O društvih

  • Kdo smo
  • Dejavnost in stiki
  • Himna in prapor
  • Kaj je domoljubje
  • Športne aktivnosti
  • Prodaja izdelkov


  • mikice, majice, zastave, kape panter

    V žarišču

  • Novice
  • Referendum 2008
  • Kolumne
  • Nedopustno v Sloveniji
  • Meja s Hrvaško
  • Vaši odzivi
  • V medijih
  • Prenesi si
  • Glasbene lestvice


  • O Slovencih

  • Zgodovina
  • Simboli
  • Zdravica ali Zdravljica?
  • Pesmi
  • Slovenski jezik
  • Osebna imena
  • Slovenski pregovori
  • Slovenski meseci
  • Narodne noše
  • Plesno izročilo na Slovenskem
  • Slovenski prazniki
  • Samostani na Slovenskem
  • Mitologija
  • Heroji in bitke
  • Znamenite osebnosti
  • Avtohtone vrste
  • Zemljevidi
  • Slovenci v zamejstvu in po svetu


  • O Republiki Sloveniji

  • Zgodovinsko ime Slovenija
  • Ustava RS
  • Statistični podatki
  • Uradni simboli
  • Slovenski tolar/evro
  • Regije v Republiki Sloveniji
  • GEOSS
  • Zemljevidi Slovenije
  • Ali ste vedeli?


  • Razno

  • Leksikon
  • Literatura
  • Povezave


  • Slovenska kronologija


    Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo!


    Ali ste vedeli...?
    da je najstarejši slovenski grb Črni panter, ki je kot simbol Karantanije obstajal že pred pojavom grboslovja ali heraldike. Uvršča se med najstarejše evropske grbe. Črni panter je izpričan na pečatu, odtisnjen na ščitu (1160) in upodobljen na bojnem praporu imenovanem tudi gonfalon ali bandera. Njegove barve je okoli leta 1210 opisal viteški pesnik Wolfram von Eschenbach v delu 'Parzival', kjer dobesedno navaja 'črni panter na ščitu iz hermelina', kar postane kasneje črni panter na srebrnem (belem) ščitu.

    Začetek - 500 | 500 - 1000


    SLOVENSKA KRONOLOGIJA

     

       

    8. stoletje pred Kristusom

     

    Homer v Iliadi prvič zabeleži ime Enetoi - Veneti (grščina ni poznala črke v)

     

    7. stoletje pr. n. št.

    Vzpon kulture kasneje imenovane »Hallstatt«, katere nosilci so bili »alpski« Veneti.

    6. in 5. st. pr. n. št.

    Izoblikuje se kultura Este, katere nosilci so jadranski Veneti. Slovi po umetniško izoblikovanih situlah oz. obrednih vedrih z bogato okrašenim obodom, kakršno so našli tudi v slovenskih Vačah. Pojavijo se tudi številni venetski napisi, ki jih lahko razumemo le s pomočjo znanja slovenskega jezika in njegovih narečij.

    5. st. pr. n. št.

    Herodot piše o ilirskih Venetih, o Venetih v spodnjem toku Donave ter o Venetih na območju severnega Jadrana.

    4. st. pr. n. št.

    (Slo)Veneti ali Sloveni so naseljevali naslednje dežele: Venetija, Retija, Vindelicija, Karnija, Norik, Panonija, Moravska, Dalmacija, Liburnija in Istra.

    356. pr. n. št.

    Slovenetskim (slovinskim) državam je vladal kralj Bradilio, ki se je vojskoval z makedonskim kraljem Filipom, očetom Aleksandra Velikega.

    2. st. pr. n. št.

    Dimitrij Skepsijski omenja prestolnico Venetov (Eneje) v Trojadi.

    2. st. pr. n. št.

    Rimljani postopoma zasedejo obsežne predele v severnem Sredozemlju, ki so naseljeni z Veneti. Domače venetske strukture se med avtohtonim prebivalstvom v glavnem ohranijo. Pod Rimljani se na široko uveljavi latinščina, kasneje pa njena naslednica romanščina. 

    181 pr.n.š.

    Ustanovljena je bila rimska kolonija Oglej (Aquileum).

    1. st. pr. n. št

    Strabon opisuje (V)Enete v Paflagoniji kot najpomembnejše pleme, ki so se po padcu Troje (Mala Azija) odpravili v Trakijo (območje današnje Bolgarije). Del Venetov naj bi takrat z ladjami priplul na sever Jadranskega morja in ustanovil mesto Padavo (Padova), v današnji Italiji. 

    1. st. pr. n. št.

    Julij Cezar poroča o Venetih v današnji Bretaniji (Armorika). Le-te omenjajo kasneje tudi Plinij, Strabon, Ptolomej, Kasij Dio in drugi.

    1. st. pr. n. št.

    Julij Cezar poroča o Noriškem kraljestvu (Regnum Noricum), na čelu katerega je kralj Voko (Voccio)

    1. st. pr. n. št.

    Tit Livij opisuje kako so Veneti, utrujeni od boja pri Troji, prispeli do obal Jadrana, pri čemer omenja tudi reko Timavo (reka, ki teče skozi temine Škocjanskih jam).

     

    50 pr. n. št.

    V naše kraje so vdrli »Dakovje« iz današnje Moldavije pod kraljem Borebistom. Zoperstavili so se jim Panonci skupaj s Tavriščani (Toriščani) in Bojari. V grozni in krvavi vojni je bilo požganih in uničenih precej mest in vasi, Tauriščani pa so bili skoraj popolnoma iztrebljeni in tako je po gornji Štajerski in Rakoški nastala prava puščava brez prebivalcev po latinsko imenovana Deserta Bojorum.

    44 pred n.št.

    V rimskih spisih je zabeleženo ime Lacus Venetus, za današnje Bodensko jezero v takratni Vindeliciji, na današnjem Bavarskem, kar potrjuje, da so takrat tam živeli Veneti – Vindi

    35 do 33 pr. n. št.

    Cezarjev naslednik Oktavian je najprej pokoril venetske Karne, za njimi še Salašane. Nato so Rimljani krenili nad Japode, ki so se jim strahovito upirali zlasti v mestih Turjak (Arrupium) in Metule (Metulium oz. Metlje pri Ložu ali pa Šmihel pri Hrenovicah) . V bitki pred Metulami je bil sam cesar Oktavijan ranjen v obe roki in v desno nogo in so ga z bojišča odnesli. Ko so Japodi videli, da bodo nazadnje vendarle premagani, so sami zažgali svoje mesto in pobili vse svoje otroke in žene, nazadnje pa še sebe. Od Metul je Oktavijan prodrl proti panonskemu mestu Siseku (Segeste, Siscia, Sisak) in ga oblegal več kot mesec dni.

    16. pr. n. št.

    Noričani, obdani z ozemljem, zasedenem od Rimljanov, se prostovoljno vključijo v Rimski imperij (Imperium Romanum). Zato lahko še naprej obdržijo svoje »kraljestvo« oz. svoj deželni zbor (conventus Noricorum), predvsem pa svoje domače pravo »ius gentium«.

    okr.16 pr.n.š.

    Z vojaško zasedbo Panonije se je končalo rimsko vojaško osvajanje tedanjega slovenskega ozemlja.

    okrog leta 0

    Grški geograf Strabon omenja Trst, Hrušico in Lublano: Tudi pot iz Tergesta (Trsta), neke karnijske vasi, do močvirja Lugeona (Ljubljana), ki vodi preko Ocre (čez prelaz Ocra mons, kar pomeni krhka gora ali K(H)rušica)

    6 – 10 našega štetja

    V letih od 6. do 10 po Kristusovem rojstvu, je prišlo do velikega upora slovenskih dežel proti Rimljanom. Upornike sta vodila slovenska vojvoda (kralja) Bato in Pinet. Toda zbrana vojska se je razdelila v tri armade. Ena je odšla na jug proti Makedoniji, druga je imela za nalogo osvoboditi Panonijo in Dalmacijo, tretja pa je čez Ljubljano, Vrhniko in Trst krenila proti Italiji nad Rim. Moč slovenskih upornikov je Rimljane tako prestrašila, da je sam cesar Avgustus v zboru senatorjev dejal: »ako se ne združimo vsi Rimljani k obrambi, zna sovražnik v desetih dneh pred zidmi Rima stati«. Združeni Panonci, Dalmatini in Noričani so dejansko predstavljali močno vojaško silo, ki so jo Rimljani le stežka premagali, pa še to le s pomočjo prevar, laži in podkupovanja voditeljev upornikov.

    1. stoletje n. štetja

    Venede omenjata Plinij in Tacit.

    okr. 45

    Rimska naselbina Celea je bila povzdignjena v municipij.

    leta 69 n. š.

    Panonci in Noričani so s svojimi vojaki odločilno pripomogli v rimski državljanski vojni, da je postal cesar Vespazian (69). Za Panonce je bil značilen zlasti rimski rek: 'Sine Panonia non est victoria!' (Brez Panoncev ni zmage!)

    okr. 103-106

    Cesar Trajan podelil ptujskemu naselju (Poetovio) status mesta.

    110

    »Quirinus Apostolski« je postal slovenski škof v mestu Sisek, vendar je bil utopljen v reki Kolpi.  

    sredi 2. stoletja

    Ptolomej omenja Venete kot zelo veliko ljudstvo.

    169

    Šestnajst večinoma germanskih (nemških) plemen se je združilo in napadlo sosednje rimske province. Dvakrat so pridrli iz območja današnje jugovzhodne Nemčije čez Panonijo in Norik do Ogleja in požigali ter brez usmiljenja klali domače prebivalstvo.

    193 do 211

    V tem obdobju je panonska vojska veljala za najodličnejšo in je oklicala za cesarja svojega vojvodo Severa (Severus), ki je dejansko postal rimski cesar leta 193, vladal pa je do leta 211, ko je v Britaniji umrl.

    208

    Cassius Dio poroča o noriškem deželnem zboru oz. o conventus Noricorum, ki je predstavljal domačo »natio« oz. prebivalstvo, medtem ko so bila mesta v Noriku, v smislu rimskega prava »municipia«, vključena v Imperium Romanum. Conventus Noricorum se je sestajal v posebni dvorani na Štalenski gori nad Gosposvetskim poljem na Koroškem.

    konec 3. stoletja

    Rimski zemljevid Tabula Peutirgeniana omenja Venede na severu in tudi na jugu pri Črnem morju ob ustju reke Donave.

    okrog leta 300

    Razdeli cesar Dioklecijan provinco Norik na dva dela, na Obrežni Norik ob Donavi in na Notranji Norik južno od Visokih in nizkih Tur. V Obrežni Norik vdirajo germanska ljudstva, ki ga ob razpadu zahodnega rimskega cesarstva v glavnem zasedejo. V notranjem Noriku se prebivalstvo kasneje osamosvoji in viri nam zatem poročajo o Provinci Sclaborum - Slovenski deželi ali kraljestvu, leta 595, nato pa o Marki Vinedorum ali Vinedski (Venetski krajini).

    304

    Mučeniške smrti umre Viktorin Ptujčan (Ptujski), krščanski škof in mučenec, prvi znani literarni ustvarjalec na slovenskem ozemlju, prebivalec Ptuja, ki pa ni bil rimske narodnosti, o čemer poroča Sveti Hieronim (Jeronim).

    347

    Rodil se je sveti Hieronim (Jeronim). Njegov rojstni kraj, naj bi bilo naselje Stridon, ki ga cerkveni zgodovinarji vse določneje postavljajo v neposredno bližino današnje vasi Starod na obrobju Čičarije v ilirskobistriški občini. V svojih komentarjih k Sv. Pismu, je Hieronim v 4. stoletju zapisal: ... Tychicus enim silens interpretatur ... ("Tihik, seveda pomeni molčeč"). Sv. Hieronim tega zanesljivo ne bi mogel napisati, če bi ne znal slovenskega jezika in vedel, da beseda tih pomeni molčeč.

    358

    Cesar Julijan (imenovan Odpadnik) priča o Venetih, ki so takrat živeli v okolici Ogleja (danes Aquilea, Italija). Opisuje dežele okrog Ogleja in pravi: » Dejansko se tu oskrbujejo Mezijci, Panonci in Italiki, ki prebivajo v notranjosti dežele. Mislim da so jih včasih imenovali (V)Enete; in celo danes, ko Rimljani zasedajo njihova mesta, oni ohranjajo svoje prvotno ime z nekim znakom, ki ga imenujejo ou in ga pogosto uporabljajo namesto bete, po mojem zaradi posebne vrste izgovorjave, ki je lastna njihovemu jeziku«. (discours de Julien Cesar)

    381

    Tega leta se pojavijo v naših krajih Goti, ki popolnoma uničijo Ptuj in tamkajšnjo krščansko škofijo.

    6. Kimavca 394

    Na slovenskih tleh se je odvijal eden izmed odločilnih bojev med vzhodnim in zahodnim delom rimskega cesarstva. Šlo je za boj cesarja Teodozija (bizantinski cesar) in cesarja Evgenija (rimski cesar), ki se je izvojeval 6. Kimavca leta 394 v Vipavski dolini ob reki Hubelj ali Vipavšici. Končala se je z zmago Teodozija.

    400 do 401

    V letih 400 in 401 gotsko-slovenski (gotsko-slovinski) kralj Alarik čez Ptuj, Celje, Ljubljano in Oglej prodre v Italijo in osvoji Rim. Istega leta 400 prodre iz krajev severno od Donave drugi kralj Radigost (Radagajs), ki je očitno prav tako venetskega oz. slovanskega rodu, pod čigar poveljstvom so bili združeni Vandali, Markomani, Goti, Svevi, Kvadi in Burgundi,čez Panonijo in Norik vse do Firenc v Italiji. Njegova vojska zasede tudi Dalmatinsko. Panonijo zasede gotski vojvod Adolf.

    prva polovica 5. stoletja

    V naše kraje pridrejo divji Huni, azijsko nomadsko ljudstvo, ki najprej ogrozi bizantinskega cesarja, od tam pa se napoti proti Panoniji.

    442

    Hunski najznamenitejši poglavar Atila, imenovan tudi 'bič božji' je tega leta imel svoj tabor na Kacijanu pri Kapeli v bližini Radgone.

    450

    Gredo Atilovi Huni v veliki množini nad Galio, vendar so v današnji Franciji doživeli strahovit poraz (Aecius) in so se morali vrniti nazaj v Panonijo.

    452

    Hunski poglavar Atila ogrozi sam Rim, pred tem pa ponovno uniči rimske postojanke v Ptuju, Celju, Ljubljani in v Ogleju. Atila je oblegal Oglej kar tri mesece, njegovo obrambo pa je vodil rimski poveljnik Gaj Menapij.

    453

    Atila umre. Nasledijo ga njegovi sinovi.

    457

    V slovenetskih državah je vladal slovensko-gotski kralj Ardarik, ki je s slovensko-

    gotsko vojsko udaril na Atilove sinove. V boju v katerem je padlo 30.000 Hunov in tudi mlajši Atilov sin Elak, je njegov starejši brat Dinčiš komaj ušel.

    460

    Dinčiš se je s svojimi Huni spopadel s slovensko-gotsko vojsko Liburnijca Kunimunda, ki ga je popolnoma porazil,čeprav je boju padel tudi sam. S tem je bilo konec kraljestva Hunov.

    476

    Obrežni Norik, Recijo in Vindelicijo zasedejo plemena Germanov.

    476

    V Panonijo in Norik  so vdrli germanski rodovi Rugijcev (ti bi naj bili tako germanskega, kot tudi slovanskega porekla), Herulov, Gepidov in Langobardov. Njihov kralj Odoaker je zasedel Italijo in mesto Rim ter vrgel z oblasti zadnjega cesarja Romula Augustusa. Odoaker je zasedel tudi Sicilijo in se oklical za rimskega kralja. Po njegovem ukazu so nato morali rimski in latinski prebivalci zapustiti svoja mesta in postojanke ter se vrniti v Italijo.

    493

    Gotsko-slovenski kralj Teodorik, je osvobodil Panonijo, Dalmacijo, Norik in celo Recijo, najbolj zahodno sloventsko pokrajino. Od tam je krenil proti Italiji, kjer je premagal  Odoakerja in osvojil Rim ter postal tudi kralj Italije.

     

    500-1000

    (na vrh)

     

    541

    V Dalmacijo so prispeli drugi Slovani, ki jih je vodil kralj Ostroilo. Ti so iz Dalmacije izgnali staroselce Slovence in se tam naselili sami. Preostale Slovente so počasi asimilirali.

    leta  551

    Gotski zgodovinar Jordanes poroča o Venetih. Posebej navaja dve skupini, Slovene (Sclaveni) in Ante. Njegov opis se glasi:«Naprej v notranjost leži Dacija (danes Romunija), zavarovana z visokim hribovjem, ki jo obdaja kot nekak venec. Levo od tega hribovja, kjer poteka meja proti severu, do izvirov Visle, prebiva na velikanskih daljavah številno ljudstvo Venetov. Čeprav se njihova imena menjavajo po njihovih različnih rodovih in bivališčih, se vendar imenujejo predvsem Sloveni (Sklaveni) in Anti. Ozemlje Slovenov (Sklavenov) sega od mesta Novietunum in od tako imenovanega Mursijanskega jezera do Dnjepra, proti severu pa do Visle. Ozemlje Antov se razteza med Dnjestrom in Dnjeprom (današnja Ukrajina)«. Iz opisa povsem jasno izhaja, da ime Sklaveni ne more predstavljati vseh Slovanov, temveč le zahodne Slovane oziroma Slovene. Venete Jordanes postavlja nad Slovene in Ante in pravi da oboji izhajajo iz Venetov. Oboji sicer nedvomno sodijo v jezikovno skupino Slovanov;

    sredi 6. stoletja

    O Slovanih in Slovenih poroča tudi bizantinski zgodovinar Prokopij, ki uporablja izraz Sclabenoi.

    562

    Cesar Justinijan se je povezal z Obri (Abari, Avari)

    564

    V naše kraje vdrejo Avari, Abari ali Obri. Vsi stari pisci se strinjajo, da je šlo za divje, roparsko ljudstvo, toda nekateri jih imajo za mongolsko pleme, drugi pa za slovansko pleme.

    568

    Iz province Panonije, kjer so do tedaj vladali domačemu prebivalstvu, so se Langobardi odselili v severno Italijo (dukat s središčem v Čedadu). Oblast v večjem delu Panonije prevzamejo Obri.

    591

    Obri v Dalamaciji porušijo več kot štirideset mest. Polagoma poleg Dalmacije, današnje Makedonije in Srbije ter takratne Panonije podredijo tudi Moravsko (današnjo Republiko Slovensko - Slovaško) in Češko.

    595

    Bavarci so z roparskimi nameni napadli državo Slovencev v virih imenovano Provincia Sclaborum (Pavel Diakon, Zgodovina Langobardov: »Qui mox cum exercitu in sclaborum provinciam introiens…«, ali po slovensko: » in ta je kmalu potem z vojsko vdrl v kraljestvo Slovenov.)

    596

    Bavarci ponovno vdrejo v slovensko deželo…Slovenci jih tudi s pomočjo Obrov premagajo in jim odvzamejo ves plen.

    599

    Obri ponovno opustošijo Dalmacijo.

    611

    Karantanski Slovenci so premagali bavarskega vojvodo Garibalda pri Liencu na Tirolskem.

    614

    Obri in panonski Slovenci pod poveljstvom bana Kajana zavzamejo mesto Videm (Udine) v Furlaniji.

    615

    Vita St. Kolumban pravi: » Termini Venetiorum, qui et Sclavorum dicuntur », ali dežela Venetov, tudi Sloveni imenovanih, kar se nanaša na Norik oz. poznejšo Karantanijo.

    623

    V 40. letu vladanja frankovskega kralja Klotarja II., so se ljudstva Slovenov (Čehi, Moravci in Panonci) ki so jih bili podjarmili Obri, uprla svojim zatiralcem. Središče upora naj bi bilo na Češkem in Moravskem, velika verjetnost pa je, da je bilo v Panoniji. Kasneje so se jim pridružili tudi Lužičani ob Labi na severu, pod knezom Drvanom. Skupaj z omenjenimi ljudstvi so se v boje proti Obrom podali tudi Karantanci, ki sicer niso bili pod gospostvom Obrov, bili pa so izpostavljeni njihovim nenehnim napadom. Karantanija (Norik) je za razliko od Čehov in Moravcev, imela prazgodovinsko, iz kraljestva Norik izhajajočo, dobro organizirano, notranjo državno ureditev ter s tem tudi močno vojsko. V bojih proti nasilnim Obrom je sodeloval tudi trgovec Samo. V bitkah se je odlikoval z izjemnim pogumom. Poleg tega se je izkazal kot sposoben ljudski tribun in zlasti vojskovodja. Pod njegovim poveljstvom je slovenski meč pokončal številne sovražnike. S tem je močno navdušil Karantance, ki so ga vsled tega najprej ustoličili za svojega vojvodo.

    623

    V Fredegarjevi Kroniki je za leto 623 omenjeno Slovensko kraljestvo pod kraljem Samom. Zapisano je »Sclavi coinomento Vinedos« ali Sloveni imenovani Vinedi;

    626

    Ko je Samo l. 623 prevzel oblast (sprva so ga izvolili za vojvodo), je v treh letih, do 626., pridružil Karantaniji še Zg. Panonce ter del Sp. Panoncev, Čehe, Moravce, kasneje pa še Lužičane. Nekateri nemški avtorji navajajo, da je bila Samovemu kraljestvu priključena tudi t.i. Bavaria Slavica, kar pomeni dejansko Vindelicijo.

    630

    Ko je postal Samo kralj, je bil ustoličen nov karantanski knez oz. vojvod Valuk. Prav tako so imele svojega kneza oz. vojvodo tudi ostale dežele Slovenskega kraljestva. Znano je, da je bil lužiški vojvod Drvan, imena knezov oz. vojvod češke, moravske in panonske ter vindelicijske kneževine pa se žal zgodovini niso ohranila.

    631

    Kronist Fredegar v svoji kroniki(Fredegarii Scholastici Chronicon, leto 658) pripoveduje, da so v devetem letu vladanja frankovskega kralja Dagoberta I. iz rodu Merovingov, to je leta 631, Sloveni poimenovani Veneti oz. Vinidi (Sclavi coinomento Winidi) oropali in pobili številne frankovske trgovce, ki so trgovali zunaj frankovskega kraljestva. To je bil povod razpora med Dagobertom in Samom, kraljem Slovencev. Kralj Samo je zavrnil Dagobertove zahteve in vrgel Siharija iz svojega dvora. Ko je frankovski kralj Dagobert to izvedel, je ukazal sklicati svojo vojsko po vsej Avstraziji(vzhodni del frankovskega kraljestva), in je proti Samu nahujskal tudi Langobarde in Alemane. Tako so krenile proti Slovencem tri vojske. Alemanska vojska pod vodstvom vojvode Krodeberta je premagala Slovence, prav tako pa tudi langobardska vojska. Toda odločilna bitka se je odvila pri mestu Vogastigradu (Wogastogradu, Voglastigradu, Wogastoburgu) oz. Voigtsbergu (Wogasticburc) v Karantaniji ali pa v današnjem Forchheimu na Frankovskem oz. takratni Turingiji Zgodovinarji si o tem niso enotni in še do danes ne vemo točno kje. Tri dni je trajal boj in Dagobert je izgubil velik del svoje vojske. Nazadnje si je moral reševati življenje z begom. Zapustiti je moral svoj tabor in vse svoje stvari ter zbežati v svojo domovino. Samovi Vinidi oz. Slovenci pa so se nato zapodili za njim in začeli napadati Turingijo ter druge frankovske pokrajine.

    658

    Kralj Samo umre, njegovo slovensko kraljestvo pa po smrti razpade na več kneževin.

    704

    V  eni izmed eni izmed slovensko-langobardskih vojn je bil premagan langobardski vojvod Ferdulf. Slovenci so si povrnili številne kraje v Furlaniji.

    720

    Slovenci pri Lavarianu ponovno premagajo furlanske Langobarde.

    740

    V Karantaniji je vladal knez Borut. Vzdrževal je prijateljske odnose s severnimi sosedi Bavarci. Ti so bili takrat pod frankovskim kraljestvom.

    743

    Bavarski vojvod Odilo se je hotel leta 743 odcepiti od frankovskega kraljestva in se je zato uprl Frankom. Na pomoč je Odilo poklical prijateljske Borutove Karantanske Slovence. V bitki ob reki Lech so Karantanci pomagali Bavarcem, a oboji so bili s strani Frankov premagani. Bavarci so morali priznati nadoblast Frankov.

    745

    Iz Panonije se je proti Karantaniji usmerila velika vojska Obrov. Karantanski knez Borut se je tedaj po pomoč obrnil na Bavarce, da mu vrnejo uslugo. Bavarskemu vojvodi Odilu so Franki dovolili, da je odšel pomagat Karantancem. Toda le pod pogojem, da tudi Karantanija sprejme krščansko vero in pristopi k Frankovskemu kraljestvu. Karantanci so s pomočjo Bavarcev premagali Obre in se pridružili Frankovskemu kraljestvu. Sklenjena je bila pogodba med Borutom in Frankovskim kraljestvom, po kateri so Karantanci obdržali lastne vladarje in upravo ter slovensko- karantansko pravo. Sprejeti pa so morali krščansko vero in zato je moral knez Borut na Bavarsko poslati talce. Med njimi sta bila njegov sin Gorazd in nečak Hotimir (Cheitmar). Oba slovenska kneza sta bila krščena in krščansko vzgojena v skladu s pogodbo. Prebivala sta v irski samostanski šoli na otoku Awa (danes Herreninsel) na Kimskem jezeru (Chimsee).

    749

    Nastane znameniti čedadski napis v slovenščini »Ratchis ide bogu hrit«.

    749-750

    Knez Borut je umrl, nasledil pa ga je njegov sin Gorazd, ki so ga Bavarci poslali Karantancem, ti pa so ga ustoličili na knežjem kamnu v skladu s slovensko navado. Knez Gorazd je bil prvi slovenski krščanski knez. V Karantaniji je pripravil vse potrebno za prihod krščanskih misionarjev, toda po dveh letih vladanja je umrl.

    752

    Kneza Gorazda je po njegovi smrti nasledil bratranec Hotimir, pod čigar vladavino se je v Karantaniji pričelo pokristjanjevanje.

    753

    Solnograški škof Virgil je v Karantanijo poslal škofa Modesta z njegovimi duhovniki in misijonarji.

    767

    Škof Modest tega leta umre, zatem pa izbruhne prvi upor staroverskih Slovencev proti kristjanom. Knez Hotimir ta upor zatre.

    768

    Izbruhne drugi upor staroverskih Slovencev proti kristjanom. Tudi ta upor knez Hotimir zatre.

    770

    Knez Hotimir umre, njegov naslednik knez Valhun ali Volkun pa ni mogel zasesti prestola, ker je izbruhnil največji upor. Staroverski Slovenci so tokrat zmagali in pregnali iz Karantanije vse tuje krščanske misionarje, krščanske cerkve pa požgali in uničili.

    772

    Krščanski Slovenci so skupaj z bavarskim vojovodo Tassilom III. ponovno premagali staroverske Slovence. Do odločilne bitke je prišlo na Lurnskem polju v bližini današnje Požarnice na zahodnem Koroškem. Na knežjem kamnu je nato le bil ustoličen knez Valhun. Solnograški škof Virgil pa je v Karantanijo poslal še šest skupin misionarjev, kot navajajo viri leta 784.

    777

    V listini samostana v Kremsmunstru je prvič omenjen slovenski župan.

    795

    V Karnioli (poznejši Kranjski) je omenjen slovenski knez Vojnomir.

    796

    Irski misijonar Aquin, je po sinodi »Ad ripas Danubi«, dosegel od Karla Velikega in papeža, da so v Panoniji lahko poučevali vero v domačem jeziku.

    okrog 800

    V Karantaniji je vladal knez Domicijan ali Domislav, ki je v letih po velikem slovenskem staroverskem uporu odločilno pripomogel k spreobrnitvi Karantancev h krščanski veri. Za njim so vladali še karantanski knezi Pribislav (možno da tudi Pribislavka), Semika, Stojmir in Etgar, do leta 828.

    803-811

    Drava je postala cerkvena meja med salzburško nadškofijo in oglejskim patriarhatom.

    819-822

    Del Karantancev, Karniolci in Panonci so se kot zavezniki pod vodstvom kneza Ljudevita Panonskega bojevali proti Frankom. V  teh letih se je zvrstilo enajst bojnih pohodov proti slovenskemu knezu Ljudevitu in njegovim bojevnikom. Leta 822 se je bil Ljudevit prisiljen umakniti k Srbom v južno Dalmacijo. Od tam je odšel k Ljudemislu, stricu vojvode Borna, ki pa ga je dal zvijačno umoriti.

    824

    V virih je prvič zabeleženo ime Slovenija v latinskem zapisu »in finibus Sclauiniae«.

    828

    Karantanija, Vzhodna krajina, Grofija ob Savi ter Zgornja in Spodnja Panonija so tvorile enotno državno-politično tvorbo.

    828

    Ponovno je omenjena Slovenija v zapisu »in partibus Sclaviniae«.    

    837

    Tokrat je Slovenija omenjena v zapisu  »territorium in Slavinia in loco nuncupato Ipusa«. 

    840

    Slovenski moravski knez Pribina (Prvina) prejme v fevd ozemlje okrog Blatnega jezera ter ob reki Zali v Panoniji.

    843

    Z Verdunsko pogodbo je bilo ustanovljeno Kraljestvo vzhodnih Frankov (Francia Orientalis). Kraljestvo je obsegalo pet narodnih vojvodin povezanih v »zvezno državo«. To so bile Karantanija, Bavarska, Švabska, Frankovska in Saška.

    860

    Viri beležijo ime Slougenzin marcham, ali Slovenska krajina (marka) v Panoniji blizu Blatnega jezera. 

    860

    V virih je kot središče Karantanije omenjen Krnski grad.

    861

    V Panoniji je kneza Pribino po njegovi smrti v bojih z Moravci (Slovaki) nasledil sin Kocelj. Kocelj je veljal za omikanega, izobraženega in razsvetljenega slovenskega vladarja. Sklenil je mir z Moravci in imel z njihovim novim knezom Rastislavom dobre odnose.

    861

    Karantanija je postala središče Vzhodne perfekture Kraljestva vzhodnih Frankov.

    865

    Neposredno oblast nad Karantanijo je prevzel sin frankovskega kralja Ludvika Germanskega, kraljevič Karlman, ki je že pred tem živel v Karantaniji s slovensko plemkinjo Ljucvindo (Liutswind). Karlman s svojo zakonito ženo ni imel otrok, je pa imel z Ljucvindo zunaj zakonskega sina Arnulfa, rojenega okrog leta 850.

    867

    Ko sta bila brata Ciril in Metod leta 867 na poti k papežu v Rim, ju je knez Kocelj sprejel na svojem dvoru v Blatnem Kostelu, pri Blatnem jezeru v Panoniji (današnji Balaton). Dal jima je 50 učencev, da bi jih vzgojila in posvetila v duhovnike.

    868

    Papež Hadrijan II. je potrdil staroslovenske knjige in odobril slovensko bogoslužje Cirila in Metoda.

    druga polovica 9. stoletja

    V 9. stoletju je bil slovenski jezik edini med vsemi evropskimi jeziki, nekaj časa (kljub odporu solnograške škofije) priznan kot liturgični jezik, poleg že prej uveljavljene hebrejščine, grščine in latinščine. Zato so v 9. stoletju že nastali spomeniki v pisavi glagolici, v slovenskem panonskem jeziku;

    869-874

    V času vladanja kneza Koclja je nastal najstarejši slovenski (in slovanski) zakonik

    »Zakon sudni ljudem«.

    870

    Bavarski škofje so Metodovemu delu v Panoniji in na Moravskem hudo nasprotovali, saj so se bali, da bo njegova šola prodrla tudi v Karantanijo in na Češko, poleg tega pa so imeli omenjeno območje za svojo misijonsko deželo. Metoda so ugrabili in vrgli v  ječo na Bavarskem.

    870

    Nastal je spis Conversio Bagoariorum et Carantanorum, ki predstavlja enega najpomembnejših virov za zgodnjo srednjeveško slovensko zgodovino.

    873

    Bavarci so na papeževo zahtevo izpustili ujetega Metoda šele po treh letih. Metod se je iz ječe vrnil v Panonijo h knezu Koclju, ki je med tem sam vodil nadškofijo. Bavarski škofje pa so še naprej grozili tudi knezu Koclju.

    874

    Slovenski knez Kocelj je leta 874 na nepojasnjen način izginil iz zgodovine, Metod pa je od takrat lahko svoje poslanstvo opravljal le še na Moravskem. Bavarski škofje so Metoda ponovno obtožili celo krivoverstva in Metod je spet moral v Rim na zagovor k papežu. Papež Ivan VIII. je sklical cerkveni zbor, ki je razpravljal o predloženih tožbah, Metodove nasprotnike pa je zastopal nemški duhovnik Viching. Metod se je pred papežem in zbranimi škofi opral naprtene mu krivde in papež mu je ponovno obnovil ter potrdil cerkveno nadoblast na Velikomoravskem in v Panoniji. Zaukazal je, da morajo biti Metodu pokorni vsi duhovniki, neglede na to ali so slovenske ali nemške narodnosti. Poleg tega je papež Ivan VIII. Metodu obnovil privilegij, da se sme v njegovi nadškofiji uporabljati božja služba v slovenskem jeziku, pod pogojem, da se berilo in evangelij čitata najprej v latinščini, nato pa še v slovenščini.

    876

    Po očetovi smrti, leta 876 je Arnulf Koroški postal nov karantanski vojvod. Karantanci so ga imeli izredno radi, ker je bil pogumen in razsoden vladar. Zaradi svojega nezakonskega statusa ni imel pomembnejšega položaja v tedanji karolinški hierarhiji, čeprav je bil najbolj sposoben izmed vseh takratnih potomcev Karla Velikega (Karolingov). Po svoji mami, slovenski karantanski plemkinji, je Arnulf za Karantance predstavljal zakonitega domačega vladarja.

    877-899

    Arnulfova domača vojvodina Karantanija je takrat dobila svoj drugačen družbeni položaj. V virih jo omenjajo kot Regnum Carentano ali Kraljestvo Karantanijo. Arnulfovo Karantansko kraljestvo je obsegalo Karantanijo (poznejšo Koroško, Štajersko in Kranjsko) ter Panonijo vključno s Slovenijeh (Slavonijo). Arnulf je upravljanje Kraljestva Karantanije prepustil svojim zaupnikom, predstavnikom domačega karantanskega in panonskega plemstva. V Karantaniji je bil njegov namestnik bratranec Luitpold (ta je bil začetnik velike rodbine Luitpoldincev, ki je potem še dolgo vladala v Karantaniji, pa tudi na Bavarskem), v Panoniji pa vojvod Braslav.

    6. Mali Traven 885

    Metod je umrl 6. Malega Travna 885, pokopan pa je v Velehradu na Moravi v današnji Slovaški. Papež Štefan VI. je mislil, da je Metod svojevoljno postavil za svojega naslednika Gorazda, zato je k slovenskemu moravskemu knezu Svetopolku poslal tri poslance in od njega zahteval, da Gorazdu prepove izvrševati škofovsko službo, obenem pa je tudi odpravil službo božjo v Slovenščini.

    886

    Slovenski moravski knez Svetopolk je na zahtevo papeža, z vojaško silo izgnal okoli dvesto slovenskih duhovnikov iz svoje države. Najpomembnejši med njimi so bili Gorazd, Klemen, Naum, Sava in Angelar. Gorazd in Klemen sta postala nato bolgarska škofa, drugi Metodovi učenci pa so slovensko bogoslužje razširili zlasti po Dalmaciji, pa tudi drugih današnjih južno slovanskih deželah. V slovenskem jeziku in po rimskem obredu so praznovali božjo službo po Dalmaciji in otokih, v Istri ter večjem delu današnje Hrvaške, slovensko bogoslužje grškega obreda pa se je uveljavilo in ohranilo med Srbi, Bolgari in Makedonci.

    887

    Ko so se leta 887 predstavniki frankovskega plemstva zbrali na državnem zboru v Trieru (Triburu), je karantanski vojvod Arnulf Koroški, tja prišel z veliko vojsko Noričanov (Karantancev) in drugih Sloven(c)ov, ali kot poroča vir v latinskem jeziku – Cum manu valida Noricorum et Sclavorum. Danes bi rekli da je izvedel »državni udar s svojo slovensko vojsko« in odstavil svojega strica, kralja Karla III. Debelega ter tamkaj zbrane plemiče prisilil, da so za novega kralja izbrali njega.

    888

    Karantanski Krnski grad se omenja kot kraljeva rezidenca.

    889

    Arnulf Koroški je postal zaveznik rimske Cerkve, ki mu je tega leta podelila časten naslov svojega sina in branitelja: »Arnolfus rex ecclesiae chatolichae filius et defensor«. Tega leta ga je rimski papež Štefan V. povabil v Rim, da bi mu izročil tudi cesarsko krono. Toda Arnulf je bil zapleten v hude boje z Moravci in se ni mogel odzvati vabilu.

    894

    Čez Donavo so vdrli Madžari; plenili so po Panoniji in se naselili med Tiso in Donavo.

    22. Svečan 896

    Konec leta 895 je Arnulf Koroški prispel v Rim s svojo vojsko, 22. Svečana 896 pa je bil kronan za cesarja.

    8. Gruden 899

    Po dolgi in težki bolezni je umrl karantanski vojvod in kralj, kasneje pa tudi frankovski kralj in cesar svetega nemškega cesarstva, Arnulf Koroški.

    898-899

    Madžari so prvič vdrli čez sedanje slovensko ozemlje v Italijo.

    900

    Po smrti kralja Arnulfa so kraljestvo Karantanijo napadli Madžari. Kmalu so zasedli večji del ravninske Panonije in jo odtrgali od Karantanije.

    901

    V vojni z Madžari je Arnulfov bratranec, karantanski in bavarski mejni grof Luitpold zmagal ter ohranil samostojnost Karantanije.

    906

    Madžari so napadli in uničili še Veliko Moravsko, ki se nikoli ni več obnovila.

    907

    Luitpold je pri Bratislavi z bavarsko vojsko utrpel uničujoč poraz. V boju z Madžari je padel tudi sam. Madžari so zagospodarili na Moravskem in v Panoniji do reke Aniže in Karantanije.

    908

    Po Luitpoldovi smrti je postal vladar Karantanije in Bavarske njegov najstarejši sin vojvod Arnulf.

    916

    Tega leta je vojvod Arnulf prepustil Karantanijo svojemu mlajšemu bratu vojvodu Bertoldu Koroškemu, ki je sicer v virih omenjen kot karantanski vojvod šele leta 927.

    920-954

    Madžari čez sedanje slovensko ozemlje najmanj osemkrat vdrli v Italijo.

    938

    Ko je njegov starejši brat Arnulf umrl, je Bertold Koroški postal tudi bavarski vojvod.

    943

    Bertold Koroški se je vnovič izkazal in se potrdil kot pogumen vladar, ko je premagal Madžare, ki so vnovič napadli Karantanijo.

    947

    Umrl je Bertold Koroški.

    952

    Leta 952 je kralj Oton I. ustanovil Veliko Karantanijo, veliko vojvodino z mejnimi grofijami in krajinami. Krajine so bile enote, ki so obdajale osrednjo vojvodino in so bile pod vojaško upravo. Nova tvorba je obsegala staro Karantanijo (brez Panonije, ki so jo zasedali Madžari), na zahodu pa so ji bili dodani še Istra, Veronska in Furlanska krajina. Velika Vojvodina Karantanija je bila ustanovljena zato, da brani Sveto Rimsko cesarstvo pred Ogri in Bizantinci na vzhodu. Bojni poziv Velike Karantanije, ki je vključeval tudi vse njene krajine, je potekal pod znamenjem črnega panterja.

    955

    Pri Augsburgu so bili hudo poraženi Madžari in dokončno je bilo zaustavljeno njihovo divjanje.

    955

    Po slovenskem-karantanskem pravu (Slavica lex) je postal vojvod Velike Karantanije Henrik II. Otonec, v nemški zgodovini imenovan Henrik Prepirljivi, sin Henrika I. Otona in karantanske plemkinje Judite.

    okrog 972

    Nastali so Brižinski spomeniki, popotni cerkveni priročnik, s tremi besedili v slovenskem jeziku. Takrat so nastali prepisi originalov, ki so precej starejšega porekla.

    973

    Škofija iz Freisinga je dobila na Gorenjskem loško gospostvo.

    976

    Karantanski vojvod Henrik II. Otonec, je bil odstavljen, ker je skupaj z bavarskimi Luitpoldinci, češkim knezom Boleslavom in poljskim knezom Mieskom skoval zaroto in upor proti cesarju Otonu II. V Karantaniji ga je na vojvodskem prestolu nasledil vojvod Henrik Mlajši iz karantanske rodbine Luitpoldincev, sin nekdanjega karantanskega vojvode Bertolda Koroškega.

    978

    Zaradi zvez z uporniškim Henrikom II. Otonom je bil odstavljen karantanski vojvod Henrik Mlajši. Nasledil ga je vojvod Oton Koroški Salijec.

    985

    Henrik Mlajši ponovno postane karantanski vojvod.

    989

    Še drugič se vrne na karantanski vojvodski prestol Henrik II. Oton (Prepirljivi).

    995

    Za Henrikom II. Otonom je bil kot karantanski vojvod ustoličen njegov sin, ki ga zgodovina pozna pod imenom Henrik II. Sveti. Bil je najprej vojvod v Karantaniji in na Bavarskem.

     




    Pregovor dneva
    Dejanja so glasnejša od besed.
    več pregovorov


    Smrti:
    1997 1997 - Franci Zagoričnik, slovenski pesnik, prevajalec (* 1933)
    1901 Josip Murn - Aleksandrov, slovenski pesnik (* 1879)


    Poslušaj pesmi na Myspace
    www.myspace.com/hervardi

    YouTube:Zvezna
    YouTube:Domu
    več posnetkov na Youtube



    Spremljaj novice s pomočjo RSS
    www.hervardi.com/vote/rss.xml
    Prijavi se na e-mail novice

    Preglej zadnje novice








    Preizkusi svoje znanje z reševanjem kviza
    Odpri stran s kvizom




    Spletna lestvica malo drugače : si386.com