O društvih

  • Kdo smo
  • Dejavnost in stiki
  • Himna in prapor
  • Kaj je domoljubje
  • Športne aktivnosti
  • Prodaja izdelkov


  • mikice, majice, zastave, kape panter

    V žarišču

  • Novice
  • Referendum 2008
  • Kolumne
  • Nedopustno v Sloveniji
  • Meja s Hrvaško
  • Vaši odzivi
  • V medijih
  • Prenesi si
  • Glasbene lestvice


  • O Slovencih

  • Zgodovina
  • Simboli
  • Zdravica ali Zdravljica?
  • Pesmi
  • Slovenski jezik
  • Osebna imena
  • Slovenski pregovori
  • Slovenski meseci
  • Narodne noše
  • Plesno izročilo na Slovenskem
  • Slovenski prazniki
  • Samostani na Slovenskem
  • Mitologija
  • Heroji in bitke
  • Znamenite osebnosti
  • Avtohtone vrste
  • Zemljevidi
  • Slovenci v zamejstvu in po svetu


  • O Republiki Sloveniji

  • Zgodovinsko ime Slovenija
  • Ustava RS
  • Statistični podatki
  • Uradni simboli
  • Slovenski tolar/evro
  • Regije v Republiki Sloveniji
  • GEOSS
  • Zemljevidi Slovenije
  • Ali ste vedeli?


  • Razno

  • Leksikon
  • Literatura
  • Povezave


  • Literatura


    Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo!


    Ali ste vedeli...?
    da je slovenski ekstremni kolesar Marko Baloh v Kimavca 2002 postavil svetovni rekord v 12-urnem kronometru? V 12 urah je prevozil kar 452,73 km, kar pomeni, da je prevozil povprečno več kot 35 km na uro! S tem dosežkom se je uvrstil tudi v Guinnessovo knjigo rekordov.

    PREDSTAVITEV KNJIGE
    Peter Amalietti
    KO LAŽ POSTANE RESNICA, Pogovori o preteklosti Slovencev
    Založba Amalietti & Amalietti, Ljubljana 2011





    Avtor knjige Peter Amalietti je o njej zapisal:
    »Temeljno izhodišče vseh pogovorov je skupno prav vsem sodelujočim pri nastanku te knjige in se glasi:
    Slovenci smo v svoji domovini staroselci in se nismo sem preselili šele v 6. ali 7. stoletju, kot trdijo vsi uradni zgodovinarji. Vsi moji sogovorniki z mano vred skupaj in vsak zase poskušamo odkriti, raziskati in razkriti resnico o naši slavni preteklosti, o kateri sicer govorijo prav vsi velikani slovenske besede in misli (od Adama Bohoriča naprej) do nesrečnega 20. stoletja, ko je laž o naši preteklosti postala resnica.«

    V knjigi so objavljeni zanimivi in obsežni pogovori s Tinetom Stiplovškom, Jožkom Šavlijem, Bodijem Meškom, Leopoldom Verbovškom, Andrejem Šiškom, Radivojem Humarjem, Janezom Premkom, Ericom Tomasom de Saint-Maurom, Marjeto Manfreda in Darkom Vrečkom, Borisom Ralijanom, Ivom Petkovškom, patrom Ivanom Tomažičem, Dimitrijem Kebetom, Dušo Krnel Umek in Pavlom Tulajevim. Našteti sogovorniki v knjigi predstavljajo svoja spoznanja o zgodovini Slovencev, ki jih utemeljujejo s pomočjo različnih znanstvenih ved – zgodovine, jezikoslovja, zemljepisa, arheologije, toponomastike, etnologije, antropologije in genetike. Dva izmed sodelujočih, Boris Ralijan in Jožko Šavli sta med nastajanjem knjige žal preminula, slednji tik preden je knjiga zagledala luč sveta.


    V naši spletni predstavitvi knjige objavljamo Uvod Petra Amaliettija ter pogovora z Jožkom Šavlijem in Andrejem Šiškom.



  • UVOD
  • POGOVOR Z JOŽKOM ŠAVLIJEM
  • POGOVOR Z ANDREJEM ŠIŠKOM




  • UVOD



    Resnico varujejo bataljoni laži. Stalin



    Zbrane pogovore sem posnel med junijem in novembrom letos. V skrajšani obliki so vsi izšli pri reviji Misteriji in naleteli na velik odziv in zanimanje med njenimi bralci. Najbrž sploh ni naključje, da so izšli v reviji z imenom Misteriji, saj je tudi zgodovina našega ljubega slovenskega naroda en sam velik misterij, ki kar kliče k svojem razkritju.

    Dandanes, ko živimo v informacijski dobi, se je pretočnost znanja toliko pospešila, da se nam zdaj pred očmi kažejo velikanske bele laži in praznine, načrtno narejene luknje v narodovem spominu. Naši uradni zgodovinarji so namreč vsi že okrog leta 1922 zboleli za kronično izgubo narodnega spomina, njihova splošna pozaba naše slavne preteklosti pa je preko izobraževalnih ustanov povsem prežela vse vsaj osnovnošolsko izobražene Slovence in Slovenke, da o drugih niti ne govorimo. Vse skupaj je šlo tako daleč, da preteklost, pa čeprav je to preteklost lastnega naroda, torej naših neposrednih prednikov, dandanes nikogar več ne zanima. Kar je bilo, je bilo, si mislijo in gledajo raje v prihodnost, večina pa tako ali tako modro poskuša uživati v sedanjosti, ko pred prižganim televizorjem s polnimi usti čipsa svoj čas tratijo za tuje tragedije v televizijskih nadaljevankah, da se jim nikoli ni treba soočiti s tragedijo svojih lastnih življenj in tragedijo svojega naroda, ki je dandanes podoben človeku, ki je pozabil vse o svojih prednikih in o svoji mladosti, spomni se samo tistega, kar so mu povedali v šoli, pa čeprav je bilo vse napačno.

    V življenju je marsikdaj tako, da se nenadoma znajdemo sredi velikega dela, ki ga nismo niti načrtovali, a nas je kar samo poiskalo. Nikoli si nisem mislil, da bom kdaj prisiljen Slovencem odkrivati njihovo lastno zgodovino, vsaj dokler sem verjel našim uradnim zgodovinarjem. O mojem hudem razočaranju, ko sem odkril, da je vso zgodovinoslovje bolj oslovje kot pa zgodovina, podrobneje pišem v svoji Slačilnici zgodovine. Vsa uradna zgodovina stoji na trhlih in izmišljenih temeljih, veljavna zgodovina Slovencev pa pravzaprav nima drugih temeljev kot navadne izmišljije. Zadnjih dvajset let lahko vsi Slovenci opazujemo boj dveh uradnih zgodovinskih struj - leve in desne opcije - glede vprašanj iz zgodovine Slovencev v minulem stoletju. Marsikdaj so njihovi pogledi povsem diametralno nasprotni - eni za nekaj trdijo, da je črno, drugi pa, da je belo. Ta velika shizma med dvema strujama slovenske uradne zgodovine nam odlično zrcali vso arbitrarnost in subjektivnost, ki zaradi ideoloških razlogov obvladuje uradno zgodovino, to služabnico oblastnikov. A čeprav se glede 20. stoletja ti dve struji seveda ne moreta v ničemer strinjati, bodo vsi uradni zgodovinarji, ne glede na svojo siceršnjo ideološko ali strankarsko pripadnost, povsem enotno zanikali vsako drugačno tolmačenje naše preteklosti, pa čeprav morda celo pri sebi intimno vedo, da ne govorijo resnice, bodo še naprej gonili svoje o naši pozni poselitvi domovine, kar je sicer čisti ideološki konstrukt in velika laž, s katero nas pitajo že najmanj od leta 1922. Ko laž postane resnica, postane resnica laž. Na srečo ima vsaka laž kratke noge, tudi uradna zgodovina, ki že skoraj sto let hodi po tankem ledu neresnice.

    Najbrž so si ljudje izmislili stoletja, da lahko v novem stoletju pometejo laži prejšnjega stoletja pod preprogo. Novo stoletje torej tudi Slovencem prinaša nova znanja in novo vednost. Ker pa se je vse današnje začelo v preteklosti, se ta preteklost zdaj skriva v sedanjosti, obenem pa skupaj vplivata na prihodnje čase. Še več: Vse, kar je kdaj bilo, je vsebovano v tem trenutku, v tem zdaj, tega mi najbrž ne bo oporekal prav nihče. Če pa logično sklepam naprej, se v tem trenutku skriva tudi vsa prihodnost. Če torej naše razumevanje in poznavanje naše preteklosti zakrivajo zagrinjala uradne zgodovine, smo s tem prikrajšani tudi za polnost tega trenutka našega obstoja, obenem pa nam kratijo prihodnost, ki bi nam sicer glede na našo slavno, vendar pa nam povsem prikrito in zamolčano preteklost morala pripadati.

    Saj veste: narod, ki ne pozna svojih korenin, tudi prihodnosti ne bo poznal, ker bo prej izginil.

    No, dovolj je bilo filozofiranja, raje se bomo odpravili od besed k dejanjem in povprašali nekaj naših rojakov in rojakinj, kako sami gledajo na preteklost našega naroda in njegov izvor. Pogovore objavljam v enakem vrstnem redu, kot sem jih opravil in so izšli v Misterijih v posebni rubriki, ki se je začela s pogovorom Andreje Paljevec z mojo malenkostjo. Njej in glavnemu uredniku Jožetu Vetrovcu se še zlasti zahvaljujem, nič manj pa seveda vsem svojim prijaznim sogovornikom, ki so si vzeli čas tudi za to, da so prebrali in popravili svoja poglavja, preden sem jih dal v tisk.

    Temeljno izhodišče vseh pogovorov je skupno prav vsem sodelujočim pri nastanku te knjige in se glasi: Slovenci smo v svoji domovini staroselci in se nismo sem preselili šele v 6. ali 7. stoletju, kot trdijo vsi uradni zgodovinarji. Vsi moji sogovorniki z mano vred skupaj in vsak zase poskušamo odkriti, raziskati in razkriti resnico o naši slavni preteklosti, o kateri sicer govorijo prav vsi velikani slovenske besede in misli (od Valvazorja naprej) do nesrečnega 20. stoletja, ko je laž o naši preteklosti postala resnica.

    O slovenskih velikanih in njihovih pogledih na našo preteklost pišem v svoji naslednji knjigi iz te zbirke, ki ima naslov Kje so tiste stezice?

    Peter Amalietti

    V Ljubljani, 14. 12. 2010



    POGOVOR Z JOŽKOM ŠAVLIJEM



    Prvi Slovenec, ki je v minulem stoletju začel objavljati knjige o tako dolgo zatajevani, zamolčani in prikriti zgodovinski resnici o našem davnem poreklu, je bil Jožko Šavli, dr. gospodarskih in družbenih ved. Brez njegovih razkritij, predavanj, člankov in knjig najbrž danes Slovenci sploh ne bi poznali svojih lastnih starih svetih simbolov in resnice o naših prednikih. Vrnil nam je karantanski grb - Črnega panterja, nam spet približal vlogo in pomen Knežjega kamna in Vojvodskega stola. Šavlijevi pogledi našim prednikom pripisujejo odločilno vlogo na samem začetku evropske civilizacije v času žarnodobnih selitev, nato pa tudi v prvih in najstarejših evropskih (venetskih in etruščanskih kultur: Hallstatt, Este in Villanova). Po Šavliju naši predniki niso samo "iznašli" žarnega pokopa, torej upepeljevanja pokojnikov, temveč so iznašli tudi prvo hišo! Obenem njegovo zgodovinsko videnje presega samo Evropo, saj vplive venetske kulture odkriva in tudi dokaže celo v Indiji. Je prvi, ki je zgodovinsko in topografsko pojasnil, zakaj sta si sanskrt in slovenščina najbližja jezika, povezuje ju namreč venetščina. Šavli je avtor mnogih knjig, ki razgrinjajo povsem nove poglede na našo preteklost.



    Vi ste prižgali baklo zgodovinske resnice Slovencev.


    Človek prižge iskro, vendar pa je prižgati iskro umetnost. Najprej jo moraš imeti v sebi. To lahko stori vsak, ki sledi resnici. Iščemo resnico in tudi jaz jo iščem. Iščem jo, lahko zgrešim, popravim, in grem potem naprej. Žal nam dandanašnji tok povampirjenega mišljenja, ako gledate samo televizijo, temeljno resnico izkrivlja in je naravnost grozljiv. Tudi sam gledam televizijo, a se pri tem držim selekcije. Filtriram, kar je pomembno, kar pa ni, pozabim. Pred leti, ko sem končeval doktorski študij na Dunaju, sem se nameraval odseliti v Avstralijo, a me je, recimo božji prst, zadržal tukaj v Gorici. Imel sem veliko težav, da sem si uredil status. Nič nam ni prihranjeno. Čutil sem neko poslanstvo, ki sem ga poskušal izpolniti. Zakaj je bilo dano prav meni, ne vem. Rojen sem bil med drugo vojno, odraščal v letih pomanjkanja po vojni, ki so sledila po priljučitvi Primorske k Jugoslaviji.

    Naša hiša je imela izviren priimek Jermol. Hiša je bila od nekdaj zavedna. Stric Pepi Jermol je bil vnet protifašist, tigrovec pa komunist. Bil je tudi zaprt in mučen v tržaškem zaporu Coroneo. Priimek Šavli izvira od očeta, ki se je k hiši priženil. Izviren pomen priimka se nanaša na sonce in je dokaj star. V litvanščini je "šaule" sonce. Priimek pomeni očitno kmetijo na sončnem kraju.

    Tukaj pa že trčimo na predzgodovinsko kmečko kulturo, v kateri bi bilo treba še marsikaj odkriti. Odkriti predvsem to, da Slovenci z našo kmečko kulturo nismo nikakor bili večni hlapci, kot nam ideologi dopovedujejo, sklicujoč se navadno na Ivana Cankarja. Takšno hlapčevstvo, ki ima očitno že značaj neke uročenosti, naj bi trajalo vse od leta 820, ko so Franki porazili kneza Ljudevita v Slavoniji. Ker naj bi se njegovemu uporu pridružili tudi Karantanci, naj bi jim Franki vsled tega odstavili lastnega kneza in plemstvo. Toda zgodovinski viri tega nikjer ne omenjajo.

    Niti nemškutarsko usmerjena koroška zgodovinarka Claudia Fräß Ehrfeld tega ne navaja. V Ljubljani pa nam že od prve vojne dalje nenehno trobijo, da smo takrat izgubili svoje plemstvo in kneza in padli za tisoč let pod "nemški jarem", izpod katerega naj bi nas odrešila šele Jugoslavija leta 1918. Pri tem so po šolah predavatelji, ki so bili povezani z režimom, radi bobnali učencem: Hlapci, za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni ...

    Tudi šolarji bi ne smeli verjeti vsemu, kar jim vtepajo v glavo. Tudi fevdalni red, ki je postopoma nasledil karantansko Slavica lex, je imel svoje pravo. Mladim v tem pogledu radi navajajo ius primae noctis, očitno zaradi dražljivosti. Tako jim še bolj vcepijo v zavest: 'Glejte, kako so vas izkoriščali in spolno zlorabljali.' Koliko je bil ta pravica uveljavljena pri nas, ni znano. Na vsak način, v ozadju takih razlag ni iskanje zgodovinske stvarnosti. Iz nje lahko v resnici le povzamemo, da so bile plemenite družine pri nas izredno dostojne.

    Naš zadnji plemeniti velikaš je bil menda grof Celjski. V času protireformacije pa smo izgubili prav vse domače plemstvo, saj so se kot protestantje morali vsi preseliti v nemške dežele.

    V tistem času so Slovenijo morali zapustiti skoraj vsi slovenski plemiči. Nekatere plemenite družine, ki so bile katoliške, ali pa so se spet vrnile v katolištvo, so ostale. Nekateri njihovi pripadniki so bili naravnost fantastični ljudje. Znana je še zlasti rodbina dolenjskih grofov in knezov Turjaških. Nekoliko manj znana, vendar ne manj pomembna, je bila gorenjska rodbina Lamberg. Iz nje izhajata dva škofa v mestu Passau, oba kardinala ... Naše plemiške rodbine imajo navadno nemške priimke, ker so bili zapisani še preden je slovenščina postala pismen jezik. Nekatere imajo priimke od priženjenih očetov, npr. kranjski Valvasor, pa primorski Lanthieri, Coronini ... Zaradi teh priimkov nas prav po osnovnošolsko goljufajo, da smo imeli za vratom kar cela stoletja "Nemce". Tudi sam sem si v osnovni šoli predstavljal, da so Nemci vsi, ki imajo nemški priimek.

    Saj sem tudi jaz Amalietti, a sem Slovenec, ne pa Italijan. Kdaj ste prvič podvomili v šolsko zgodovino?

    V osnovni šoli. In zakaj sem podvomil? Zato, ker sem bil dosleden. Šolska razlaga je namreč bila takšna: 'Veste, Karantance so ogrožali Obri in ti so se morali obrniti po pomoč k Bavarcem. Bavarci so prišli pomagat pod pogojem, da naši predniki sprejmejo krščanstvo. Ko so Obre premagali, so k nam v deželo začeli prihajati nemški duhovniki.' V moji otroški glavi se je pojavilo vprašanje: Kakšni Nemci, če pa so bili še malo prej samo Bavarci?

    Saj takrat Nemcev sploh ni bilo in jih ni vse do 19. stoletja, kot tudi Italijanov ni bilo pred 19. stoletjem.

    Ja, res. In tako začnejo že leta 745 kar z Nemci. In v moji otroški glavi je bil tukaj nek vozel, in sam pri sebi sem rekel: "To ne drži!" Vse to mi je ostalo potem v spominu in postopoma so se nizale še druge šolske nedoslednosti. Poskušali so vcepljati v slovensko mišljenje kompleks manjvrednosti in še zlasti zanikanje obstoja slovenske zgodovinske države Karantanije, ki so jo preprosto ukinili z letom 820. Bistveno je bilo izrazoslovje.

    Netočne navedbe odkrijem že v zgodovinski knjigi: Milko Kos, Zgodovina Slovencev od naselitve do reformacije (Ljubljana 1933). Naselitev je seveda izmišljena, plod obvezne panslovanske in južnoslovanske ideologije. Navadno rečejo v takih primerih, ko ni nikakršnih virov "ex silentio" (molče poroča). V omenjeni knjigi nas, med drugim, preseneti navedba: Ogrsko - hrvaško kraljestvo. Gre za očitno provokacijo, češ Hrvati so imeli svojo državo v okviru Ogrskega kraljestva, vi Slovenci pa ste bili pod nemškim jarmom. In takšnih sugestij je kar nekaj.

    Zgodovinar France Kos, oče Milka Kosa, ni znal ali pa ni hotel ločiti med Slovani in Slovenci. V tem primeru je šlo za avtohtonost Slovencev, zakaj Slovani kot nekakšen skupen pranarod, so čisto navaden jezikovni akademski konstrukt. O njih za Karpati ni prav nobenega sledu. France Kos je pobijal še zlasti našo avtohtonost,ki jo je v drugi polovici 19. stol. odkrival Davorin Trstenjak (prim. Letopise Matice Slovenske).

    Trstenjak je odkrival številne slovanske besede v benečanskem, padovanskem in mantovanskem narečju in iz tega izvajal, da so bili tamkajšnji prebivalci slovanski Veneti ali Vendi, po takratnem jezikovnem gledanju Slovani. Toda France Kos ga zavrača: "Saj boste tudi v narečju goriških Slovencev našli mnoge italijanske besede." Toda poglejte: Goriški Slovenci smo kot sosedje v stiku z italijanskim svetom. Benečani, Padovanci in Mantovanci pa ne mejijo neposredno na našega, tako da bi od nas prevzeli toliko besed.

    Vse takšne nedoslednosti izhajajo iz predpostavke: Naši predniki so kot Slovani prišli izza Karpatov preko Balkana v Alpe. Tega pa v virih ni. Res je, da so slovanski narodi neka jezikovna skupnost, kar pa ne pomeni, da izhajaj iz nekega skupnega pranaroda. V etnološkem pogledu so si popolnoma različni. Mi, Slovenci, imamo popolnoma drugo kulturo, navade in čustva kot balkanski Slovani. Tukaj se očitno preliva več sestavin. Tudi Bolgari niso enaki kot Srbi, potem Črnogorci, ki sicer govorijo srbščino, a so očitno ilirskega porekla. Hrvati nimajo izvirnega hrvaškega jezika,kar pa za status naroda ni bistveno.

    Kaj pa Dalmacija, mar niso naše korenine tudi tam?

    Seveda. Imel sem dijaka, ki je bil poročen z Dalmatinko, po očetu srbskega porekla iz zaledja Splita. Vprašal sem jo: "Marina, zanima me vaša družbena struktura. Ali so tam sledi tudi ilirske ali južnoslovanske zadruge?" Povedala je, da je v Dalmaciji mogoče najti tako veliko družino (zadrugo) kot tudi malo družino (hišo). Velike družine so bile, po mojem, značilne za Bosno, ki je bila za časa Rimljanov središče Ilirov. Predvidevam, da so živeli v zadrugi. Pri veliki družini v Dalmaciji bi šlo torej za vpliv ilirske Bosne, ki je segel v venetsko Dalmacijo, kjer sovpadata oba tokova stare družbene organizacije. To pa je le izhodišče za nadaljno raziskavo.

    Midva vidiva gozd, ki ga več ni. Prek njega so že trikrat posadili druge gozdove.Vaše videnje presega obdobje Venetov in Etruščanov. Kako ste lahko odkrili, da so naši predniki iznašli žarni pogreb in tudi hišo, kar je zame verjetno vaše najpomembnejše odkritje doslej?

    Iskal sem po arheološkem gradivu in po drugih virih, tudi jezikoslovnih. Vendar pa arheologi nikoli ne navajajo drugega kot žarnodobno ljudstvo in žarnodobne selitve. Prav tako ne navedejo, da so bili to Veneti. Pač pa nam to odkrito pove italijanski jezikoslovec Giacomo Devoto. Ne pa nemški znanstveniki, ki so žarnodobne selitve še največ raziskovali. Čeprav so sicer nasploh zelo prizadevni. Po nekem času so žarnodobna ljudstva začeli imenovati Kelte. Pri tem pa navajali, da so kulturo Keltov nasledili Germani. O tem še danes norijo na Koroškem. Zdaj se pojavi vprašanje, kaj sploh Kelti so? V veliki Britaniji danes še naletimo na Kelte in njihov irski jezik, ki naj bi bil keltščina. Vendar ne gre za izvirne Kelte. S celine so namreč selitve Venetov v žarnem in bronastem obdobju zajele tudi britansko otočje, kjer se je nahajalo prebivalstvo t. i. Atlantske kulture (menhiri, dolmeni ...). Veneti se v tej kulturi zlijejo, vendar zapustijo kar nekaj imen: Ventnor, Windsor ... Še v Hadrijanovem zidu je bila trdnjava, ki se je imenovala po Venetih.

    Kasneje dosežejo britansko otočje tudi selitve Keltov, ki pa govorijo skoraj enak jezik kot Veneti. Kelti nadvladajo tamkajšnje prebivalstvo, se jezikovno v njem izgubijo, zapustijo pa mu novo ime in sicer Kelti. Tako nastane otoška keltščina, za katero imamo današnjo irščino in galščino, in celinska keltščina, ki jo jezikoslovci in zgodovinarji sicer omenjajo, a si je ne znajo predstavljati. Spet ne smejo pomisliti na Venete, ki so govorili slovanski jezik in so bili po njihovo predstavi pra-Slovani. To pa zanje ne more biti sprejemljivo in kar zares ni.

    Jaz sam odkrivam, da so Kelti narod s približno istim jezikom kot Veneti, vendar so izhajali iz območja jezikov kentum, ki je obsegalo zahodno Afriko in zahodno Evropo. Venetski jezik pa je pripadal jezikom satem, ki so bili razširjeni v južno vzhodni Evropi in na Bližnjem vzhodu.

    Značilna razlika med temi jeziki sta glasova K in S, ki se v besedah pojavljata, eden ali drugi, na istem mestu. Pri Keltih je bil to glas K, ki je ostajal nezmehčan. Pa tudi Rimljani so od začetka izgovarjali v takih besedah še K, npr. Kikero, ki je šele v pozni latinščini postal Cicero. Po mojem, pod venetskih vplivom.

    Prav ta trdi K je bil tudi eno izmed mojih vodil v odkrivanju prisotnosti Keltov na nekem območju. Tako nam, recimo, arheološki zemljevid za južno Poljsko kaže prisotnost grobov Keltov, ki so prihajali skozi Moravska vrata. Na poljskem severu, ob baltski obali, pa keltskih grobov ni. Tukaj se je ohranil narod Pomorjancev, čigar ostanek govori danes kašubski jezik. Še do zadnje vojne obstoječi slovinski jezik danes ne obstaja več. Značilno je, da nemški sosedje imenujejo Pomorjance Vindi (Veneti) in v njih jeziku je obstajal S ali Č. Poljake pa nemška stran naziva Lahi, kar je staro ime za Kelte (od Vlahi). V Poljskem jeziku pa je še ohranjen nezmehčani K, kot npr. v besedi kwiat (cvet).

    Pred osamosvojitvijo Slovenije so vaša razmišljanja in odkritja o veliki državotvornosti naših prednikov občutno pripomogla k temu, da smo Slovenci storili odločilni korak. Kakšen je bil začetek vašega javnega predstavljanja svojih zgodovinskih odkritij?

    Svoje poglede sem prvič predstavil v knjigi Veneti - naši davni predniki, ki jo je leta 1985 izdal p. Ivan Tomažič, rektor doma Korotan na Dunaju. Ob tem je završalo po Sloveniji, saj sem prvič postavil ugotovitev, da Slovenci ne izhajamo ne iz Rusije ne z Balkana, ampak smo avtohtoni in nasledniki ter potomci Vendov, Venetov, kakor nas še dandanes naziva sosednji nemški svet. Izhodišče vsega je bila raziskava, kje vse se, predvsem v Srednji Evropi, pojavljajo imena Vend, Windische, Venden ipd.

    Odkril sem, da se na območju teh imen, pojavljajo tudi arheološka najdišča, žarni grobovi iz žarnodobnih selitev, ki izhajajo iz Lužic oziroma iz Lužiške kulture. Nekateri jezikoslovci in arheologi to tudi omenijo. Z arheološkega stališča pa jih navajajo vsi. Vendar do tega, da bi nosilce žarne kulture prikazali kot Venete ali celo kot naše prednike, katerih nasledniki bi bili lahko Vendi - Slovenci, tujci ne pridejo. Pri nas pa tudi ne, zaradi ideologije panslavizma. Ker moramo v smislu te ideologije izhajati izza Karpatov.

    Naselitveni tok naših prednikov naj bi prišel v Alpe samo preko Balkana. To je še danes nekakšen postulat vse naše univerze. Jaz sam postulatom načeloma ne verjamem, temveč poskušam vsako stvar, vsako trditev preveriti. Začel sem raziskovati na interdisciplinarni podlagi: arheologija, imenoslovje, sociologija, to je socialna organizacija nekega naroda. Vemo, da južnoslovanska skupnost, prej ilirska, danes albanska, temelji na rodbinski zadrugi. To je velika družina, v kateri po več družin živi v skupnem gospodinjstvu in obdelujejo velik kosa zemlje v skupni lasti. Na čelu so pradedje, potem sledijo mlajše in še mlajše družine. Takšna socialna organizacija je dokaj krepka. Pri Slovencih in v Srednji Evropi sledov o rodbinski zadrugi ni. Pri Slovencih je temelj družbene organizacije in skupnosti že od nekdaj vas. Vas tvorijo posamezne družine, mi jim pravimo hiše in vsaka ima v lasti določen kos zemlje. Skupni so bili gozdovi in pašniki, obdelovalna zemlja ne. Torej, prav tukaj vidimo razlike v družbeni organizaciji med slovensko tradicijo in med južnimi Slovani. Ker pač ne verjamem v "slovanstvo", to je, da je nekoč obstajal nek narod Slovanov za Karpati, iz katerega naj bi izhajali vsi slovanski narodi.

    Bilo bi nekaj podobnega, če bi rekli, da je vsa špansko govoreča Južna Amerika izhaja iz nekega pranaroda Špancev. In podobno. To, da jezik ni edino merilo za status nekega naroda, nam je danes razumljivo. Razen v primeru "Slovanov". So tudi narodi, ki tudi potem, ko spremenijo svoj jezik, ohranijo staro družbeno organizacijo.

    To velja za Avstrijce, ki so po izvoru Karantanci. Mene so na to opozorili nekateri prav v Avstriji, ki so bili naklonjeni Sloveniji, potem ko sem jih imel tudi jaz za Nemce: "Kaj, sicer res govorimo nemško, vendar smo Karantanci," mi navrže nek profesor iz Celovca.

    Vsi smo mislili, da je na Koroškem prišlo do velike naselitve iz Bavarske. In tudi sami avstronemški nacionalisti so tako trdili. V resnici so le nemško govoreči Karantanci. Nemški jezik se je širil spontano, germanizacija se je začela šele z 19. stol. Od tedaj smo začeli izgubljati Koroško.

    S takšnim interdisciplinarnim pristopom dobimo drugačno sliko o zgodovinskem in vsakdanjem dogajanju. Večina naše javnosti pa gleda na to še vedno z jezikovnega stališča. Naj navedem primer. Nemški slavist Vasmer izda leta 1940 v nemščini knjigo Imena v Grčiji. Vendar ne ve, da imenoslovje temelji na topografiji. Tako naleti na domnevno slovanska imena celo na Peloponezu in jih pripiše naselitvi Slovanov. Še danes najdete to v naših knjigah, da so takrat prihajali Slovani na Balkan in da so prišli "celo na Peloponez". Kakih arheoloških ali pismenih dokazov o tem ni. Tam je samo nekaj "slovanskih" imen.

    Kaj pa menite o dejstvu, da ima grščina veliko besed, ki so skupne s slovenščino?

    To gre pripisati dejstvu, da so Pelazgi, praprebivalci Grčije, bili v jezikovnem smislu "naši predniki". Srečamo pa toliko slovenskih imen po Švici in Tirolskem in še drugod. Sedaj sem na internetu (Julijske Alpe in njihova imena www.carantha.net) prikazal serijo takšnih imen. Imena je moralo zapustiti neko ljudstvo, ki je govorilo tudi takšen jezik, saj jih je občutno preveč, da bi lahko rekli, da gre za nekaj sporadičnega, naključnega. Imena so ostala. Ljudstvo je sicer prevzelo postopoma nemščino ali italijanščino, ostala pa je etnologija: njegove navade, melodika, pesmi. Potemtakem lahko interdisciplinarni pristop še ugotovi identiteto nekega naroda tudi potem, ko je ta že izgubil svoj jezik, zakaj narod s svojo kulturo in identiteto živi naprej. In ta narod niso Kelti, temveč naši skupni predniki Veneti, Vendi. Ti so naselniki Srednje Evrope, ki jo je po letu 1200 pr. n. št. preplavil naselitveni tok iz Lužiške kulture, kjer je bilo njeno središče in kjer so bila tudi žarna grobišča. Vendar pa prostor, ki so ga zasedli, ni bil prazen. Veneti so pripojili prejšnje prebivalstvo. S kulturnega vidika se zdi, da je bil jezik starih prebivalcev venetskemu zelo podoben. Zakaj korenina našega alpsko slovanskega jezika sega daleč nazaj, vse do nekega prajezika.

    Sam zastopam podobno stališče kot Prešern v zadnji kitici pesmi Nove pisarije, da je bila slovenščina jezik pred babilonsko zmešnjavo jezikov.

    No ja, seveda. Prešeren je bil genij. Vendar pa to ni bila stvar študija, temveč intuicije.

    Prešern se je najbrž opiral tudi na ustno in pismeno izročilo. Že Valvasor je v svoji Vojvodini Kranjski v prvem poglavju, ki ni bilo nikoli prevedeno v slovenščino, poročal o zgodovini Kranjcev od vesoljnega potopa naprej.

    Janko Moder je skoraj že prevedel Valvasorja, a so mu prevod uničili. In tukaj, bi rekel, naletimo v podtalju na staro jugoslovansko tajno službo, ki je že od prve vojne dalje uničevala slovenstvo. Naša ljubljanska izobraženska elita so bili sicer krasni ljudje, čudovito zavedni. Kot so še v Argentini. Toda okolje je bilo prepojeno z jugoslovanskim prostozidarstvom, ki je imel center v Beogradu. Brez prostozidarstva v tedanji banovini ni bilo mogoče zavzeti visokih javnih služb in ne priti na univerzo. Pri sosedih na Koroškem je prostozidarstvo po drugi vojni povsem prevladalo. Vesel sem bil, ko sem v Dvoršakovi knjigi prebral, da so v Celovcu kar štiri prostozidarske lože in da so bili vsi povojni koroški deželni glavarji njihovi člani.

    Kot ne verjamem uradnim zgodovinskim knjigam, ne verjamem tudi nobenemu obstoječemu etimološkemu slovarju. Pravilnega ni napisal še nihče. Prvi slovenski etimološki slovar je sicer napisal Bezlaj v prvi polovici minulega stoletja. Vse skupaj je za v smeti. Kaj menite vi?

    Ne, ne tako. France Bezlaj je bil izreden jezikoslovec. Njegov etimološki slovar je, kolikor jih primerjam z onimi pri drugih narodih, zelo dober. Toda takšen slovar je treba uporabljati z določenim pridržkom. Na primer, Bezlaj je mislil, da je jezikoslovje isto kot imenoslovje in je imena razlagal z jezikoslovno metodo. Podobno kot Vasmer si ni predstavljal, da imena temelijo na topografiji. Tako je prilo do nekaj napak. Ime Vipolže na obrobju Brd, je razlagal po rusko, od vypolzovskije žiteli (svobodnjaki), glej Eseji 1967, 104. Kraja očitno nikoli ni videl. Vipolže imajo predpono vy (zhodno slovansko: iz) in osnovo polje, zmehčano v polže. Torej kraj, ki se dviga iz ravnihne, iz polja. Na Tolminskem (Zalaz) se je še ohranila predpona vy, vendar z betatizmom b', kar pa ni več ohranjeno.

    Vi ste prvi razgrnili tančico skrivnostnosti, ki je zakrivala Etruščane, da o Venetih, ki so bili še manj znani niti ne govorimo. Kako razlikujete Etruščane in Venete?

    Ne, o Etruščanih kot "Slovanih" je prvi pisal Anton Berlot (†). On in Kolega Rebec sta izdala o tem tudi knjigo. Razrešitve napisov v venetici se je na slovanski osnovi lotil Matej Bor. Jaz sam sem odkril Venete, ne kot prebivalce današnje Benečije (Veneto), temveč kot nosilce kulture žarnih grobišč. Žarnodobne selitve so zajele tudi Apeninski polotok. V srednji Italiji so se izoblikovali potem Etruščani, v severni Veneti v ožjem pomenu. Jezik obeh ljudstev je bil venetski, pri Etruščanih pa je bila kultura dokaj drugačna. Kultura Villanova (Bologna) je bil sprva venetska, kasneje jo je nekako prežela etruščanska.

    Vemo, da je bil Oglej prvi teološki sedež krščanstva kar nekaj stoletij in prvi kristjani, ki so bili tudi prvi svetniki, so bivali na našem ozemlju. In to so bili v resnici slovenski svetniki, ki pa jih naša cerkev ne priznava. In ne samo to: več naših prednikov je bilo pomembnih zgodnjih krščanskih teologov. Maksimilijan Celjski, Viktorin Ptujski, Hieronimus, ki je prevedel iz hebrejščine, sestavil in uredil Vulgato (latinsko biblijo). Herman Carinthiacus je prvi prevajal v latinščino iz arabščine. O veliki vlogi naših staroselcev v prvem krščanstvu govori g. Stiplovšek v prejšnji številki Misterijev.

    Slomšek je vse to zanesljivo vedel. Zato je tudi imenoval njegov učni zavod Kolegij sv. Maksimilijana in sv. Viktorina, tako da bi se spomin nanju nikoli ne izgubil. Jaz sam sem se temu vprašanju le deloma posvetil. V knjigi Slovenski svetniki iz leta 2000 sem predstavil danes skoraj pozabljenega karantanskega svetnika Domicijana, ki je bil karantanski vojvoda v času Karla Velikega. Poleg drugih, zlasti sv. Modesta, ki bil apostol Karantancev, in je nedvomno slovenski svetnik, kljub svojemu irskemu poreklu. Naš prvi karantanski svetnik pa je sv. Domicijan. Žal je njegov spomin v zadnjih dvesto letih zatonil v pozabo, kar pa se je dogajalo tudi že poprej.

    V luči vašega odkritja o povezanosti besed Vindija in Indija smo se Slovenci lahko prvič zavedli svojih pravih korenin. Venete ste odkrili tudi v Indiji, vse skupaj pa ste povezali z nosilci žarne kulture, ki je uvedla žarni pokop. Zdaj šele razumem, zakaj se vselej, ko pridem v Indijo, počutim, kot bi se vrnil domov.

    V arheoloških spisih navajajo, da so nosilci žarne kulture, o katerih zdaj vemo, da so to bili Veneti in naši predniki, prišli do Perzije. Vprašal sem se: Zakaj samo do Perzije? Mehiški arhelog Pere Bosch) - Gimpera opisuje v svoji knjigi Les Indo-Européens (Pariz 1961 takratne arijske selitve. Na strani 223 našel tudi poglavje o selitvah v 12. stol. pr. n. št.. To je bil tisti čas, ko je padla Troja, za katero se zdi, da je bila venetska. Vsekakor pa so ji med grškim obleganjem prišli na pomoč tudi Veneti iz Paflagonije. Po padcu Troje so nekateri Veneti odšli na sever, v Evropo. Drugi pa naokoli pa Mali Aziji in nato čez severno Asirijo. V zapisih Asircev so navedeni kot "muški", kar je skoraj slovensko. Na vzhodu Perzije, v poznejši pokrajini Ekbatana, so ustanovili svojo kneževino. Omenjeni arheolog ji navede z imenom Hindous (Hindi).

    Venete so Grki nazival Henetoi, Rimljani pa Veneti. V nazivu se torej H in V menjavata. Torej so se Hindi imenovali tudi Vindi. In to ime res najdemo tudi v Indiji, poleg Hindustana. Iz Vindia ali mogoče tudi Hindia je po izpadu prve črke nastala Indija. Prvotni vdor v Indijo pa pripada Arijcem in je potekal okoli 1800 or. n, št. Nedolgo tega sem v neki knjigi o indijski kulturi, ki navaja, kako so živeli Arijci, ko so prebivali samo ob reki Ind, prebral, da so bili sprva živinorejci, ki so postali poljedelci, in so imeli arijsko ureditev malih kraljičev. Okrog leta tisoč pr. n. št. so v to arijsko skupnost prišli Veneti in z njimi pride do velikega pretresa, četudi vojne med enimi in drugimi ni bilo. Zato sem sklepal, da so Veneti, ki so se takrat priselili, govorili isti jezik kot Arijci.

    Sprožili so silno duhovno in tvarno kulturo. Po letu tisoč pr. n. št. nastanejo sveti starovedski spisi, ki bi morali biti posledica prihodov Venetov. Najstarejša je Rigveda. In vsebuje slavospeve božanstvom. Ponavljali so jih na pamet več sto let. V teh slavospevih se pojavljajo božanstva: Agni, Surja, Rudra. Agni je ogenj, Surja je sonce, Rudra pa bi naj ostal od starejših prebivalcev. Z Vedami nastane obdobje brahmanov. Razvije neverjetno filozofijo, pesništvo, matematiko, kar si danes komaj predstavljamo. Vse to ni prišlo od Arijcev, temveč iz kulture Venetov.

    Vprašal sem se, nadalje, le kaj je Venete gnalo naokrog? Tudi arheologi sodijo, da jih ni gnala želja po osvajanju, temveč da so bili nosilci neke vere, kulture. Zdi se, da so naenkrat začutili poslanstvo o odrešitvi duše. Le-to se je v Indiji do dandanes ohranilo kot nauk, ki uči, da v prvi vrsti niso pomembna božanstva, temveč je pomembna rešitev duše. Življenje človeka imenujejo karman, ko se prerodiš v novo življenje, moraš izboljšati svoj karman, in tako naprej, vse do zveličanja. Ta pot je očiščenja je podobna temu, kar so naše vice.

    Veneti so bili skupaj z Arijci kmalu nared, da so se iz doline Inda podali na osvajalni pohod in na jugu prišli do gorovja, ki je po njih dobilo ime, Vindhya parvata (angl. Windian Hills). To ime se je ohranilo do danes. Najpomembnejši tok njihove selitve pa je šel preko Delhija, kjer je bila velika bitka z vzhodnim ljudstvom, v dolino Gangesa. Po zmagi v bitki se je rodil Hindustan, mogoče še bolj izvirno Vindustan.

    Brahmanstvo je uvedlo kaste, ki so preživele do danes. Sledil je budizem. Vendar so se tudi v tem času ohranili brahmani in potrpežljivo čakali, da bodo spet prevzeli oblast. Čakali so in se pripravljali, da je budizem duhovno propadel in se potem, kot pravi Prešern: 'z uma svetlim mečem', znova polastili oblasti. Prišlo je s tem obdobje hinduizma.

    Kakšni so vaši sedanji delovni pisateljski načrti?

    Pred nedavnim je izšla moja nova knjiga Zlati cvet, o slovenskem karantanskem bajeslovju. V njej predstavljam naše najstarejše ljudsko izročilo. Zdaj pripravljam knjigo o naših poganskih bogovih. Nanje naletimo že pri naših prednikih Noričanih, kjer so zabeležena, med drugim tudi obpotna božanstva, čuvarji poti, po latinsko Quadrubie, ki so se nahajala stali na križiščih. Mogoče je bil naziv takšnega varuha poti Trojan?

    Ob koncu najinega pogovora se vam moram v imenu vseh Slovencev zahvaliti za vsa vaša velika odkritja in prispevke in vam zaželeti še veliko delovnih uspehov!

    Toliko stvari odkrijem, ki jih pač moram objaviti, zato da lahko našim ljudem pripomorem k duhovnemu dvigu. Hočem, da je moj namen plemenit. Zato ženem te stvari naprej v želji, da mi Bog pomaga, zato da prestanem tudi razne bolezenske nadloge.



    POGOVOR Z ANDREJEM ŠIŠKOM



    Leta 1841 je v Bolgariji izšla knjiga ruskega zgodovinarja Jurija Venelina z nadvse zanimivim naslovom: Starodavni in današnji Slovenci, ki je polna zgodovinskih dejstev, ki jih sami Slovenci ne poznamo, a zadevajo naše prednike, torej nas same. Društvo Zveza Domoljubnih Društev Hervardi, ki si že dolga leta prizadeva predstaviti zamolčani del slovenske zgodovine, je to obsežno in izčrpno knjigo dala prevesti v slovenščino in bo izšla ta mesec. O pomembnih sporočilih te knjige, ki bo nedvomno razburkala javnost, smo se pogovorili z njenim glavnim urednikom in dušo projekta "Venelin" Andrejem Šiškom, ki je tudi predsednik Zveze Domoljubnih Društev Hervardi.

    Kratek življenjepis

    Mariborčan, rojen v Kopru, kamor sta se starša, oba Štajerca, preselila. Še kot novorojenček je z nenehnim jokom dosegel vrnitev družine v Maribor, kjer se počuti najbolje. V otroštvu je pozimi 1979 s svojo krvjo zaznamoval GEOSS - geometrično središče Slovenije, še preden so sploh izmerili njegove koordinate. Bil je soustanovitelj in član vodstva ilegalne Fronte za samostojno Slovenijo (FSS) med leti 1988 in 1991 ter soustanovitelj in drugi predsednik Gibanja za odcepitev Slovenije - SAMO. Med osamosvojitveno vojno za Slovenijo je bil poveljnik specialnega voda TO, najučinkovitejše slovenske enote, ki je sodelovala v osvoboditvi Šentilja in okolice. Danes je predsednik Zveze Domoljubnih Društev Hervardi, civilno-družbene organizacije, ki se ukvarja s slovenskimi domoljubnimi izročili.



    Kdaj ste prvič podvomili v uradno zgodovino in zakaj?


    Ko sem obiskoval srednjo šolo (1983-1987), sem prebral nekaj izvodov revije Glas Korotana. V njih so objavili članke z naslovi Knežji kamen, Lipa, slovensko drevo življenja, Prvi slovenski grb Črni panter, Vojvodski prestol in Veneti, naši davni predniki. Spoznal sem, da nas v šoli o tem niso ničesar učili, kar se mi je zdelo čudno in pravzaprav že nekoliko sumljivo. Zato me je ta tematika začela še bolj zanimati. Bolj ko sem se vanjo poglabljal, bolj je rasel moj dvom v uradno zgodovino, saj je vse več vprašanj ostajalo brez zadovoljivih odgovorov.

    Katera so bila vaša prva odkritja?

    Težko bi govoril o kakšnih prvih odkritjih. Spomnim se, da prvič nisem ravno ne vem kako dobro razumel vsebine dela Veneti, naši davni predniki. Prebral sem ga menda tri ali štirikrat. Potem sem začel prebirati "strokovna" dela t.i. uradne zgodovine, primerjati obe teoriji in ugotavljati, za kaj pravzaprav gre.

    Komu ste jih zaupali?

    Najprej sem se o vprašanjih, ki so se mi porajala, o pomislekih in dvomih pogovarjal s svojimi vrstniki, prijatelji in sošolci.

    Kdo so bili vaši mentorji, učitelji, zgledi in meceni (če ste jih imeli)?

    O mentorjih in mecenih ne morem govoriti, ker jih ni bilo. Vsekakor pa je kot posredni učitelj in zgled name najbolj vplival Joško Šavli.

    Kdaj in kje ste svoje poglede prvič predstavili v javnosti? Kdo je bil urednik, ki vas je objavil? Kakšen je bil odziv na vaše članke, knjige?

    Prvič sem svoje poglede predstavil javnosti, ko sem dopolnil dvajset let. Takrat, leta 1989, smo skupaj s sodelavci v ilegalni Fronti za samostojno Slovenijo izdali knjižico Slovenska država. Ker je bila organizacija takrat tajna, v njej niso bila zapisana prava imena avtorjev.

    Prvi, ki je pisal o nas, je bil študentski časopis Katedra, kmalu zatem pa vsi takratni slovenski časniki - Večer, Delo, Dnevnik, Nedeljski dnevnik in Mladina. Odzivi so bili z nekaj izjemami izrazito negativni. Ker je bil v knjižici Slovenska država objavljen tudi program Fronte za samostojno Slovenijo (FSS), za povsem neodvisno slovensko državo, seveda, so nas mediji naslikali kot nekakšne zmedence, skrajneže, odpadnike in družbene sovražnike, skratka, negativce.

    V tistih časih ste bili v svojih pogledih povsem osamljeni, mar ne?

    Tega niti ne bi rekel. Mislim, da so takrat mnenja, podobna našemu, sočasno pričela precej pridobivati na teži, je pa res, da je to povzročilo organiziran odgovor in odpor plačane režimske zgodovine, ki je s pozicij večvrednosti ob medijski podpori smešila ter blatila drugačne poglede in ideje.

    Katero, menite, je vaše najpomembnejše odkritje?

    Lahko rečem, da se mi zdi najpomembnejše odkritje to, da je pravzaprav vse že zdavnaj bilo zapisano in znano. O staroselski teoriji, ali venetski, če hočete, je pisal že Adam Bohorič, za njim pa še cela vrsta piscev. Kasneje so nam vse to skrili, predrugačili in zabrisali, ponaredili ali označili za zastarelo. V nobenem primeru v zvezi s tem ni mogoče govoriti o nobeni znanosti, temveč zgolj o politično motiviranih dejanjih. Da so številni uradni zgodovinarji na račun denarja in lepšega življenja zanemarili resnico, pa je naravnost strašljivo. Zaradi takšnega svojega ravnanja, svojega ega, so katastrofalno vplivali na cele generacije Slovencev.

    Kakšni so vaši pogledi na venetologijo, če to besedo vzamemo kot krovno poimenovanje za vse alternativne zgodovinske poglede, ki se ne skladajo z zgodovinsko uradno dogmo? Katere venetologe bi izpostavili?

    Mislim, da bi bilo ustreznejše poimenovanje Slovenska staroselska teorija in ne venetska teorija ali venetologija. Sami sebe smo namreč vselej imenovali Slovenci, medtem ko so nas Veneti imenovali "drugi". Mnenja sem tudi, da so Veneti samo del slovenskega ljudstva, pravzaprav eno izmed slovenskih plemen, ki so ga tujci, predvsem Rimljani, potem prenesli še na druga slovenska plemena in celo širše. Da ne bi bil napačno razumljen, govorim izključno o slovenskih plemenih in ne o nekih Slovanih, katerih ni bilo vse do 19. stoletja. To je umetno ustvarjen pojem, konstrukt.

    Njegov pojav je vsem ostalim t.i. slovanskim narodom prinesel neko novo kvaliteto v njihovi zgodovini, le nam Slovencem in Slovakom, ki smo tem "Slovanom" dali ime, je spodrezal starodavne korenine. Zato je bistvenega pomena, da se tega zavemo, "se vrnemo" na začetek 19. stoletja in od tam naprej pravilno, na podlagi dejstev in resnice, nadaljujemo s svojo zgodovino. Slovensko staroselsko teorijo namreč potrjujejo multidisciplinarne raziskave, medtem ko zakarpatske slovanske ne potrjuje nič! Ključnega pomena pri tem so razen pravilnega tolmačenja ohranjenih primarnih zgodovinskih virov še zlasti filologija, toponomastika, etnologija in arheologija, katere se medsebojno ujemajo ter podpirajo druga drugo, oziroma ustvarjajo skladno, smiselno celoto.

    Če odgovorim na preprost način: Slovenci danes živimo samo še približno v sredini svojega nekdanjega naselitvenega ozemlja. To ozemlje se je nekoč (okrog začetka našega štetja) razprostiralo na zahodu od Švice, na vzhodu pa do Ukrajine. Na severu je segalo v današnjo Nemčijo, na jugu pa v Grčijo. Lahko rečemo tudi, da je šlo za porečje reke Donave od izvira do izliva. Na celotnem omenjenem ozemlju še danes najdemo slovenske toponime, oronime in hidronime, še zmeraj lahko opazimo starodavne vplive slovenskega jezika, ki je izjemno blizu sanskrtu, ostanke nekoč sorodne kulture, bajke, mite, legende, celo staro slovensko drevo življenja lipo prav v tem smislu, ipd. Vsega tega slovanska zakarpatska teorija nikdar ne bo mogla zadovoljivo pojasniti.

    Mislim, da ni treba nikogar posebej izpostavljati, pač pa je nujno treba izpostaviti vse skupaj. Pravo sliko nam da šele skupek vseh Slovencev in tujih piscev, katerih sploh ni malo. Če vseeno hočete imena, moramo obvezno začeti pri Slovencih iz 16. stoletja ter omeniti Adama Bohoriča, Žigo Herbersteina in Antona Vramca, potem nadaljevati s škofom zagrebške slovenske cerkve Petrom Petretičem, Janezom Vajkardom Valvasorjem, Žigo Popovičem, Valentinom Vodnikom, Jernejem Kopitarjem, Martinom Kremplom, Davorinom Trstenjakom, Davorinom Martinom Žunkovičem, Matejem Borom, Joškom Šavlijem, Ivanom Tomažičem, Lucijanom Vugo, Leopoldom Vrbovškom, ki jim sledi še ogromno drugih, mlajših. Tako ali tako pa niti med že pokojnimi niti med še živečimi ni mogoče naštetih vseh. Ko bodo ti imeli na voljo za svoje delo vsaj deset odstotkov sredstev, ki jih imajo "uradni zgodovinarji", se bodo slednji lahko za vselej poslovili in ne bodo mogli več zavajati slovenske laične javnosti ter dobesedno uničevalno vplivati na slovenski narod. Obstaja pa še druga možnost, da se vsaj del uradnih zgodovinarjev, pri čemer stavim na tiste mlajše, vedoželjne, osvobodi spon svojih učiteljev, se ozre po znanstvenikih v tujini, če se že po slovenskih "venetologih" noče, in spozna, da sta si npr. v znanosti zelo močno zastopana ruska teorija o pradomovini Slovenov na naši strani Donave ter zakarpatska slovanska teorija med seboj nevzdržno nasprotni. V tujini namreč tudi številni zgodovinarji z doktorskimi naslovi zavračajo zakarpatsko teorijo, staroselsko, venetsko ali teorijo kontinuitete pa razumejo kot edino sprejemljivo.

    Kdo je avtor te za Slovence tako presenetljive knjige, ki jo je vaše društvo prevedlo in je zdaj že v tisku?

    Jurij Venelin je rojen leta 1802 v Veliki Tibavi v Karpatih kot Georgij Hutza. Ko je emigriral v Rusijo, si je nadel to ime in priimek. Njegov oče je bil pravoslavni višji duhovnik in tudi sam je sprva nameraval postati pop, nato pa je ugotovil, da to ni zanj. Je pa med teološkim študijem spoznal latinščino in grščino, tako da je obvladal kopico jezikov poleg vseh različnih t.i. slovanskih. To mu je potem pri analizi in uporabi raznih virov zelo koristilo. Ko je emigriral, je prek Trsta odpotoval po morju do Moskve in tam se je zaposlil pri velikem ruskem slavistu in pedagogu Ivanu Semjonoviču, avtorju prve ruske zgodovine Karpatov. Takrat je Venelin odkril, da ga zgodovina zelo veseli in je opustil medicino, ki jo je tudi doštudiral. Postal je član carske akademije zgodovinskih ved in precej delal v Lvovu, kjer je zbiral zgodovinske podatke starih piscev: Kasiodorija, Nepota, Kvinija, Tacita, Iordannesa, Strabona in drugih, ki so tvorili poseben korpus Germanicorum ter korpus Historia Byzantia, ki sta dva zelo različna in zanimiva vira, v katerih so zbrani številni drugi viri.

    Nato so ga Rusi poslali v Bolgarijo, da tam poišče vse, kar se je nanašalo na Ruse oziroma na Slovane. Tisto obdobje je začetek panslovanskega gibanja. Pomembno pa je, da je bila ta njegova naloga politično motivirana.

    Bolgarija je bila takrat pod Turki. Carski dvor ga je plačal in svoje delo je zelo dobro opravil. Nato se je vrnil v Rusijo. Toda v Bolgariji je naletel na Slovence in vire o Slovencih.

    Ugotovil je, da so se Bolgari, ki jih on imenuje Volgare oziroma prebivalce, ki izvirajo iz območja ob reki Volgi, (betatizem Bolgari Volgari), preselili na področje današnje Bolgarije, kjer so ob prihodu naleteli na staroselce, ki so bili Slovenci. Zato so kasnejši Bolgari sinteza staroselcev Slovencev in prebivalcev s področja reke Volge, ki jih Venelin poenostavljeno imenuje Rusi, kar pa je vprašljivo, saj so tam živela tudi številna druga neruska ljudstva.

    Venelin tudi za Hune trdi, da so Rusi, a je to treba pravilno razumeti. Pomembno je, da je Venelin v današnji Bolgariji naletel na podatke o Slovencih, ne o Slovanih. Venelin se ima sicer za slovanfila in vidi jezikovno sorodnost med današnjimi slovanskimi narodi, vendar pa jih ne vidi na isti način. Vsekakor jih ne vidi tako, kot jih opredeljuje današnji pojem slovanstva. Slovenci so za Venelina avtohton in samobiten narod, ki je nekaj drugega, kot so npr. Čehi, Rusi, Bolgari ali Poljaki.

    Kako torej Venelin razlaga Slovence in njihovo zgodovino?

    V šoli so nam govorili, da smo Slovani in da smo celo prišli izza karpatskih močvirij, zato je potreben miselni preskok, da lahko njegovo teorijo razumemo. Zelo pomembno je to, da so Rusi ohranili v svojem izročilu vedenje, da so prišli v današnje kraje pred davnim časom z Zahoda. Pri njih je torej prisotna prav obratna teorija o izvoru kot pri nas. Venelin govori o Slovencih ločeno od vseh ostalih današnjih slovanskih narodov. Med slovenska plemena šteje Rete, ki so ostanki Etruščanov (od Vzhodne Švice do Koroške), Noričane, Venete, Istre, Panonce in Dalmatince. Zanj so vsa ta slovenska plemena avtohtona na ozemlju srednje Evrope. Tukaj smo živeli že davno pred Kristusovim rojstvom, podjarmili pa so nas Rimljani. Del Slovencev, ki se ni sprijaznil z rimsko nadvlado, je prečkal reko Donavo in se umaknil vzhodno od nje. Kasneje so se iz teh Slovencev izoblikovali današnji Slovaki. Po propadu Rimskega cesarstva se na velikem delu srednje Evrope ali starodavne Slovenije, kot jo imenuje Venelin, v virih spet pojavi staro prebivalstvo, tokrat imenovano s svojim imenom Sloveni ali Slovenci v obliki zapisov Sclaveni in Sclabenoj.

    Teorija panslovanstva nam je zakrila prava dejstva o našem poreklu in o času v katerem smo že živeli v današnjih krajih. Če bi Slovenci bili res neki Slovani, bi to ime poznali in bi imelo v našem jeziku zgodovinske korenine. Toda prvič se je v Sloveniji oziroma med Slovenci uporabil izraz Slovani šele leta 1813 v knjigi Janeza Nepomuka Primica Slovensko nemška branja. In tudi Primic piše Slovenci ali Slovani, kar pomeni, da oba pojma enači. Ta izraz je prišel k nam iz Češke. Na Češkem se Slovan pravilno izgovori Sloven, kar pa je spet naše izvirno narodno ime. Slovenci smo namreč ostanek starodavnih Slovenov.

    Herberstein v 16. stol. piše, ko govori o narodih, ki jih danes imenujemo slovanski: "Vsi so Slovenci, govorijo pa različna narečja."

    Enako piše Adam Bohorič, saj sta živela istočasno. Vendar pa njegovo pisanje potem napačno prevedejo. "Slav" prevedejo kot Slovan namesto kot Slovenec. Lahko pa na podlagi pisanj Trubarja, Krelja, Dalmatina in ostalih njihovih sodobnikov uvidimo, da nihče med njimi ne pozna izraza ali imena Slovan. Slovenec pa je povsod navzoč, in to se nadaljuje tudi v 17. ter 18. stoletju. Tudi Ožbalt Gutsman ime "Slav" v svojem Nemško - slovenskem slovarju prevede kot Slovenec. Valentin Vodnik konec 18. stoletja piše enako kot Bohorič. Pozna samo Slovence. Za njega so tudi Čehi Slovenci, le da jih za razliko od nas imenuje "unanji", torej zunanji Slovenci. Matevž Ravnikar pa govori o "ptujih Slovencih", ali tujih Slovencih torej. Mi smo za slovenske pisce v začetku 19. stoletja pravi, domači Slovenci, oni, ki jih danes poznamo kot Slovane, pa so tuji. A zakaj imajo vse druge za Slovence? Ker se je z njimi lahko razumelo, če se je govorilo po slovensko. Žiga Herberstein je jasno zapisal, da se je lahko v Rusiji sporazumel v slovenskem jeziku. Poleg tega je bil slovenski jezik tisti jezik, ki je na Vzhod prinesel pismenost, zagotovo vsaj od svetih bratov Cirila in Metoda, najbrž pa že prej.

    Slovenci smo bili prvi krščeni in smo nato pomagali pokristjanjevati tudi druge slovanske narode.

    Mi jih zagotovo nismo pomagali pokristjanjevati, vsekakor pa je imel pomembno vlogo v pokristjanjevanju slovenski jezik. Ko je bila slovenščina pregnana iz krščanskega bogoslužja Panonije, Moravske in Karantanije, se je več kot dvesto učencev svetega Metoda umaknilo na jug in na vzhod, v Bolgarijo, Makedonijo, Srbijo, Dalmacijo pa tudi v današnji državi Ukrajino in Rusijo. Tja so odnesli veliko starih slovenskih rokopisov. Te so nato znova in znova prepisovali, prav prepisovalci, ki jih niso zmeraj povsem razumeli, pa so vanje vnašali tudi svoje neslovenske besede. Tako je nastal npr. tudi t.i. Ostromirov evangelij ter razni drugi kodeksi. V starih virih tudi Rusi imenujejo jezike, v katerih so pisani, ti stari kodeksi slovenski jezik, šele kasneje so ga preimenovali v slovanski jezik ali v t.i. starocerkvenoslovanščino. Vedeti moramo, da tudi pri njih pojem Slovan oziroma Slavjan, kot pravijo Rusi, nima dolge tradicije.

    Hočete reči, da tudi Rusi prej niso poznali imena Slovan oziroma Slavjan?

    Seveda ne. V najstarejši ruski kroniki, v t.i. Nestorjevi kroniki, je govora zgolj o Slovenih in o slovenskem jeziku, ne pa o Slovanih, Slavjanih, Slavenih oziroma čem podobnem. Zavedati se je treba, da je vsem t. i. slovanskim narodom ustrezalo "novokomponirano" ime Slovani, ker so s tem pridobili neko novo kvaliteto v svoji zgodovini. Lahko so si poljubno lastili stare zgodovinske vire, ki govorijo o nas, Sclavenih - Slovenih oziroma Slovencih.

    Neizpodbitno dejstvo je, da smo mi svoje narodno ime prenesli na ostale t.i. Slovane, ampak dokončno šele v začetku 19. stol. To je delo Čeha Dobrowskega, t. i. očeta Slovanov, ki je naredil tudi prvo "znanstveno" klasifikacijo Slovanov. V njej je načrtno "pozabil" prav nas Slovence. In pa seveda tudi Slovake. Oboji naj ne bi bili samostojen narod. Po Dobrowskem naj bi Slovenci sodili pod Hrvate, Slovaki pa pod Čehe.

    To je bil že avstroogrski izdajalec, podobno kot Miklošič.

    A je Miklošičeva teorija v tem smislu skoraj enaka kot Venelinova. Tudi on podobno razlikuje naše prednike. Miklošič govori o petih slovenskih plemenih: o beneškem/venetskem plemenu, o karantanskem plemenu, o panonskem plemenu, o dakijskem plemenu in bolgarskem plemenu Slovencev. Slednje Miklošičevo poimenovanje najjužnejšega slovenskega plemena je po mojem mnenju neustrezno, saj starih Slovencev, ki so prebivali na ozemlju današnje Bolgarije, ni smiselno imenovati po Bolgarih ali Volgarih, ki so se med staroselce Slovence priselili in jim sčasoma zavladali. Najbrž bi bilo smiselneje, če bi Miklošič pleme tamkajšnjih Slovencev imenoval mezijski Slovenci, tudi zato, ker so ti prebivali tako v današnji Bolgariji kot tudi v današnji Srbiji.

    Vrnimo se ponovno k Venelinu. Kaj se vam zdi v zvezi s Slovenci pri tem ruskem znanstveniku najpomembnejše?

    Najbolj pomembno je, da je Venelinu povsem jasno, da Slovenci tukaj živimo od nekdaj. Njegova knjiga se predvsem nanaša na zgodovinsko obdobje, ki ga doslej ni prikazal noben slovenski zgodovinar, če pa ga je, ga je obravnaval kot del zgodovine ozemlja, na katerem takrat Slovencev sploh naj še ne bi bilo. Venelin začne to svojo zgodovino Slovencev pred letom "nič", glavnina njegovega pisanja pa se navezuje na čas med letom 50 pr. n. št. in 8. stoletjem.

    Pomembni so njegovi opisi treh rimsko-slovenskih vojn. Te vojne so bile zaključna faza osvajanja starodavne Slovenije. Že naslov njegove knjige, ki govori o starodavnih Slovencih in sodobnih Slovencih, povsem nasprotuje naši "uradni" zgodovini, ki uči, da smo se Slovenci kot narod izoblikovali šele leta 1848. Vse skupaj je povsem absurdno in tragično. Venelin, ki je umrl že leta 1839, je torej, še preden naj bi po uradnih trditvah Slovenci nastali, pisal ne samo o današnjih Slovencih (tistih iz 19. stoletja), temveč celo o starodavnih Slovencih pred rojstvom Kristusa. Zato razumem, da ni v interesu zgodovinarjev SAZU, da bi to knjigo kdaj objavili. Njihove trditve se ob poznavanju Venelina namreč kažejo v zelo čudni luči.

    Zanimivo je to, da je Venelinova knjiga izšla pod naslovom Zgodovina Bolgarov II. Ker je avtor umrl in ni bilo sredstev za izdajo knjige, so potem v Bolgariji poiskali podpornike, ki so se prednaročili na knjigo in so jo natisnili samo zanje. Če se to ne bi zgodilo, ne bi mi nikoli dobili te knjige.

    Kje pa ste jo dobili?

    Zvezi Domoljubnih Društev Hervardi jo je posredoval Just Rugel, ki živi v Moskvi in je predsednik društva Slovensko-ruskega prijateljstva. Je pa to tudi zasluga naših venetologov Jožka Šavlija, pokojnega Mateja Bora idr., ki so navdušili ruskega profesorja Pavla Tulajeva, da se je lotil te tematike. Prav po zaslugi Justa Rugla in profesorja Tulajeva je Venelinova knjiga leta 2004 doživela prvi ponatis v ruščini v zbirki Ruske starožitnosti. Naša izdaja bo prvi prevod te Venelinove knjige sploh.

    V društvih Hervardi se med drugim ukvarjamo z zamolčano zgodovino Slovencev in smo na osnovi zgodovinskih virov narisali svoj zemljevid, ki smo ga imenovali Naselitveno ozemlje Slovencev leta nič. Ta zemljevid je na internetu videl g. Rugel in nas je zato poklical. Tudi Venelin je v svoji knjigi objavil zemljevid starodavne Slovenije, (vedno piše o starodavnih Slovencih in starodavni Sloveniji, sodobne Slovence samo predstavi na začetku knjige, da bralcem pojasni, kje živijo) iz 4. stoletja našega štetja in ta se osupljivo ujema z zemljevidom, ki smo ga leta 2005 neodvisno oziroma brez poznavanja Venelina izdelali v Društvu Hervardi.

    Kaj menite o nastanku imena Slovenci?

    Dandanes je za to že nešteto razlag, med katerimi jih ima cela vrsta zgolj namen ustvariti zmedo in nejasnosti, a najstarejša ohranjena zapisana razlaga je iz 14. stoletja. Po njej ime Slovenec, Sloven izvira iz slovenske besede slovo, beseda, sloviti, govoriti. Gre torej za sorodne prebivalce, ki se med seboj razumejo oziroma govorijo v razumljivem jeziku. Enako razlago poda tudi Venelin, ko razlaga ime "rheti". Po njegovem gre za grški prevod slovenske besede "slovo". Drug avtor, Bodi Meško, je to enako pojasnil s pomočjo sanskrta. Adam Bohorič pa je uporabi drugo teorijo, ki temelji na imenu Slavi in izrazih "slava", "slavni", kar prevaja kot "gloria". Ti dve teoriji si v principu sploh ne nasprotujeta, kvečjemu se dopolnjujeta. Svoj čas so bili namreč resnično slavni Etruščani, Reti, Veneti, Noričani ali Karantanci, Panonci in Dalmatinci, vsi stari Slovenci, torej. Dejstva kažejo na to, da so prebivalci vseh teh naštetih poimenovanj sodelovali v uporih proti Rimljanom, se med seboj razumeli in tudi uporabljali skoraj enako, vsekakor pa podobno oziroma sorodno pisavo. Obe teoriji o "slovu" in o "slavi" sta nedvomno stari več sto let.

    Uradna zgodovina danes trdi, da sta ti dve razlagi zastareli. Ne vem pa, zakaj bi bili zastareli. Samo zato, ker tako trdi nekdo, ki ima pred svojim imenom naziv dr.? Naša zgodovinska stroka pogosto trdi velike neumnosti, argumentov pa sploh ne uporablja.

    Kaj nam sporoča Venelin poleg vsega že naštetega?

    To, da smo Slovenci imeli neko družbeno strukturo, ki je bila za tisti čas bistveno drugačna od recimo Rimljanov, ki so potem zavladali po vsej Evropi. Za razliko od njih smo Slovenci že takrat poznali pravo izvirno demokracijo ali ljudovlado. Seveda smo zato postali hudo moteč element. Zaradi tega so proti Slovencem Rimljani načrtovali vojne in so nas dolgo postopoma zasedali. Vse od leta 160 pr. n. št. pa do leta 9 n. št., ko se je končala tretja in zadnja rimsko-slovenska vojna, ki je trajala štiri leta.

    Menda je Norijsko kraljestvo po rimski zasedbi imelo drugačen status kot druge slovenske pokrajine?

    Med vojno, ki so jo Rimljani imenovali Bellum Noricum, so Rimljani pod poveljstvom Tiberija in Druza porazili Rete, z njimi pa tudi Izarce in Karnune; Karnuni je zelo blizu Karnom ali Krajncem, Izarci pa so Jezerniki, saj vemo, da izara v slovenskih koroških narečjih pomeni jezero.

    Takrat so se Noričani predali in dosegli sporazum z Rimljani. Rimljani so na to pristali zgolj zaradi njihovega jekla, saj je noriško jeklo slovelo kot najboljše na svetu. Žal so Rimljani s tem noriškim jeklom nato posekali mnoge Slovence v drugih pokrajinah. Potem ko so svoje dosegli, so tudi Noričanom odvzeli pravice, ki so jih do tedaj imeli, in tudi Norik je postal rimska provinca kot pred tem ostale slovenske dežele.

    Po rimski zasedbi Slovenije se je začela romanizacija prebivalstva, ki je postopoma izgubljalo svoje prvotno narodno izročilo. Dokončno pa smo ga Slovenci izgubili po pokristjanjenju.

    Ja, ob pokristjanjenju se je vse skupaj spet ponovilo. Vmes je Rimsko cesarstvo razpadlo, Slovenci pa smo zaživeli svobodno življenje v raznih kneževinah ali vojvodinah. V 7. stoletju smo imeli svoje obsežno kraljestvo, na čelu katerega je bil izbrani slovenski kralj Samo. Kasneje je to kraljestvo razpadlo na posamezne dežele, med katerimi je imela najpomembnejšo vlogo Karantanija. V 8. stoletju pa je prišlo do državljanske vojne. Takrat so bili na eni strani staroverski Slovenci, na drugi pa na novo pokristjanjeni Slovenci, ki so se zatekli po pomoč k bavarskemu knezu Tassilu in so potem kot izdajalci in kolaboranti uničili temelje starodavnega slovenskega izročila. Menim, da je prav krščanstvo med Slovence vpeljalo tiste temelje, ki so omogočili kasnejši nemški fevdalni red, ki je bil v popolnem nasprotju s staroslovensko ljudovlado oziroma vseljudskim predstavniškim sistemom, kateri je za voditelje izbiral najsposobnejše, tiste, ki so lahko po mnenju prebivalstva temu najbolje služili, ne pa vladali. Sveto rimsko (krščansko) cesarstvo in kasneje t.i. nemško cesarstvo pa je temeljilo na povsem drugačnih družbenih odnosih in normah.

    Slovenci smo Franke sprejeli za vladarje, ker so bili Franki naši sorodniki?

    Venelin je napisal celo poglavje o starih Frankih, ki so po njegovem bili stari Sloveni, torej bi naj bili res naši sorodniki. Toda tematika je izredno zahtevna in vprašanje je, ali ima Venelin v tem povsem prav, vsekakor pa je res, da stari Franki niso bili to, za kar jih imamo danes. Venelin pravzaprav trdi, da naj bi bili stari Franki neko drugo pleme in ne Slovenci, pač pa naj bi bili naši sorodniki in naj bi sodili med slovanska plemena. Zagotovo pa niso bili ne Francozi in ne Nemci. Koliko razumem Venelina, so bili kasnejši Franki tisti, katerih potomec je tudi Karel Veliki, pravzaprav potomci pripadnikov vojaških garnizonov, oziroma je šlo za vojaško organizirano ljudstvo, ki ni imelo enakih etničnih značilnosti. Izoblikovali naj bi se iz vojaških slojev različnih etnosov.

    V našem ljudskem vraževerju bi najbrž lahko odkrili tudi ostanke etruščanske miselnosti avgurjev in ospicev.

    Venelin govori o etruščanski disciplini, o vedeževanju. To disciplino so prevzeli potem tudi Rimljani, saj brez ustreznih prerokb niso nikoli napadli sovražnika. Od Atile do razpada Rimskega cesarstva je posebno poglavje, v katerem Venelin omenja zakarpatsko teorijo, ki je sicer ne imenuje, vendar pa napiše, da so v 7. stoletju v resnici na naše ozemlje prihajala ljudstva z Vzhoda, z one strani Donave, in to so današnji Bolgari, Srbi in Hrvati. Tako imenovani južni Slovani, ki pa se nikoli niso tako imenovali. Oni so prišli na naše ozemlje in ga zasedli ter se spojili s starimi Slovenci. Če so Avstrijci ponemčeni Slovenci, so pač Srbi, Hrvati in Bolgari sinteza teh priseljenih Vzhodnjakov in Slovencev, kasneje pa je na njihovo etnogenezo vplivala še stoletna vladavina Turkov. Tudi zato se danes bistveno razlikujejo od nas Slovencev.

    Tudi če imamo en velik narod, ki se naseli na velikem ozemlju, pride s časom do lokalnih narečnih sprememb zaradi izoblikovanosti ozemlja, zaradi drugačne politične zgodovine in vsak novi vladarski narod tudi pusti svoje sledi v jeziku ljudstva. Na oblikovanje narečij vplivajo tudi sosednji narodi. Zato ni čudno, če se danes Slovenec in Slovak komaj še sporazumeta, saj imamo zadnjih 2000 let povsem drugačno zgodovino.

    Venelin današnje Slovence deli na Slovence na tej strani Donave in Slovence na oni strani Donave ter pravi, da je to posledica rimsko-slovenskih vojn. Leta 9, ko so se Slovenci vdali rimski premoči, se je tisti del Slovencev, ki ni hotel živeti pod Rimljani, preselil na drugo stran Donave in iz njih so potem nastali Slovaki. Sicer smo v obdobju slovenskega kraljestva med leti 623 in 658 bili ponovno združeni pod kraljem Samom, zatem pa vnovič precej povezani v obdobju knezov Rastislava, Koclja in Svetopolka v 9. stoletju. Dokončno so nas razdelili Madžari, ki so vdrli v Panonijo z Vzhoda, in nemški pritisk s severa. Kljub temu pa so tudi Slovaki v svojem slovenskem jeziku še ohranili domače narodno ime Slovenka za predstavnice ženskega spola, pa tudi poimenovanje dežele - na Slovenskem.

    V zagrebški Narodni in univerzitetni knjižnici imajo menda knjigo iz 18. stol., delo nekega Hrvata, v kateri našteje 50 imen slovenskih kraljev. Jo poznate?

    To je zanimiva knjiga iz leta 1756, ki ima naslov Razvoj ugodni naroda slovinskoga. Napisal jo je Andrija Kačić Miošić. Tudi v Sloveniji imamo novejšo hrvaško izdajo tega dela, ki pa je precej prenarejena, da ne rečem celo ponarejena. Slovence v tej knjigi Hrvati preimenujejo kar v Hrvate. Sicer pa ta knjiga ni edina s to tematiko. Nekaj podobnega piše že Juraj Rattkaj v 17. stoletju. O teh istih slovenskih kraljih pa piše v začetku 20. stoletja tudi Slovenec Martin Davorin Žunkovič. Poznam vsa tri omenjena dela, moram pa reči, da si navedene kralje danes lastijo predvsem Hrvati in Srbi, medtem ko Slovenci o njih nimamo niti najmanjšega pojma, čeprav gre dejansko za kraljestvo, v virih imenovano Slovensko ali "Sclavorum regnum". Vedeti moramo, da so nekdaj izraz Slovensko kraljestvo v latinščino prevajali tudi kot Regnum Sclavonia, kar bi pravilno prevedli kot Kraljestvo Slovenija. Pri tem nikakor ne gre za kakšno Slavonijo ali celo slavonsko mesto, niti za slovansko kraljestvo. Tudi latinski izraz lingua Sclavonica je vedno pomenil slovenščino in nikakršne slavonščine ali slovanščine.

    Seveda. Slavonija je Slovenija.

    Ja, nedvomno. Za to imamo tisoč in en dokaz. O tem govori leta 1578 tudi Anton Vramec, župnik v Varaždinu. V svoji Kroniki prav posebej loči Slovence in panonsko Slovenijo oziroma, kot jo sam imenuje, Slovenijeh od Horvatov in Horvateh, kar v njegovi slovenščini pomeni Hrvaško. Današnja Slavonija v Hrvaški se je še v 16. in 17. stoletju imenovala Slovenija, v njej pa Hrvati niso predstavljali pomembnega deleža, pa tudi Srbi ne. Oboji so se v panonski Sloveniji naselili šele kot begunci pred Turki v 16. in 17. stoletju. Vramec je bil tudi sodobnik slovenskega kmečkega upora pod vodstvom Gubca. Posebej omenja, da so se uprli kmetje v Sloveniji, ne pa na Hrvaškem. Razlogi za upor so bili v hudi lakoti, ki je vladala v deželi, v turškem ropanju, v številnih novih naseljencih, beguncih in v tem, da plemstvo pred vsem tem ni zaščitilo domačega prebivalstva. Kmete so ropali vsi, plemstvo, Turki in srbski ter hrvaški begunci ali Uskoki. Prav slednji so pomagali zatreti upor slovenskih kmetov. Danes nas pa v šoli učijo, da je šlo za veliki hrvaško-slovenski kmečki upor. Hrvati v kmečkem uporu sploh niso sodelovali! Uporni slovenski kmetje pa so v resnici hoteli v Zagrebu razglasiti slovensko kmečko ljudovlado. Sramota je, da slovenski zgodovinarji o vsem tem molčijo in nekritično dopuščajo ponarejanje zgodovine s strani Hrvatov! Tudi zato Slovenci še kar naprej izgubljamo svoje ozemlje.

    Tudi Beligrad je bil najprej slovensko mesto na Donavi.

    Okrog leta nič smo bili Slovenci naseljeni na ozemlju od Vzhodne Švice pa do Grčije in od izvira Donave do izliva Donave. Po vsej srednji Evropi torej, in pa na Balkanu. Seveda je bil tudi Beligrad, danes Beograd, nekoč slovensko mesto. Žal je bil v 15. stoletju v tem mestu ubit slovenski poveljnik takratne združene evropske krščanske vojske, katere naloga je bila obramba pred Turki, zadnji Celjski knez Urh II. (Ulrik II.). Po njegovi smrti so se začele katastrofe, ki so Slovencem odvzele vsaj za dve današnji Sloveniji ozemlja na jugu. Zanimivo je, da mesto Beligrad še danes Nemci in tudi Angleži imenujejo po slovensko Belgrad, Belgrade.




    Pregovor dneva
    Kdor po tujem hlepi, svoje izgubi.
    več pregovorov


    Dogodki:
    1815 na ljubljanskem liceju ustanovljena stolica za slovenski jezik
    1423 Ernest Železni se odpove fevdalnemu gospostvu nad delom posestev Celjskih grofov
    Rojstva:
    1842 Ernestina Jelovšek, Prešernova hči, biografinja († 1917)
    Smrti:
    1970 Stane Sever, slovenski gledališki, filmski igralec (* 1914)


    Poslušaj pesmi na Myspace
    www.myspace.com/hervardi

    YouTube:Zvezna
    YouTube:Domu
    več posnetkov na Youtube



    Spremljaj novice s pomočjo RSS
    www.hervardi.com/vote/rss.xml
    Prijavi se na e-mail novice

    Preglej zadnje novice








    Preizkusi svoje znanje z reševanjem kviza
    Odpri stran s kvizom




    Spletna lestvica malo drugače : si386.com