O društvih

  • Kdo smo
  • Dejavnost in stiki
  • Himna in prapor
  • Kaj je domoljubje
  • Športne aktivnosti
  • Prodaja izdelkov


  • mikice, majice, zastave, kape panter

    V žarišču

  • Novice
  • Referendum 2008
  • Kolumne
  • Nedopustno v Sloveniji
  • Meja s Hrvaško
  • Vaši odzivi
  • V medijih
  • Prenesi si
  • Glasbene lestvice


  • O Slovencih

  • Zgodovina
  • Simboli
  • Zdravica ali Zdravljica?
  • Pesmi
  • Slovenski jezik
  • Osebna imena
  • Slovenski pregovori
  • Slovenski meseci
  • Narodne noše
  • Plesno izročilo na Slovenskem
  • Slovenski prazniki
  • Samostani na Slovenskem
  • Mitologija
  • Heroji in bitke
  • Znamenite osebnosti
  • Avtohtone vrste
  • Zemljevidi
  • Slovenci v zamejstvu in po svetu


  • O Republiki Sloveniji

  • Zgodovinsko ime Slovenija
  • Ustava RS
  • Statistični podatki
  • Uradni simboli
  • Slovenski tolar/evro
  • Regije v Republiki Sloveniji
  • GEOSS
  • Zemljevidi Slovenije
  • Ali ste vedeli?


  • Razno

  • Leksikon
  • Literatura
  • Povezave


  • Literatura


    Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo!


    Ali ste vedeli...?
    da v slovenskih jamah prebiva močeril, bolj znan kot človeška ribica - proteus anguinus, ki so ga tako poimenovali zaradi blede na človeško spominjajoče se barve kože in velikih slepih oči, prilagoditvah na večno temo in življenje v jamah? Je edini jamski vretenčar v Evropi. Ko so nekdaj narasle podzemne vode približno 30 cm veliko človeško ribico naplavile na površje, so jih prebivalci neutrudno pobijali, misleč, da gre za mlade zmaje! Človeška ribica je bila tudi zanimiv trgovski predmet. V Sloveniji je zavarovana od leta 1922. Od 1982. leta pa je tudi uvrščena na seznam redkih in ogroženih živalskih vrst, s katerimi je prepovedano trgovati.

    PREDSTAVITEV KNJIGE
    Andrej Šiško
    Resnice je zmaga
    Založba Amalietti, Ljubljana 2011





    Danes so redke knjige, s katerimi vam avtor med posredovanjem svoje življenjske zgodbe odpre toliko prostora za zgodovinsko revizijo. Andrej Šiško se je rodil leta 1969 in že v obetov polnih osemdesetih je pričel z dejanji spreminjati slovensko politično okolje. Če ste ga doslej poznali le po režiranem 16-letnem sodnem procesu, ki se je pričel leta 1992, boste tokrat pregledali zgodovino rojstva in mladosti Republike Slovenije skozi njegove oči in spoznali, koliko vam je bilo doslej prikritega. Resnice je zmaga ni knjiga, v kateri bi medijsko umetno vzdrževana politična zvezda ali zvezdica trosila polresnice ali opravičila za svoja moralno in etično nesprejemljiva dejanja. V tej knjigi boste brali o resnici. Resnici, kot se je razkrivala slovenskemu domoljubu in ljubiteljskemu zgodovinarju, političnemu aktivistu in bojevniku za pristno slovensko ljudovlado. Za to resnico se je avtor te knjige boril vse svoje življenje. Ko boste knjigo prebrali in odložili, se boste lahko zazrli vase in v sebi odkrili prav tako željo po resnici. In resnica vas bo osvobodila.

    urednik Blaž Babič



    VSEBINA
    Slava Slovencem 7
    Spremna beseda urednika 9
    Odraščanje 13
    Fronta za samostojno Slovenijo 21
    Gibanje za odcepitev Slovenije – SAMO 31
    Slovenska garda 48
    Pekrski dogodki, 23. 5. 1991 59
    Torek, 25. 6. 1991 73
    Razglasitev samostojne Slovenije in začetek vojne (sreda, 26. 6. 1991) 77
    Četrtek, 27. 6. 1991 83
    Petek, 28. 6. 1991 86
    Štrihovec 92
    Sobota, 29. 6. 1991 95
    Ceršak – prvič (nedelja, 30. 6. 1991) 99
    Ponedeljek, 1. 7. 1991 104
    Boj za Šentilj (torek, 2. 7. 1991) 105
    Analiza nesmiselnih trditev generala Kolška o vojni za Slovenijo 113
    Ceršak drugič 122
    Sreda, 3. 7. 1991 125
    Četrtek, 4. 7. 1991 129
    Skoraj usodna barikada 130
    Pomen pekrskih dogodkov leta 1991 133
    Simbolna in dejanska vloga Šentilja – največjega slovenskega mednarodnega prehoda – med vojno za Slovenijo 135
    Odzivi na naše delovanje v medijih in kasneje v knjigah 140
    Poveljnik – odlikovanec in lažnivec! 146
    Dvajset let pozneje 167
    Politika na Slovenskem 169
    Politični sistem v Republiki Sloveniji 256
    Mediji in svoboda obveščanja 267
    Pravni sistem in pravosodje v Republiki Sloveniji 302
    Gospodarski sistem v Republiki Sloveniji 335
    Izobraževalni sistem v Republiki Sloveniji 345
    Demokracija in izvirna slovenska ljudovlada 369



    Fronta za samostojno Slovenijo - FSS (odlomek)

    Med naše odmevnejše akcije so sodile akcija Celovec, akcija 23. listopad (Rudolfovo), akcija Tribuna, akcija referendum, akcija poslanec, akcija OZN, akcija grafitiranje itd. Naši člani so se včlanili v skorajda vse novoustanovljene politične zveze in potem tudi stranke, npr. SDZ, SDZS, SKZ, Zeleni, (DEMOS), delovali pa so tudi znotraj uradnih oziroma režimskih zvez, ZSMS in SZDL. Največji medijski uspeh je doživela objava knjižice z naslovom Slovenska država.

    Še posebej je zanimivo, kako je do objave tega našega izdelka sploh prišlo. 27. kimavca leta 1989, na dan sprejetja novih dopolnil slovenske ustave, smo knjižico poslali večjemu številu slovenskih dnevnikov, tednikov in seveda RTV Sloveniji (drugih TV postaj takrat še ni bilo). Poslali smo jim našo Programsko izjavo, knjižico Slovenska država, Dodatek, v katerem smo razložili naše namene, in dopis uredništvom, v katerem smo jih pozvali, naj objavijo Dodatek in Programsko izjavo, če so res za demokracijo na Slovenskem. Razlog je bil v tem, da so ustavna dopolnila pravno formalno potrjevala pravico slovenskega naroda do samoodločbe z odcepitvijo vred. Naš namen je bil takoj se odzvati in v praksi preveriti, kaj se skriva za pravnimi formulacijami na konkretnem področju, in predvsem videti, kako se bo odzvala uradna slovenska politika pa tudi novonastajajoča politika v Sloveniji, tako imenovane pomladne stranke. Že prej pa smo poskrbeli, da je knjižica Slovenska država izhajala v nadaljevanjih v mladinskem mesečniku Tribuna.

    Prvo nadaljevanje je izšlo 17. kimavca 1989, vendar je prispevek omenjal le slovenske zgodovinske simbole, ne pa tudi političnih idej FSS, zato je ta številka izšla nemoteno, brez kritičnih odzivov. Ko pa smo knjižico Slovenska država poslali na že omenjena uredništva in jih pozvali, da delo objavijo, tega ni storil nihče. Prepričani smo bili, da je navodilo za takšno ravnanje prišlo "od zgoraj". Toda pri tem vendarle ni ostalo. Nekako je eden izmed izvodov te knjižice (lahko da jih je bilo tudi več) iz enega izmed slovenskih uredništev dospel v Beligrad, najverjetneje s pomočjo kakega sodelavca srbske SDV, ki jih je bilo na takratnih uredništvih kar nekaj (in to se ponekod tudi do danes še ni spremenilo!).

    Skratka, naše knjižice Slovenska država, v kateri je bila tudi Programska izjava Fronte za samostojno Slovenijo (FSS), ni objavil niti en slovenski medij, pač pa so jo objavili v srbskih medijih in šele za tem tudi slovenski. Srbski osrednji TV dnevnik je Fronti posvetil celih 17 minut, osrednji časnik Politika pa kar nekaj časopisnih strani. Primer je vsekakor zelo zanimiv in poučen. Tisti torej, katerim je bila knjižica namenjena v prvi vrsti, je niso objavili, drugi, katerim pa ni bila namenjena, so jo objavili. Ti drugi z namenom, da svoji javnosti dokažejo prisotnost "separatistov v Sloveniji". Slovenski mediji so se oglasili šele kot odziv na beligrajske medije ...

    Najprej se je vsul plaz obsodb tega našega dejanja, med drugim je v Dnevniku TV Slovenija (TV Ljubljana) predsednik Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije (SZDL) Jože Smole povedal, da v Sloveniji ni nikogar, ki bi hotel samostojno slovensko državo, da je to nesmisel in da so to v bistvu protislovenske ideje. Manj kot dve leti pozneje smo že imeli svojo samostojno državo. Zanimivo, kajne? V tem istem TV dnevniku so povedali, da je takratna Služba državne varnosti (SDV) ustanovila poseben oddelek z nalogo odkriti FSS in onemogočiti njeno delovanje. A SDV ni FSS nikoli odkrila. Res pa je, da je bila med takratnimi mediji prisotna razlika. Del je poročal pozitivno (Tribuna, Mladina), drugi del pa izrazito negativno (npr. Delo in Nedeljski Dnevnik). Celotno medijsko vedenje je bilo značilno za takratno obdobje, ki ga mlajša generacija verjetno ne more povsem razumeti. Kljub temu pa so posamezni vzorci takšnega obnašanja medijev, uredništev in novinarjev, kot sem jih pravkar opisal, ostali v zavesti marsikaterega slovenskega novinarja in predvsem uredništev vse do danes. In dejansko podobna pravila veljajo še dandanes!



    Gibanje za odcepitev Slovenije - SAMO (odlomek)

    Sredi meseca prosinca 1990 smo sklicali "Ustanovitveni sestanek skupine za samostojno Slovenijo" za 18. 1. 1990 v Ljubljani. Sestali smo se predstavniki iz različnih delov Slovenije in razpravljali o tem, kako bi lahko vplivali na uresničitev našega cilja - vzpostavitve samostojne in neodvisne države Slovenije. Zdi se mi, da takrat nismo bili prisotni samo tisti, ki smo resnično želeli in delali v tej smeri, temveč so bili med nami tudi že agenti oziroma obveščevalci nasprotne strani. Pravzaprav skupina, ki se je sestala v Ljubljani več mesecev, ni storila nič konkretnega, zato smo v Mariboru pričeli razmišljati o tem, da prevzamemo pobudo.

    Zato smo dali pobudo za ustanovitev Gibanja za samostojno Slovenijo. Iniciativni odbor Gibanja za samostojno Slovenijo iz Maribora je bil najbolj delaven in je svoja stališča posredoval slovenski javnosti že v mesecih mali in veliki traven, mali in veliki srpan ter kimavec. Gibanje smo 29. 9. 1990 naposled formalno ustanovili z imenom Gibanje za odcepitev Slovenije - SAMO, s sedežem v Mariboru, v posebni kletni sobi gostišča Pri treh ribnikih. Namesto, da bi to storili že meseca svečana po sestanku v Ljubljani, smo zamisel uresničili šele osem mesecev pozneje. Vsekakor škoda.

    Ustanovni člani Gibanja za odcepitev Slovenije ? SAMO, ki so na sodišču overili Ustanovne izjave, so bili:
    Andrej Šiško (Maribor), Marko Drnovšek (Maribor), Stane Žnidarič (Maribor), Damijan Galun (Maribor), Damijan Žižek (Maribor), Andrej Lešnik (Maribor), Drago Cartl (Maribor), Martina Avberšek (Maribor), Tone Fras (Maribor), Danijel Strah (Maribor), Marko Vogrin (Maribor), Matjaž Boštar (Pekre), Robert Hren (Hoče), Rudolf Germ (Slovenska Bistrica), Danijel Navodnik (Celje), Edvard Navodnik (Celje), Bojan Korošec (Celje), Dominik Reščič (Gornja Radgona), Milena Marija Reščič (Gornja Radgona) in Tomaž Zorman (Sežana). Kot pokaže seznam, ni bilo med ustanovnimi člani Gibanja SAMO niti enega Ljubljančana, kar kaže na pasivnost celotne tamkajšnje Skupine za samostojno Slovenijo.

    Potreba po nastanku in delovanju tega gibanja je izhajala iz ravnanja tedanjih slovenskih političnih strank, ki so jih leta 1990 izvolili v parlament Republike Slovenije. Le-te so v svojih volilnih programih predstavile tudi svoj pogled na Slovenijo in Jugoslavijo. Dve zadevi pri tem sta bili za nas takrat povsem nesprejemljivi:
    1. O tem v kakšni-kateri državi bomo živeli Slovenci, ne morejo odločati samo politične stranke;
    2. v nobenem predvolilnem programu ni bila dovolj jasno in odločno postavljena zahteva po odcepitvi oziroma popolnoma samostojni, neodvisni slovenski državi. V ospredju je bila konfederacija z ostalimi jugoslovanskimi republikami, šele kot drugo, celo slabšo opcijo pa so kot skrajno možnost navajali odcepitev in popolno osamosvojitev.

    Zato smo videli vlogo Gibanja za odcepitev Slovenije - SAMO, da bo kot nadstrankarsko gibanje izvajalo dodaten pritisk na omahljive in delno tudi bojazljive predstavnike političnih strank v slovenskem parlamentu. Besedo "odcepitev" v imenu gibanja smo izbrali namerno, da bi se izognili manipulacijam z besedo "samostojna" (Slovenija). To so namreč takrat načrtno izvajali tako imenovani konfederalisti, ki so trdili, da bo Slovenija samostojna, tudi če bo ostala povezana v skupni državi, konfederaciji Jugoslaviji. Seveda se s tem nismo strinjali, zato smo namenoma izpostavili "odcepitev".

    Tudi ime SAMO smo skrbno in premišljeno izbrali. To je namreč obenem koren slovenskih besed, iz katerih izhajajo pojmi, kot so samostojnost, samobitnost, samoodločba, samopodoba, samozavest … Obenem pa je to tudi znano moško ime v stari slovenski zgodovini izjemno pomembno - zaradi našega najznamenitejšega slovenskega kralja Sama.



    Slovenska garda (odlomek)

    Slovensko gardo (SG) smo formalno kot društvo ustanovili 27. sušca 1991 v prostorih Narodnega doma v Mariboru, takrat še uradno doma JLA. V tej stavbi so leta 1918 general Maister in njegovi sodelavci načrtovali prevzem Maribora v slovenske roke, bila pa je tudi središče in zbirališče narodno zavednih Mariborčanov, vzornikov pravih slovenskih domoljubov. Takrat, leta 1991 pa je v tej isti stavbi prevladoval srbski jezik. Slovensko gardo smo ustanovili v Narodnem domu zaradi večkratne simbolike, kot sem že omenil, še iz časov generala Maistra. Spomnim se, da so imeli istega dne, ko smo mi uradno ustanovili Slovensko gardo, nadstropje pod nami svoj zbor člani in simpatizerji Gibanja za Jugoslavijo. Seveda nismo mogli kaj, da jih ne bi provokativno obiskali … in spominjam se začudenih ter sovražnih pogledov, ko sem s črno baretko z zlatim lipovim listom na glavi vstopil v dvorano in se sprehodil po njej. Okroglo mizo je vodil Jože Jagodnik …Čeprav sva se kasneje v obdobju mojega udejstvovanja med violami ter njegovega predsedovanja NK Mariboru redno srečevala (tudi med ligo prvakov), nisva nikdar spregovorila o tem. Najverjetneje Jože niti vedel ni, da sem bil tisti moški z baretko jaz, ali pa ...

    Že v prosincu leta 1991 smo se povezali s 6. sektorjem Varnostno-obveščevalne službe TO oziroma s takratnim ministrstvom za obrambo, pravilneje s sekretariatom RSLO RS, kot se je takrat imenoval. Povezali smo se z njegovim predstavnikom Ivanom Borštnerjem, znanim iz procesa proti četverici (afera JBTZ - Janša, Borštner, Tasič, Zavrl). Borštner je bil organizator varnostno-obveščevalne službe TO in mi smo delovali po njegovih navodilih na območju Maribora, Ptuja in Slovenske Bistrice. Naše geslo je bilo hervardi. To geslo nam je dal Ivan in nam ob tem povedal, da so bili hervardi posebna stražna vojska v nekdanji Karantaniji. Vseskozi smo bili v stiku po telefonu s tem geslom. Včasih smo kontaktirali tudi z drugimi, ne le z Borštnerjem, večinoma pa z njim. Takrat seveda nismo imeli pojma, da je ime hervardi pravzaprav sestavljanka, ki izhaja iz dveh staroslovenskih, tudi venetskih besed 'heraj' - udari in 'varda' - straža. Tako torej hervardi pomeni preprosto "udarno, hrabro stražo", kar se čudovito sklada z dejansko vlogo in pomenom sloja hervardov v Karantaniji. Edninska oblika je izraz hervard, množinska pa hervardi.

    Koren besede "her", "har", ali "hor", pomeni hrabro bojevanje. Najti ga je mogoče že med venetskimi napisi. Podoben izraz zasledimo pri Jadranskih Venetih, ki so vsakih trideset let v mestu Padava (Padova) prirejali bojne igre, imenovane "Harce". Zato beseda "Hari" pomeni "hrabro" oziroma gromovito, udarno bojevanje. Pomen besede "heraj" se je na neki način v prenesenem pomenu danes ohranil v narečni obliki "haraj", kar pomeni "odstraniti dlake s kože", ali pa "sleči kožo". Znano je, da npr. Bolgari še sedaj pomnijo, da so bili vojaki Slovenov izredni mojstri, ki so v samo nekaj sekundah znali živega človeka "sleči iz kože".

    Varda pomeni stražiti, varovati, braniti, vard pa je stražnik, stražar. Pomen besede "vard/varda" se nam je ohranil prav tako v narečni obliki vardevati in vardevanje, npr. otrok ali živine. V glavnem pa je prvotna beseda "vard/varda" v sodobni slovenščini okrnela in se preobrazila zlasti v "var", pri čemer je črka d izpadla. "Var" je koren številnih besed, ki so vse povezane z varovanjem ali po vojaško, s stražo. Npr. varen, varovati, varovanec, varovalen, varovalka, varščina, varuh, varuška, varuštvo, varstvo. Skratka, točno to, kar so počeli karantanski hervardi - varovali svojo državo Karantanijo pred tujimi vsiljivci! Hervardi niso bili vojska, ki bi napadala druge države ali vdirala na tuja ozemlja. Njihova vloga je bila le varovati svojo domovino! Pomen besede "hervard" to najlepše dokazuje.

    Šele čez leta sem ob prebiranju knjige slovenskega filologa (filologija je znanstvena veda o zgodovini in razumevanju jezika in književnosti) in strokovnjaka za toponomastiko (toponomastika je pomožna zgodovinska, geografska in jezikoslovna znanstvena veda, ki preučuje izvor in pomen krajevnih imen ? toponimov), g. Leopolda Verbovška (Komu (ni)smo tujci?, Založba Jutro, Ljubljana 1995, str. 88), spoznal, da "garda" pravzaprav pomeni "vardo", le da je slovenska beseda precej starejša od latinske. Verbovšek dokazuje, da je oblika glagola na "gu" (guarda) po nastanku precej mlajša od naše "varde", takole: "Začetni dvoustični v pred a ali e v nelatinskih besedah je po pravilu prešel v gu-. To velja tudi za glagol guardare, ki se je razvil iz vardare v začetnem pomenu paziti na ujetnika, stražiti ga. Latinščina tega glagola ni imela in ker je bilo pravih Latincev, maloštevilnega ljudstva, v rimljanski vojski zelo malo, so vojaške in stražarske naloge opravljali pripadniki drugih ljudstev, dolgo časa predvsem Veneti. Glagol guardare pomeni pri Italijanih tudi gledati." Še bolj pravilno kot ime Slovenska garda bi torej bilo Slovenska varda. Seveda je naravnost fascinantno, da nam je Ivan Borštner dal za geslo ime hervardi, saj se najbrž tudi sam takrat ni v popolnosti zavedal, kako tesna povezava je med hervardi in gardo - vardo.

    Povedati pa je treba tudi to, da je Hervard starodavno slovensko moško ime. Nemci so ga spremenili v izpeljanko Herbert. Slovenci pa imamo svojega nacionalnega junaka v bojih proti Turkom, generala Hervarda Turjaškega, ki se je dolgih 29 let zmagovito bojeval s Turki in njihovimi zavezniki srbsko - hrvaškimi poturčenci. Več o njegovih junaštvih je zapisano v knjigi, ki je izšla meseca rožnika letos z naslovom Slovenske legende in znamenja pri Založbi Amalietti v Ljubljani.

    Z Borštnerjem smo se večkrat osebno sestali, saj je bila takšna narava našega dela. Ob enem takšnih sestankov je bil zraven tudi Zmago Jelinčič, s katerim sem se takrat prvič srečal. Mislim, da nas je bilo takrat na sestanku kakšnih petnajst članov SG. Takrat smo se z Jelinčičem pogovarjali med drugim tudi o ustanovitvi Slovenske nacionalne stranke, vendar mi kot organizacija nismo hoteli postati člani nobene stranke, ker nam je šlo zgolj za samostojno Slovenijo in se nismo hoteli deliti na rdeče in črne, takšne in drugačne, leve in desne, itd. Takšno je bilo takrat pač naše skupno stališče in tega smo se dosledno držali. Kot posameznik pa je lahko bil član Slovenske grade obenem tudi član katerekoli stranke in to je bila njegova osebna pravica in zadeva.

    Jelinčič nam je takrat dal nekaj denarja, s pomočjo katerega smo kasneje kupili maskirno blago za uniforme. S tem denarjem smo kupili najnovejše blago, namenjeno za vojsko, v danes žal propadlem mariborskem MTT, ki je izdelovala poskusne dizajne za - če se ne motim - nemško vojsko. Zatem smo s svojim denarjem kupili še zadrge, gumbe in žepovino ter plačali tudi krojenje in šivanje pri nekem mariborskem obrtniku na Teznem. Pri drugem obrtniku na Pobrežju smo dali izvesti svoj znak - Črnega panterja v grbu in nad njim napis Slovenska garda. Prišili smo ga na levi rokav uniforme.

    Šele kasneje, nekaj let po moji slabi izkušnji z Jelinčičem leta 1992, ko so prišli na dan dosjeji "Padalec" in drugi, sem dojel, da se nam je Jelinčič s svojo potezo zgolj poskušal prikupiti. Njegov cilj je bil pridobiti si naše zaupanje. In to mu je takrat zelo dobro uspelo. Verjetno je Jelinčiča že leta 1991 poslala k nam nekdanja UDBA ali srbski KOS. Tudi leta 1992, ko so me zaradi odkritja ponarejenih tolarjev na Hrvaškem in po njegovem vpletanju znanega uslužbenca UDBE (pozneje tudi VIS in SOVE) Rada Rozmana, njegovega mentorja, zaprli ter obtožili poskusa umora, mi Jelinčičeva vloga še ni bila povsem jasna. Danes sem prepričan, da nam leta 1991 ni dal svojega denarja, temveč ga je dobil od svojih delodajalcev, ki so ga že takrat pripravljali za vlogo "velikega nacionalista", ki jo še danes uspešno igra v slovenskem parlamentu. Ko bi slovenski domoljubi le čim prej dojeli to prevaro in prenehali podpirati SNS … saj jim ne gre zameriti, ko pa sem tudi sam podlegel odlično pripravljeni prevari. Toda sčasoma se stvari zbistrijo in naposled le zmaga resnica - resnice je zmaga.

    Slovenska garda je ob agresiji JLA na Slovenijo štela okrog osemdeset članov, po večini iz Maribora in okolice, pa tudi iz Slovenske Bistrice, Celja in Nazarij v Savinjski dolini. Uniforme smo uporabljali že meseca malega travna 1991, ko smo na Mariborskem Pohorju imeli fizične in taktične vaje brez orožja. Ko smo se po končanih vajah vračali s Pohorja v Maribor, smo ob Pohorski vzpenjači naleteli na enoto JLA, ki je prav takrat bila tam na nekem pohodu in prav vsi so nas začudeno gledali. Imeli smo namreč sodobne maskirne uniforme, na njih pa znak, ki jim je bil povsem neznan. Zraven tega nismo imeli nikakršnega orožja. Seveda pa je bilo tako oficirjem JLA kot tudi vojakom jasno, da zagotovo nismo na njihovi strani.

    Slovenska garda nikoli ni bila bojni del Gibanja SAMO, ali pravilneje, sploh ni bila nikakršen del Gibanja SAMO! V članku "Slovenska garda in Pekre 1991" v Vojnozgodovinskem zborniku št. 16/2004, Vojni muzej Logatec, sem na strani 80 leta 2004 zapisal, da smo bili v našem Specialnem vodu 711. Odreda TO med vojno samo trije takšni, ki smo bili "tako člani Gibanja SAMO kot tudi Slovenske garde, medtem ko ostali nikoli niso bili člani Gibanja SAMO". Zaradi vztrajnega ponavljanja laži v številnih knjigah in drugih člankih sem ponovno pregledal spisek članov Slovenske garde in članov Gibanja Samo in sem ugotovil, da sem se leta 2004 zmotil. Dejansko smo bili štirje takšni, ki smo bili člani obeh organizacij, in ne trije: Rudolf Germ, Marko Drnovšek, Robert Hren in jaz. Ob ustanovitvi je Specialni vod 711. odreda štel 20 pripadnikov. V Štrihovcu so se nam pridružili še trije vojaki, od katerih sta bila dva člana Slovenske garde, ki so ju vpoklicali v TO sredi rožnika. Od triindvajsetih pripadnikov voda je bilo torej dvaindvajset članov Slovenske garde in od tega smo bili samo štirje tudi člani Gibanja SAMO. To pa pomeni samo petino Specialnega voda 711. odreda TO.

    NIKOLI se nismo sami imeli za nikakršno enoto prostovoljcev SAMO! Tudi za vod SAMO ne! Tako so nas med vojno in po njej imenovali drugi. Zakaj, bi morali vprašati njih. Ta zapis sicer najbolj ne sodi v ta del knjige, vendar moram že na tem mestu žal poudariti, da so nekateri znotraj TO in tudi takratne milice imeli skrajno čuden odnos do naše Slovenske garde, ki so jo kjerkoli je bilo mogoče poskušali diskreditirati in blatiti. Takšnemu početju pa smo žal s strani nekaterih priča še dandanes, po dvajsetih letih. Pri tem je ključnega pomena prav manipulacija z imenom SAMO. Našega pravega imena Slovenska garda in Specialni vod 711. odreda TO pa se vztrajno izogibajo. S tem pa se izogibajo tudi resnici! K tej temi se bom vrnil v nadaljevanju knjige.

    Pripadniki Slovenske garde smo leta 1991 nadzirali vojašnice, premike enot JLA, še posebej pa delovanje KOS-a na Štajerskem. Nekajkrat smo tudi opravljali naloge za zaščito ter kurirske naloge. Tako smo npr. Borštnerju na sestanek pripeljali nekega častnika JLA, po rodu Slovenca, ki je delal za slovensko obveščevalno službo v takratni vojašnici Franc Rozman Stane, danes vojašnici Generala Rudolfa Maistra. Tudi iz tako imenovanih oficirskih blokov v mariborskem naselju Nova vas smo slovenske častnike, ki so bili še v JLA, vozili k Borštnerju. Po njegovem naročilu je prišlo tudi do našega sodelovanja v primeru Pekre 23. velikega travna/maja 1991.



    Dvajset let pozneje

    Zakaj smo se odločili za osamosvojitev konec osemdesetih let in kakšne so bile takrat naše želje? Kaj se je v preteklih dvajsetih letih zgodilo in kje se naša družba dejansko nahaja danes? V drugem delu te knjige bom poskusil s pomočjo osebnih izkušenj odgovoriti na ta vprašanja. Moja želja je, da bi sonarodnjaki spoznali in razumeli vzroke za današnje stanje in da bi se hkrati zavedli moči, ki jo imamo le zedinjeni. Prepričan sem namreč, da je mogoče marsikaj spremeniti, čeprav se obenem zavedam, da to nikakor ne bo lahko. Kljub temu pa je treba nekje začeti in ne zgolj nemočno opazovati, kako drvimo v prepad in v nove konflikte. Če se tega zavedamo, pa ničesar ne storimo, da bi spremenili tok zgodovine, smo tudi mi sami sokrivi za to, kar se bo zgodilo!

    Imeli smo dve osnovni želji. Želeli smo narodno in državno osamosvojitev, obenem pa tudi spremembo političnega sistema v sistem, ki bi bil državljanu posamezniku in skupnosti državljanov, ki tvorita temelj naše države, prijaznejši.

    Skupnosti državljanov, o kateri govorim, je ime slovenski narod, kot takšna pa je navedena v preambuli in v 3. členu Ustave RS. Obe želji sta bili med seboj trdno prepleteni, saj smo bili prepričani, da ni mogoče udejanjiti ene želje, ne da bi istočasno uresničili tudi drugo. In zares je naš sprva besedni boj, kasneje pa tudi boj z orožjem, potekal tako proti tuji jugoslovanski in velesrbski ideji ter vojski, hkrati pa tudi proti komunističnemu enoumju in diktaturi. Verjeli smo, da bomo z vojaško zmago in z udejanjenjem plebiscitarne odločitve uresničili obe želji oziroma vsaj zagotovili pogoje zanju. Želeli smo torej neodvisno slovensko državo in spremembo sistema v pravo ljudsko demokracijo ali po naše, po slovensko, ljudovlado. Danes, dvajset let kasneje, pa lahko povsem jasno zapišem, da smo bili očitno preveč naivni. V resnici sem zmerom bolj prepričan, da nismo uresničili nobenega od zadanih ciljev!

    Od osamosvojitve do danes sem aktivno deloval na različnih področjih in si pri tem nabral številne zanimive izkušnje. Prav te želim deliti z vami, mojimi sodržavljani. Na konkretnih primerih vam bom poskusil prikazati delovanje naše države (beri oblastniških politikantskih elit, ki vodijo našo družbo v skladu z lastnimi sebičnimi interesi), ki povsem nasprotuje temeljnim določbam Ustave Republike Slovenije. Zanesljivo je v nasprotju z najosnovnejšimi družbenimi normami, ki so zajete v pojmu ljudovlada.

    Orisal bom različna področja: politiko, politični sistem, pravo in pravosodni sistem, gospodarski sistem, izobraževalni sistem in seveda delovanje medijev oziroma javnih občil v konkretnih primerih. Moja osebna vloga pri vsem tem sploh ni toliko pomembna. Upoštevati jo je treba le kot izkušnjo posameznika, enega izmed številnih, ki sestavljamo našo družbo. Pravzaprav moje zgodbe in izkušnje niso same po sebi nič posebnega. Prepričan sem namreč, da imajo podobne zgodbe številni slovenski državljani. Primeri, ki jih bom opisal, so lahko zanimivi predvsem zato, ker zadevajo skoraj vsa družbena področja. Na podlagi njihove analize bo naposled jasno razvidno, da na vseh področjih veljajo enaki vzorci delovanja. Gre za načrtno ustvarjanje brezoblične družbe vodljivih individualistov, egoistov brez moralnih vrednot in brez razvite čustvene inteligence.

    V čigavem interesu je Slovence spremeniti v vodljive, nerazgledane državljane brez narodne zavesti, ki jih ni težko usmerjati in jih manipulirati? Jasno je, da v interesu tako imenovanih političnih in kapitalskih "elit". Ta ima vseobsežen vpliv na vzgojo in izobraževanje otrok, mladine in tudi odraslih. Hkrati za dosego svojih ciljev uporablja tudi večino obstoječih medijev vseh zvrsti - tiskanih, RTV, spletnih ..., s katerimi načrtno oblikuje javno mnenje. Tistim, ki ogrožajo njihove osnovne cilje, onemogočajo pojavljanje v teh medijih ali pa poskrbijo za povsem izkrivljeno podobo posameznikov in organizacij, ki so zanje moteče. Zato o resnični medijski svobodi oziroma o svobodi informiranja sploh ne moremo govoriti. V Republiki Sloveniji ta dejansko ne obstaja, kakor tudi ne obstaja resnična vladavina ljudstva oziroma demokracija. Jasno je torej, da politične ali bolje rečeno - politikantske "elite" kršijo najosnovnejša določila Ustave Republike Slovenije, ki zato še zmeraj ni svobodna družba! Obstoječe družbeno stanje nikakor ni naključno, temveč je vzpostavljeno načrtno, za to določeni in plačani krogi pa vseskozi skrbijo za njegovo ohranjanje!

    Pri vsem je povsem jasno razvidna kontinuiteta s prejšnjim komunističnim oziroma socialističnim sistemom. Vsi glavni akterji so zgolj zamenjali svoja oblačila, se navzven prebarvali in začeli javno zastopati "različne politične ideje in prepričanja". Toda tisti, ki se loti analize političnih strank in njihovega kadra vsaj malo sistematično, kaj hitro spozna, da gre pri vsem skupaj za navaden teater, s katerim slepijo slovenski narod in državljane naše države, v resnici pa nas vseskozi ropajo in varajo. Samo zaradi biološke nuje po ohranjanju obstoječega stanja so "vzgojili" (pa še to zelo slabo) še nekaj svojih mlajših kadrov, ki pa so praktično vsi družinsko in drugače povezani z osrednjo zločinsko organizacijo propadlega sistema - zloglasno UDBO ali nekdanjo jugoslovansko vojaško protiobveščevalno službo KOS.



    Politika na Slovenskem (odlomki)

    Poglejmo torej najprej politiko, katere pravila in ravnanja so pravzaprav temelj vsega siceršnjega dogajanja tudi na ostalih družbenih področjih. Sam pojmujem politiko kot nekaj, s čimer imamo vsi člani družbe nenehni stik, pa če to želimo ali pa ne. Pri politiki ne gre zgolj za tiste ljudi, ki se z njo ukvarjajo profesionalno, temveč gre za celotno družbo. Posledice odločitev profesionalnih politikov namreč sežejo v vsako družbeno poro ter dejansko pomembno vplivajo na življenje slehernega posameznika naše družbe, pa tudi na družbo v celoti. Zato odločno zavračam poenostavljanja, ki jih načrtno širijo prav profesionalni politiki (politikanti) po različnih "kanalih".

    Bistvo takšnega poenostavljanja kaže fraza "politika je kurba" in v njenem logičnem sklepu "ne ukvarjaj se s politiko". Večina ljudi se s takšno vsiljeno frazo strinja in se zato s politiko ne želi ukvarjati. Zaradi tega je nenazadnje politika dejansko prepuščena "kurbam, kurbirjem in zvodnikom" oziroma tistim ljudem, ki se vedejo tako v prenesenem pomenu. Njihovi glavni motivi so koristoljubje, častihlepje, moč in družbeni vpliv, privilegiji, denar in morda še kaj. Za dosego teh ciljev so pripravljeni storiti vse in ko jim uspe doseči nek položaj, ga nikakor nočejo izpustiti z rok. Družbo vodijo tako, kot ustreza njihovemu egoističnemu pojmovanju, za družbene interese jim je pa prav malo mar. razen seveda v toliko, kolikor je to nujno za manipuliranje z državljani. Seveda pa se na daljši rok vselej pokaže, kadar se dejanja ne skladajo z besedami.

    Ker se večina ljudi, kot sem že zapisal, s politiko noče ukvarjati, se pač politika ukvarja z njimi! Zakoni, pravila in ostale družbene norme namreč krojijo naša življenja in vplivajo na slehernega posameznika. Prav zaradi tega bi se s politiko morali ukvarjati prav vsi! Ne trdim da "poklicno", vsekakor pa vsaj v toliko, da bi preprečili "kurbam, kurbirjem in zvodnikom, da se samo oni ukvarjajo z njo"! Dejansko smo vsi krivi za nastalo stanje, ker smo jim politiko prepustili.

    Politikanti, ki vodijo našo družbo, sprejemajo zakone in skrbijo za njihovo izvrševanje, so najbolj zadovoljni, kadar je čim več ljudi politično pasivnih. To namreč pomeni, da lahko na ta način lažje dosežejo svoje egoistične cilje.

    Oktobra leta 1991 sem bil kot predstavnik mariborskega odbora SDZ delegat na zadnjem kongresu SDZ, na katerem je stranka razpadla. Takrat sem tudi osebno govoril z Janezom Janšo in mu predočil težave Slovenske garde pri društvenem organiziranju. Toda Janša se je takrat ukvarjal s povsem drugačnimi problemi. Spominjam se, da nas je bila večina delegatov na kongresu šokirana ob ravnanju prvega predsednika SDZ Dimitrija Rupla in Igorja Bavčarja, ki sta skupaj s pomembno skupino članov zapustila SDZ in ustanovila Demokratsko stranko. Večina delegatov je seveda pričakovala, da bo SDZ prevzel Janez Janša, vendar se je tudi on umaknil. Ostanek SDZ se je takrat preimenoval v SDZ - Narodni demokrati, ki jih je sprva vodil Rajko Pirnat, vendar je šlo s stranko vidno navzdol in je naposled propadla.

    Janez Janša je prestopil k SDSS - Socialno demokratski stranki Slovenije Jožeta Pučnika in tam nadaljeval svojo politično kariero. Igor Bavčar in Dimitrij Rupel sta svojo Demokratsko stranko leta 1994 na tako imenovanem blejskem kongresu združila z LDS (Liberalno demokratsko stranko), Socialistično stranko Slovenije (naslednico SZDL iz komunističnega obdobja) in Zelenimi - ekološko socialno stranko, v novo stranko LDS - Liberalna demokracija Slovenije, katero je prevzel Janez Drnovšek.

    Če želimo razumeti dogajanja v naši državi v poznejšem obdobju, moramo ravnanje vodilnih politikov SDZ jeseni leta 1991 imeti nenehno pred očmi. Prestopi iz stranke v stranko in nespoštovanje lastnega programa, s katerim je stranka nastopala na volitvah, so postali stalnica političnega delovanja ambicioznih, pogosto narcisoidno zagledanih politikantov. Takšno ravnanje in nekaznovanje tega početja s strani volivcev je postalo celo vzor poznejšim mlajšim politikantom. Tako je na primer Dimitrij Rupel brez najmanjšega moralnega zadržka prestopal iz stranke v stranko, seveda v tisto, ki je bila na oblasti (SDZ - LDS - SDS).

    Po smrti dr. Jožeta Pučnika je Janez Janša pomagal uničiti pravo socialno demokracijo v Sloveniji. S preimenovanjem SDSS - Socialdemokratske stranke Slovenije leta 2003 v SDS - Slovenska demokratska stranka, je Janša dejansko odprl prostor "prenovljenim" bivšim komunistom - Stranki demokratične prenove, katere naslednica je današnja Socialna demokracija (SD) Boruta Pahorja. Politično gledano takšno njegovo ravnanje zbuja začudenje, dejansko pa je, če ga pogledamo skozi očala načrtovane manipulacije, povsem logično. SDSS se je namreč morala premakniti proti "desnici", sicer bi le-ta bila preslabotna, na "levici" pa bi bilo preveč prerivanja. Zapolniti je bilo treba praznino na "desnici", da se ne bi morda pojavila kakšna nova opcija, ki ne bi bila pod nadzorom in sprostiti prostor prenovljenim komunistom.

    To bi seveda najmanj pričakovali prav od Janeza Janše, ki naj bi okrog sebe združeval prave protikomuniste. Janševo ravnanje v tem konkretnem primeru pa pokaže, da je povsem vseeno, kdo je v kateri stranki, ker je delitev zgolj umetna. V nasprotnem primeru bi namreč Janša že leta 1991 lahko prevzel takratno SDZ (Slovenska demokratična zveza), ki je imela pravzaprav enako ime kot današnja SDS (Slovenska demokratska stranka), le zvezo je zamenjala stranka. In pa seveda - Janša je vmes uničil resnično socialno demokracijo ter - kot sem že zapisal - to vlogo podaril prenovljenim komunistom Boruta Pahorja. Da je res tako, je Ivan Janša pokazal tudi ob primeru Dimitrija Rupla, ki ga je v svoji vladi postavil na položaj ministra za zunanje zadeve, čeprav je bil v predhodnem mandatu Rupel član LDS. V normalnem večstrankarskem sistemu je nekaj takšnega povsem nepojmljivo in nemogoče.

    Igor Bavčar je svoje ambicije uresničil tako, da je iz "politike" prestopil v gospodarstvo in rezultat zadovoljevanja njegovih egoističnih inspiracij je propad Istrabenza, kateremu smo bili priča. Seveda je pri graditvi svojega imperija Bavčar izkoristil vse svoje politične zveze v vladah, ki so bile medtem na oblasti, tako LDS-ovi, kot SDS-sovi. Janša je svojega nekdanjega strankarskega kolega Dimitrija Rupla po prenehanju LDS-ove oblasti brez zadržkov vzel v SDS-ovo vlado. Do Igorja Bavčarja se prav tako ni vedel nič drugače kot prijateljsko, čeprav je že v času Janševe vlade postajalo jasno, kaj se bo zgodilo z Istrabenzom, če bo Bavčar še naprej po njem lomastil kot slon v trgovini s porcelanom.

    Ravnanja vodilnih politikov SDZ, ki si v glavnem tudi prilaščajo zasluge za slovensko osamosvojitev leta 1991, so me na kongresu istega leta zelo razočarala. A takrat še nisem slutil, kaj vse se skriva v ozadju, niti kakšne igrice so se nekdanji tovariši, sedaj pa gospodje, takrat z nami šli. Precej pozneje, še celo po letu 1994, ko sta Rupel in Bavčar že drugič prestopila v LDS, sem izvedel, da je bil npr. Igor Bavčar stalni sodelavec SDV (beri UDBA).

    /…/
    Mene je pot vodila drugam, tja kamor je bilo takrat glede na ime najbolj logično. V SNS - Slovensko nacionalno stranko. Ta stranka leta 1991 in v začetku leta 1992 še ni bila prepoznavna. Njenega formalnega ustanovitelja Zmaga Jelinčiča sem spoznal v začetku leta 1991 pred vojno za osamosvojitev in sicer v družbi častnika slovenske vojaške varnostno obveščevalne službe Ivana Borštnerja. To mi je zadoščalo, da sem mu verjel. K stranki sem pristopil z dušo in telesom in še isto letu pomagal Zmagu ustanoviti odbor SNS v Mariboru. Tedaj se mi seveda ni niti sanjalo, kaj me kmalu čaka. Prav tako se mi ni niti sanjalo, da je bil Zmago Jelinčič dolgoletni registrirani sodelavec UDBE, za katero je delal že njegov oče Rado. Šele nekaj let pozneje so prišle na dan informacije o "Padalcu" (ena izmed njegovih šifer v dosjeju UDBE) in njegovi dejavnosti v jugoslovanski tajni službi. Komaj konec leta 2007 pa sem imel možnost prebrati zanimive informacije v zvezi z Jelinčičevim delovanjem in poslanstvom. Pri tem sem, kot boste lahko videli, tudi sam imel določeno vlogo, ki pa je takrat nisem niti slutil.

    Jelinčičeva vloga in ustanovitev SNS je bila že od samega začetka leta 1991 v resnici protislovenska. Gre za enako prevaro, kakršna je med drugo svetovno vojno komunistom omogočila revolucijo namesto osvobodilnega boja. SNS je bila že v prvih člankih predstavljena kot stranka, katera naj bi predstavljala središče boja Slovencev proti Neslovencem. Res je šlo za ceneno demagogijo, katere namen pa je bil prav nasproten, kot je bilo videti na prvi pogled.

    Popularnost so Jelinčiču zagotovili tudi podpisniki pisma (v glavnem gre za ljudi, ki pripadajo komunistični kontinuiteti), ki so se odločili za "javni poziv", v katerem SNS obtožujejo, da deluje protiustavno. Zanimivo je, da so se podpisniki odločili za javni poziv za prepoved delovanja stranke, niso pa vložili kazenske ovadbe zoper odgovornega, kar bi bilo edino logično. Toda s tem bi pravzaprav onemogočili obstoj SNS, kar pa ni bil njihov pravi namen. Jelinčiča in SNS so namreč nujno potrebovali zato, da so lahko ostali na oblasti reformirani komunisti. Zato le "javni poziv", namesto kazenske ovadbe in reklama, namesto prepovedi.

    Na drugi strani so s takšnim pisanjem samo podžigali in homogenizirali tiste, ki so verjeli v potrebo po obstoju stranke, katera se bo zavzemala za pravice slovenskega naroda in "malih ljudi". V sosednji Hrvaški je takrat divjala vojna in marsikdo na Slovenskem je bil zato bolj nacionalno občutljiv. Prav tako je bila med ljudmi prisotna bojazen, da se ob morebitni zmagi Srbov vojna vihra ponovno zgrne tudi na Slovenijo.

    V volilnem letu 1992 so bili vsi Jelinčičevi ekscesi medijsko odlično pokriti. Brez takšnega medijskega spremljanja Jelinčič nikoli ne bi toliko zaslovel, da bi ga izvolili v slovenski parlament. S polno odgovornostjo trdim, da so mediji tako pisali samo v primerih, kadar so imeli za to posebno odobritev oziroma dovoljenje. Podobni članki kot v Večeru, so bili objavljeni tudi v Delu in Dnevniku, še zlasti pa se je z Jelinčičem ukvarjala Mladina. Posebej si je treba zapomniti Jelinčičevo kritiko Janeza Drnovška, katerega je nekaj mesecev kasneje sam odločilno podprl in mu s tem dobesedno omogočil dvanajstletno vladavino. Na ta način je Jelinčič vselej izigral svoje volivce! Od njegovih gromoglasnih besed ni ostalo nič! Njegova dejanja so bila povsem nasprotna ...

    Dokaz, da so za vsem skupaj stale obveščevalne službe (UDBA, KOS) in politični režiserji, je razviden iz pisanja slovenskih časnikov v takratnem obdobju. Članki so pravzaprav pri vseh časnikih, ki so takrat izhajali enaki ali izredno podobni. Jasno je, da vse skupaj ni zraslo samo na zelniku podpisanih novinarjev. Zamolčano je bilo najvažnejše - to, da je bil Jelinčič registriran sodelavec UDBE in pa dejstvo, da je bil že pravnomočno obsojen na 5 let in 6 mesecev strogega zapora zaradi kraje treh dragocenih pištol in pribora iz 16. stoletja iz Narodnega muzeja v Ljubljani. Nemogoče je, da prav noben od novinarjev, ki so leta 1992 pisali o Jelinčiču, ne bi tega vedel. Prav tako je nemogoče, da nobeden izmed Jelinčičevih "političnih nasprotnikov" v drugih strankah tega ne bi vedel in takrat to izkoristil v svoj prid!

    /…/
    Naslednji dan, v petek 20. svečana 2009, je v hotelu Betnava v Mariboru prišlo do sestanka sveta SSN in predsednika vlade RS Boruta Pahorja. Na seji sveta sem bil navzoč tudi sam, prišel pa sem tja naravnost iz zapora. Kot zanimivost naj povem, da me je uslužbenec varnostne službe predsednika vlade pred začetkom sestanka spraševal, kam bomo posedli Pahorja. Šlo mi je na smeh, saj sem se spomnil pisanj medijev, ki so se leto poprej spraševali o varnosti predsednika države Türka, ko sem v Ljubljani neovirano pristopil do njega in mu izročil pobudo Hervardov. Takrat so se spraševali, kako je mogoče, da sem se lahko približal predsedniku, čeprav sem bil pravnomočno obsojen za poskus umora, sedaj pa je varnostna služba predsednika vlade tega istega obsojenca in v tistem trenutku celo kaznjenca oziroma zapornika spraševala, kje bo na sestanku sedel predsednik Vlade RS. Tokrat nisem jaz prišel k predsedniku vlade, temveč je pravzaprav on prišel k meni in vsem nam.

    Na sestanku smo Pahorju predstavili naše poglede na trenutno stanje v naši državi in vzroke, ki so nas privedli do vložitve pobude za referendum o vstopu Republike Hrvaške v NATO. Naše stališče je bilo, da je sosednja država okupirala več kot 1000 hektarjev nesporno slovenskega ozemlja ter pomembni del slovenskega morja, zato Republika Slovenija ne more in ne sme dovoliti, da okupatorska država stopi v vojaško zavezništvo z nami, preden se sporna vprašanja ne razrešijo.

    Borut Pahor je v svojem govoru besedičil o mednarodnih interesih Slovenije in o vlogi ter interesih ZDA pri tem. Prosil nas je, da umaknemo referendumsko pobudo, in obljubljal, da bomo Republiko Hrvaško blokirali kasneje pri njenem vstopu v Evropsko unijo. Še enkrat smo mu odgovorili, da po našem prepričanju sodelovanje z okupatorjem ni dopustno in da je treba izkoristiti naš strateški položaj ter Hrvate na miren način prisiliti k umiku z zasedenega slovenskega ozemlja in morja. Pri tem smo mu ponudili vso pomoč. Seveda skupnega jezika nismo našli, kasneje pa se je jasno pokazalo, da nam je Borut Pahor na sestanku lagal, saj pri vstopu Hrvaške v EU v resnici ni blokiral Hrvaške, kot nam je na sestanku obljubljal - dokler se ne bodo razrešila mejna vprašanja.

    Ko je bilo besedilo te knjige že v lektoriranju so bile v slovenskih medijih objavljene ameriške depeše z WikiLeaks, ki so v najtesnejši zvezi z dogajanjem, ki ga opisujem, zato jih v nadaljevanju prilagam v celoti:

    "WikiLeaks: "Slovenija bo občutila gnev Washingtona"
    ZDA so si močno prizadevale za vstop Hrvaške v evroatlantske integracije
    8. september 2011 ob 10:37
    Ljubljana - MMC RTV SLO


    Hillary Clinton je leta 2009 opozorila Boruta Pahorja, da bo občutil "gnev iz Washingtona", če bo Slovenija še naprej onemogočala pogajanja Hrvaške z Evropsko unijo, razkrivajo depeše.

    Ameriški veleposlaništvi v Ljubljani in Zagrebu sta redno prejemali navodila ameriške državne sekretarke glede pritiskov na slovensko in hrvaško vlado, da se ukine slovenska blokada hrvaških pristopnih pogajanj z EU-jem, piše Večernji list. Američani so se najprej vključili v težave slovensko-hrvaških odnosov, ko so si prizadevali, da bi Hrvaška še pravočasno vstopila v zvezo Nato.

    V depeši, ki je bila iz Washingtona poslana 5. marca leta 2009, piše, da je treba Sloveniji prenesti sporočilo in opozorilo, da jo čaka velika mednarodna sramota, če Hrvaška v severnoatlantsko zavezništvo ne bo sprejeta na aprilskem vrhu. V depeši Clintonova in njeni sodelavci natančno opredelijo, kaj mora storiti slovenski premier Borut Pahor.

    Pahorju naročajo, naj vpliva na slovenske nacionaliste, ki so zbirali podpise za referendum o hrvaškem vstopu v Nato, da omilijo svoja stališča. "Od vas pričakujemo, da razmislite o zakonitih možnostih za skrajšanje procesa referenduma, vključno s tem, da zahtevate njegov umik," piše v depeši.

    "Slovenska vlada nas prepričuje, da razume resnost položaja, vendar ne moremo dopustiti sramote, da en zaveznik ne ratificira pristopa Hrvaške," piše v depeši, ki je podpisana s Clinton.

    Vstop Hrvaške pomemben za ZDA
    V depeši aprila 2009, ki je namenjena samo ameriškemu veleposlaništvu v Ljubljani, piše, da mora Slovenija nehati povezovati pristopne pogovore z vprašanjem meje s Hrvaško. Za ZDA je vstop Hrvaške v evroatlantske integracije pomemben, ker so te primarni motor reform, demokracije in mednarodnega sodelovanja na Zahodnem Balkanu, še piše v depeši.

    Oktobra istega leta je Washington prek depeše opozoril Pahorja, naj nikakor ne razmišlja o ponovni blokadi hrvaških pogajanj z EU-jem, saj bo drugače občutil "gnev iz Washingtona".

    Slovenski premier Borut Pahor omenjenih depeš ni želel komentirati."

    Depeše dokazujejo, da smo imeli Hervardi povsem prav, ko smo pisali o veliki prevari in protislovenski zaroti glede vprašanja rešitve slovensko-hrvaške meje, o čem več pišem v nadaljevanju. Vsekakor je Borut Pahor dosledno upošteval "navodila" ZDA ter sledil njihovim interesom, namesto da bi varoval interese Republike Slovenije in slovenskega naroda. In to kljub temu, da je kot predsednik vlade javno prisegel to drugo.

    /…/

    Predsednik Vlade RS Borut Pahor takrat še ni imel tako nizke politične podpore med državljani, kot jo ima danes. Žal sem prepričan, da danes njegovo prepričevanje glede reševanja mejnega vprašanja s Hrvaško ne bi več imelo takšne podpore, kot jo je s pomočjo manipulativnih medijev lahko dosegel leta 2010. Vsekakor je naš članek v nadaljevanju lep primer ocene Boruta Pahorja in njegovega političnega delovanja. Depeše s spletnega mesta WikiLeaks o katerih sem pisal zgoraj zgolj še dodatno dokazujejo upravičenost tega kar smo hervardi objavili leta 2009.

    Predsednik Vlade RS Borut Pahor je glavni akter v veliki prevari državljanov Republike Slovenije

    Podpis arbitražnega sporazuma, ki predstavlja prioriteto predsedniku Vlade RS Borutu Pahorju, po lastnih besedah pa neuspeh celo povezuje s koncem svoje politične kariere, pomeni, da bo Republika Hrvaška najprej postala polnopravna članica EU, šele potem pa se bodo začele izvajati aktivnosti v skladu z Arbitražnim sporazumom! Borut Pahor je očitno trdno odločen prevarati državljane Republike Slovenije, zlorabiti svoj položaj in delovati v nasprotju z Ustavo RS ter Zakoni, ki veljajo za vse!

    V članku na naši spletni strani z naslovom Osel gre samo enkrat na led, objavljenim dne 23. kimavca 2009, smo zapisali, da je šlo pri objavi novice o "velikem napredku v reševanju medsosedskega spora in o slovenski deblokadi Republike Hrvaške", ki sta jo v petek 11. 09. 2009 sporočila predsednika vlad Republike Slovenije in Republike Hrvaške, šele za prvi vrhunec nesramnega protislovenskega projekta. Z gotovostjo smo zatrdili tudi, da bodo temu sledili naslednji, še grši, z daljnosežnimi negativnimi posledicami. Naše napovedi se žal uresničujejo!

    Predsednik Vlade RS Borut Pahor je lani namenoma blokiral Republiko Hrvaško po tajnem dogovoru s predstavniki EU, ZDA in same Republike Hrvaške. Vse naštete vpletene strani so skupaj izdelale strategijo, katere poglavitna cilja sta vstop RH v NATO ter pridružitev RH Evropski uniji. Oba cilja imata v omenjeni strategiji absolutno prioriteto, medtem ko predstavlja reševanje mejnih vprašanj med RS in RH zgolj obrobni problem.

    Vsem štirim vpletenim stranem je bilo popolnoma jasno, da bo cilja težko doseči zaradi tega, ker je v Sloveniji javno mnenje izrazito nenaklonjeno zlasti vstopu RH v EU, preden se dokončno razreši mejno vprašanje. Zato so pristopile k izvajanju tajne strategije, ki se pred našimi očmi odvija od jeseni leta 2008, ne da bi se državljani tega sploh zavedali. Prvi korak v tej strategiji je bila slovenska blokada RH glede nekaterih poglavij pridružitvenega sporazuma z EU. Blokada je bila zgolj manever, s katerim so premiera Pahorja skušali prikazati kot odločnega zagovornika interesov Republike Slovenije. Kasneje smo se lahko prepričali, da Pahor z blokado sploh ni mislil resno in je to "izjemno pomembno strateško orožje Slovenije povsem nepotrebno izstrelil v prazno".

    Čas slovenske blokade RH pri pristopanju v EU je bil izkoriščen za vstop RH v NATO. RS je meseca svečana (februarja) 2009 ratificirala sporazum o pristopanju Republike Hrvaške k severnoatlantski pogodbi in tako je bil dosežen prvi cilj strategije. Slovenske parlamentarne stranke niso storile ničesar, da bi preprečile vstop države, ki je po letu 1992 nesporno okupirala pomembne dele slovenskega ozemlja in morja, v zavezniško vojaško zvezo. Borut Pahor je vehementno razlagal, da bomo RH blokirali pri njenem vstopu v EU, če bo potrebno, medtem ko naj bi bil njen vstop v NATO v slovenskem interesu. Dejansko se je položaj Hrvaške nasproti Sloveniji z vstopom v NATO pomembno okrepil, kar že samo po sebi postavlja Pahorja v čudno luč.

    Danes nam je povsem jasno, da bo pomenila najverjetnejša slovenska ratifikacija arbitražnega sporazuma enako kot podpis kapitulacije. Takšno početje je povsem nepotrebno in nerazumljivo, vsekakor pa v popolnem nasprotju z življenjskimi interesi Republike Slovenije. Podpis arbitražnega sporazuma dejansko pomeni, da bo Republika Hrvaška najprej postala polnopravna članica EU, šele potem pa se bodo začele izvajati aktivnosti v skladu a Arbitražnim sporazumom. Popolna prevara torej!

    3. točka 11. člena arbitražnega sporazuma namreč pravi: " Vsi procesni roki navedeni v tem sporazumu se pričnejo uporabljati od dne, ko bo Hrvaška podpisala pogodbo o pridružitvi EU." (izvirno angleško besedilo se glasi: "ARBITRATION AGREEMENT between the Government of the Republic of Croatia and the Government of the Republic of Slovenia, Article 11 (3) All procedural timelines expressed in this Agreement shall start to apply from the date of the signature of Croatia's EU Accession Treaty.")

    S podpisom in ratifikacijo arbitražnega sporazuma bo tako uresničena še druga točka tajne strategije zgoraj imenovanih štirih političnih elit. Republika Slovenija bo tako "razorožena", odločanje o nesporno slovenskem ozemlju, okupiranem s strani RH po letu 1992, pa bo prepuščeno mednarodnim arbitrom, kar je nedvomno v nasprotju z ustavo Republike Slovenije!

    Ne pozabimo! Nameravajo podpisati takšen arbitražni sporazum, po katerem bodo tujci odločali izključno o ozemlju in morju, ki je bilo ob osamosvojitvi Republike Slovenije dne 25. 06. 1991 pod nesporno slovensko jurisdikcijo in nadzorom!

    Pahor namerava to storiti ne glede na to, da je Državni zbor RS meseca svečana (februarja) letos sprejel sklep, v katerem je zapisano: "Republika Slovenija zaradi zaščite slovenskih interesov ob pristopanju Republike Hrvaške k severnoatlantski pogodbi opozarja, da zavrača poskuse kršitve ozemeljske celovitosti Republike Slovenije ter spreminjanje stanja na kopnem in na morju na dan 25. 06. 1991, ko so slovenski organi izvajali pristojnosti, med drugim tudi v zaselkih na levem bregu Dragonje, na ozemljih na levem bregu Mure pri Hotizi ter ko je Republika Slovenija imela teritorialni stik z odprtim morjem in je izvajala jurisdikcijo nad celotnim Piranskim zalivom."

    Arbitražni sporazum bo glede na člen 10., ki govori o statusu quo, celo zamrznil trenutno obstoječe stanje, kar je v popolnem nasprotju z zgoraj navedenim sklepom Državnega zbora RS, saj bi bilo potrebno najprej vzpostaviti dejansko stanje leta iz leta 1991, potem pa se pogajati o zahtevah ene in druge strani. Jasno je torej, da bo Slovenija že v naprej v neenakopravnem položaju, kar bo s podpisom arbitražnega sporazuma povzročil sam Borut Pahor.

    Arbitraža bo tako odločala samo in natančno o slovenskih ozemljih in morju, ne pa tudi o tistem ozemlju, ki bi po zgodovinskem pravu moralo pripasti Republiki Sloveniji, saj so ga slovenske kronovine v sestavu A-O prinesle najprej v državo, nato v kraljevino SHS, kasneje pa v Jugoslavijo! In ker gre pri vsaki arbitraži za neke vrste kompromis, to pomeni, da bo prišlo do delitve nespornega slovenskega ozemlja na del, ki bo pripadel Hrvaški in na del, ki bo ostal Sloveniji, kar je nesprejemljivo. Takšen sporazum je protiustaven (4. člen Ustave RS - Slovenija je ozemeljsko enotna in nedeljiva država.) in nezakonit.

    Predsednika Vlade Republike Slovenije Boruta Pahorja bomo zato takoj po morebitnem podpisu arbitražnega sporazuma ovadili državnemu tožilstvu - skupini državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala - zaradi suma storitve kaznivega dejanja napada na neodvisnost države po členu 350 KZ RS (Državljan Republike Slovenije, ki poskuša spraviti Republiko Slovenijo v podrejenost ali odvisnost nasproti drugi državi, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.), suma storitve kaznivega dejanja napada na ozemeljsko celovitost po členu 349 KZ RS (Kdor poskuša s silo ali grožnjo, da bo uporabil silo, odcepiti del ozemlja Republike Slovenije ali del tega ozemlja pripojiti drugi državi, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.), v zvezi s sumom storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po členu 257 KZ RS ((1) Uradna oseba ali javni uslužbenec, ki zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobila kakšno nepremoženjsko korist ali da bi komu prizadejala škodo, izrabi svoj uradni položaj ali prestopi meje uradnih pravic ali ne opravi uradne dolžnosti, se kaznuje z zaporom do enega leta.
    (2) če storilec z dejanjem iz prejšnjega odstavka povzroči večjo škodo ali huje prekrši pravice drugega, se kaznuje z zaporom do treh let.).

    Edina rešitev, da po izdaji najvišjega slovenskega državnega vrha ohranimo celovitost in nedotakljivost Republike Slovenije, bo tako institut ljudskega referenduma. Zveza DD Hervardi bo pri tem aktivno sodelovala in bo nudila pomoč ter podprla vse, ki bodo arbitražnemu sporazumu nasprotovali. Neizbežni referendum bo tudi enkratna priložnost za ozaveščanje slovenske javnosti v zvezi z obravnavano tematiko, kar je konec koncev vendarle svetla točka na koncu tunela.

    Borut Pahor je potem v svojo politično manipulacijo vpletel še Ustavno sodišče RS, da bi imel pravno pokritje svojega očitno izdajalskega delovanja. Seveda je Ustavno sodišče po teatralnih zasedanjih naposled podprlo Pahorja in njegovo Vlado pri vsem, kar je počela. To početje jasno kaže na popolnoma nesprejemljivo delovanje slovenskega pravosodja, kakor tudi na nesprejemljivo delovanje slovenske izvršilne oblasti (Vlade), ki po določilih Ustave nikakor ne bi smela delati v škodo Republike Slovenije. Hervardi smo zato znova pozvali državljane naše države, naj se udeležijo vsakega referenduma o arbitražnem sporazumu in naj glasujejo proti.



    Politični sistem v Republiki Sloveniji (odlomek)

    Na deklarativni ravni bi naj bili Slovenci samostojni, prav tako pa bi naj živeli tudi v demokraciji. A stvarnost je od te deklarativne ravni oddaljena svetlobna leta. Poglejmo torej najprej deklarativni status naše države.

    Iz Preambule Ustave Republike Slovenije izhaja, da je naša današnja država Republika Slovenija nastala na podlagi "temeljne in trajne pravice slovenskega naroda do samoodločbe, in iz zgodovinskega dejstva, da smo Slovenci v več stoletnem boju za narodno osvoboditev izoblikovali svojo narodno samobitnost in uveljavili svojo državnost".

    Brez neizpodbitnega dejstva o obstoju slovenskega naroda torej ne bi bilo niti današnje države Republike Slovenije.

    Posebej pomemben je tudi 3. člen Ustave RS, ki se glasi:
    "Slovenija je država vseh svojih državljank in državljanov, ki temelji na trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe.
    V Sloveniji ima oblast ljudstvo. Državljanke in državljani jo izvršujejo neposredno in z volitvami, po načelu delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno."


    Kljub temu, da je Slovenija država vseh državljanov in državljank, pa abstraktni državljani in državljanke oziroma abstraktni posamezniki vendarle ne predstavljajo njenega temelja. Temelj bi morala po Ustavi predstavljati skupnost državljanov in državljank in to ne kakršnakoli skupnost, temveč natančno določena in imenovana skupnost - slovenski narod, ki ima trajno in neodtujljivo pravico do samoodločbe!

    Iz Ustave RS tako izhaja, da smo vsi posamezniki, državljani in državljanke sicer enakopravni. Kot posamezniki naj bi bili pred zakonom torej enaki. Toda to v enaki meri več ne velja za skupnosti, saj je skupnost pripadnikov slovenskega naroda nedvomno ustavno privilegirana nasproti drugim narodnim skupnostim, ki imajo seveda svoje lastne države, v katerih imajo podoben privilegiran status. Pri tem ne mislim na avtohtoni manjšini italijanske in madžarske narodne skupnosti, ki sta po ustavi RS prav tako posebej zavarovani oziroma prav tako privilegirani.

    Na temelju pravkar opisanega pravno teoretičnega stanja bi bilo normalno, da bi država Slovenija skrbela za razvoj in varnost skupnosti, kolektiva, ki predstavlja njen temelj - torej za razvoj in varnost slovenskega naroda. V nasprotnem primeru lahko sicer pride do razpada Republike Slovenije, saj vsi poznamo pregovor, da se hiša zruši oziroma ne more biti trdna, če nima zdravih temeljev. Republika Slovenija torej mora skrbeti za svoje temelje - za zdrav, močan in razvit slovenski narod. Če pa tega temeljnega poslanstva država slovenskega naroda ne opravlja ali ni sposobna opravljati, se povsem legitimno postavlja najprej vprašanje o tem ali je takšno stanje ustavno, zatem pa tudi kakšen smisel sploh ima država, ki tega ne zmore zagotavljati? Zakaj postavljam ta vprašanja? Preprosto zato, ker sem mnenja, da Republika Slovenija ne zagotavlja pogojev in ne izvaja dolžnosti, ki ji jih nalaga ustava.

    Današnje družbeno stanje v Republiki Slovenije je žal nevzdržno in katastrofalno. Po dvajsetih letih lahko rečem, da nismo niti samostojni (zagotovo ne vsaj od našega vstopa v EU in v NATO), niti ne živimo v ljudovladi. Oboje je zgolj zapisano na papirju. Samostojnost in ljudovlada. V Sloveniji ima oblast ljudstvo - se vam zdi, da je to res?



    Knjigo lahko naročite tukaj.






    Pregovor dneva
    Kdor po tujem hlepi, svoje izgubi.
    več pregovorov


    Dogodki:
    1815 na ljubljanskem liceju ustanovljena stolica za slovenski jezik
    1423 Ernest Železni se odpove fevdalnemu gospostvu nad delom posestev Celjskih grofov
    Rojstva:
    1842 Ernestina Jelovšek, Prešernova hči, biografinja († 1917)
    Smrti:
    1970 Stane Sever, slovenski gledališki, filmski igralec (* 1914)


    Poslušaj pesmi na Myspace
    www.myspace.com/hervardi

    YouTube:Zvezna
    YouTube:Domu
    več posnetkov na Youtube



    Spremljaj novice s pomočjo RSS
    www.hervardi.com/vote/rss.xml
    Prijavi se na e-mail novice

    Preglej zadnje novice








    Preizkusi svoje znanje z reševanjem kviza
    Odpri stran s kvizom




    Spletna lestvica malo drugače : si386.com