|  |
Ali ste vedeli...?
da je Slovenija tudi dežela številnih jam? Največja jama v Sloveniji je z 20 km rovov Postojnska jama, ki je tudi po svoji lepoti gotovo ena najlepših jam na svetu. Najgloblja jama je jama Čehi 2, ki sega 1502 m globoko. Najbolj strma pa je gotovo jama Vrtiglavica, katere enotno brezno pada kar 643 m in je najbolj globoko enotno vhodno brezno na svetu! V Sloveniji najdemo tudi najstarejšo turistično jamo na svetu - jama Vilenica je vodene oglede nudila že v 17.stoletju. Škocjanske jame pa so se zaradi svoje naravne lepote uvrstile tudi na seznam naravne in kulturne dediščine UNESCA.
|
|
SPRAVA
Sprava je v naši državi ena najpomembnejših, hkrati pa tudi najbolj občutljivih, še nedokončanih zadev, ki čakajo slovenski narod. Velikokrat je sprava stvar politike in manipulacije, kar zadevo samo še poslabša. Politikom ni namreč cilj enoten narod, njim je cilj stranka ali pa ideologija. Tako je ena od največjih napak ta, da se s spravo ukvarjajo politiki in drugi oportunisti. Dnevni politiki, pa tudi oblastnikom razdvojen narod prija, saj mu je veliko lažje vladati, kot pa enotnemu.
Kako do sprave? Vsekakor ne bo šlo brez določene mere poznavanja naše polpretekle zgodovine. Seveda mora biti literatura karseda ideološko neopredeljena. Kljub temu, pa ne moremo in ne smemo mimo določenih dejstev.
1. Potrebno je ločiti delovanje partizanske vojske od delovanja OZNe, komunistične partije in srbskega vpliva-Knoj, na celotno situacijo. Partizani večinoma niso imeli opravka z zločinskimi dejanji ozne, partije in knoja.
2. Potrebno je obsoditi medvojne in povojne izvensodne poboje civilnega prebivalstva v imenu revolucije in maščevanja.
3. Potrebno je ponovno izpostaviti ter pohvaliti partizanski boj proti okupatorju in to strogo ločiti od revolucionarnega nasilja, ki ga je organizirala in vodila KPS v okviru KPJ in po navodilih sovjetske Kominterne. Pogosto so bili namreč žrtve revolucionarnih nasilnikov povsem navadni partizani, borci proti okupatorju.
4. Potrebna je obsodba povojnega genocida nad domobranci. Nikakor se ne moremo strinjati s tako kruto likvidacijo tako velikega števila Slovencev. Med njimi so bili tudi zelo mladi, ki niti niso bili polnoletni in prepričani smo, da med domobrance niso stopili zato, da bi izdali svoj narod in sodelovali z okupatorjem. Dejstvo je, da so zlasti v političnem vodstvu, delno pa tudi v vojaškem, t.i. protirevolucionarnega tabora, posamezniki sodelovali z okupatorjem. Vendar pa to še ni in niti ne more biti razlog, da so zaradi tega bili pomorjeni skoraj vsi domobranci. Večina njih povsem po nedolžnem, saj so bili prepričani, da se borijo za svobodo slovenskega naroda, pred protinarodnim komunističnim revolucionarnim internacionalizmom, ki je bil nedvomno protislovensko usmerjen.
5. Potrebno je dati priznanje takratni primorski duhovščini, ki se je, za razliko od svojih nadrejenih znalo, tudi v imenu vere, postaviti za svoj narod, kulturo in jezik.
6. Potrebno je spregovoriti o srbizaciji partizanskih enot, še zlasti pa o prevari, ki so jo doživeli številni partizanski borci, ko je bila ukinjena samostojna slovenska partizanska vojska, s tem pa je bila tudi prelomljena obljuba Tita dana v Jajcu 1943.
7. Nujno je potrebno postaviti skupno obeležje vsem, ki so dali svoje življenje za očetnjavo ( borcem 1. svetovne vojne na Soški fronti, Maistrovim borcem, tigrovcem, partizanom, domobrancem, borcem vojne za Slovenijo...) Mrtvi se ne bodo tepli med sabo. Nove generacije pa se bodo lahko skupaj poklonile njihovem spominu. Vsak med njimi je daroval svoje življenje v največjem prepričanju, da se bori za svobodo svojega naroda in svoje domovine!
Zakaj sprava?
Zato, ker je danes mogoče pomembnejša kot kadarkoli prej. Živimo v času, ko je naša enotnost nadvse pomembna. Naša narodna identiteta je v Evropi, kot tudi doma, na veliki preizkušnji. Jo bomo znali ohraniti? Ali pa bomo med saboj skregani, postali neka balkanska provinca sredi Evrope. Če hočemo obstati moramo poznati svojo kulturo, tradicijo in zgodovino. Tako njene svetle, kot tudi njene temne strani. Iz poznavanja tega lahko izluščimo tisto kar je dobro ter pozitivno in lahko se naučimo pravilno odzivati v težkih razmerah. Da se nikdar več ne bo ponovila delitev Slovencev na tiste in one, naše in vaše, rdeče in črne. Da ne bo zmagalo negativno, temveč pozitivno!
Hervardi se vsekakor nočemo opredeljevati za eno ali drugo stran ter s tem ločevati narod. Naš namen je enotnost. Tako je pred nami, predvsem mladimi, še ena velika naloga. Poleg ohranjanja izročil in domoljubja je potrebno postoriti vse, da spet poenotimo narod. Mi to zmoremo, kar smo dokazali tudi leta 1991. Za enotnost, pa bo potrebno prerasti zmotna in zastarela ideološka prepričanja, ki so vsa zrasla na tujem zelniku. Od tam so tudi kot neke vrste »moda« prišla k nam in nam zaradi nekritičnega sprejemanja povzročila na desettisoče nepotrebnih žrtev. Ko bomo zmogli tudi to, je korak do sprave zelo majhen.
|
|
|
|
|
|
