Ali ste vedeli...?
da imamo Slovenci tudi svojega izumitelja helikopterja ali samofrča? Vinko Kristan je v prostem času na svojem vrtu sestavljal svoj prvi helikopter, kar je bilo že leta 1926, torej vsaj 10 let prej, kot se je to zgodilo v Nemčiji. Radovedni sosedje so Kristanov izum imenovali samofrč. Sestavljen je bil v obliki piramide, na vrhu katere je imel propeler, ob strani pa še manjšega za usmerjanje v zraku. Zadeva je bila iz lesa in platna, poganjal pa si jo s pedali.
|
|
Žarko Petan
Dve karieri
Primorski dnevnik, 13. junija, Trst 2006
Profesor Pirjevec ne more iz svoje kože, tako pri pisanju kolumn kakor tudi pri zgodovinskih besedilih uporablja enako metodo: pove delček resnice, zamolči pa bistveno sporočilo nekega časa. Tudi jaz poznam knjigo Fitzroya Macleana - mimogrede, ta angleški časnik je bil naklonjen Titu, po vojni je občasno bival v vili ob jadranski obali, seveda kot dobrodošel gost - v kateri je naveden pogovor s Churchilom, kot ga zapisal profesor Pirjevec - ugledni zgodovinar pa je pozabil na oceno znamenitega angleškega premiera med drugo svetovno vojno, v zvezi s Titom. Priznal je, navajam: »... da je bilo prepričanje, da lahko zaupa Titu, ena njegovih največjih napak v vojni.« (John Corsellis in Marcus Ferrar Slovenija 1945). S tem je povedano vse. Morda je Pirjevec podzavestno na ta citat pozabil.
Glede spornega stavka pa sem osebno pojasnil profesorju Pirjevcu, da je angleški predsednik vlade najbrž to, kar je povedal Macleanu, rekel tudi svojemu zunanjemu ministru Anthonu Edenu, s katerim sta tesno sodelovala med drugo svetovno vojno. Sicer pa so za presojo takratnih razmer pomembne predvsem Churchilove besede, ne pa komu jih je govoril.
7. junija letošnjega leta sem se udeležil pogovora v Društvu slovenskih pisateljev, gosta sta bila dr. Nežmah in dott. Pirjevec; tema je bila Tito oziroma nekdanja socialistična Jugoslavija. V poznejši diskusiji sem skušal prepričati slednjega, da je njegovo zaupanje arhivom, na katere se je skliceval, popolnoma zgrešeno. Udbovske arhive so še pred osamosvojitvijo temeljito počistili, kdor zaupa podatkom iz teh oskubljenih dokumentov, nevede ali morda zavestno, piše prirejeno zgodovino. Tako početje je v zdajšnji skrajno zaostreni slovenski politični situaciji, ko si zlasti stranka Liberalna demokracija nemalokrat z nizkimi udarci prizadeva vreči vlado in spet priti na oblast, dovoljeno, a ni prav korektno. Profesor Pirjevec s svojo metodo izbiranja podatkov in zaupanja v vsevedne arhive nekritično prikazuje našo preteklost, in s tem »diskretno« vpliva na bližnjo prihodnost.
Navedel bom dva primera. Profesor Pirjevec je na omenjenem pogovoru, povedal, da so bile jugoslovanske meje?, za razliko od drugih socialističnih držav, odprte. To je polresnica, ne pa resnica. V šestdesetih letih je ljubljanska Drama gostovala na Poljskem s programom, v katerem je bila tudi predstava, ki sem jo režiral. Takrat sem bil vodja Male drame in redno zaposlen kot režiser v osrednjem slovenskem teatru. Ker nisem dobil potnega lista, sem ostal doma. Jugoslovanske meje so bile res odprte, ampak ne za vse. Udba je odločala o tem, kdo sme čez mejo, in sicer v skladu s svojimi nikoli razkritimi kriteriji. Včasih sem smel čez mejo, potem pa spet ne. Če zgodovinar napiše, da so bile v teh letih jugoslovanske meje odprte, zavaja bralce. Razložiti bi moral zelo zapleten sistem vladanja v tako imenovanih socialističnih državah, kar zahteva veliko več kot arhivirane, popravljene dokumente.
In drug primer. Zgodovinar Pirjevec je povzel iz Enciklopedije Slovenije, da sem bil pred vojaškim sodiščem v Beogradu obsojen na sedem let zapora. Poldrugo leto pozneje pa sem bil zaradi pomanjkanja dokazov oproščen. Nato je naštel, kaj vse sem pozneje kot režiser in pisatelj postoril. Svoj opis moje uspešnosti je sklenil: »Lepa kariera, ne glede na preganjanja Titove strahovlade.«
Pirjevec spet slepo verjame besedam, ne da bi se potrudil in razkril, kaj je skrito za besedami. V beograjskem vojaškem zaporu sem bil skoraj eno leto v samici. Režim je bil tak: štirinajst dni sem životaril v podzemni celici brez sleherne odeje na lesenem pogradu. Dvakrat na dan so mi skozi odprtino kot psu porinili krožnik s hrano. Potem so me za en dan vrnili v normalno celico in za dva tedna spet odpeljali v podzemno. Tako sem kolobaril dolge mesece gor-dol. Polkovnik, ki je bil upravnik zapora, me je prepričeval; da so jugoslovanski, se pravi Titovi zapori, najbolj napredni na svetu. Posledice takega prevzgajanja, kot so takrat imenovali bivanje v zaporu, čutim še dandanes.
Za konec še nekaj o naslovu mojega odgovora Pirjevcu. V socialistični Jugoslaviji nisem bil disident, vseskozi pa sem kot režiser in pisatelj deloval kritično do totalitarnega režima, o tem pričajo moje režije in knjige. Zavoljo tega sem imel vrsto manjših in večjih težav. Ne pritožujem se, s ponosom pa lahko rečem, da nikoli nisem gradil svoje kariere z dobrikanjem režimu. Ko sem se po pogovoru v Društvu slovenskih pisateljev poslovil od Pirjevca, sem mu rekel, da deluje podobno kot Tito, sam se bo moral opredeliti, ali je to očitek ali pohvala. (Poudarke v barvah vneslo uredništvo spleta Hervardov).
Uredništvo spletne strani Hervardi: Na pismo Žarka Petana v Primorskem dnevniku (31. 5. 2006), je očitno sledil odgovor prof. Pirjevca. Žal smo njegovo objavo zamudili. To pa na dejstvih, ki jih je Žarko Petan navedel o razmerah v nekdanji Jugoslaviji, in jih navaja tudi v svojem drugem pismu, objavljenem v istem listu, ničesar ne spremeni. Prav nasprotno, tudi to pismo je nazorno pričevanje, da Jugoslavija pod Titom, in nedvomno tudi po njem, za Slovence ni bila drugega kot grob. Žarko Petan je jugoslovanskemu velesrbskemu režimo lahko še nasprotoval, ker je deloval v kulturi. V slovenski politiki in gospodarstvu pa to ni bilo mogoče. O terorju na teh in še nekaterih področjih tudi po razpadu Jugoslavije še vedno ni nič prišlo na dan.
|
|
|
|
