavijan. Konec rimske republike in vzpon Rimskega cesarstva sta neločljivo povezana s padcem starodavne Slovenije.

    Prva slovenska vojna se je začela leta 32 pred našim štetjem. Venelin se, ko piše o njej, sklicuje zlasti na Diona Kasija, ki pravi: "V letu 719 po nastanku Rima (32 let pred Kristusovim rojstvom, op. p.) je cesar Avgust povedel nad Panonijo vojsko, ne da bi imel za to kakršenkoli vzrok ali žaljivo dejanje s strani Panoncev. Vojake je povedel na vojaške vaje in zaradi prehranjevanja. Prepričan je bil, da je to pravično do ljudi, ki so šibkejši od njega."

    V nekaterih virih je začetek vojne postavljen v leto 34 pr. n. št., ko je Oktavijan napadel Japode. Ti so se mu strahovito upirali, zlasti v mestih Turjak (Arrupium) in Metule (Metulium oz. Metulje pri Ložu ali morda Šmihel pri Hrenovicah). V bitki pred Metulami je bil sam Oktavijan ranjen v obe roki in desno nogo, zato so ga z bojišča odnesli. Ko so Japodi videli, da bodo nazadnje vendarle premagani, naj bi sami (?!) zažgali svoje mesto, pobili svoje otroke in žene, nazadnje pa še sebe. Od Metul je Oktavijan prodrl proti panonskemu mestu Sisku (Sisek, Segeste, Siscia, Sisak) in ga oblegal več kot mesec dni.

    Po navedbah Diona Kasija, ki ga Venelin v dobršnji meri povzema, je Oktavijan velel ladjam, poslanih s strani zaveznikov Rimljanov, izpluti iz Donave v Savo, iz Save pa v Kolpo in je tako napadel Sisek z dveh strani, s kopnega in z vode. V bitki je bil med drugimi ubit tudi Meno, osvobojenec Seksta Pompeja. Meščani Siska so ves čas junaško odbijali Oktavijana. Ko so zvedeli, da so nekateri njihovi zavezniki pobiti, so se naposled vdali. Padcu mesta je sledilo osvajanje preostale Panonije, kljub temu pa rimska osvojitev Panonije ni bila dokončna. Viri namreč poročajo, da so Panonci skupaj z Noričani že leta 16 (po Venelinu 13) pr. n. št. napadli rimske postojanke na meji z Istro.



    Druga slovenska vojna - padec gorske Slovenije leta 12 pred Kristusovim rojstvom



    V zvezi z drugo slovensko vojno Venelin piše: “19 let pozneje, t.j. 738 (leta 13 pred Kristusovim rojstvom) so Županci z Noričani (Pannonii cum Noricis) “napadli“ Istro, toda obramba Lilija in njegovih vojaških načelnikov (Legalis) jih je prisilila, da so prosili za mir. Tako so Župani (Panonci) dali povod za podjarmljenje Noričanov in Retijcev.” (Dion K., knj. 44)

    Rimljani, ki so radi izkoristili vsak izgovor za zunanje pokritje novih vojaških posegov, so se ponovno vrgli v krvav boj s Slovenci. V drugi slovenski vojni sta bila glavna vojaška poveljnika cesarja Avgusta Oktavijana njegova posinovljenca generala Druz in Tiberij.

    Venelin o tem piše: »Leto 739 (12 pred Kristusovim rojstvom). Druz in Tiberij sta v tem času storila sledeče:

    Slovenci, ki prebivajo med Noriško in Galijsko pokrajino in si delijo z Italijo Alpe, imenovane Trientske, so često vpadali v predele Galije, pustošili po Italiji, ropali Rimljane in njihove zaveznike, ko so potovali skozi njihovo deželo. /.../ Zato je imperator Avgust proti njim najprej poslal Druza. Poveljnik Druz je srečal Slovence ob vznožju Alp, se z njimi spopadel in jih premagal. Za to zmago je bil deležen pretorskih časti. Ker so od Italcev premagani in zavrnjeni Rheti (Slovenci) obrnili svoje orožje nad Galatijo/Galijo, je cesar Avgust odpravil proti njim tudi Tiberija. Tako sta Druz in Tiberij vdrla v Slovenijo z različnih strani s svojimi četnimi načelniki. Sam Tiberij je izkrcal vojsko na bregovih ob Bodenskem jezeru. Tako so napadli razpršeno sovražno vojsko; s posameznimi in pogostimi napadi so jo uničili ali razgnali, a ostale prebivalce, slabotne in tiste, ki so klonili in se vdali, so podjarmili. Tako so od številnega ljudstva Slovencev, ko je že kazalo, da bi lahko obnovili vojno, močnejši in večji del odgnali od tod, iz njihovih bivališč, in jih razselili po Imperiju. Pustili so samo takšne, ki so bili sposobni obdelovati polje, za orožje pa niso mogli prijeti.«

    Tudi današnji zgodovinarji poročajo o tej vojni v Alpah, ki jo sicer postavljajo v leto 15 pr. n. št. Splošno uveljavljena je teza, da je šlo v tej vojni predvsem za vojaško promocijo obeh cesarjevih pastorkov, Druza in Tiberija. Nekateri zgodovinarji so razvili tudi tezo, da ni šlo zgolj za napad dveh rimskih armad, temveč je v vojni sodelovala še tretja, ki je prodirala v Alpe iz današnjega Milana. Vsekakor so Rimljani po združitvi Druzove in Tiberijeve armade odločilno porazili Rete. Noričani so se nato vdali in najbrž z Rimljani sklenili poseben sporazum, ki jim je še petdeset let omogočal poseben status znotraj Rimskega cesarstva. V spomin na alpsko vojno (bellum Noricum) je bil leta 7 pr. n. št. v kraju La Turbie pri Monaku postavljen velikanski spomenik Tropaeum Alpium, visok okrog 50 metrov, na katerem je navedenih 48 podjarmljenih alpskih ljudstev, ki so prebivala “od Zgornjega do Spodnjega morja” (od Jadranskega do Tirenskega morja).



    Tretja slovenska vojna - dokončno podjarmljenje celotne Slovenije med leti 6 – 9 po Kristusovem rojstvu



    Venelin za opisovanje te vojne uporablja tri različne rimske vire, med katerimi so: udeleženec vojne, general Velej Paterkul, Dion Kasij in Svetonij. Med leti 9 in 6 pr. n. št. so se Rimljanom uprli Panonci in Dalmatinci ter del Noričanov. Upor je zajel območje Ilirika in povzročil eno najhujših in najdaljših vojn v obdobju Avgusta Oktavijana. Vzroki za upor so bili rimsko nasilje, plenjenje in brezobzirno pobiranje davkov. Povezava med Dalmatinci, Panonci in delom Noričanov kaže, da je dejansko šlo za sorodna ljudstva, ki so se povezala v uporu zoper Rimljane. V osnovnih elementih močno spominja na slovenski upor zoper Franke, dobrih 800 let kasneje, za časa Ljudevita Panonskega, ko so se prav tako združili Panonci, Krajnci in del Karantancev, le da so bili tokrat Liburnijci (Dalmatinci) na strani Frankov in so upor pomagali zatreti.

    Vrhovno poveljstvo v tej vojni je cesar Avgust Oktavijan določil Tiberiju, ki je že imel izkušnje v vojnah s Slovenci. Med generali, ki so v tej vojni služili pod njegovim poveljstvom, je bil tudi Velej Paterkul (Velleius Paterculus), pisec Rimske zgodovine v dveh knjigah, ki pravi: »Ko sta celotna Panonija in mirna, bogata in mogočna Dalmacija z naraščajočo močjo združili vse prebivalce tistih dežel in prijeli za orožje, tedaj bi se bilo bolje ukvarjati s čim drugim, bolj koristnim delom. Tedaj bi ne bilo pametno razporediti vojske po notranjih mestih in odkriti sovražniku prosto pot v Italijo. Prebivalstva teh dežel, ki so dvignili orožje, je bilo več kot 800.000, med njimi je bilo do 200.000 takih, ki so lahko nosili orožje peš, in 9.000 konjenikov. Del te ogromne sile, ki so jo vodili najbolj hrabri in izkušeni vojskovodje, je bila usmerjena skupaj z Lublansko in Tržaško pokrajino nad Italijo. Drugi del je napadel Makedonijo, ostali pa so bili določeni za obrambo lastnih bivališč. Vrhovno oblast sta imela brata, kneza Bato in Pinet.”

    »Zato joj, joj! Niti eno ljudstvo ne razmišlja o vojni tako zrelo in ne uresničuje svoje namere tako dobro, kot to. Zatirani, potrti in pobiti rimski državljani, pobiti trgovci in mnogi vojaki, ki so se oddaljili od svojih glavnih sil! Osvojena Makedonija, vse in povsod opustošeno z ognjem in mečem. Dogodki, ki jih je povzročila vojna, so bili grozni. Cesar, t.j. vrhovni poveljnik Tiberij, je padel v obup in se popolnoma spremenil. Ni bil več tako samozavesten, trden in pogumen, kar si je pridobil po izkušnjah številnih vojn.”

    Do upora je prišlo, ko so Markomani s svojim kraljem Marbodom postali nevarni Rimljanom in so zato ti zbrali svojo vojsko iz Dalmacije in Panonije v mestu Kornunt ob reki Donavi v Zgornji Panoniji. Ker so številne rimske legije zapustile Spodnjo Panonijo in Dalmacijo, se je tamkajšnjim Slovencem zdelo primerno, da se Rimljanom uprejo. Vodili so jih slovenski vojvode, panonska vojvoda brata Bato in Pinet (vojvoda panonskih Brevkov) ter dalmatinski vojvod Bato (vojvod t.i. Dezidiatov). Zbrali naj bi kar 200.000 pešcev in okrog 10.000 konjenikov, kar je za takratne čase ogromna vojska. Toda zbrana vojska se je razdelila v tri armade. Ena je odšla na jug proti Makedoniji, druga je imela za nalogo osvoboditi Panonijo in Dalmacijo, tretja pa je čez Ljubljano, Vrhniko in Trst krenila proti Italiji nad Rim. Kasneje so ta načrt opustili.

    Moč slovenskih upornikov je Rimljane tako prestrašila, da je sam cesar Avgust Oktavijan v zboru senatorjev dejal: “Ako se ne združimo vsi Rimljani k obrambi, zna sovražnik v desetih dneh pred zidi Rima stati.” Združeni Panonci, Dalmatini in Noričani so dejansko predstavljali močno vojaško silo. Rimljani so jo le stežka premagali, pa še to le s pomočjo prevar, laži in podkupovanja voditeljev upornikov. Združeni Slovenci so naredili usodno napako, ko so svojo vojsko razdelili na tri armade. Tiberijeva armada je takoj, ko je bilo jasno, da so se Slovenci uprli, sklenila mir z upornim Marbodom in se vrnila na jug, proti Dravi.

    Rimljani so proti slovenskim upornikom zbrali več kot 139.300 vojakov, kar je v tedanjem času pomenilo orjaško silo, saj sta običajno dve legiji Rimljanov, s pomožnima kohortama, ki sta šteli od 15.000 do 18.000 vojakov, sestavljali pehotno ali konzulsko armado (justus Exercitus ali consularis), prav takšna pa je bila na primer dovolj velika za osvojitev Grčije, Egipta, Sirije ali Španije!

    Osrednja slovenska vojska, katere naloga je bila osvoboditev Panonije in Dalmacije, se je še nadalje razdelila na več delov. Panonci so samostojno napadli rimski Sirmij in Sisek, Dalmatinci pa rimsko Salono, vendar so se vsa obleganja končala neuspešno. Tudi drugi načrt za napad na Sirmij – v katerem so sodelovali združeni Panonci in Dalmatinci – je spodletel.

    Uporniki so bili poraženi v več bitkah, med katerimi je bila najpomembnejša velika bitka pri t.i. Volkajskem močvirju, v današnji vzhodni Slovenijeh/Sclavoniae. Venelin o tej bitki poroča: “Sovražnik se je tako zanašal na lastne sile, da ni razmišljal o Tiberijevem napredovanju. Del sovražnih sil, ki je zavzel Klavdijeve vzpetine, se je branil v okopih, a del njih se je dvignil na srečanje s korpusom, ki sta ga pripeljala A. Cecina in Silvan Plavtij, moža konzulskega dostojanstva iz čezmorskih pokrajin. Bila sta obkrožena z našimi petimi polki in pomožno vojsko in z arnautsko konjenico (pomembno število albanskih vojakov je privedel Remetalke, arnautski knez ali albanski, v pomoč vojaškim poveljnikom, ki se jim je tudi pridružil, vendar je takoj povzročil popoln poraz). Knežja arnautska konjenica je planila v beg; zbežale so bočne konjeniške enote; bataljoni so bili razbiti in potisnjeni nazaj. Poteptani so celo legijski prapori. Toda končno se legije, ki so videle ubite tribune, mrtvega načelnika vojaškega tabora (vseeno, če ga je zamenjal general tabora Mejster) in bataljonske načelnike, ranjene pehotne stotnike, od katerih so popadale vse prve vrste – v skrajnem trpljenju niso vdale. Skrajnost jim je vlila novega duha, jim dala moč, da niso samo ustavili sovražnika, temveč razbili njihove vrste in celo proti pričakovanju dosegli zmago.“

    Po Volkajski bitki je Tiberij pri Sisku zbral armado okrog 120.000 mož, s katero je ob reki Bathinus premagal Panonce in dosegel, da so uporniki položili orožje. Kot poglavitni razlog za poskus premirja navajata tako Dion Kasij, kot Valej Paterkul hudo lakoto in bolezni, ki so hkrati z vojno pustošile po Panoniji. S tem se je začel razpad uporniške zveze. Dalmatinski vojvod Bato je nato ujel in usmrtil svojega panonskega soimenjaka ter skušal vzpodbuditi Panonce k nadaljevanju upora, vendar se je ta v Panoniji leta 8. n. št. končal. V Dalmaciji upora sicer še ni bilo konec, seveda pa je glede na nova dejstva imel zdaj še manj možnosti za končni uspeh.

    Za konec poglejmo še dva Venelinova citata v zvezi s tretjo slovensko vojno: “Paterkul in Dion trdita, da so bili nazadnje Slovenci pod vodstvom Batona stisnjeni in obkoljeni na enem mestu. Morali so položiti orožje pred noge zmagovalca in se vdati; postali so vojni ujetniki…”

    “Pri srečanju s Tiberijem je Bato na Tiberijevo vprašanje o vzroku vstaje odgovoril: “Vi sami ste vzrok temu, ker k vašim čredam ne pošiljate pastirjev ali psov, temveč volkove”.” O njunem pogovoru poroča tudi Anton Aškerc v eni od svojih epskih pesnitev.



    Strogi ukrepi proti Slovencem



    Vse tri rimsko-slovenske vojne so imele za domače premagano prebivalstvo katastrofalne posledice. Rimska vlada je po zmagi nad upornimi Slovenci zaradi varovanja svoje oblasti menila, da je koristno premagano ljudstvo še dodatno oslabiti, zato so sklenili velik del slovenskega prebivalstva preseliti v druge kraje, kot sužnje.

    To se je zgodilo že po prvi slovenski vojni, ko so “našteli 36.000 ljudi, a moških, sposobnih za orožje 8.000; vse je prodal na dražbi Terentij Varron.” Enako se je godilo tudi po drugi slovenski vojni, saj je znano, da je bil v Rimu prirejen velik triumf, na koncu katerega so po Rimu vodili velikansko množico ujetnikov.

    Zgodba se je potemtakem ponovila tudi po tretji slovenski vojni, ki je bila najbolj krvava od vseh treh vojn in za Rimljane tudi najbolj negotova, zato so bile posledice za premagance verjetno še hujše.

    Venelin o tem piše naslednje: „Ljubitelje zgodovinske kritike opozarjam na sledeča dejstva: V vseh narečjih italskega plemena je v rabi ime teh nesrečnih Slovencev, v pomenu sužnja, ujetnika.”

    “V Italiji il Schiavo, beri Skjavo namesto Sklavo; v Franciji L' Esclave; od prvih in drugih so Nemci prevzeli der Sklave, in Angleži the Slave. “Sklave” je v nemščini nova beseda, sposojena od Francozov in Italijanov, kar tudi dokazuje enak zapis besede v nemškem jeziku; Italijani in Francozi so pisno podobo besede podedovali skupaj z jezikom od svojih prednikov prvih treh stoletij.

    Za zgodovinsko kritiko je zelo pomembno odkriti pravo dobo, v kateri je ime teh nesrečnih Retijcev in Panoncev, katere Iornand (Jordanes) in Prokopij imenujeta Slovenci (Sclavini), lahko dobilo tako poniževalen pomen. Samo po sebi se razume, da v tistem času, ko so jih mučili in spreminjali v sužnje.”

    V rimski dobi je bilo suženjstvo samoumevni, sestavni del družbe. Lahko mirno trdimo, da se je Rim vzdignil v svetovno velesilo predvsem zaradi vojaških osvajanj po tujih deželah in na podlagi zasužnjevanja premaganih (Vae Victis). Vsaka vojna Rimljanov je pomenila nov plen, s katerim se je krepilo rimsko gospodarstvo, obenem pa je premagano ljudstvo postalo brezplačna delovna sila rimskih bogatašev. Takšni pojavi in ravnanja – kot vemo – niso neznanka niti v obdobju naše polpretekle zgodovine.

    Če nam je to všeč ali ne, dejansko na prvi pogled opazimo veliko podobnost med zapisi imena ljudstva Sclave v latinščini in besede der Sklave v nemščini. Enako velja za imeni Slave - slave (angleško) ter za italijansko različico Schiavon – schiavo. Ob tem velja pripomniti, da italijanski šovinisti še dandanes Slovence zmerjajo s “sciavi”. Običajen izraz za sužnje v latinskem jeziku je “servi”, zato nas še posebej zanima odnos med našim narodnim imenom in izrazi, ki jih sosednji narodi uporabljajo za sužnje, oziroma vzroki za takšno poimenovanje.

    Poglejmo zato ponovno najvažnejše Venelinove citate v zvezi s to tematiko:

    „Ostaja samo rimska doba, v kateri je bilo skrajno potrebno razseliti prebivalce Slovenije po Italiji, Galiji in po vsem Zahodu, kar je bilo tudi storjeno in je zgodovinsko znano.”

    “Samo po sebi se razume, da gospodarji svojih sužnjev niso imenovali “suženj”, temveč preprosto z imeni njihovih plemen, t.j. kakor so sami sebe imenovali. Tako je ime Slovencev dobilo izven domovine nov pomen, v katerem se je odražalo njihovo politično stanje v ujetništvu ali suženjstvu.”

    “V pravniškem jeziku Rimljani sužnjev niso poimenovali z imenom njihovega plemena, temveč z imenom njihovega političnega razmerja (servi, mancipia), vendar ta uradni jezik nikakor ni mogel preprečiti gospodarjem slovenskih sužnjev, da jih ne bi imenovali svoje Slovence meus Sclavinus, t.j. moj suženj.”

    “Tako so ime ljudstva, vrženega v suženjstvo, zaradi maščevanja za kruto vojno, začeli uporabljati v pomenu suženjstva, prav tako, kot so iz imena Arabcev Vzhodni Slovani napravili ime rab – suženj.“

    „Torej, razprodani na dražbi in odpeljani v suženjstvo po Italiji, Galiji in Španiji, so bili številni Reti in Panonci, privedeni iz daljne dežele vzrok, da je njihovo ljudsko ime dobilo pomen sužnja v jeziku tistih, katerih sužnji so bili.

    Zapomnite si dobro!

    Takratni položaj in razmere so resnični čas (doba) rojstva besede l'esclave. To dejstvo lahko dovolj pouči zgodovinarje Panonije, Norika in Retije, da Slovenci niso prišli v te kraje v VI. stoletju (o kakšni kolonizaciji pri sodobnih pisateljih ne najdemo niti besede), temveč da so od nekdaj tod živeli in tu so nanje naleteli tudi Rimljani.“



    Politična razdelitev in stanje Slovenije pod Rimljani



    Po vojaški zmagi nad Slovenci so Rimljani starodavno Slovenijo razdelili na več območij, v skladu s svojim geslom “(raz)deli in vladaj”. Severni del primorske Slovenije (Beneško in Istro) je Oktavijan priključil Italiji kot deseti okraj (regio deciona, regio X), z imenom Italija za Padsko nižino ali Italia Transpadana, t.j. Italija na drugi strani reke Pad. Upravno se je razdelila na Beneško (Venetarium) in Istrsko upravo. Upravitelji so uporabljali eno splošno ime “Propraetor Ital. Transpadanae”, ali pa so imenovali obe upravi, vsako posebej. V 4. stoletju se je Beneško področje že razdelilo na zgornji in spodnji del, tako da je bilo npr. mesto Oglej na Spodnjem Beneškem - Venetiae Inferioris. Južni del primorske Slovenije–Dalmacija je predstavljala posebno provinco ob vzhodni obali Jadranskega morja, ki je na severu mejila na Istro, na vzhodu pa na Panonijo.

    Podonavska Slovenija je bila razdeljena na province Pannonia, Noricum in Rhetia. Panonija se je razprostirala od Budima in Bratislave, med Donavo in Savo, do Dalmacije. Do cesarja Antonina je tvorila enotno območje, nato pa je bila razdeljena na Zgornjo in Spodnjo Panonijo (Pannonia Superior in Pannonia Inferior). Norik je bil z zahodne strani omejen z reko Inn, na severu z reko Donavo, na vzhodu pa je mejil na Panonijo. Kasneje je bil razdeljen na Obrežni, t.j. donavski del (Ripensis) in Notranji (Mediterranea). Retija se je razprostirala preko Alp, v današnjo vzhodno Švico, na severu po južnih bregovih Bodenskega jezera, na vzhodu je mejila na Norik, na jugu pa na Beneško.

    V obdobju rimske okupacije starodavnih slovenskih dežel, od prvih let našega štetja, do razpada Rimskega cesarstva, se je politično stanje nenehno spreminjalo. V prvem obdobju, po Oktavijanovi osvojitvi Slovenije, je bila naša dežela priključena k pokrajinam, ki so plačevale dajatve dvoru, ne pa državni blagajni. Vzrok te delitve je bil, da je Oktavijan osvojil Slovenijo samovoljno, na lastne stroške in ne po sklepu senata. Upraviteljev v Panonijo, Norik in Retijo ni pošiljal senat, temveč cesar sam. V začetku so to bili vojaški gubernatorji, ki so vodili hkrati vojaško in civilno upravo dežele, kasneje pa so glede na razmere pošiljali v slovenske kraje ločeno upravo za vojaške zadeve in drugo za civilno prebivalstvo.

    Venelin pravi: „V nazivih upraviteljev v Sloveniji je obstajala precejšnja pestrost: Legatus, Prolegatus, Propraetor, Procurator, Praeses. To je bilo zato, ker tja niso pošiljali vedno ljudi enakega naziva (čina), saj ni bilo ustreznega zakona. Najvišji naziv je bil Legatus Augusti. Včasih so pošiljali nepomembne ljubljence, da so si izboljšali premoženjsko stanje, ali kot nagrado za takšne in drugačne usluge. Takšne odposlance so ponavadi imenovali pro Legato, t.j. za Legate, ali bolj natančno, izvrševalec službenih opravil legata.”

    “Nasploh so pretežni del slovenskih območij upravljali Legati. Šele v zadnji dobi Imperija, ko je bil civilni del zaupan predsednikom, vojaškega dela že ni več upravljal Legatus, temveč Magister militum, t.j. maitre general de l'infanterie, general infanterije (pehote), vendar je včasih v njegov okraj sodilo več pokrajin.“

    „Legati Augustales ali Propretorji severne Slovenije v resnici niso bili, niti boljši, niti slabši od prokonzulov ali korektorjev Južne Slovenije. Če so kaj potrebovali, potem je tudi tem poslednjim, po izteku leta, bila na voljo vojaška oblast. Zato sta obe vrsti upraviteljev morali imeti enako civilno oblast nad življenjem in smrtjo prebivalcev. O vseh pomembnih civilnih in kazenskih zadevah so odločali eni in drugi.“

    V prvem obdobju Slovenci, enako kot ostala premagana ljudstva, niso imeli nobenih državljanskih pravic, ali t.i. posebnih rimskih predpravic. V drugem stoletju našega štetja, pa se je zaradi okoliščin zgodil značilen preobrat v mišljenju rimske oblasti, ki je izenačil vsa ljudstva v službenih pravicah Imperija.

    V drugem obdobju Rimskega cesarstva so Slovenci v velikem številu služili zlasti v vojski. Sloveli so kot odlični vojaki, posebej je to veljalo za Panonce. Po ugotovitvah Venelina se je za slavo in moč Rima v različnih eskadronih, kohortah in legijah stalno bojevalo okrog 20.000 Slovencev.

    „Zgodovina Slovencem ni bila prav nič bolj naklonjena, kot drugim narodom. Živeli so v enakih razmerah, kot druga ljudstva, trpeli in prenašali enake tegobe, kakršnim so bili podvrženi tudi Arnauti, Grki, Armenci, Sirijci, Egipčani in Galijci.“



    Mitologija Slovencev



    V mitologijo Slovencev se Venelin ni posebej poglabljal. Kot glavni vir mu je služilo pisanje Marka Pohlina. Je pa bil Venelin eden prvih, ki je primerjal mitologijo Slovencev z drugimi t.i. Slovani, pri čemer je izrednega pomena njegova ugotovitev, da je mitologijo vsakega slovanskega naroda treba pojasnjevati in razlagati ločeno. Zakaj je to potrebno, Venelin utemeljuje s sledečim:

    “Prvič zato, ker je vsako slovansko pleme jemalo mitološka imenovanja iz svojega narečja; ker narečja niso enaka, potem tudi mitologija slehernega plemena lahko predstavlja prav tako razliko.

    Drugič zato, ker če se že srečujejo identična imena, se lahko razlikujejo po smislu, t.j. po čaščenju boga-malika.”

    Dandanes nam večinoma govorijo o “slovanski mitologiji”, ki je nikdar ni bilo, kot je pravilno ugotovil že Jurij Venelin. Večina starih slovenskih bogov nam je zato neznana, poznamo pa precej t.i. slovanskih bogov, ki sploh niso bili naši, temveč so bili bogovi drugih ljudstev z vzhoda. Ta so ob razpadu Rimskega cesarstva vdrla na ozemlje starodavne Slovenije, se naselila med staroselskimi Slovenci in jih postopoma asimilirala.

    Poglejmo zato najpomembnejše slovenske bogove, katerim je Venelin posvetil največ pozornosti:

    Beli-bog, po slovensko Belin

    Belin je bil slovenski bog Sveta in je veljal za začetek dobrega. Imel je moč, da je vladal tudi nad svetimi izviri, vodnjaki in studenci, kamor so prihajali Slovenci zaradi umivanja ali zdravljenja s sveto vodo. O čaščenje Belina med Slovenci pričajo številni spominski in nagrobni napisi. Večina jih je ohranjena na današnjem Beneškem.

    Venelin piše: „Število napisov kaže na to, da je bila Akvileja/Oglej glavno mesto čaščenja Belega boga, kar zopet pove, da so slovenska mesta izbirala svojega pokrovitelja med bogovi, prav tako kot grška mesta, npr. Delfe–Apolona, Atene–Palado, Efes–Diano.“

    „Poleg tega je mnogo primerov na napisih iz slovenske dežele. Ker je bilo napise treba vklesati v latinščini, so kamnoseki in graditelji prevajali tudi imena slovenskih božanstev po latinski nomenklaturi. Tako med drugim opazimo, da so Belega–boga, t.j. boga luči, svetlobe, prevajali kar z Apolonom po analogiji številnih oglejskih napisov, na drugih so se zadovoljevali samo s prevodom v Apolona, ne glede na to, da Akvileja/Oglej ni bil gnezdo grškega Apolona.“ Črni bog, po slovensko tudi Čart (Chartus)

    Pri Slovencih je, kot kaže, podobno kot pri večini starodavnih ljudstev vladal dualizem, kar vidimo v besedah čort – čart, črt, t.j. černi, čarni ali črni bog. Ta predstavlja začetek zla in je nasprotje Belina, kar med drugim dokazujejo ohranjeni napisi, kakršen je npr. tudi napis Invicto Deo Charto, t.j. nepremagljivemu bogu, ki kaže, da so Čarta pojmovali kot pokrovitelja vojne, kot začetek zla ali razdejanja. Tudi pojmovanje ali besedna zveza „črtiti nekoga“, ki se še vedno uporablja v sodobni slovenščini, izhaja od starodavnega staroslovenskega božanstva Čarta, Črta.

    Beron – slovenski bog, ki ga drugi imenujejo tudi Perun

    Gre za slovenskega Gromovnika Berona–Peruna. Po Venelinovem sklepanju naj bi bilo Beronovo mesto Verona v današnji Italiji.

    Sam o tem piše: „Zdi se, da je bila Verona glavno mesto čaščenja Peruna ali Berona, kakor so izgovarjali Krajnci. Po tem imenu je dobilo mesto tudi naziv Beronovo. /…/ Vemo, da so Latinci v slovenskem imenu Benetski otoki B spremenili v V: Venetae. Do podobnega pojava pride tudi v tem primeru: Beronovo v Verona.“

    „V priloženem mitološkem *onomastikonu slovenskem–krajnskem se med drugim nahaja Beron, v prevodu Jupiter.“

    Lada

    „Pesmi o Ladi so svatovske ali ljubezenske, torej je bila Lada boginja lepote in zaščitnica mladoporočencev.”

    Bedaj

    Bedaj naj bil pri Slovencih bog streljanja, lova in plena ter bi potemtakem sodil med zle bogove. Imel naj bi svoje podložnike–spremljevalce, kot npr. Jelovža, Jelovca ali Jalovca, kateri je nekaj takšnega, kot je pri Grkih Acteon.

    Venelin nazadnje prilaga spisek ali mitološki onomastikon iz Slovenske Krainske grammatike Marka Pohlina, izdane v Lublani, leta 1783, vseh slovenskih (krajnskih) imen bogov, ki jih omenjajo poezije.

    Pohlinov seznam komentira Venelin takole: „Ta seznam sem navedel zato, da bi slovanski učenjaki na mestu preverili latinski prevod teh imen. Dobesedno prevesti jih ni mogoče, ker bi nekateri slovenski miti lahko imeli približni pomen npr. Bogina, Slavina, Torka, idr. Poleg tega slutimo, da si je pisatelj Grammatike sam izmislil nekatere slovenske besede, da bi izrazil smisel latinskih mitov npr. Rožnecvetarica za floro, Čistlika za Venero, Modrica za Pallado.

    Seveda so imenovanja mitov Belin, Jelovz, Beron zapisana v rimskih napisih, toda Ladon, tako po pomenu napisov, kot po mitološkem izročilu ostalih slovanskih plemen ni bil bog vojne, temveč Lada, boginja ljubezni, torej tudi lepote. Takšna napaka je morda tudi na škodo Triglava.“



    Slovenske črke



    Posebno poglavje posveča Jurij Venelin “Slovenskim črkam”, kot jih sam imenuje. Enako, kot za večino tematike, ki jo obravnava njegova knjiga, se pisec tudi v tem konkretnem primeru dobro zaveda zahtevnosti obravnavanega poglavja. Poznana so mu dela Nestorja, Schlötzerja, Dobrovskega, Šafařika, Grubišiča, Alterja, Friša, Kohla, Voigta, idr. Toda za razliko od naštetih piscev Venelin dobro loči najpomembnejše. Slovenci so mu povsem starožitno in samostojno pleme, oziroma narod, saj pravi: “Razen tega mi ne govorimo o slovanskih plemenih grške veroizpovedi, ki sami sebe nikdar niso imenovali Slovence, temveč o plemenu bivših rimskih državljanov. Tu očitno ni govora o našem cerkvenem tisku.” (s tem misli na ruski pravoslavni tisk, op.p.)

    Najprej nam na kratko poda zgodovino stare grške pisave, ki je osnova kasnejšim pisavam v Evropi. Grške črke so, po Venelinu, vplivale na zahodu na latinico, na vzhodu na cirilico, pa tudi na razne druge oblike pisav, razvitih po izumu tiska v 15. stoletju.

    “V Evropi sta bili samo dve starodavni pisavi, Grška in Etruščanska, Slovenska pa je spadala k eni izmed njiju.

    Etruščani so zgodaj prišli pod rimski jarem, zato je njihovo Kraljestvo napisov, razen nekaj odlomkov na vazah, uničeno. Zato je o jeziku Etruščanov, kot tudi o njihovi abecedi, zelo malo znanega.” Tako piše Venelin.

    Videli smo že, da ima Venelin Etruščane za prednike Retov, Reti pa so grško ime za Slovence. Logično je torej, da Slovenska abeceda po izvoru sodi k Etruščanski abecedi. Enakega izvora je tudi Venetska pisava, ki je seveda prav tako slovenska. Rimljani so premagali, preganjali in uničili tako Etruščane, kot tudi Venete in Rete. Enako so poskušali tudi pri ostalih slovenskih plemenih in njihovi starodavni kulturi.

    Prav tako smo spoznali, da so Rimljani, ki so v približno 40-tih letih s starimi Slovenci vojevali tri težke vojne, zoper premagance uvedli stroge ukrepe. Če so se odločili za množično suženjstvo in vanj potisnili večino moškega prebivalstva v najboljših letih, je toliko bolj jasno, da so se še posebno potrudili v kali zatreti vodilno plast ljudstva, kamor so zagotovo sodili tedanji izobraženci.

    Več sto let po padcu Slovencev pod rimski jarem, ko je Rimsko cesarstvo dokončno propadlo, so se mnogo prej, kot pri večini ostalih ljudstev, med Slovenci pojavile svojstvene črke – pisava imenovana glagolica. V tej slovenski pisavi so bile napisane slovenske knjige v 9. stoletju, v obdobju svetih bratov Cirila in Metoda ter slovenskih knezov Koclja, Svetopolka in Rastislava.

    Nekateri pisci so avtorstvo glagolice prisojali svetemu Metodu (9. stoletje), drugi svetemu Hieronimu iz 4. stoletja. Venelin oboje utemeljeno zavrača. Za časa sv. Metoda je glagolica nedvomno bila v uporabi, kar pa ne pomeni, da je njen izumitelj prav on. Podobno velja tudi za sv. Hieronima, njegovem času so namreč v svojih bogoslužjih nekatera ljudstva glagolico že uporabljala. Venelin dokazuje, da so bili nekateri Slovenci že zgodaj pokristjanjeni in so v 4. stoletju že imeli celo svoje škofe. Kakorkoli, zgodovinski viri glagolico v glavnem imenujejo gotska ali slovenska pisava - Alphabetum Gotthicum in Sclavinis litteris.

    Zgodovina se je po 900 letih na nek način zopet ponovila, ko so Metodove slovenske učence iz Panonije in Moravske pregnali na jug, v današnjo Bolgarijo, Makedonijo, Srbijo in na Hrvaško. Tokrat so vlogo Rimljanov prevzeli Franki, oziroma nemški Bavarci. Medtem, ko se je med pripadniki pravoslavnega krščanskega obreda uveljavila pisava cirilica, se je zlasti ob obali Jadranskega morja v Dalmaciji, Primorju in Istri, v bogoslužju ohranila glagolica. To so kasneje nekoliko spremenili, vendar je ohranila vse svoje glavne značilnosti.

    Prav pred nekaj dnevi, sredi Velikega srpana 2009 so v kraju Zalavar blizu Blatnega jezera, na današnjem Madžarskem, kjer je v 9. stoletju stal Kocljev Blatenski kostel, našli črepinje lončene posode z ostanki slovenskega napisa v glagolici. To je menda najstarejši ohranjen napis v glagolici.

    Jurij Venelin je v svojem delu prikazal in primerjal večje število glagolskih napisov iz raznih virov, ki jih je znanstveno primerjal že Jernej Kopitar v svojem delu Kločev glagolit – Glagolita Clozianus. Vsi ti glagolski napisi so nastali v 11. stoletju ali kasneje, torej dvesto let in več po izgonu Metodovih slovenskih učencev iz Panonije in Moravske.

    Danes si pisavo glagolico povsem neutemeljeno in brez pravega razloga lastijo Hrvati. Še več, trdijo, da pripada izključno njim in jih ločuje tako od Srbov (cirilica), kot od Slovencev (latinica). Imenujejo jo celo “hrvaška pisava”, čeprav je razen njih nihče nikdar ni tako imenoval. S svojim agresivnim pristopom in načrtnim vplivanjem na znanstvena središča v Pragi, na Dunaju, v Parizu in še kje, Hrvati sistematično ustvarjajo mnenje, da je glagolica res hrvaška pisava. Juriju Venelinu v prvi polovici 19. stoletja kaj takšnega niti v sanjah ni prišlo na misel, zanj v tem ni niti zrna resnice.



    Venelin v luči sodobne staroselske teorije (Venetske teorije) oziroma teorije kontinuitete



    170 let po smrti Jurija Venelina med evropskimi znanstveniki prevladujeta dve teoriji, ki se nanašata na zgodovino Slovencev. Tista, ki je Venelinovemu pisanju izjemno blizu, se imenuje staroselska (avtohtonistična) teorija, pogosto tudi Venetska teorija ali teorija kontinuitete. Izraz avtohton izhaja iz grškega jezika in pomeni staroselec, prvoten, praprebivalec (v angl. aborogin). V Sloveniji ta teorija med uradnimi zgodovinskimi krogi nima privržencev, drugod po Evropi pa je drugače.

    Druga teorija je priselitvena (zakarpatska) teorija, ki jo v Sloveniji učijo še danes v šolah, čeprav v resnici zanjo ne obstajajo nikakršni zgodovinski dokazi. Med evropskimi znanstveniki priselitvena teorija, vsaj glede Slovencev, v zadnjem obdobju vse bolj izgublja zagovornike.

    Na podlagi Venelinovega pisanja lahko nedvoumno zaključimo, da je pri Slovencih zagovarjal staroselsko teorijo, medtem ko je priselitveno teorijo popolnoma zavrnil in označil kot fantazmagorijo. Zavoljo tega ga lahko upravičeno postavimo ob bok in celo na čelo tistih piscev, ki so pred njim, kot tudi za njim zagovarjali staroselsko teorijo. Zagovornike te teorije najdemo tako med Slovenci, kot tudi med pisci drugih narodov.

    Med Slovenci je bila staroselska teorija zastopana od kar pomnimo. Že Adam Bohorič je v svoji slovnici Arcticae horulae succesivae oziroma Proste urice zimske, iz leta 1584, to teorijo označil za staro, ko je zapisal: “Vsi pa, ki so dosihmal zgodovino pisali inu v jej preiskovali izvor inu običaje ludstev, vsi v tem soglašajo, da so Heneti, Veneti ali Venedi, Vindi, Vandali inu Slovenci isto ludstvo ter enega inu istega izvora.”

    Za Bohoričem so podobno pisali pravzaprav vsi, ki so se ukvarjali z zgodovino slovenskega naroda. Konec 18. in v začetku 19. stoletja so enako pisali Valentin Vodnik (Povedanje od slovenskiga jezika), Jernej Kopitar, Matevž Ravnikar in drugi. Šele pod vplivom, na eni strani velenemške zgodovinske šole, na drugi strani pa panslovanske politične ideje (ki jo je dokončno razvil Čeh Lubomir Niederle), so Slovenci začeli opuščati staroselsko teorijo in jo označili kot zastarelo. Kljub temu so med Slovenci še naprej obstajali tudi zagovorniki te teorije, kot so bili npr. Martin Krempl, Davorin Trstenjak, Josip Šuman, Davorin Martin Žunkovič, vse do Mateja Bora, Joška Šavlija, Ivana Tomažiča, Lucijana Vuge in številnih drugih.

    Za razumevanje resnične slovenske zgodovine so precej pomembne ugotovitve ruskih znanstvenikov, ne le Venelina. Te se v veliki meri razlikujejo od trditev slovenskih »uradnih« znanstvenikov in se pridružujejo slovenskim “avtohonistom”. Pri nas v šolah se še vedno (!) učimo o nekakšni »pradomovini Slovanov v zakarpatskih pripjatskih močvirjih«, od koder so se “praslovani” razselili po naših krajih, vse do Italije in Nemčije, za kar ne obstajajo nikakršni znanstveni dokazi.

    V Rusiji je močno zastopana povsem nasprotna teorija, ki v zadnjem obdobju ponovno dobiva vse večjo veljavo. Pradomovino Slovenov postavlja v Podonavje, kar pomeni Panonijo, od tam pa so selitve potekale na vzhod in sever.

    Na ta “miselni obrat” so posebej vplivale stare ruske kronike. Najstarejša od njih se imenuje »Lavrentevski zapis« ali »Zgodovina davnih časov«, ki jo pripisujejo menihu Nestorju iz Pečorskega samostana v Kijevu. Zato ta zapis pogosto imenujejo tudi Nestorjeva kronika. Menih poroča, da so se Sloveni (ne ve ničesar o nikakršnih Slovanih, Slavjanih, Slavenih, ipd.), katerih domovina je bila ob reki Donavi, tam kjer sta danes Madžarska (nekdaj Panonija) in Bolgarija (nekdaj Mezija in Dakija), od tam izselili, ko so jih napadli t.i. Vlahi. Pod pojmom Vlahi so dejansko mišljeni Rimljani, saj mlajše ime Vlahi pomeni, da gre za romanizirano prebivalstvo.

    V Nestorjevi kroniki je nadalje tudi poglavje, kjer je govora o »rojstvu slovenskega jezika«. Posebej je zapisana trditev: »Noričani – to so Sloven(c)i«. Izjemnega pomena za nadaljne raziskovanje in lažje razumevanje zapletenih odnosov med t.i. slovanskimi ljudstvi ali narodi, pa je tudi naslednja Nestorjeva trditev: “Slovenski narod je bil le eden: Sloveni so živeli na Donavi. Podvrgli so si jih Ogri (Madžari), pa Moravani, Čehi in Lahi (Poljaki), pa Poljanci, ki se dandanes imenujejo Rusi«. (Polnoje sobranije russkih ljetopisjei, T.1, Lavrjentijevskaja ljetopis, Povjest vrjemjennih ljet, Moskva 1997, str. 3 - 6, Sovrjemjennuij russkii pjerjevod sm. Zlatostrui Drjevnjaja Russ X-XIII. vekov, Moskva 1990, str. 38 – 39, Pavel Tulaev, Veneti predki Slavjan, Veneti predniki Slovanov, Moskva 2000, str. 12 – 16 in 132 – 133).

    Iz te zapisane trditve jasno izhaja, da so Sloveni posebno ljudstvo, ki ni enako s Čehi, ne s Poljaki ali Rusi, kateri vsi so drugega izvora. Natanko to, o čemer piše tudi Jurij Venelin. Številni ruski zgodovinarji trdijo, da so pravi Sloveni prišli v današnjo Rusijo (pa tudi druge države, ki jih dandanes uvrščamo med države slovanskih narodov, op.p.) iz obdonavskega področja, v glavnem z naše (desne) strani Donave, kar pomeni iz starodavne Panonije, Norika (Gorotana, Karantanije) ter verjetno tudi Mizije/Mezije in Dakije. Na vzhod se je odselil zgolj del Slovenov, del pa je ostal na svojih dotedanjih ognjiščih. Potomci Slovenov, ki so ostali, smo mi, današnji Slovenci in tudi naše ime pomeni natančno to, ostanek Slovenov.

    Ruska zgodovina je v veliki meri pisana na podlagi staroruskih kronik, ki so jih seveda dopolnjevali z arheološkimi najdbami, jezikoslovnimi spoznanji ter mitološkimi in folklornimi ostalinami. Navedbe o obdonavski pradomovini Slovenov najdemo v pomembnih ruskih epih, legendah in narodnih pesmih.

    Naslednje delo, ki je vplivalo na rusko zgodovinsko šolo, je »Kraljestvo Slovenov« Mavra Orbinija, v originalu »Il Regno degli Slavi«. V ruski jezik je bilo prevedeno v času Petra I., pod naslovom »Histografska knjiga o izvoru imena slave in o razširitvi slavjanskega naroda in njegovih carjev in vladarjev z mnogimi imeni in z mnogimi carstvi, kraljestvi in provincami (1722)«. V njem prevladuje teza o skupnem poreklu vseh Slovenov, katerih domovina je prav tako nekdanji Ilirik.

    Ogromno količino zgodovinskega materiala je objavil V. N. Tatišev (Tatiščev), ki je živel med leti 1686 in 1750, objavil pa je »Zgodovino Rusije«. V njej zagovarja tezo, da Sloveni izvirajo iz Henetov ali Venetov. Trdi tudi, da »ni nobenega dvoma, da so naši Sloveni nastali iz teh Jenetov oz. Venetov, se (med seboj) razšli, preimenovali in naselili v severnih deželah«. V opombi navaja, da so Sloveni, ki izvirajo iz podonavskega območja, ustanovili mesto Novgorod.

    V začetku 20. stoletja se je v Rusiji pojavila močna zgodovinska šola, katere predstavniki so A. Pogodin, V. Ključevski in A. Šahmatov. Najbolj sistematično je izvor Slovenov obdelal Šahmatov, ki je bil prepričan zagovornik teorije o pradomovini Slovenov na področjih današnje Avstrije in južne Nemčije, zgodovinskega predrimskega in rimskega Norika, ali poznejše Karantanije.

    Žal je razvoj te izjemno pomembne ruske zgodovinske šole zaustavila boljševistična revolucija, nova oblast pa je na glavo postavila ves družbeno-gospodarski sistem. Zgodovina je prenehala biti znanost, postala je ideološko orožje. V Zvezi Sovjetskih Socialističnih Republik je bila zgodovina postavljena v enako službo, kot v nacističnem nemškem Rajhu in dučejevi fašistični Italiji.

    V zadnjem desetletju obstoja SZ se je ponovno pojavilo več ruskih znanstvenikov, ki so k vprašanju porekla in zgodovini Slovenov/Slovanov pristopili znanstveno. Med njimi velja izpostaviti akademika in vodjo Inštituta arheologije Sovjetske Zveze, B. A. Rybakov. Pradomovino Slovenov je vrnil na območje Donave in Balkana, oz. v srednjo Evropo, pri čemer je uporabil tudi dognanja B. V. Hornunga. Zagovarjal je stališče o selitvi Slovenov z juga na sever in vzhod, samo genezo pa je ocenil kot več-etapni proces, kar je najbrž zelo blizu resnici.

    Rybakova v jezikoslovnem smislu podpira O. N. Trubačev (Etnogeneza in kultura starih Slovanov, Moskva 1991). Na podlagi jezikoslovja, onomastike, etimologije in toponomije je postavil pradomovino Slovenov v Panonijo. Od tam so se Sloveni, po sprva keltskem, zatem pa rimskem pritisku, selili proti severu in vzhodu, kjer sta kasneje nastala poljski in ruski etnos. S tem se je v precejšnji meri približal svojemu rojaku Juriju Venelinu, ki je že v tridesetih letih 19. stoletja trdil podobno, prav tako pa tudi Kopitarjevi karantansko-panonski teoriji in Miklošičevi nadgradnji le-te.

    Tudi zgodovinar A. G. Kuzmin (Rugi i Rusi na Dunae, Slavjane i Rusi) se je odločno postavil na stran zagovornikov obdonavske pradomovine Slovenov. Postavlja jo v zgodovinski Norik, oziroma na ozemlje današnje južne Avstrije in Slovenije. Njegovo mnenje je oprto na različne zgodovinarje, od Jordanesa, Adama Bremenskega, do Saksona Gramatika, pa tudi na stare ruske letopise. Zagovarja tudi teorijo kontinuitete, oziroma enačenje Venetov in Slovenov.

    Ob dejstvu, da ni utemeljenih razlogov, da ne bi zaupali starim kronikam in zgodovinarjem, enačenje Venetov in Slovenov zagovarja tudi ruski arheolog V. V. Sedov (Slavjane v drevnosti, Moskva 1994) s svojo retrospektivno metodo. Pradomovino sicer postavlja na ozemlje Lužic, podobno kot so to storili slovenski raziskovalci Bor, Šavli in Tomažič. Od tam naj bi se Veneti/Sloveni po Sedovu selili na vzhod.

    Staroselska teorija nima veliko privržencev le med ruskimi znanstveniki, temveč je njene zagovornike mogoče najti tudi med Nemci, Italijani, Belgijci in predstavniki drugih zahodnoevropskih narodov. Navedli smo že nemško zgodovinsko delo Helmolts Weltgeschichte, nastalo na začetku 20. stoletja, pri katerega pisanju je sodelovalo 34 profesorjev in doktorjev. Podobnega mnenja so bili tudi Serge, Kuhn, Splawinsky, Devoto, Krahe in drugi. V novejšem času so pomembni zagovorniki teorije kontinuitete profesor Mario Alinei (Origini delle lingue d’Europa, 1996, 2000), zgodovinarji Marcel Otte, Alexander Haüsler, Paolo Galloni, antropolog Henry Harpending, arheolog Florin Curta (The making of the Slavs, 2001) in številni drugi. Prav zato je aroganca slovenskih uradnih zgodovinarjev glede staroselske teorije še toliko bolj nevzdržna.

    Povzamemo lahko, da je bil Jurij Venelin med prvimi, ki so poglobljeno in znanstveno pisali o Slovencih. Zanj so bili neizpodbitno staroselci na današnjem slovenskem ozemlju in tudi mnogo širše. Po drugi strani Venelin priznava priselitveno teorijo za druge t.i. slovanske narode (predvsem Bolgare, Srbe in Hrvate), ki so se po njegovem mnenju naselili med starodavnimi Slovenci nekje med 4. in 7. stoletjem. Seveda ne gre prav vsega v Venelinovi knjigi jemati za suho zlato, vendar avtorju tudi ne gre zameriti morebitnih napak, saj so te tako ali tako značilnost vsakega pionirskega dela.

    Žal je Venelin umrl, preden je do konca napisal svojo knjigo, njegovo delo pa je nadaljeval in dokončal bratranec Ivan Molnar. Zagotovo bi Venelin pred končno redakcijo knjige nekatera poglavja še dopolnil ali preoblikoval. Prav to je vplivalo, da je Venelinova knjiga Starodavni in današnji Slovenci v nekaterih delih ostala nekako nedodelana. Ne glede na to, je Venelin postavil odlična izhodišča za nadaljnje raziskave.

    Verjamemo, da bo prevod knjige Jurija Venelina Sloveniji in slovenstvu vrnil zasluženo mesto v svetovni zgodovini.



    Pregovor dneva
    Kdor po tujem hlepi, svoje izgubi.
    več pregovorov


    Dogodki:
    1815 na ljubljanskem liceju ustanovljena stolica za slovenski jezik
    1423 Ernest Železni se odpove fevdalnemu gospostvu nad delom posestev Celjskih grofov
    Rojstva:
    1842 Ernestina Jelovšek, Prešernova hči, biografinja († 1917)
    Smrti:
    1970 Stane Sever, slovenski gledališki, filmski igralec (* 1914)


    Poslušaj pesmi na Myspace
    www.myspace.com/hervardi

    YouTube:Zvezna
    YouTube:Domu
    več posnetkov na Youtube



    Spremljaj novice s pomočjo RSS
    www.hervardi.com/vote/rss.xml
    Prijavi se na e-mail novice

    Preglej zadnje novice








    Preizkusi svoje znanje z reševanjem kviza
    Odpri stran s kvizom




    Spletna lestvica malo drugače : si386.com