Kolumne


Ali ste vedeli...?
da smo Slovenci eden izmed redkih narodov, ki smo slavili prihod in okupacijo Napoleona, saj smo se pod francosko oblastjo nadejali večje kulturne in državne avtonomije? V glavnem mestu Ljubljani, na Trgu francoske revolucije, v čast Napoleonu stoji spominski steber Napoleonovi Iliriji, ki ga je zasnoval eden največjih Slovenskih arhitektov Jože Plečnik, v njegovo vznožje pa je vgrajen pepel neznanega francoskega vojaka, ki je padel ob umiku francoske vojske.

Distributizem, tretja smer



Pretežni del zgodovine zahodnega sveta, od sredine 19. stoletja, je temeljil na spopadu tekmecev v obliki ekonomskih sistemov. Od nastanka “komunističnega manifesta” leta 1848, ki je govoril o tem, da po Evropi straši duh, se je ta duh začel širiti po celem svetu. Ta duh ni upodobljen le v obliki komunizma, temveč tudi v njegovih rivalskih ekonomskih ter socialnih sistemih, ki so v preteklosti mnogokrat pretresli človeštvo. Vendar pa se je v zavesti mnogih ljudi to rivalstvo ekonomskih sistemov končalo: komunizem in socializem sta bila poražena, s tem pa prepustila kapitalizmu zmagoslavje na svetovnem prizorišču.

Poudariti je treba, da komunizem in socializem nista osamljena konkurenta pri vprašanju delitve dobrin, temveč ju ves čas spremlja latentna težnja po naprednejšem ekonomskem sistemu, ki bi poskrbel za pravično razporeditev dobrin, brez nepotrebnega žrtvovanja zasebne lastnine in tehnološkega napredka. Pretežni del teoretskega razvoja in obravnavanja distributizma so nosili intelektualci iz vrst katolikov, npr. Chesterton, Belloc, McNabb idr, zato je pogled na distributizem zaznamovala ideja o ekonomskem sistemu, ki bi bil bolj naklonjen katolicizmu (krščanstvu) kot kapitalizem.

Poglejmo si temeljne razlike med preživetima sistemoma, kapitalizmom in komunizmom. Predvsem izraz kapitalizem ostaja v veliki meri nedefiniran, saj ima v pogovornem jeziku običajno različne pomene, dobre in slabe, odvisno od osebne opredelitve posameznika, ki ga uporablja. Preden odgovorimo na vprašanje kaj je kapitalizem, se vprašajmo kaj ni? Kapitalizma ne moremo enačiti s pojmom zasebne lastnine, niti s pojmom proizvodne lastnine, saj sta oba obstajala že stoletja pred rojstvom kapitalizma ob koncu srednjega veka. Zato pa lahko napišemo, da je kapitalizem ekonomski sistem, v katerem različne osebe združijo delo in kapital, ki sta potrebna za proizvodnjo dobrin. Povedano drugače, v kapitalizmu ljudje običajno delajo za nekoga drugega. Tisti nekdo – kapitalist – plačuje drugim osebam – delavcem – da zanj delajo, s tem pa si prilasti dobiček oziroma presežno vrednost njegovega podjetja. Poenostavljeno: prilasti si sredstva, ki mu ostanejo po plačilu delavcev, proizvodnih sredstev, surovin, dolgov ipd.

Pravzaprav ločitev dela in kapitala sama po sebi ni napačna: nič ni nepravičnega, če je nekdo lastnik proizvodnje, če plačuje delavcu pravično plačo, ki ustreza njegovemu delu in mu zagotavlja dostojno življenje. Kljub temu pa kapitalizem prinaša nevarnosti in je s tega vidika nevaren, nestabilen, nespameten in celo škodljiv. Pretirana masovna proizvodnja nekvalitetnih dobrin in izkoriščanje naravnih virov ter pojav medijskega spodbujanja zares nepotrebnega potrošništva sta botrovala izjemno uničujočemu odnosu do naravnega okolja, celotna kapitalistična nadzgradba pa ni prizanesla niti osnovnim človekovim in družbenim vrednotam kot so družina, zaupanje, poštenje in prijateljstvo. Sodobni kapitalizem dopušča pravzaprav vse, v imenu kopičenja kapitala in dobrin, ki so običajno uporabne le toliko, kolikor so uporabljane. In če pomislimo koliko nepotrebnih dobrin se kopiči v rokah kapitalističnega »razreda« (v narekovajih zato, ker gre za tipično marksistično-komunistično terminologijo) za potrebe, ki so oddaljene od človeških potreb toliko, kot je oddaljena Zemlja od sonca. Medtem ko se premnogi ukvarjajo z lastnim preživetjem v čedalje nenaravnejšem okolju, se nam kapitalizem pokaže v svoji demonski pojavi (obliki). Do izraza zmeraj bolj prihaja njegova izrazita negativna lastnost –egoizem. Ob tem lahko govorimo tako o egoizmu posameznika, ki je za boljšo plačo ali družbeni status pripravljen zapostaviti družbo – družino in prijatelje, pa tudi širšo skupnost (narod), kot tudi o generacijskem egoizmu, ki se zmeraj bolj kaže v upadanju števila rojstev in uničevanju narave sedanjim in zlasti prihodnjim rodovom.

Moramo se vprašati ali ima pričujoči trend prihodnost? Za iskanje odgovora moramo biti s seboj odkriti. Če sebi ne privoščimo prihodnosti, ki jo kažejo trendi, nam moralna odgovornost nalaga, da je ne privoščimo tudi našim otrokom, našim potomcem.

Vrnimo se k vprašanju delitve dela in kapitala. Obstoj te delitve neizogibno povzroči nastanek družbenega »razreda«, ki ima v lasti pretežno kapital in »razreda«, ki ima v lasti predvsem svoje delovne sposobnosti. Razlika se pojavi v odmikih, pri čemer kapitalist porablja čedalje manj časa za zagotavljanje obstoja in se eventualno popolnoma izloči iz proizvodnega procesa, medtem ko delavec postaja čedalje bolj odvisen od volje kapitalista in tokov kapitala. Očitno je, da ne gre le za spopad presežkov, temveč gre tudi za vprašanje preživetja in končno osebnega in moralnega razvoja posameznika.

Kdo si lahko privošči čas za družino, prijatelje in hobije, če ne lastnik kapitala? In kapitalizem ne pomeni stanja družbe, v kateri je veliko kapitalistov, temveč izraz ‘’zažari’’ šele takrat, ko je kapitalistov zelo malo. Trend kopičenja dobrin in premoženja je neizpodbitno zgodovinsko dejstvo, ki so ga tu in tam pretresale vojne ali politični nemiri. Takšen proces neizbežno za seboj povleče še strukturo vpliva, moči in oblasti, ki teži po samoohranitvi. Svet ne temelji na materialno ‘’srečnih’’ kapitalistih, temveč na materialno ''nesrečnih’’ delavcih, katerih sla po kopičenju dobrin občasno celo presega slo kapitalistov, srečo pa iščejo v dobrinah, katere so jim težko dostopne. Tako je krog sklenjen. Osebe, ki prispevajo svoje delo k proizvodnemu procesu, se zreducira na izolirane posameznike, katerim ostanje golo stremenje k temu, da bi sami postali lastniki kapitala. S tem, ko si kopičijo dobrine, pa hranijo požrešni stroj kapitalistov, ki po večini obvladuje tudi vzvode oblasti v državni strukturi. Svoje delo opravljajo tako temeljito, da v imenu kopičenja dobrin posegajo celo v zbir moralnih vrednot družbe, kot so družina, zaupanje, spoštovanje, poštenje, pomoč, čast ipd. ter tako majejo temelje človekove naravne neodvisnosti.

Kako lastniki kapitala v resnici destruktivno vplivajo na navidezno simbiozo dela in kapitala je razvidno iz primerov sovražnih prevzemov proizvodnih obratov in zapiranjem delovnih mest ter prodajo po delih, zaradi uničevanja konkurence in povečevanja kapitala. Sicer pa so takšni primeri redkejši, saj je v splošnem bolje ohranjati proizvodnjo ter umetno zbujati potrebo po dobrini, ki se proizvaja. Običajno se veliki lastniki delnic več ne ukvarjajo s proizvodnjo, temveč jih le zanimajo donosi, dividende. Včasih je nekdo lastnik delnic le nekaj ur ali dni, preden jih proda za zaslužek. Ta nov sloj kapitalistov dojema kapitalizem le kot nadomestek za realno proizvodnjo, ki s pomočjo premikov in manipulacij generira presežno vrednost (donose) kapitala. Dejansko več ne gre za proizvodne odnose, ampak za preprosto zlorabo zmesi dela in privatne lastnine množice drugih oseb. To zlorabo pa podžiga materializem in egoizem kapitalista, ki, paradoksalno, uničuje temelje kapitalizma – namesto združevanja dela in kapitala prihaja do ''uničevanja'' proizvodnje na podlagi tokov kapitala. V globalnem svetu kapital ne pozna meja, medtem ko jih ljudje in narodi poznamo. Zato je omenjeno ''uničevanje'' proizvodnje lahko v praksi le njena selitev onkraj meja, toda ker ljudje nismo abstraktni posamezniki in smo v pretežni meri vezani na nacionalno pripadnost (gre zlasti za jezikovno in kulturno pogojenost), ne moremo slediti kapitalu v iskanju dela. V tem smislu ima lahko kapitalizem velik negativen potencial v odnosu do določenega naroda ter neobhodno tudi posameznika.

Če se navežemo nazaj na družbene posledice, ki sta jih povzročila kapitalizem in pretirana in umetno spodbujena potreba po nepotrebnih dobrinah (potrošnji), lahko sklepamo le eno: da je interes kapitala razvrednotiti posameznika in ga razorožiti v tem smislu, da se ga preusmeri v neprekinjen proces pridobivanja in porabe ter ohromiti njegovo civilno udejstvovanje, ki bi imelo potencial ogroziti obstoj ekonomskega sistema, utrjenega s pomočjo oblastveno-politične strukture. Kumulativno, s spremembo moralnih vrednot, so omenjene posledice privedle do anemičnosti in apatije posameznikov in civilne družbe ter nezmožnosti upiranja temu procesu. V nekaterih družbenih krogih je vpetost v ''nov'' sistem kapitalističnih aspiracij tako intenzivna, da ni niti najmanjših želja po spremembi sistema, kljub njegovemu moralnem in vrednostnem pustošenju človekovega življenja in naravnega okolja.

Kot naravni odgovor na degradacijo družbenega ekonomskega in vrednotnega stanja se je rodila ideja o distributizmu, ki je svojo materijo črpalo iz pozitivnih vrednot katoliške tradicije. Ne glede na takšen izvor, sama ideja ni nujno zvezana z religijo, saj so vrednote, ki jih med drugimi promovira katolicizem, danes tudi popolnoma neodvisne vrednote. Vse večje razslojevanje v kapitalističnih sistemih je motiviralo iskanje nove, tretje smeri, ki bi v pravičneje razdelila dobrine v družbi.

Na čem temelji distributizem? Ljudje vedno delajo bolje in intenzivneje, če delajo zase. Ljubijo lastno zemljo, ki obrodi sadove njihovega dela in ljubijo delo, ki prinaša obilo dobrin zanje in za njihove bližnje. Ali bi lahko dejali, da kapitalisti resnično ljubijo donose vrednostnih papirjev, ki so v bistvu plodovi dela drugih ljudi?

Sama ideja distributizma ni nič drugega kakor ekonomski sistem v katerem je zasebna lastnina dobro in pravično razporejena in kjer je lastnikov čim več, oziroma kolikor je le možno. Zasebna lastnina ni zgolj domena kapitalizma, temveč obstaja kot ločen pojem. Še več, v kapitalizmu sicer za vse obstaja formalna pravica do zasebne lastnine, vendar je v praksi omejena le na premožne (Hilaire Belloc, Restoration of property, 1936). Obstoječi kapitalistični sistem že zaradi absurdnih ekstremov v obliki premoženja kliče po omejitvi dosedanje ustaljene ideje o neomejenosti kopičenja premoženja, ko bi nekdo, ki ima toliko lastnine in premoženja, da bi lahko dostojno živel tisoč življenj, rad živel tisoč in eno življenje. V distributivnem ekonomskem sistemu zato obstaja varovalka, ki preprečuje kopičenje premoženja nepredstavljivih vrednosti, katero ne odraža naravnih družbenih neenakosti v obliki posameznikovih naravnih sposobnosti. Podobne varovalke znotraj današnjega sistema izvirajo iz modelov socialne in davčne politike, ki pa le blažijo posledice in ne odpravljajo vzrokov.

Proizvodni procesi se zaradi omejitev prerazporedijo med množico proizvodnih obratov, v svoji osnovi zelo podobnih cehom, ki vzdržujejo zavidljivo raven konkurence na trgu in so neomejeni pri tehnološki nadgradnji proizvodnje. Ceh je zasnovan na delu družinske skupnosti in njihovih članov. Nastopanje proizvodnega obrata na trgu je prepuščeno svobodni iniciativi in nima omejitev. Proizvodni obrat ne proizvaja le materialnih dobrin, temveč obstajajo tudi čisto storitveni cehi in cehi mešanega značaja. Omejitve števila zaposlenih preprečujejo zlobno uničevanje konkurentov, zato pa spodbuja sodelovanje v institucionaliziranih oblikah, ki zagotavljajo ustrezno protiutež obstoječim kapitalističnim ureditvam onkraj meja, s katerimi prihaja do menjave blaga in storitev.

Vprašanje kako se naj odvijajo zapleteni proizvodni procesi je rešeno z ustrezno pravično ureditvijo, ki določa omejitve za specifične procese, medtem ko nosi največjo odgovornost v zapletenih procesih prav sodelovanje cehov. Bančni sistem deluje stimulativno na razvoj proizvodnih obratov in opravlja dejavnost podpore lokalnemu okolju ter predstavlja vir investicij.

Zaradi osebne vključenosti družinske skupnosti v proizvodnjo je okrepljena vloga družine in zmanjšana medsebojna odtujenost družinskih članov, obenem pa povečana stopnja blagostanja celotne skupnosti. Posameznik postane del proizvodne skupnosti, ki za razliko od odtujenosti korporativnih odnosov, postavlja v ospredje zadovoljstvo posameznika, delavca in hkrati lastnika, ki se nahaja v odnosih prijateljstva, bratstva in medsebojne pomoči. Ceh postane družbena enota, ki ne le ohranja in okrepi družniske vezi, temveč jih nadgradi s pripadnostjo določeni skupnosti. Skupnosti posameznikov, ki kot del družbe začnejo gojiti in ceniti pozitivne moralne vrednote ter vrednote, izročila in običaje naroda.

Mnogim kritikom distributizma moramo na tem mestu odgovoriti še na bistveno vprašanje tehnološkega napredka. Povsem jasno je, da v okolju, kjer vladata močna konkurenca in ogromne količine kapitala, sla po zaslužku neprestano sili proizvodnjo v izboljšave ter inovacije. Obstoj intelektualne lastnine je rodil povsem novo vrsto intelektualnega delavca, ki je gonilna sila tehnološkega razvoja.

Vendar pa se je potrebno vprašati dve vprašanji: Ali je res vsaka inovacija tudi uporabna in koristna in ali je distributizem zmožen kompenzirati izgubo tehnološkega napredka za ceno novega ekonomskega sistema in posledično družbene ureditve? Na prvo vprašanje je enostavno podati odgovor. Ne le, da ni vsaka inovacija uporabna, ogromno jih je tudi škodljivih, tako za človeka, njegovo moralo, kot tudi za naravno okolje. Drugo vprašanje pa se dotika deloma tudi državne politike, saj ta s svojo intervencijo ne le nadomešča izgubo tehnološkega napredka, temveč ga pospeši v obliki raziskovalnih centrov in institutov, katerih osnovni namen je znanstveno raziskovanje, s katerim tesno podpira cehe v nastopanju zunaj narodnih meja. Skladno s tem nazorom je prilagojen sistem varstva intelektualne lastnine. Družba, ki uživa ekonomski sistem distributizma, je prežeta z duhom tehnofilije, zato usmerja svoje napore k raziskovanju filozofskih vprašanj obstoja.

V distributizmu se ne proizvajajo nepotrebne dobrine in se ne ustvarja nepotrebna umetna potreba po nepotrebnih dobrinah. Skladno z ekološko zavestjo so proizvedene dobrine, za razliko od cenenih izdelkov, narejene vzdržljivo in kvalitetno. Ves sistem, vključno z vprašanjem energetike, pa je naravnan izrazito avtarkično, zato se presežne vrednosti pri mednarodni menjavi porabljajo za tehnološki in družbeni razvoj. Posameznik v distributizmu ni več sam, temveč je del družine, del ceha ter živi svobodno življenje znotraj pravične družbe. Družbe v kateri osnovna celica, družina, ni razvrednotena in v kateri obstaja popolno ravnovesje v odnosu do oblasti, ki si posameznikov noče in ne more lastiti zaradi njihovih vezi.

Vsakega prebivalca druži skupna lastnost – pripadnost določenemu narodu in družbi. Biti pripadnik naroda je vrednota, ki jo je treba gojiti in ceniti. Sedanje proglobalistično usmerjanje kapitalistične družbe in spodbujanje nesmiselnega mešanja kultur, religij, narodov in ras, v brezoblično zmes odtujenih posameznikov, vodi v neizogibne konflikte na ravni posameznikov in družbenih skupin. Protiglobalistična narava distributizma in njegovi pozitivni učinki na blagostanje ter sistem vrednot so zares izpopolnjeni šele z vključitvijo ideje nadzorovanih migracij ter blagega narodnostnega in rasnega separatizma, ki dejansko lahko odpravi temeljne napetosti in konflikte v družbi, spodbujene s strani velekapitala, katerega edini interes je cenejša delovna sila, ne glede na ceno, ki jo za to plačajo posamezniki in družba. Stremenje k izboljšanju kvalitete življenja nam nalaga obveznost, da se seznanjamo z obstoječim sistemom, ga preučujemo in po potrebi tudi spreminjamo. Človek ni abstrakten in nemočen, temveč je politično bitje (zoon politikon), ki nosi pomembno odgovornost pri urejanju družbe, zato se mora prebuditi iz sveta politične apatije, kjer si oblast s pretkanimi manipulacijami oblikuje sugestibilno družbo posameznikov v trop sužnjev, brez da bi se tega sploh zavedali.


Pregovor dneva
Bolje je dvakrat vprašati, kot enkrat preslišati.
več pregovorov


Dogodki:
1945 na tretjem zasedanju AVNOJa v Beogradu se le ta preimenuje v začasno narodno skupščino in sprejme resolucijo o krajih, ki so jih priključili Jugoslaviji
1907 na Kranjskem stopi v veljavo nov deželnozborski volilni red
1778 Luka Korošec, Matevž Kos, Štefan Rožič in Lovrenc Willomitzer se na pobudo Žige Zoisa kot prvi povzpnejo na Triglav
Rojstva:
1814 Janez Avguštin Puhar, slovenski fotograf, izumitelj († 1864)


Poslušaj društvene pesmi na Myspace
www.myspace.com/hervardi


Spremljaj novice s pomočjo RSS
www.hervardi.com/vote/rss.xml
Prijavi se na e-mail novice

Preglej zadnje novice




Preizkusi svoje znanje z reševanjem kviza
Odpri stran s kvizom