Kolumne


Ali ste vedeli...?
da smo Slovenci narod smučarjev? Prebivalci Blok so že pred davnimi časi izumili svoj model smuči, Bloški smučarji pa so še danes ena večjih slovenskih zanimivosti! Svoj smučarski karakter pa smo Slovenci izkazovali tudi v sodobnih smučarskih disciplinah, ki so v svet ponesle imena številnih smučarskih asov od Bojana Križaja, Borisa Strela, Jureta Franka, Jureta Koširja ter Mateje Svet, Katje Koren, Urške Hrovat in številnih drugih. Piko na i je leta 2007 postavil Andrej Jerman s prvo slovensko zmago na smukaški preizkušnji. Slovenci premoremo tudi dva svetovna prvaka v smučarskih skokih, Francija Petka ter Roka Benkoviča ter dvakratnega skupnega zmagovalca skakalne sezone in zmagovalca novoletne turneje, Primoža Peterko, vsako leto pa so v Sloveniji tudi znamenite tekme svetovnega pokala: ženski slalom za Zlato lisico, moški slalom v Kranjski gori in tekma v smučarskih skokih ali poletih v Planici.

SLOVENCI-Slovaki-Slovinci-Slavonci-Dalmatinci-Hrvati

V današnjem času je za marsikoga naravnost nerazumljivo dejstvo, da nas Slovence zamenjujejo s Slovaki in Slavonci, Slovenijo pa s Slovaško ali Slavonijo. S Slovaki nas druži tudi skoraj enaka belo-modro-rdeča zastava, ki se razlikuje le v grbu oz. znaku na njej. In ne samo to. Druži nas tudi lipa kot nacionalni simbol. V nadaljevanju bomo videli, da je skupnih točk še precej več. Da bi se izognili zamenjavi, so se pojavili celo predlogi, da bi poleg zastave spremenili kar ime Slovenija. Pri tem se je resnično treba spomniti od kod prihajajo takšne in podobne ideje. Komisija za spremembo nacionalnih simbolov, pod taktirko liberalca Jožefa Školča, je na natečaju izbrala popolnoma nesprejemljive ideje oblikovalcev, ki z zgodovino Slovencev nimajo resnično nikakršne povezave. Kakor da bi se zgodovina Slovencev in Slovenije pričela komaj pred trinajstimi leti. Pustimo ob strani dejstvo, da je prvo nagrado in s tem nekaj milijonov tolarjev prejel Srb Jovanović, ki živi v Skandinaviji, čeprav že to ogromno pove. Bistvo takšnega in podobnih razpisov, je prepričati Slovence, da nimamo nobenih zgodovinskih simbolov in smo torej nezgodovinski narod. Posledica tega pa je, popolnoma negativen in neprimeren odnos Slovencev do svojih državnih simbolov. Neprimerni se zdijo tako zastava, kot grb oziroma bolje rečeno znak ter navsezadnje celo himna. Če smo lahko še pred 20 leti lahko povsod videvali izobešene jugoslovanske, pa tudi socialistične slovenske in še kakšno drugo zastavo, je dandanes ob raznih praznikih precej drugače. Državljani Slovenije imamo v večini nezadostno razvito državljansko zavest, za kar je v prvi vrsti kriva slovenska vladajoča politika, ki se naravnost trudi to zavest zatreti že v kali. V današnji multietnični družbi in Evropski uniji pa ima lahko to za naš narod katastrofalne posledice. Namesto da bi se naši politiki potrudili zgraditi takšno slovensko državo, na katero bi slovenski državljani bili ponosni in ki bi jo končno vzeli za svojo, se od njenega nastanka dalje z vsemi silami trudijo prav nasprotno. Če nekdo, ki se je leta 1991 boril za slovensko državo popolnoma razočaran reče, da mu je žal, ker se je takrat sploh boril, pomeni to zadnji kritičen preplah. In nad tem se je resnično vredno zamisliti! Zakaj nas torej tujci zamenjujejo in zakaj sploh ideje o spremembi imena naše države? Žal so naši politiki naredili izredno malo za promocijo države Slovenije, ker njihova hlapčevska miselnost za kaj drugega niti ni sposobna. Ker so vsi po vrsti v službi nekih tujih ideologij in namesto slovenskih, zastopajo tuje interese, jim takšno stanje tudi odgovarja! Vendar pa zamenjava Slovenije s Slovaško ali Slavonijo ni in niti ne more biti nič čudnega. Čudno bi bilo prav to, da nas ne bi zamenjevali! Obe deželi ali državi sta namreč le pokrajini, kjer je nekoč živel isti narod, namreč slovenski! Poglejmo Slovensko-slovaški slovar (Viktor Smolej, DZS, Lj 1983), na strani 446. Tam najdemo pojme Slovak, Slovakinja, Slovaščina itd. Slovakinja je tako v slovaškem jeziku Slovenka, slovaščina slovenčina, Slovaška Slovensko, Slovaški pa Slovenski (Slovensky). Ugotovimo torej, da Slovaki sami govorijo slovensko (ne slovaško!) in da tudi svoji državi pravijo Slovensko oz. uradno Republika Slovenska. Kako pa potem imenujejo Slovaki nas Slovence? Zanimivo je, da nas imajo za Slovince. Sami nas torej ločijo tako, da e spremenijo v i. Slovenec tako postane Slovinec, Slovenka Slovinka, slovenski slovinski, Slovenija Slovinsko, Slovenščina pa Slovinčina. Podobnost med narodoma in državama je torej ne samo v zastavi ampak tudi v originalnem imenu (v imenu ki ga uporablja zase in za druge narod sam, op.p.) Republika Slovenija in Republika Slovenska. Kako razložiti neizpodbitno dejstvo, da se oboji ženimo s Slovenkami, da oboji govorimo slovensko in da oboji živimo na Slovenskem? Povsem preprosto - z zgodovinskimi dejstvi! Že v času kralja Sama, torej v letih 623 do 658, smo živeli v skupni državi, ki so jo sestavljale Karantanija, Panonija, Rakoška, Moravska in Češka. V Karantaniji, Panoniji, Rakoški in Moravski smo takrat živeli Sloveni ali Slovenci in smo vsi govorili slovensko ter imeli skupnega kralja Sama. Veliko slovensko kraljestvo, ki je pod Samom kljubovalo tako Frankom in Bavarcem, kot tudi Obrom, pa je po kraljevi smrti spet razpadlo na manjše kneževine. Te so se nato same zase upirale vsiljivim tujcem. Največjo nesrečo za slovenske kneževine je prinesel konec 9. in 10. stoletje. Takrat so na ozemlje takratne Panonije in Moravske začeli vdirati Madžari, ter osvojili in zasedli velik del Panonije. Na ta način je bil zabit klin med Moravce in Karantance, kajti s severozahoda so v Rakoško vedno bolj prodirali tudi Bavarci. Panonija je počasi postala vse bolj Ogrska oz. Madžarska. Sčasoma so ostali le njeni robovi kot so današnje Porabje, Prekmurje, Medmurje in Slavonija ter Srem. Stoletni stik med 'zahodnimi Slovenci' (Slovinci) in 'vzhodnimi Slovenci' (Slovaki) je bil na ta način dokončno prekinjen, kljub temu, da smo še dvakrat bili pod skupnim slovensko-češkim kraljem. Seveda je na ta način bila prekinjena tudi jezikovna vez. Zato smo oboji razvili svoj knjižni jezik in zlasti vsak svojo pisavo, ki se logično razlikujeta med seboj. V teh tisoč letih ločenega življenja, pa se je tudi precej spremenil jezik, saj smo mi prevzeli ogromno srbskih, Slovaki pa čeških besed. Zanimivo je, da imajo Slovaki tako kot Slovenci za svojo sveto drevo Lipo, v svojem znaku (ne grbu, op. avtorja), pa imajo tudi lipov list, kar le še dodatno potrjuje skupen izvor. In kaj imajo pri tem Slavonci? Prvo kar imajo skupnega z nami je poleg podobnega imena to, da je bila Slavonija del Panonije ali pa obratno, da je tudi Panonija in z njo Slavonija bila del starodavne domovine Slovenov, Slovencov ali Slovincev, Sloventov, Slovenetov in še kakšno drugo ime bi lahko našli za naš narod.

Davorinu Martinu Žunkoviču se imamo zahvaliti, da nas je opozoril na knjigo Andrije Kačića Miošića iz leta 1756 z naslovom Razgovor ugodni naroda slovinskoga, preko katere pa sem nato našel še knjigo Matije Antuna Reljkovića z naslovom Satir iliti divji čovik iz leta 1762. Reljković je bil izredno ponosen na to, da je Slavonec in je svoji deželi napisal pesem z naslovom 'Satir piva u verše Slavoncem' (satir poje v verzih Slavoncem), v kateri predstavlja Slavonijo kot zemeljski raj. Čeprav je pesem izredno težko prevesti, bom to poskusil na svoj laični način. Pomembno se mi zdi namreč njeno sporočilo, zato mi naj bralec ne zameri nestrokovnega prevoda.

'Slavonija, zemlja (država, dežela) plemenita,
pravijo da si lepo (uzorita?),
okrašena z zelenimi gorami,
obdana s štirimi vodami.
-----------------------------
Imela si pred tem junake,
kot pravijo pisma in kronike,
kateri vedno slavno so se bojevali,
in to ime Slavonci so dobili,
z Aleksandrom Makedonskim,
ki jim je dal dovoljenje
in v pismu je tako govoril:
'da nihče pozneje ne bo mogel reči,
drugo, kot da ste nam bili pomočniki
in sloveli kot hrabri vojaki,
ker ste nam vedno bili zvesti,
prebivajte mirno v kraljestvi'.
-----------------------------
Potem čez mnogo časa,
so spremenili tudi mnogo imen,
ker v začetku so SLOVINCI se imenovali,
da kasneje v Slavince bi se preimenovali.
Je od slova (črke) to ime prišlo,
al od slave poimenovanje,
se ne ve, ker bilo je davno.
Ilirija potem postane in
kraljevati nad Slavinci začne.
Takrat jih Iliri imenujejo
in jim to ime nadenejo.
Potem spet cesarji iz Rima,
dobijo vso Slavonijo in Srem,
spremenijo ime Slavonija
ter jo imenujejo Savska Panonija,
v države narod razdelijo
in mu različna imena dajo.
Toda to posebej treba znati (vedeti),
da ti bili od vseh njih so mati:
od češkega in poljskega,
od vandalskega in hrvaškega,
od moravskega in moskovskega,
od slovaškega in bosanskega,
dalmatinskega in srbskega jezika -
to naj tebi bo ponos.
Pa ko nekoč so imeli mir,
prevzeli zakon in krščansko vero,
imela si knjige in nauke
od Cirilove in Metodove roke
pa še svetega Hieronima
Slavonija dosti knjig ima,
ki so rimskega papeža molili,
in slavonsko vam mašo vodili
ter ure v slavonščini peli.
Dalmatinci to še zdaj imajo.


Zanimiv je zlasti osrednji del te sicer precej daljše pesmi, v kateri avtor navaja vsa mesta in trge po Slavoniji. Bistvenega pomena pri vsem skupaj se mi zdi dejstvo, da je omenjen Aleksander Makedonski, ki je živel dolgo preden bi se naj po uradni zgodovini na območju med Alpami, Donavo in Jadranom naselili Slovani. Še bolj pomembna pa je omemba oz. uporaba imena Slovinci - 'Ker v začetku so Slovinci se imenovali, da kasneje v Slavince bi se preimenovali.' Tudi Andrija Miošić Kačić v svoji knjigi Razgovor ugodni naroda slovinskoga, govori o Slovincih, katerih prvi kralj, da je bil Ilirik, po katerem so se Slovinjani (Slovani) poimenovali Ilirci. Miošić Kačić v svojem delu uporablja naslednje izraze - Slovinci, Slovinjani, slovinski. Najlepše nam njihov pomen ponazori naslednji stavek: 'Drugi Slovinjani, imenovani Ardjeji in Palari, udarijo na Slovince dalmatinske, ki so bili Rimljanom podložni in jih sovražno zasužnjijo.' Na drugem mestu spet pravi 'Pride v tem času slovinski kralj Ostroilo v Dalmacijo ter izžene stare Slovince iz slovinske države, svoje pa znova naseli.' Na tretjem mestu pa pravi: 'Pridejo Rvati z Babine gore in izženejo stare Slovince, naselijo rvatsko zemljo (pri tem misli na ozemlje prve hrvaške države, ki je sicer nastalo kakih 300 let pozneje in je bilo mnogo manjše od današnjega, op. p.), a imenujejo se Rvati po banu Rvatu, ki jim je vladal.' Kačić Miošić očitno ločuje med Slovani, Slovinci in tudi Rvati (Hrvati). Za Slovane uporablja izraz Slovinjani, Slovinci so Slovinci, medtem ko je izraz slovinski nedorečen, saj ga včasih uporablja za Slovince, drugič pa tudi za Slovane. Rvate oz. Hrvate popolnoma loči, kot samostojno ljudstvo in jih omenja šele v letu 639, medtem ko o Slovincih govori že 2000 let prej. Prav tako posebej pove, da so Rvati tega leta izgnali stare Slovince in se sami naselili na njihovem ozemlju. Kdo so torej ti Slovinci, ki so živeli v Slavoniji oz. Panoniji in Dalmaciji, pa so jih drugi Slovinjani oz. Slovani, posebej pa še Rvati, od tam pregnali v 7. stoletju?! Oba pisca sta se zavedala da sta Hrvata, čeprav sta oba očitno imela tudi pozitiven oz. naklonjen odnos do Ilirizma. Zakaj torej uporabljata različna imena za pripadnike nekega naroda, če bi dejansko šlo za en in isti narod. V slovarju namreč Josip Vončina tolmači izraze precej čudno - Slovinkinja je po njegovem Slovinka; Hrvatica. Slovinski bi naj bil slovinski; slavonski; hrvaški, Slovinjanin pa Slovinac; Hrvat. Izraza Slovinci, ki je eden izmed najpogosteje zapisanih pa sploh ne prevede, vendar si ga najbrž tolmači kot Hrvati. Toda kako bi izgledal stavek 'Pridejo Hrvati z Babine gore in izženejo stare Hrvate ter naselijo hrvaško zemljo?' Še bolj čudno se sliši prevod 'pesmi od Radoslava', v kateri govori o slovinskem kralju Radoslavu ter njegovem sinu Cijaslavu. Pravi namreč, da je takrat iz slovinske države izstopila 'Lika in Krbava, plemenita hrvaška država'. Oče, kralj Radoslav svetuje svojemu sinu Cijaslavu: 'Cijaslav, dragi otrok moj, vzemi sinko polovico (slovinske vojske, op. p.) vojske in na njenem čelu pojdi na Hrvate.' Cijaslav je nato razbil vojsko hrvaškega bana Selimira. Poznejši hrvaški pisci in tolmači obeh del, tako Miošić Kačića, kot tudi Reljkovića, preprosto namerno spregledajo ta dejstva in iz Slovincev naredijo Hrvate. Toda dokazi o tem kdo so Slovinci, obstajajo še dandanes. Vzhodni Slovenci (Slovaki), pa tudi Čehi še vedno imenujejo nas Slovence prav Slovinci! Torej so tisti 'stari Slovinci', ki so jih v Slavoniji in Dalmaciji pregnali ter asimilirali drugi Slovani in pa Hrvati dejansko naši predniki Slovenci! Seveda tega nihče, razen Davorina Martina Žunkoviča, sploh nikoli ni obravnaval, ker ni bilo v skladu, niti s teorijo o prihodu Slovanov v 6. stoletju, niti s panslovansko oz. južnoslovansko teorijo o troedinem narodu Srbov, Hrvatov in Slovencev. Vsi so nam kazali edinega narodnega sovražnika le na severu (Nemci) in zahodu (Italijani), kar vsekakor drži, hkrati pa pozabili na vzhod (Madžari) ter zlasti na jug (Hrvati, Srbi in Turki ali Muslimani).

Tako Kačić kot Reljković tudi pišeta v ikavskem dialektu, kjer se črki e in i pogosto menjavata in res ni težko na ta način zamenjati Slovence in Slovince. Kar se same Slavonije tiče, pa govori v prid tezi, da se je nekoč v bistvu imenovala Slovenija dvoje dejstev. Prvo dejstvo je to, da je v zgodovinskih virih Slavonija imenovana še v 16. stoletju Windischland. Vsi vemo, da so Windischi Slovenci, oziroma da Windischland dejansko pomeni dežela Slovencev. Drugo dejstvo je, da je koren v primeru Slovenije sloven in slovo ali črka oz. beseda sloviti (govoriti po naše), v primeru Slavonije pa slaven in slava. Če vemo, da smo Slovenci skoraj dosledno uporabljali zase in nam sorodna ljudstva ime Sloven in Sloven(c), praktično do sredine 19. stoletja, od takrat pa vse pogosteje besedo Slovan ali Slaven oz. Slava in Slavjan, pod vplivom panslovanske ideje, postane razlaga še bolj logična. Posebej bi bilo potrebno na novo preučiti poglavje Ilirizma v 19. stoletju in sicer v luči novih dejstev o Venetih, Ilirih in prihodu Slovanov v 6. in 7. stoletju na področje osrednjega in južnega Balkana ter v Panonsko nižino. Prav tako pa je potrebno na novo obdelati celotno slovensko zgodovino na ozemlju Panonije (vključno s Slavonijo) in Dalmacije. Navedbe, da je iz slovinske (beri slovenske) države izstopila Lika in Krbava, plemenita Hrvaška država, so že same zase zadosten razlog za podrobnejšo preučitev slovenske in hrvaške zgodovine. Še bolj pa to pride do izraza, ko pogledamo razlage hrvaških piscev pri teh in podobnih navedbah. Na primer kajkavskega pisca Jurija Habdelicha Hrvati po hitrem postopku spremenijo v Jurija Habdelića. Še bolj zanimivo je kako tolmačijo njegov »Dictionar ili Reči Slovenske zvečega vkup zebrane v red postavljene i Diachkemi (latinskemu op.p.) zlahkotene trudom Jurja Habdelicha, mašnika tovaruštva Jezusovoga, na pomoč napredka v Diachkom (latinskem) nauku Školneh mladenčeu Horvatskoga i Slovenskoga naroda«. Rečnik ali slovar, v katerem najdemo praktično same slovenske besede, ki so še danes večinoma v uporabi v prleškem, haloškem in prekmurskem narečju, je bil natisnjen v Nemškom Gradcu leta 1651. Ker se jim seveda Habdeličeve navedbe samim zdijo nekoliko »čudne«, v letu 1989 tolmačijo njegove besede tako, da »reči slovenske« pomeni hrvatske kajkavske, saj da se je takrat slovenski jezik imenoval kranjski. Kot da bi avtor teh besed (Vladimir Horvat) v letu 1989 ne vedel, da je Trubar že sto let prej pisal o slovenskem in ne kranjskem jeziku! Očitno ponarejanje pa se nadaljuje tako, da Horvat razlaga, kako je slovar namenjen »mladenčem horvatskoga (hrvaškega štokavskega) in slovenskoga (hrvaškega kajkavskega) naroda«. Ponovno torej povsem preprosta razlaga, da slovenski pravzaprav pomeni hrvaški jezik. Pa ne gre le za primer Habdeliča, temveč lahko tu naštejemo še celo vrsto drugih piscev kot so Peter Petretič, Pergošič, Vramec in Ahac Stržinar. Očitno je torej, da Hrvati dejstva zlahka poenostavijo in potem predstavijo po svoje. Poglejmo še en primer hrvaškega jezika v 16. stoletju. Gre za t.i. »turški glas » iz vojne krajine. Pismo je pisano v glagolici in v »hrvaškem jeziku«. Glasi pa se tako:« To sem otil dati na znanje, da i vi od grada do grada (mišljen je dejansko grad in ne mesto, po.p.) po vsem Vinodolu do Tersata in na Riku i dalje na Pivku, na Kras i tja do Ljubljane te iste oznanite, da se vsaki zna držati pripravan i od toga čuvat se, da se ka škoda ne primeri, ino Bog z vami.« Pa primerjajmo sedaj s tem jezik oz. takratno narečje t.i. Vogerskih Slovencev (Prekmurcev). »Potomtoga da je od Boga tak skončano, naj mi Slovenje nemajouči svojega lastivnoga Naroda Poglavnika pod Vogerskim Ravnanjom na poudnešnjoj Orsačkoj (orszag pomeni kraljestvo, provinco ali regijo, op.p.) meji mirovno, pokorno i delavno bi prebivali:dužni smo našo Kralevčino braniti, nje dokončanja spunjavati, ino kakti verne kotrige, za svoje glave srečo i poštenje se skrbeti.« Mislim da se bomo vsi strinjali, da je takratno »narečje vogerskih Slovencov« manj podobno današnjemu slovenskemu jeziku, kot pa takratni »hrvaški jezik v turškem glasu«. A vendarle se danes prekmurska narečja uvrščajo v slovenski jezik, medmursko, kajkavsko in nekatera druga «hrvaška« narečja pa ne. In to dejansko ni krivda samih Hrvatov, temveč prav Slovencev ali bolje rečeno slovenskih jezikoslovcev doma iz dežele Kranjske. Ti preprosto niso bili sposobni videti čez svoje »kranjske meje« in dojeti, da so nekatera slovenska narečja zlasti v področju nekdanje Panonije sicer drugačna od kranjskih, a hkrati vendarle slovenska! To dejstvo pa so s pridom izkoristili hrvaški jezikoslovci, ki so v nasprotju z našimi preprosto vključili slovensko kajkavsko in medmursko narečje v hrvaški jezik. Preko jezika oziroma tudi z njegovo pomočjo pa je današnja Hrvaška bistveno večja od Slovenije, kar je glede na začetno hrvaško državo – Lika in Krbava, povsem očiten absurd. Pri tem pa so postopki slovenskih politikov in jezikoslovcev, pa tudi nekaterih kulturnikov že stoletja popolnoma zgrešeni. Poglejmo primer Štrigove in okoliških vasi v Medmurju leta 1945. Takratni OZNOvec Zdenko Zavadlav v svoji knjigi Matjaževa vojska na slovenskem med drugim piše naslednje: »Cirkus je bil tudi v Štrigovi. Ti kraji naseljeni večinoma s Slovenci, so v preteklosti stalno spreminjali svojo pripadnost, tako v Avstroogrski, v Dravski banovini in v NDH pod okupacijo. Enkrat so bili na slovenski, drugič na hrvaški strani. Po medvojni OF pripadnosti so bili na slovenski strani in so tako hoteli tudi ostati. Organizirali so svoje narodne odbore, šole in izobesili slovenske zastave. Račun brez krčmarja, tudi dveh krčmarjev! Le-ta sta bila Kardelj in Bakarić! Štrigova z okoliškimi vasmi je hrvaška, saj v »internacionalistični« Jugoslaviji meja itak ni važna! Izgleda da za Slovence, za Hrvate pa je. Naši mariborski oznovci in knojevci so morali s krvavečim srcem po posebnem naročilu Kardelja in Mačka »delati red«. Ta red pa je bila pripojitev Štrigove Hrvaški in ustoličenje hrvaške ljudske oblasti. Seveda pa odstranitev slovenskih zastav in napisov na krajevnih odborih in šolah ter pregon slovenskih odborov in šolnikov. Naj živi«bratstvo in edinstvo«! Naj živi internacionalistična KPJ!« Verjetno je kakršenkoli komentar k temu pisanju odveč. Podobno se je odločalo tudi o meji na morju in posledice takšnega ravnanja so vidne še danes, ko se prepiramo za Piranski zaliv in zaselke na levem bregu Dragonje, medtem ko bi meja morala biti vsaj na reki Mirni!

Slovinci - naši bratia
Vo vzdialenejšej cudzine si Slovensko zamieňajú zo Slovinskom. Žena sa u Slovákov tak ako u Slovincov nazýva Slovenka a prídavné meno slovenský je u oboch národov rovnaké, iba Slovinci ho píšu s mäkkým a krátkym i. Slovinsko je prevážne hornatá krajina, podstatnú časť histórie žil slovinský ľud v neslobode, približne od rovnakého času ako my užíva slobodu v samostatnom štáte. Je preto načase, aby sme sa oboznámili so svojimi bratmi, ktorí rozprávajú podobne ako Slováci.

Slovinsko, podalpskú krajinu, oddeľujú od Rakúska Karavanky, s najvyšším vrchom Triglavom. Južnejšie sa vypínajú Julské Alpy a Savinské Alpy a ďalej na východ Pohorie. Na talianskych hraniciach je Slovinský kras s hrebeňmi Snežníka. Na juhovýchode, v tzv. Bielej krajine, je rovina. Za riekou Murou je nížina tzv. Prekmurie. Nížiny sú aj pri riekach Dráva a Mura, pri Vipave, prítoku Soče, ktorá sa vlieva do Terstského zálivu. Najväčšie jazerá Bled a Bohinj, jaskyne Postojná a Škocjanske jame v Krase, vrchy Kranjska Gora a Planica a prímorské letoviská Koper, Piran a Portorož, s najkrajšími plážami na Jadrane, sú vyhľadávanými strediskami turistov.

Základom vyspelého priemyslu sa stalo prírodné bohatstvo krajiny, náleziská uránu, olova, zinku, hnedého uhlia ale aj zásoby energie a dreva. Je tu až 15 vodných elektrární. Hlavné mesto republiky Ľubľana je vybudované na mieste starovekej Emony. Má rozvitý najmä strojársky priemysel. V Maribore sa vyrábajú automobily, v Jeseniciach sú železiarne, v Kidriči hlinikáreň, v Kranji elektrotechnický priemysel a v Celji výroba šperkov. Priemysel je aj v prístavnom meste Koper a v Novom Meste.

Slovinci majú so Slovákmi nielen podobnú hornatú krajinu, ale aj pohnutú históriu. Predchodcovia Slovincov sa sťahovali do východných alpských oblastí už v 6. storočí a osídlili územie až po Viedenský les. V prameňoch sa spomínajú najprv Korutánci, ktorí v spojení s naším Samom prispeli roku 622 – 623 k porážke Avarov. V období nástupu kresťanstva, feudalizmu i postupného ponemčovania sa spomínajú v Korutánsku – (Karantánii) slovanské kniežatá Chotimír, Pribislav, Semika, Strojmír a Vojimír, ktorý roku 795 pomáhal Frankom proti Avarom. Porážkou Avarov sa korutánski Slovinci dostali pod nadvládu Frankov.

Predkovia Slovincov bývali aj v Dolnej Panónii, kde susedili s našimi starými Slovákmi. Mali tu v Blatnohrade za nášho Pribinu najprv na Frankoch závislé, potom za Koceľa slobodné kniežatstvo. To je kus našej spoločnej histórie. Po páde Dolnej Panónie sa v slovinských krajinách upevňoval v podobe kolonizácie a germanizácie franský vplyv. V boji feudálov sa územie Slovincov rozdrobilo na samostatné krajiny, Korutánsko, Štajersko, Kransko, Istriu a Goricu. Spoločný názov Slovinska, Korutánsko, zanikol.

Za českého kráľa Otakara II., v rokoch 1270 – 1276 sa stali slovinské územia časťou českého kráľovstva. Zvyšujúci sa feudálny útlak najmä po tureckých vpádoch vyvolal v 15. a 16. storočí početné sedliacke vzbury. Najväčšia bola po spojení s Chorvátmi roku 1573.

Reformácia u Slovincov umožnila vznik spisovného jazyka. Keď Napoleon zriadil v rokoch 1805 – 1813 Ilýrsku provinciu, slovinské územia sa dostali pod francúzsky vplyv a slovinčina sa zaviedla do škôl.

Do začiatku 16. storočia patrilo územie Slovincov do troch štátov: Nemecka, Uhorska a Benátskej republiky, po víťazstve Habsburgovcov bolo až do roku 1918 rozdelené do Rakúska, Talianska a Uhorska.

Národné obrodenie začiatkom 19. storočia bolo spojené s bojom za politické a národné práva. Rozvíja sa ilýrske hnutie za jednotu južných Slovanov, vzniká časopis Kranjska čbelica 1830 – 1834 a roku 1863 Matica slovinska.

Koniec vojny priniesol Slovincom 29. októbra 1918 slobodu. Stali sa súčasťou parlamentnej monarchie Kráľovstva Srbov, Chorvátov a Slovincov. Za kráľa Alexandra roku 1927 dostala názov Kraljevina Jugoslavija. Nový štát mal deväť bánovín, Slovinsko sa volalo Drava.

Medzi dvoma vojnami boli v krajine politické aj hospodárske problémy. Šiesteho apríla 1941 Hitler napadol Juhosláviu a po jej porážke si územie Slovinska rozdelili Nemci, Taliani a Maďari. Silné partizánske hnutie vyvolalo roku 1941 masový odpor, ktorý vyvrcholil 29. novembra 1945 vyhlásením slobodnej federatívnej republiky Juhoslávie. Časť slovinského územia tzv. Benátska Slovenia, Rezia, Gorica a Terst, ostala v Taliansku, slovinská menšina ostala v Maďarsku.

Slovinčina má osem oblastných nárečí, ktoré sa členia na 46 krajových dialektov. Základom spisovného jazyka sú centrálne dolenské a gorenské nárečia. Najstaršie prvky slovinského jazyka, tzv. Frizinské pamiatky, sú staroslovienske texty z 10. – 11. storočia. Spisovná slovinčina vznikla za reformácie. Prvú slovinskú knihu, Katechizmus, vydal roku 1550 Primož Trubar. Od neho sú aj žalmy, piesne a preklad Nového zákona. Celú Bibliu preložil roku 1584 Jurij Dalmatin. Autorom prvého slovinského slovníka (oklo roku 1580) a prvej gramatiky z roku 1584 je Adam Bohorič. Slovinčinu prijal do svojho slovníka roku 1592 aj Nemec H. Malgiser.

Pri pozornejšom čítani môžeme písaný slovinský text porozumieť. Slovinčina používa latinku a fonetický pravopis, okrem predpôn, zachovávajú svoju podobu v každej pozícii: odrasti (odrásť) odpustiti (odpustiť), Litery y, x sa píšu iba v cudzích vlastných menách. Inak sa píše i: riba, hipnoza, a ks: praksa (prax). Na rozlíšenie významu sa zriedka označujú prízvuky: tók (prúd) – tok (púzdro), úren (rýchly) – űren (hodinový). Znaky ako náš dĺžeň a vokáň označujú dlhú prízvučnú slabiku, dĺžeň opačným smerom (tok) krátku prízvučnú slabiku. Na mieste nášho ch a cudzieho h sa píše h, s výslovnosťou blízkou ch: hiba (chyba), hotel. Spoluhláska j sa v spojeniach nj, lj, rj pred samohláskami vyslovuje: volja, knjiga, morje, na konci slov j zmäkčuje predchádzajúcu spoluhlásku: konj (kôň), kralj ( kráľ).

Väčšiu pozornosť treba venovať hovorenej podobe slovinčiny. So slovenčinou má rovnakú výslovnosť ”v” na konci slabiky: pravda (prauda), živ (žiu – živý). Obojperne sa vyslovuje medzi dvoma spoluhláskami: brez vpliva (bez upliva), na začiatku slova sa vyslovuje ako u: vlak (lak), včeraj (ujčeraj – včera). Aj spoluhláska ”l” sa často na konci slabík a slov vyslovuje ako obojperné u: videl (videu), solza (souza).

Sú tu slová ako cvet (kvet), zvezda (hviezda), milo (mydlo), plel (plietol), veniti (vädnúť), ktoré zachovávajú starú zmenu skupín dl, tl. Vkladné l sa zachovalo v slovách kaplja (kvapka), zemlja a i. Ostalo tu aj pôvodné g: noga (noha), greh (hriech), šč: ščetka (štetka). So slovenčinou má slovinčina a iné južné slovanské jazyky rovnaké začiatočné ra- la– v slovách ako rasti (rásť), laket (lakeť), lani (vlani), ale na rozdiel od nej aj v slovách razum (rozum), ladja (loď) a pod. Aj slová s pôvodným –or, -ol, -er, -el medzi spoluhláskami v prvej slabike sa zasa prešmykli v oboch našich jazykoch na –ra, -la, -re –le: glava (hlava), mlad (mladý), drevo (strom), mleko (mlieko).

Ťažšie zrozumiteľnou sa slovinčina stala striednicami za jery Tvrdý a mäkký jer sa zmenili rovnako, v dlhých prízvučných slabikách na a: danes (dnes), lahek (ľahký), v krátkych slabikách na e, ktoré sa vo výslovnosti redukuje na polosamohlásku, ako je bulharský tvrdý jer (?): ven (von), pesek (piesok).Pôvodné nosové o, sa zmenilo na o: zob ( zub), roka (ruka). Namiesto slabičného l je tu ol: volk (vlk), solza (slza). Typický je aj rotacizmus, zmena ž na r : moreš (môžeš). Zložité sú prízvukové pomery. Neprízvučné slabiky sú len krátke, prízvučné dlhé i krátke.

Menné skloňovanie je blízke slovenskému. Rozlišujú sa však koncovky po tvrdých a mäkkých spoluhláskach: za mostom, pet rakov, ale z možem (s mužom), pet oračev (oráčov). Koncovky mäkkých vzorov sa preniesli aj na tvrdé vzory: lipe (ako ulice). Jednoslabičné slová majú v celom množnom čísle príponu -ov-: mostovi, mostovom, z mostovi (mosty...). Prídavné mená i zámená majú v genitíve jednotného čísla koncovku -ega: bogatega, tega. Zachoval sa duál (dvojné číslo): moža, mesti, lipi, ale množné je možje, mesta, lipe (muži, mestá, lipy). Používa sa infinitív: delati, kupovati, ale po slovesách pohybu aj tzv. supínum: grem spat ( idem spať). Vo funkcii našej predpony vy– je tu predpona iz-: izčistiti (vyčistiť), izbor (výber), izhod (východ). V slovnej zásobe sú typické prevzatia z nemčiny: ura (hodina), krompir (zemiak), taliančiny: fant (chlapec), miza (stôl), menej z maďarčiny: soba (izba), gazda.

Najvýznamnejším slovinským romantickým básnikom je France Pešeren, v prekladoch známy aj v cudzine. Jeho poézia predstavuje syntézu antického, romanticko-renesančného a moderného ducha i slovinských individuálnych osobností. Je autorom zbierky Krst pri Savici (1836). Výber z jeho poézie vyšiel v slovenskom preklade s názvom Struny lásky. Tvorcom modernej realistickej prózy je Fran Levstik. Najpopulárnejšia je jeho poviedka Martin Krpan z Vrha, satira na viedenský dvor. Silný a dôvtipný sedliak Krpan prejaví vo Viedni svoju prevahu nad. pánmi. Autor chcel ukázať, že každý Slovinec je potrebný Viedni, ale Slovinci Rakúsko nepotrebujú. Do cudzích jazykov je často prekladaný Ivan Cankar, básnik, prozaik a dramatik. Je predstaviteľom novoromantickej slovinskej moderny a tvorí prechod od realizmu k naturalizmu i symbolizmu. V slovenčine v preklade Jozefa Ambruša vyšiel jeho román: Na závoze ( Na klancu), ktorým autor vzdal hold svojej matke. Z dramatických prác je najznámejšia hra Pokušenie vo Svätofloriánskej doline, satira na spoločenské pomery a sociálne krivdy. Najväčším slovinským modernistom je básnik Oton Župančič, autor ľúbostnej, reflexívnej, sociálnej a vlasteneckej poézie, priekopník boja proti starému svetu. Jeho básne s voľným veršom majú dokonalý rytmus.

Na základoch realizmu a kresťanského idealizmu tvoril románopisec a dramatik France Finžgar. V najrozsiahlejšom diele, historickom románe Pod slobodným slnkom, zobrazil najstaršie dejiny južných Slovanov. Podnety z domácej tradície i súčasnej európskej literatúry rozvíjal psychologický realista France Bevk, autor básní, historických i súčasných poviedok a románov, čŕt, drám i literatúry pre mládež. U nás vyšiel jeho najznámejší román Kaplán Martin Čedermac. Hrdinom je benátsko-slovinský kňaz, ktorý bojuje za rodný jazyk a národné práva. U nás preložený román Víchrica čerpá z prostredia prímorskej rybárskej osady.

Najcennejšia básnická osobnosť je predčasne zosnulý Srečko Kosovel (1904–1926), básnik Krasu, revolúcie a smrti. Písal vlastenecké, ľúbostné a sociálne i revolučné verše. Najznámejším dramatikom po Cankarovi sa stal Bratko Kreft. Písal aj romány.

Z prozaikov zaujal našich prekladateľov Prežihov Voranc, vlastným menom Lovro Kuhar, väzeň koncentračných táborov, ktorý spracoval vojenskú a dedinskú problematiku. U nás vyšiel v preklade Melichara Václava dedinský román Jamnica. Sociálnu problematiku, protifašistický odboj a osobné represálie zobrazil vo svojom prozaickom diele Ciril Kosmač. Psychologická hĺbka, vybrúsený jazyk, to sú znaky jeho próz. Víťazoslav Hečko vydal jeho román Jarný deň. Preložil aj diela Antona Ingoliča Smäd (Vinski vrh), román z prostredia štajerskej vinohradníckej dediny a študentský román Gymnazisti. Z mladších autorov sa u nás aj inde prekladá próza modernistu Andreja Hienga. V románe Les a bralo v preklade M. Václava z roku 1992 z prostredia umelcov prejavil zmysel pre kompozíciu a psychologickú analýzu, až grotesknosť. V súčasnosti sú u nás známi z jednotlivých prekladov aj najmä mladší slovinskí básnici.

Propagátorom slovinskej literatúry a jej prekladateľom bol najmä Víťazoslav Hečko, ktorý vydal aj slovinskú gramatiku. ”Veľvyslancom” slovenskej kultúry v Slovinsku sa stal Viktor Smolek. Obaja viedli lektoráty našich jazykov pri univerzitách v hlavných mestách.

Slovinci majú aj bohatú ľudovú kultúru, zvyky, piesne, kroje (najmä v Štajersku) Tradíciu sedliackej svadby (Kmečka ohcet) udržiavali v Ľubľane.

V súčasnosti sú priaznivé podmienky a veľké možnosti na to, aby sme lepšie poznali kraj, ľud a kultúru Slovincov, národa menom i osudmi nám veľmi blízkeho, a aby sme prehĺbili naše vzájomné styky.

Konštantín Palkovič

Pregovor dneva
Ne zanesi se na tujo kašo pri svoji doma.
več pregovorov


Dogodki:
1944 zavezniško letalstvo v Mariboru bombardira industrijske obrate in most čez Dravo
1834 ustanovljena trgovska šola v Ljubljani
1813 konča se bitka narodov pri Leipzigu
Rojstva:
1878 Franc Grivec, slovenski teolog, zgodovinar, slavist († 1963)
1876 Janko Šlebinger, slovenski književni zgodovinar († 1951)


Poslušaj društvene pesmi na Myspace
www.myspace.com/hervardi


Spremljaj novice s pomočjo RSS
www.hervardi.com/vote/rss.xml
Prijavi se na e-mail novice

Preglej zadnje novice




Preizkusi svoje znanje z reševanjem kviza
Odpri stran s kvizom