|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da je Ljubljansko barje 150 kvadratnih kilometrov velika ravnina južno od Ljubljane? Zaradi ohranjene narave slovi Ljubljansko barje kot mednarodno pomembno območje za ptice. Na Barju gnezdi prek 100 vrst ptic, še nadaljnjih več kot sto pa ga obišče med preletom ali prezimovanjem!
|
|
Lipicanec
Ob izviru reke Timave na Krasu so že stara venetska plemena Karnov
imela naravno svetišče, kjer so junaki darovali bogu belega konja in molili
morju. Starodavni sloves trdnosti, vzdržljivosti in hitrosti konj na Krasu,
je slavo teh konj ponesel daleč v svet. Znano je, da so že v rimskih časih
domačini uporabljali domače kraške konje za tovorjenje blaga do jadranskih
pristanišč. Predvsem do Trsta in Benetk, od tam pa so blago tudi razpečevali
v notranjost Evrope. Avtohtone kobile, kraške sivke, so nato v stoletjih
križali z drugimi pasmami in jih oplemenitili. Prvi tuji žrebci so bili
uvoženi iz Španije, kasneje pa tudi od drugod. S tem je lipicanec dobil
današnjo podobo, značilnosti in z njimi zaslužen sloves.
Kdorkoli se je kadarkoli zanimal za konje, je zanesljivo slišal za
Lipico, pa najsi je to spoznal zapisano kot Lippizza, Lipizza ali Lipica. V
vsakem primeru je ime svetovno znano. Kobilarna Lipica je najstarejša
kobilarna na svetu, ki obstaja in deluje brez prekinitve, od ustanovitve, pa
vse do danes. Ima burno in zanimivo zgodovino, ki je prežeta s
številnimi zgodbami o vladarjih, cesarjih, kraljih… Vse po vrsti je
dobesedno presunila izjemna lepota, gracioznost, inteligenca, poslušnost in
zdržljivost belih žrebcev. Za ustanovitelja kobilarne Lipica štejemo
avstrijskega nadvojvoda Karla II., kneza Kranjske, Koroške, Štajerske, Istre
in Goriške, ali Notranje Avstrije oz. Karantanije. Nadvojvod je 19. Velikega
Travna (maja) 1580, od tržaškega škofa Coreta kupil vas Lipico z okolišem
ter obstoječo kobilarno z vso čredo kraških konj, ki so živeli v njej.
Naslednje leto so v kobilarno pripeljali nekaj žrebcev iz Španije. Med njimi
je bil najbolj dragocen žrebec, andaluzijec, ki je zapustil najmočnejši in
neizbrisen pečat vsej pasmi lipicancev. Bil je prednik veje hermelincev, ki
so jih še zlasti cenili na dunajskem dvoru. V Lipici so nato začeli načrtno
vzrejati prvovrstne konje za špansko jahalno šolo.
Španska jahalna šola je dejansko neke vrste visoka šola ali dresurna
šola za konje. Je najvišja stopnja dresurne izobrazbe, ki jo lahko konj
doseže. Gre za izjemno zahtevno umetniško jahanje, ki temelji na naravnem
gibanju konja v njegovem običajnem življenjskem okolju. Prav to naravno
gibanje je osnova visoke dresurne šole, v kateri ga z dolgotrajno in naporno
vajo izpilijo do umetniške popolnosti. Česa takega pa so sposobni le
nekateri izjemno grajeni in nadpovprečno bistri konji. Lipicanci so kot
ustvarjeni za to nalogo in zagotovo jo izmed vseh vrst konj najbolje
opravljajo. Zaradi tega so iz španske jahalne šole sčasoma, a zanesljivo
povsem izrinili španske konje, ki so jih sprva uporabljali za te namene.
V visoki dresurni šoli uporabljajo le lipicanske žrebce, ne pa kobil.
Vselej, ko so iz kobilarne Lipica odvedli mladega žrebca, so mu v spomin
posadili tri maklene in tako je sčasoma zrasel čudovit drevored, ki ima
resničen pridih starih baročnih časov in ki še danes obiskovalcu kaže pot v
kobilarno.
Sprva so pasmo poimenovali »konji kraške pasme lipicanske reje«,
kasneje pa so ji nadeli ime »lipicanec« - po vasi Lipica, od koder
izvirajo. Tri stoletja so jih vzrejali samo v Lipici. Pozneje, v 19. in
20. stoletju, pa so se lipicanci razširili tudi drugod, sprva znotraj
habsburške monarhije potem pa še izven. Lipicance so uporabljali zlasti v
vojaških konjenicah, izjemno jih je cenilo evropsko plemstvo, pogosto pa so
se pojavljali tudi kot vprežni konji gosposkih in poštnih kočij. Najboljši
žrebci so bili privedeni na Dunaj in izšolani v elitne dresurne konje.
Ko so na Dunaju dopolnili dvajset let, so jih vrnili v Lipico, kjer so jih
do pozne starosti uporabljali za plemenitenje matične črede.
V Sloveniji imamo nekaj čez 600 lipicancev - 308 v kobilarni
Lipica in okrog 300 pri zasebnih rejcih. Slovenska matična čreda lipicancev
predstavlja dragocene vzrejne konje in pomeni edinstveno ter izvirno jedro
svetovne reje lipicancev. Danes najdemo lipicance v 19. državah Evrope,
Amerike, Avstralije in Afrike. Kljub temu da so prisotni v tolikem številu
držav pa sodijo med zelo redke in dragocene. Znane kobilarne izven
Republike Slovenije so kobilarna Piber na avstrijskem Štajerskem,
Monterotondo v Italiji, Topolcianky na Slovaškem, Szilvasvarad na
Madžarskem, hrvaška kobilarna Đakovo in Simbata de Jos v Romuniji. Po
ocenah strokovnjakov, je vseh lipicancev okrog 6000, od tega jih je, kot smo
že rekli, dobra desetina v Sloveniji. Toda le približno 3500 lipicancev je
dejansko plemenskih konjev, ostali pa mednje ne sodijo. Zato ima slovenska
čreda še večji pomen. Leta 1986 je bila v domovini lipicanca, v Lipici,
ustanovljena mednarodna organizacija rejcev lipicanskih konj – Lipizzan
International Federation, ki ima namen zagotoviti obstanek ogrožene pasem
lipicancev.
Lipicanec je avtohtona slovenska pasma in sodi med
najstarejše kulturne pasme konj na svetu. Sodi med toplokrvne konje, po
rasti je srednje velik, globok in širok konj s povprečno višino okrog 165
cm. Ima visok korak, zelo graciozno gibanje, je inteligenten, ponosen in
dostojanstven, a hkrati skromen in zdržljiv, dobesedno ustvarjen za
paradnega konja ter seveda za visoko jahalno šolo. Ker ga odlikuje visok
in ritmičen hod, se lipicanec se šele v gibanju pokaže v vsem svojem sijaju.
Eleganca in reprezentativnost sta mu naravnost prirojeni. Glava je
plemenita, njegove oči so velike in žive, pogled pa inteligenten in
zaupljiv. Krasijo ga visoko nasajen, usločen in elegantno nošen vrat,
pravilno oblikovana ušesa ter polne, široke nozdrvi. Viher je lepo izrazen,
hrbet dolg in raven, križ pa je mišičast in lepo položen, kar mu omogoča
dobro gibanje v zadnjem delu trupa. Prsi so globoke in široke ter izražajo
njegovo moč. Griva in rep imata gosto, košato, vendar kot svila tenko žimo.
Nekaj posebnega in zanj značilnega, je prav drža njegovega repa. Zaradi
svoje izredne čustvene inteligence, dobrohotnega značaja in živahnega
temperamenta, potrebuje veliko pozornosti svojega lastnika, kar pa zna
vselej vračati. Doseže lahko zelo visoko starost, tudi okrog trideset
let.
Lipicance navadno povezujemo z belo ali pa z zelo svetlo sivo barvo
dlake. Ta je pri lipiških rejcih edina zaželena. Pravzaprav je barva
kože lipicancev sicer sive barve, lahko pa so tudi vranje sivi, vranje črni,
rjavosivi ali temnorjavi. Značilno zanje je, da so žrebeta vedno temne
barve. Belino dosežejo zelo različno. Nekateri so popolnoma beli že pri treh
ali štirih letih, drugi komaj pri petnajstih ali več. Vendar pa lipicanci ne
sodijo v družino belcev, temveč sivcev, kajti belce imenujemo le tiste
konje, ki se tudi rodijo povsem beli.
V Lipici se skoti okrog 40 lipicancev letno. Prvo žrebe imajo
lipicanke lahko pri petih letih. Vsako žrebe, ki se skoti v kobilarni Lipica
je zaznamovano z zaščitenim plemenskim in kobilarniškim žigom. Predstavljata
ga velika črka »L«, ki jo vtisnejo konju v levo lice ter trimestna matična
številka na levem sedlišču. Imena žrebcev so sestavljena iz dveh imen,
prvo je po očetu, drugo po materi, kobile pa imajo le eno ime. Pri treh in
pol letih se za žrebeta njihovo otroštvo konča in začne se šolanje. Do
petega leta konjeve starosti se z vrsto zahtevnih testiranj ugotovi, ali je
konj izjemen ali pa povprečen. Za visoko dresurno šolo so izbrani le
najboljši konji, z nadpovprečno inteligenco in vrhunsko oblikovanim telesom,
saj so le tako sposobni osvojiti in prikazati nadvse zahtevne elemente šole
nad zemljo.
Plemensko jedro črede konj lipicancev z zaščitenim plemenskim in
kobilarniškim žigom sestavlja šest originalnih linij žrebcev: Pluto
(začetnik Danske linije), Conversano ter Napolitano (Neapeljska linija),
Favory in Maestoso (Češka oz. Kaldbruška linija) ter Siglavy (Arabska
linija). V kobilarni imajo najmanj po štiri plemenske žrebce vsake
linije. Obstajajta sicer še dve liniji, ki pa sta za rejo lipicanca manj
pomembni in jih v Lipici zaenkrat ne gojijo. Med kobilami je znanih 16
klasičnih rodov: Sardinia, Spadiglia, Argentina, Africa, Almerina,
Presciana, Englanderia, Europa, Stornella, Famosa, Deflorata, Gidrana,
Djerbin, Mercurio, Theodorosta in novi slovenski rod Rebeca. Kobile v teh
rodovih so potomke posameznih kobil - pramater, začetnic rodu. V
kobilarni so najmanj po tri kobile vsakega rodu. Enciklopedija Slovenije
sicer govori o 18. rodovih kobil, vendar nam še dveh imen rodov ni uspelo
izbrskati.
Lipicanci
Časnik poroča:
lipicanci so sodelovali
pri zgodovinskem filmu.
Radio razlaga:
Milijonar je kupil lipicance,
plemenite živali so
nemirne
ves čas poleta nad Atlantikom.
in učna knjiga uči:
lipicanci so hvaležni jezdni konji.
Doma so s Krasa, proznega
kopita,
gizdavega drnca, bistre čudi
in trmaste zvestobe.
In vendar ti dodajam, sinko,
da teh nemirnih živali
ni mogoče
spraviti v razvidne obrazce:
dobro je, kadar sije dan,
lipicanci so
črna žrebeta.
in dobro je, kadar vlada noč,
lipicanci so bele
kobile,
najbolje pa je,
kadar prihaja dan iz noči,
kajti
lipicanci so beločrni burkeži,
dvomi šaljivci njenega veličanstva,
slovenske zgodovine.
Drugi so častili svete krave in zmaje,
tisočletne želve in leve s
perutmi,
samoroge, dvoglave orle in fenikse,
mi pa smo si izbrali
najlepšo žival,
izkazala se je na bojiščih in v cirkusih.
prepeljevala je kraljične in zlato monštranco,
zato so dunajski
cesarji govorili
francosko s spretnimi diplomati,
italijansko z
zalimi igralkami.
špansko z neskončnim Bogom
in nemško z nešolanimi
hlapci,
s konji pa so se pogovarjali slovensko.
Spomni se, otrok, kako skrivnostno
sta spojena narava in zgodovina
sveta
in kako različna je vzmet duha
pri slehernem ljudstvu na zemlji.
Dobro veš, da smo zemlja tekem in dirk.
Zato tudi razumeš, zakaj so
se beli konji
iz Noetove barke zatekli na naša čista tla,
zakaj so
postali naša sveta žival,
zakaj so stopili v legendo zgodovine
in
zakaj razburjajo našo prihodnost,
nenehoma nam iščejo obljubljeno
deželo
in postajajo zanosno sedlo našega duha.
Kar naprej sem na beločrnem konju.
mili moj sinko,
kakor poglavar
beduinov
sem zrasel s svojo živaljo.
vse življenje potujem na njej,
bojujem se na konju in molim na njem,
spim na konju in sanjam na
konju
in umrl bom na konju,
vse naše prerokbe sem spoznal
na
skrivnostni živali,
in tudi to pesem sem doživel
na njenem drhtečem
hrbtu.
Nič temnejšega ni
od jasne govorice
in nič resničnejšega ni od pesmi,
ki je razum ne more zapopasti,
junaki šepajo v svetlem soncu
in
modrijani jecljajo v temi,
burkeži pa se spreminjajo v
pesnike
krilati pegazi vedno hitreje dirjajo
nad votlinami naše stare
zemlje
in poskakujejo in trkajo,
nestrpne slovenske živali
še
vedno budijo kralja Matjaža.
Kdor še ne zna zajezditi konja,
naj se čimprej nauči
ukrotiti iskro
žival,
obdržati se svobodno v lahkem sedlu
in uloviti ubrano mero
drnca,
predvsem pa vztrajati v slutnji,
kajti naši konji so
pridirjali od daleč
in so daleč namenjeni,
motorji radi odpovedo,
sloni preveč pojedo,
naša pot pa je dolga
in peš je predaleč.
1977, Edvard Kocbek, Matjaž Kocbek
|
|
|
|
|
|
