Kolumne


Ali ste vedeli...?
da je čebelarstvo že od nekdaj nepogrešljivo vpeto v slovenski prostor? V Sloveniji čebelarimo s svetovno znano Kranjsko sivko, ki se od svojih sorodnic loči predvsem po nenapadalnosti, pridnosti in delavnosti. Gotovo najbolj znani slovenski čebelar Anton Janša je v zvezi s čebelarstvom že pred skoraj tristo leti svetoval tudi na avstrijskem cesarskem dvoru. Čebela je edina domača žival, ki ni udomačena in se še vedno vede kot pred tisoče leti. Čebelarstvo so poznali že v starem Egiptu okrog 4000 let pr. Kr. Za kilogram akacijevega medu je potrebnih približno 120.000 čebeljih poletov, kar pomeni obisk okrog 4 milijonov cvetov! Staroslovenska medica sodi med najstarejše pijače na svetu.

23.11.2005 - 23. LISTOPAD - DAN GENERALA RUDOLFA MAISTRA

Kar sedeminosemdeset let je moralo preteči, da sta vloga in pomen prvega generala slovenske vojske, Rudolfa Maistra, končno dobila tisto mesto, ki si ga nedvomno zaslužita. Brez generala Rudolfa Maistra, Maribor ne bi bil slovenski. Zanesljivo ne bi bilo slovensko niti ozemlje vzhodno od toka reke Drave. Posledično bi tudi Prekmurje ostalo na Madžarskem, saj bi bilo s tem odrezano od ostalih Slovencev. Ob tem moramo omeniti, da v Ljubljani niti vedeli niso, da v Prekmurju živijo Slovenci. Prvo politično \"bližnje srečanje\" kranjskih in prekmurskih Slovencev je bilo v Ljubljani 13. Grudna 1918. Takrat sta predstavnika prekmurskih Slovencev Mihael Kühar in Ivan Jerič prišla na pogovor k predsedniku Narodne vlade Josipu Pogačniku z zahtevo, naj vojska Države SHS zasede Prekmurje. Po Jeričevih spominih je sestanek potekal takole: \"Kje pa se nahaja ta pokrajina? Ko sva mu razložila, naju je zopet vprašal: Pa tam živite Slovenci? Sedaj sva mu midva začudeno pritrdila.\" Toliko o zanimanju in vedenju Narodne vlade v Ljubljani, o oddaljenejših slovenskih pokrajinah. V kolikor bi slučajno Prekmurje bilo namesto k Madžarski, priključeno Hrvaški, tako kot se je leta 1929 zgodilo z Medmurjem, bi bili Prekmurci danes zagotovo Hrvati, tako kot so danes tudi »Medjimurci«. Lahko pa na podlagi poznavanja dogajanj po prvi svetovni vojni in glede na zahteve avstrijskih Nemcev po celotni deželi Koroški in tudi Štajerski, z veliko gotovostjo sklepamo, da bi v primeru, da takrat ne bi bilo generala Maistra, celo celotna Štajerska ostala v Avstriji. Narodna vlada v Ljubljani bi ravnala najverjetneje povsem enako kot je dejansko ravnala v primeru Koroške. Storila ne bi nič in bi le čakala, da nam Slovencem pripade, »to kar je naše«, na mirovni konferenci, torej za zeleno mizo kot temu pravimo.



Dogodki so pokazali, da je bilo takšno mišljenje Narodne vlade v Ljubljani popolnoma napačno. V mednarodnih odnosih se le redkokdaj uveljavlja načelo pravičnosti. Sploh pa ne tedaj, kadar si določeno ozemlje lastita dve državi ali dva naroda. Takrat se najpogosteje uveljavlja načelo dejanskega stanja. Tisto kar ena stran drži v svojih rokah, bo najverjetneje tudi obdržala ob razmejitvi in na mirovni konferenci. To pa pomeni, da bi Slovenci obdržali (in ga na Štajerskem, ter delu Koroške, v Mežiški dolini in Dravogradu tudi smo!) tisti del ozemlja, na katerem bi bila vzpostavljena naša oblast in ki bi ga nadzorovala slovenska vojska! Če bi Narodna vlada prisluhnila načrtom generala Maistra, namesto da jim je nasprotovala, bi danes bil slovenski tako Celovec, kot Beljak, Velikovec, Pliberk in Labot, pa tudi Gosposvetsko polje s Knežjim kamnom, Vojvodskim prestolom in Krnskim gradom, simboli starodavne slovensko-karantanske državnosti! Res je general Maister s svojim Labotskim odredom, skupaj z ostalimi štirimi, Koroškim, Jezerskim, Ljubeljskim in Jeseniškim, v začetku Rožnika 1919, praktično vse te kraje dejansko osvobodil, toda žal slab mesec dni prepozno. Lahko da tudi ni bilo prepozno, samo v tem primeru bi odločnost zadržati osvojeno, morala biti med slovenskimi politiki bistveno večja kot je bila. Katera država in kateri narod razen slovenskega se je v svoji zgodovini umaknil iz ozemlja, ki ga je nadzoroval ter obvladoval in ki mu je tudi zgodovinsko pripadalo?! Slovenci smo to storili celo dvakrat. Ponovno po drugi svetovni vojni! Slovenska politika, vsaj njen vrh, odločnosti zadržati v svojih rokah, to kar je naše in kar nam pripada, ni imela, ne po prvi, ne po drugi svetovni vojni. Imel pa jo je general Rudolf Maister, ki je bil razen tega, da je bil vrhunski vojaški strateg in organizator, tudi večji politik, kot celotna Narodna vlada. Že samo s pogodbo Maister – Passy, je storil več kot vsi politiki v Ljubljani. Žal pa je bil preveč vojak in je kot tak brezpogojno upošteval povelja nadrejenih, zato mu v misli ni prišla ideja, da bi v Ljubljani prevzel oblast, si podredil omahljivo Narodno vlado ter nato osvobodil celotno slovensko Koroško. Seveda mu tega nikakor ne moremo zameriti. Potrebno pa se je zavedati, da je storil vse in še več, kot je bilo v takratnih razmerah mogoče storiti. Boriti se je moral s pravim sovražnikom in še z »notranjim sovražnikom«, Narodno vlado, ki ga je v njegovem boju ovirala in omejevala.

Njegovih dejanj in dosežkov nikoli ne bomo mogli dovolj ceniti, lahko pa jih vsaj poskušamo. In lahko se iz tega veliko naučimo. O generalu Rudolfu Maistru bi se moral podrobno seznaniti vsak, ki se v Sloveniji želi ukvarjati s politiko. Gre za izredno pomembno politično zgodovino Slovencev. Toda namesto da bi se Maistrova odločnost in junaštvo, izjemno visoka narodna zavest in vojaška genialnost, vizionarstvo ter njegova izredna dejanja, vtkali v narodni spomin, so nam ga načrtno zamolčali in skoraj skrili, ker se ni vklapljal v protislovenske načrte sprva srbske kraljevine, nato pa v načrte internacionalističnih komunističnih ideologov. Vsem je bil trn v peti in moteči element. Tudi med drugo svetovno vojno so se zgodili izredno podobni dogodki, kot v času generala Maistra. Pred koncem vojne je prišla v Slovenijo posebna »delegacija« z juga z nalogo, da vodi slovensko partizansko vojsko, češ da je Slovenci nismo sposobni voditi sami. V sumljivih okoliščinah je bil ubit poveljnik slovenske vojske, Franc Rozman Stane in še nekaj pomembnih komandantov, zlasti s Primorske (Srebrnič, Kravanja, Lamut, Premrl). Po koncu vojne in osvoboditvi skoraj celotnega slovenskega narodnega ozemlja na Primorskem in na Koroškem, kljub obljubi takratnega političnega vodstva (Tita), nismo dobili slovenske vojske. Že obstoječa slovenska vojska, je bila enako kot v času generala Maistra razpuščena in preoblikovana ter kot taka ponovno vpeta v jugoslovansko vojsko. In takrat še naša vojska, ki pa so ji že poveljevali tuji poveljniki, se je enako kot v Maistrovem času, po tujem povelju, umaknila iz krajev, ki jih je osvobodila in jih prepustila sovražniku brez boja! Razumljivo je, da v takšnih razmerah Maister tudi po drugi svetovni vojni ni mogel dobiti pravega priznanja. Ko je prišel na obisk v mariborsko občino, visok partijski funkcionar Kraigher, so morali Maistrov kip odstraniti iz občinske zgradbe. Pa ne le od tam, moral je celo iz mesta, na podeželje! Dobrega pol stoletja je minilo, preden smo Slovenci sploh dobili celovit vpogled v osebnost generala Rudolfa Maistra in spoznali njegovo vlogo v zgodovinskem dogajanju prve svetovne vojne. V tem obdobju je velik slovenski general, pokončen mož, ki ni nikdar upogibal hrbta, ali se celo klanjal tujim idealom, prerasel v legendo. General Maister ni bil človek, ki bi bil čakal, da se bo brada spečega kralja Matjaža devetkrat ovila okoli mize, sam je postal njegov živ, enakovreden nadomestek iz mesa in krvi!



General Rudolf Maister
Njegov veliki, neustrašni in uporni duh, je bil vseskozi prisoten med pokončnimi Slovenci. Kljub pritiskom in zanikanju njegove vloge, ni nikoli ugasnil. Leta 1963 so Zavrčani postavili na Zavrhu 24 metrov visok lesen stolp in ga poimenovali po Maistru, njemu pa so tudi posvetili spominsko ploščo pod razglednim stolpom. Leta 1986 so ustanovili Turistično društvo Rudolf Maister – Vojanov, Zavrh. 14. Kimavca 1986, je slavnostni govornik Zmago Poreka, zadnji predsednik Zveze borcev – prostovoljcev za severno mejo, pred Maistrovim reliefom in novo spominsko sobo v zanosnem govoru dejal: \"Odločnosti generala Maistra in pogumu njegovih sobojevnikov, ki so se utrujeni od štiri letnega vojskovanja z različnih front vračali v domovino, prav njim se moramo zahvaliti, da so namesto na svoje domove krenili na domačo slovensko fronto in nam priborili sveto zemljo naših pradedov. Po teh severnih slovenskih krajih bi se ne šolali v domačem jeziku, tovarne na teh tleh bi ne bile slovenske, potujčevali bi nas zagrizeni sovražniki in bili bi jim kakor že prej (podlaga tujčevi peti). Naša prelepa slovenska pesem bi bila udušena in zvonka govorica zamolčana. Nas nekdanjih Maistrovih borcev je še bore malo. Smrt nas kosi zaradi visokih let in bolezni. Dajte, pomagajte nam, da bomo čimprej postavili svojemu ljubemu poveljniku dostojen spomenik. Vsi, ki še živimo, bi neznansko radi stali ob odkritju v pozoru pred Tvojim spomenikom, naš general... Mi Maistrovi borci smo ponosni na vas, ker ste njemu in nam na čast uredili na Zavrhu spominsko sobo in ga reliefno upodobili. Sprašujem se, kje je Maribor? Zakaj še čaka? Hvala Vam!\"


72. brigada slovenske vojske ob dnevu generala Maistra, 22. Listopada 2005 v Mariboru>

Maistrovim borcem se je želja izpolnila 10. Vinotoka 1987, ko so na Leninovem trgu v Mariboru postavili Maistrov spomenik. Nekaj let kasneje se je tudi revolucionar Lenin moral umakniti generalu Maistru in omenjeni trg je postal Trg generala Maistra. Vloga in pomen generala Maistra sta se z leti po osamosvojitvi vendarle povečala. Še zmeraj pa se naši otroci in mladina več učijo o srbski zgodovini, kot pa o tem, kar je za Slovence storil general Maister in njegovi bojevniki, prostovoljci! Danes ima Maister in njegovi borci več spomenikov in spominskih plošč, od Zavrha, Šentilja, čez Maribor, Kamnik in Ljubljano do Unca pri Rakeku. Po njem je poimenovana vojašnica generala Maistra v Mariboru in tudi 72. brigada slovenske vojske ima praznik na dan 23. Listopada, ko je Maister v Mariboru razorožil nemško Zeleno gardo. Ta dan je tudi dan mestne občine Maribor, od letos pa končno tudi državni praznik!


Trg svobode v Mariboru, 22. Listopada 2005


Na istem trgu je General Rudolf Maister spremljal mimohod svojih čet pred mariborskim gradom ob proslavi zedinjenja 15. Grudna 1918

General Maister in njegovi bojevniki, prostovoljci v boju za severno mejo, zaslužijo dostojno mesto v slovenski zgodovini. Vsi skupaj z velikim generalom živijo v nas potomcih. Mi, ki živimo danes, se lahko zahvalimo prav borcem za severno mejo, da živimo v slovenskem Mariboru in Štajerski, pa tudi temu, da danes sploh obstaja Republika Slovenija. Nikoli ne smemo pozabiti na smisel njihovega boja in na njihove dosežke! Zato naj bo izročilo Maistrovih borcev negovano dokler bo na zemlji prebival narod Slovencev!

Pregovor dneva
Boljša domača gruda, kot na tujem zlata ruda.
več pregovorov


Dogodki:
1913 izhajati začno Novine za Vogrske Slovence
Rojstva:
1908 Frančišek Smerdu, slovenski kipar († 1964)
Smrti:
1957 Ferdo Kozak, slovenski pisatelj (* 1894)
899 Arnulf, vojvoda karantanskih Slovencev (* 850)


Poslušaj društvene pesmi na Myspace
www.myspace.com/hervardi


Spremljaj novice s pomočjo RSS
www.hervardi.com/vote/rss.xml
Prijavi se na e-mail novice

Preglej zadnje novice




Preizkusi svoje znanje z reševanjem kviza
Odpri stran s kvizom