Kolumne


Ali ste vedeli...?
da je najvišja gora v Sloveniji Triglav? S Svojimi 2864 m kraljuje nad Slovenijo in je že od nekdaj eden največjih simbolov slovenstva. To za Slovence sveto goro, vsako leto obiščejo trume nadobudnih planincev in planink. Na vrhu Triglava stoji Aljažev stolp, ki ga je, kot simbol slovenskega obvladovanja gorskega sveta, leta 1895 postavil pisatelj in skladatelj duhovnik Jakob Aljaž.


Žarko Petan

Zgodovina mora biti verodostojna, ne pa ponižna
Primorski dnevnik, 31. maja, Trst 2006

Na okrogli mizi POP TV o Jugoslaviji so mi odmerili veliko manj časa kot drugim udeležencem. V sklepnem do¬lu nastopa pa sem zgodovinarju Pirjevcu kljub temu utegnil reči, da bi se raje pogovarjal z njegovim očetom kot z njim. Ker večina gledalcev najbrž ni razumela mojega medklica, bom pojasnil sporočilnost mojih besed. Oče zgodovinarja Pirjevca je po drugi svetovni vojni emigriral v Italijo in tako omogočil svojemu sinu, da je živel in se šolal v demokratični evropski državi. Na italijanski univerzi je diplomiral in tako postal dottore, domovino svojega očeta, Slovenijo oziroma socialistično Jugoslavijo, je spoznal posredno, iz razdalje ali kot priložnostni turist iz kapitalizma.

Moja usoda je bila drugačna. Po drugi svetovni vojni sem se vrnil kot begunec iz Trsta v Maribor, od koder je moja družina zbežala pred Hitlerjevimi soldati najprej v Zagreb, nato pa še v Trst. V Slovenijo sem prišel kot član ilegalne italijanske organizacije Gioventu antifascista Triestina, njen voditelj je bil znani primorski Slovenec M. Šiskovič. V Mariboru sem nadoknadil v dvanajstih mesecih na partizanski gimnaziji tri leta, ki sem jih bil izgubil med drugo svetovno vojno. Kot tržaškega antifašista so me kooptirali v SKOJ, bil sem odgovoren za mladinsko kulturo mariborskega okrožja. Čez nekaj mesecev sem spoznal, da je slovenski in seveda tudi jugoslovanski komunizem mračen diktatorski sistem, zato sem hotel izstopiti iz organizacije. Sekretar SKOJ-a, s katerim sem se spoprijateljil, me je najprej nagovarjal, naj vendar dobro premislim, kaj počnem. Ker sem vztrajal pri svoji odločitvi, me je on izključil iz SKOJ-a in mi tako najbrž rešil življenje, hkrati pa mi je dal priložnost, da sem kot sovražik socializma, kot navaden vojak v kazenski četi JNA, kot zapornik v podzemni samici, kot drugorazredni državljan, kateremu so trikrat zavrnili prošnjo, da bi šel študirat v tujino na lastne stroške, dobro spoznal socialistično Jugoslavijo in njen uničujoči sistem. O tem sem napisal kar nekaj avtobiografskih knjig, zato o sebi v tem obdobju ne bom več govoril.

Dottore Pirjevec me je v svoji glosi, objavljeni v Primorskem dnevniku 11.6.2006, označil za »starega gospoda« in mi očital, da sem na okrogli mizi navajal podatke izvite iz trte, se pravi, naj bi lagal. O »starem gospodu« samo to: Moja nona iz Vipavske doline je rekla mladim mulam, ki so jo zmerjale s staro babo, tudi ve boste stare, če ne boste prej krepale... O mojih izjavah, izvitih iz trte, pa navajam moj princip, ki ga upoštevam, kadar pišem, pa tudi, kadar berem tuja besedila. Spoštujem resnico, samo resnico in nič drugega kot resnico.

Velikokrat sem prisluhnil Pirjevcu, ko je govoril po televiziji, pa tudi ko je pisal v časnikih, prebral sem samo eno njegovo knjigo Jugoslavija: 1918 -1992 (skrajšan naslov) in gledal televizijsko nadaljevanko, za katero je napisal scenarij. Pri obeh delih sem uporabil omenjeno pravno formulo za resnico, ugotovil sem, da je zgodovinar Pirjevec iz svoje knjige izpustil kar nekaj za zgodovino pomembnih podatkov, oziroma jim ni dal ustreznega poudarka. Ne bom ravnal kot dottore, ki mi je očital iz trte izvite, se pravi neresnične podatke, ni jih pa naštel; ampak bom konkretno povedal, kaj je on zanemaril.Povojne izvensodne poboje, preganjanje Primorcev, ki so bili v italijanskih uniformah zajeti od Angležev in so se kot prostovoljci borili na strani partizanov; številile montirane procese, od Dachauskih do procesa Nagodeta in njegovih sotrpinov. Dottore ni upošteval množice novih podatkov o Titu in njegovem odnosu do zahodnih zaveznikov, ki so jih objavili številni avtorji iz nekdanje Jugoslavije, da ne govorim o poplavi spominov prizadetih žrtev, ki so jih napisali ljudje, ki so dobesedno na svojih hrbtih doživeli Goli otok in druga kazenska taborišča v nekdanji Jugoslaviji. Pirjevčeva izjava o taki Jugoslaviji: »Hvala bogu, da smo se je znebili, a bog ne daj, da je ne bi imeli ...« je morda ciničen aforizem, ne more pa biti ocena zgodovinarja o socialistični Jugoslaviji, ki je nastala kot načrtovana stalinistična tvorba. Po sporu Stalin - Tito, pa se je Tito obdržal na oblasti prav s stalinističnimi metodami. Milan Grol, podpredsednik v vladi Tito-Šubašič je o Jugoslaviji dejal: »To ni država, ampak klavnica!« In še ena prigoda iz tistega časa: »Churchill je decembra 1945 rekel prijateljem, da je bilo prepričanje, da lahko Titu zaupa, ena njegovih največjih napak v vojni.« Navedek iz knjige Slovenija 1945, avtorjev Johna Corselissa in Marcusa Ferrara.

Posebno poglavje bi zaslužil odnos partije do članov prve antifašistične organizacije v Evropi Tigr, ki je bila s strani oblasti načrtno degradirana. Ko sem bral knjigo o Jugoslaviji in gledal filme, za katere je Pirjevec napisal scenarije, sem dobil občutek, da viri njegovega pisanja, niso bili ljudje, ki so bili izpostavljeni v Jugoslaviji različnim grozljivim prijemom represivne oblasti, teh je bilo ne na tisoče, število gre v milijon in več pri¬merov. Prav te dni sem prejel pismo kolege Andrijana Laha; literamega zgodovinarja, ki piše knjigo o slovenskih pisateljih, zaprtih v času socialistične Jugoslavije, na seznamu je štirideset literatov! To je bila približno ena tretjina vseh takratnih pisateljev! Seznamov pobitih pisateljev in vseh drugih pa do danes še nismo zmogli.

Če je Pirjevec upošteval, kot domnevam, samo uradne dokumente - ogromno jih je bilo uničenih pred osamosvojitvijo Slovenije, ohranjeni so bili pretežno benevolentni - in če se je zanesel samo na nekdanje politike, ki so bili avtorji direktiv, ter na udbovce, ki so bili glavni izvajalci represije, potem se ne čudim, da njegova omenjena knjiga in scenariji ne razkrivajo naše preteklosti, temveč jo skušajo zakriti, kot je to počela komunistična oblast petinštirideset let. Saj zavestno molčanje ni nič drugega, kot spretna manipulacija, ki sprevrača resnico v izmišljijo. S takim početjem moj kritik ne kaže prav nobene ponižnosti, ki jo je izpostavil v naslovu svoje glose, gre bolj za nasilnost, s katero smo se spoznali že v minulih časih, ko je dottore Pirjevec še hodil v italijanske šole, zato najbrž o njej nič ne ve. (Poudarke v barvah in sliko dodalo naše uredništvo)

Hervardi: Žarko Petan (* 1929), režiser, satirk, dramatik, pripovednik, je v slovenski javnosti že tako poznan, da ga ni potrebno predstavljati. Njegova dela so bila tudi prevedena, zlasti v nemščino... Njegovo pismo, naslovljeno na tržaškega zgodovinarja Pirjevca, odkriva stvari o nekdanji Jugoslaviji, ki so v slovenski javnosti premalo znane ali pa že dokaj odmaknjene v času. Pismo objavljamo, ker čas pogosto zahteva, da je treba od časa do časa nekoliko osvežiti spomin!

Pregovor dneva
Besede mikajo, zgledi vlečejo.
več pregovorov


Rojstva:
1943 v Carbonari ustanovljena 1.prekomorska brigada
Smrti:
2005 Dane Zajc, slovenski pesnik, dramatik, esejist (* 1929)
1855 Matevž Langus, slovenski slikar (* 1792)


Poslušaj društvene pesmi na Myspace
www.myspace.com/hervardi


Spremljaj novice s pomočjo RSS
www.hervardi.com/vote/rss.xml
Prijavi se na e-mail novice

Preglej zadnje novice




Preizkusi svoje znanje z reševanjem kviza
Odpri stran s kvizom