|  |
Ali ste vedeli...?
da je enemu najboljših alpinistov na svetu Slovencu Tomažu Humarju leta 1999 uspelo preplezati do takrat še deviško južno steno 8167 m visoke gore Daulaghiri? To smer so mnogi neuspešni Humarjevi predhodniki zaradi njenih nevarnosti poimenovali kar cona smrti. Njegov vzpon in plezanje v več kot 4000 m visoki južni steni šeste najvišje gore na svetu tako velja za enega najzahtevnejših alpinističnih podvigov nove dobe.
|
|
KOLIKO SLOVENSKIH SRC JE PRENEHALO BITI V BREZNIH, NA POLJIH, V
GOZDOVIH IN NASELJIH?
Člani društva HERVARDI zahtevamo od slovenske države, naše vlade in
zunanjega ministrstva, da takoj odločno, jasno in glasno protestira proti
nesramnemu sprevračanju zgodovinskih dejstev. Naša država, naše nacionalno
ozemlje in naš narod smo bili tisti, ki smo v podli evropsko-ameriški
trgovini med 1. svetovno vojno, postali žrtev velesil in bili dobesedno
podarjeni Italiji. Slovenci na Primorskem so bili deležni več letnega
genocida, ki ga je nad njimi izvajala država Italija! V tem obdobju, od leta
1919 do 1941 so italijanski fašisti, katerih naslednik je prav Nacionalno
zavezništvo Gianfranca Finija, ob popolni podpori italijanske države, na
okupiranem slovenskem ozemlju uničili in zažgali 134 slovenskih poslopij,
med njimi jih je bilo kar 100 v lasti slovenskih društev, dva narodna doma,
21 delovnih zbornic in več slovenskih zadrug. Slovensko tiskarno Edinost so
v teh letih 7 krat razdejali in uničili, enako tudi tiskarno Delo. Ukinjenih
je bilo okrog 400 slovenskih gospodarskih zadrug in 140 hranilnic ter
posojilnic. V skladu z italijanskim načrtom »Bonificazione etnica«, čemur
bi danes rekli etnično čiščenje, je bilo samo v treh letih načrtno
izpeljanih 1574 sodnih dražb in uničenih 700 slovenskih kmetij. Italijani so
uničevali vse kar je bilo slovenskega od Istre, Trsta, čez Kras in Gorico,
do Tolmina in Kobarida, v Brkinih, na Postojnskem in Pivškem, skratka
povsod, kjer smo od vekomaj prebivali Slovenci! Italijani so na okupiranem
slovenskem ozemlju načrtno in nasilno odstranili vse slovenske učitelje,
železničarje, občinske, poštne, sodnijske in druge uslužbence slovenske
narodnosti, katerih družine so bile obsojene na životarjenje in obup. V teh
letih se je iz Primorske odselilo čez 100.000 Slovencev, načrtno pa je bilo
priseljenih okrog 200.000 Italijanov, kar je popolnoma spremenilo
demografsko sliko na tem ozemlju v škodo Slovencev. Leta 1923 je moralo
50.000 slovenskih družin v Tržaški pokrajini pod prisilo spremeniti
slovenske priimke v italijanske. Leta 1928 je italijanski državni zakon št.
383 prepovedal krstiti slovenske otroke s slovenskimi imeni! 24.4.1924 je
Italija izdala zakon o poitaljančenju slovenskih krajevnih imen, ki ni bil
nikoli odpravljen! Leta 1913 je bilo na ozemlju »Julijske krajine« pod
Avstro-ogrsko 321 slovenskih šol z okrog 50.000 učenci in več kot 1000
učitelji, že čez 15 let, pod Italijo, leta 1928, pa je bilo konec vsakega
pouka v slovenščini, z izjemo šole pri Sv. Jakobu, ki je edina preživela do
leta 1930! Ko je 29. junija 1927 izšel zakon o odpravi slovenskih društev,
je teh še vedno delovalo okrog 400. Vsa ta društva so bila v nekaj mesecih
razpuščena, njihovo imetje pa je bilo zaplenjeno s strani Italije. Ničesar
od tega država Italija niti do danes ni vrnila pravim lastnikom!
Vso nasilje, mrtvi in ranjeni, požgana, razdejana in zaplenjena slovenska
lastnina, vse to je ostalo nekaznovano! Nikoli se ni noben uradni
predstavnik italijanske oblasti za to početje opravičil Slovencem in
Sloveniji! A vse to Italijanom še ni bilo dovolj. Leta 1941 so skupaj z
zavezniki Nemci, brez vojne napovedi napadli naš narod in imeli v načrtu
popolno izpraznitev Ljubljanske pokrajine ter njeno naselitev z Italijani.
Italijani so pobili okrog 42.000 Slovencev, 95.460 Slovencev so zaprli,
internirali v koncentracijska taborišča in pregnali, popolnoma uničili so
19.357 hiš, delno požgali pa so jih 16.837, pokradli so vso imetje
tamkajšnih prebivalcev in odpeljali okrog 350.000 domačih živali (krav,
konj, svinj itd.) ter skoraj 5 milijonov kubičnih metrov lesa iz slovenskih
gozdov. V teh vojnih zločinih so sodelovale njihove divizije Julija, Isonzo,
Macerata, idr., ki so bile redna italijanska vojska. Na seznamu italijanskih
vojnih zločincev, ki so delovali v Ljubljanski pokrajini in Julijski krajini
je bilo leta 1946 35 imen. Nihče od njih ni bil nikoli obsojen, ker je
Italija kot vedno, leta 1943 prestopila na stran zaveznikov. In danes v
toliko opevani a še vedno očitno gnili Evropi, dediči teh vojnih zločincev
od dedičev svojih žrtev zahtevajo opravičilo! Slovenska država in njeni
predstavniki pa nemo in brezbrižno spremljajo takšno početje! Mi smo tisti,
ki zahtevamo opravičilo od Italije in vrnitev zaplenjenega premoženja! In
slovenska oblast je to dolžna izpeljati!
Od slovenske vlade in njenih organov pričakujemo, da bo pokazala odločnost
zavarovati slovenske nacionalne interese in naše sonarodnjake na celotnem
slovenskem etničnem ozemlju!
Društvo HERVARDI
FAŠISTIČNI ZLOČINCI
|
|
|
|
|
|
