O društvih

  • Kdo smo
  • Dejavnost in stiki
  • Himna in prapor
  • Kaj je domoljubje
  • Športne aktivnosti
  • Prodaja izdelkov


  • mikice, majice, zastave, kape panter

    V žarišču

  • Novice
  • Referendum 2008
  • Kolumne
  • Nedopustno v Sloveniji
  • Meja s Hrvaško
  • Vaši odzivi
  • V medijih
  • Prenesi si
  • Glasbene lestvice


  • O Slovencih

  • Zgodovina
  • Simboli
  • Zdravica ali Zdravljica?
  • Pesmi
  • Slovenski jezik
  • Osebna imena
  • Slovenski pregovori
  • Slovenski meseci
  • Narodne noše
  • Plesno izročilo na Slovenskem
  • Slovenski prazniki
  • Samostani na Slovenskem
  • Mitologija
  • Heroji in bitke
  • Znamenite osebnosti
  • Avtohtone vrste
  • Zemljevidi
  • Slovenci v zamejstvu in po svetu


  • O Republiki Sloveniji

  • Zgodovinsko ime Slovenija
  • Ustava RS
  • Statistični podatki
  • Uradni simboli
  • Slovenski tolar/evro
  • Regije v Republiki Sloveniji
  • GEOSS
  • Zemljevidi Slovenije
  • Ali ste vedeli?


  • Razno

  • Leksikon
  • Literatura
  • Povezave


  • Avtohtone vrste


    Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo!


    Ali ste vedeli...?
    da so Brižinski spomeniki najstarejši ohranjeni zapis slovenščine in tudi najstarejši ohranjen zapis kakšnega izmed slovanskih jezikov? To so tri obredna besedila z versko vsebino, ki so nastala v tej obliki že v 7. in 8. stoletju, originali pa zagotovo še prej. Hranijo jih Bavarskem muzeju v Munchnu, leta 2004 pa so bili izjemoma predstavljeni tudi v Sloveniji.

    Lipicanec





    Ob izviru reke Timave na Krasu so že stara venetska plemena Karnov imela naravno svetišče, kjer so junaki darovali bogu belega konja in molili morju. Starodavni sloves trdnosti, vzdržljivosti in hitrosti konj na Krasu, je slavo teh konj ponesel daleč v svet. Znano je, da so že v rimskih časih domačini uporabljali domače kraške konje za tovorjenje blaga do jadranskih pristanišč. Predvsem do Trsta in Benetk, od tam pa so blago tudi razpečevali v notranjost Evrope. Avtohtone kobile, kraške sivke, so nato v stoletjih križali z drugimi pasmami in jih oplemenitili. Prvi tuji žrebci so bili uvoženi iz Španije, kasneje pa tudi od drugod. S tem je lipicanec dobil današnjo podobo, značilnosti in z njimi zaslužen sloves.

    Kdorkoli se je kadarkoli zanimal za konje, je zanesljivo slišal za Lipico, pa najsi je to spoznal zapisano kot Lippizza, Lipizza ali Lipica. V vsakem primeru je ime svetovno znano. Kobilarna Lipica je najstarejša kobilarna na svetu, ki obstaja in deluje brez prekinitve, od ustanovitve, pa vse do danes. Ima burno in zanimivo zgodovino, ki je prežeta s številnimi zgodbami o vladarjih, cesarjih, kraljih… Vse po vrsti je dobesedno presunila izjemna lepota, gracioznost, inteligenca, poslušnost in zdržljivost belih žrebcev. Za ustanovitelja kobilarne Lipica štejemo avstrijskega nadvojvoda Karla II., kneza Kranjske, Koroške, Štajerske, Istre in Goriške, ali Notranje Avstrije oz. Karantanije. Nadvojvod je 19. Velikega Travna (maja) 1580, od tržaškega škofa Coreta kupil vas Lipico z okolišem ter obstoječo kobilarno z vso čredo kraških konj, ki so živeli v njej. Naslednje leto so v kobilarno pripeljali nekaj žrebcev iz Španije. Med njimi je bil najbolj dragocen žrebec, andaluzijec, ki je zapustil najmočnejši in neizbrisen pečat vsej pasmi lipicancev. Bil je prednik veje hermelincev, ki so jih še zlasti cenili na dunajskem dvoru. V Lipici so nato začeli načrtno vzrejati prvovrstne konje za špansko jahalno šolo.

    Španska jahalna šola je dejansko neke vrste visoka šola ali dresurna šola za konje. Je najvišja stopnja dresurne izobrazbe, ki jo lahko konj doseže. Gre za izjemno zahtevno umetniško jahanje, ki temelji na naravnem gibanju konja v njegovem običajnem življenjskem okolju. Prav to naravno gibanje je osnova visoke dresurne šole, v kateri ga z dolgotrajno in naporno vajo izpilijo do umetniške popolnosti. Česa takega pa so sposobni le nekateri izjemno grajeni in nadpovprečno bistri  konji. Lipicanci so kot ustvarjeni za to nalogo in zagotovo jo izmed vseh vrst konj najbolje opravljajo. Zaradi tega so iz španske jahalne šole sčasoma, a zanesljivo povsem izrinili španske konje, ki so jih sprva uporabljali za te namene. V visoki dresurni šoli uporabljajo le lipicanske žrebce, ne pa kobil. Vselej, ko so iz kobilarne Lipica odvedli mladega žrebca, so mu v spomin posadili tri maklene in tako je sčasoma zrasel čudovit  drevored, ki ima resničen pridih starih baročnih časov in ki še danes obiskovalcu kaže pot v kobilarno.

    Sprva so pasmo poimenovali »konji kraške pasme lipicanske reje«, kasneje pa so ji nadeli ime »lipicanec« - po  vasi Lipica, od koder izvirajo. Tri stoletja so jih vzrejali samo v Lipici. Pozneje, v 19. in 20. stoletju, pa so se lipicanci razširili tudi drugod, sprva znotraj habsburške monarhije potem pa še izven. Lipicance so uporabljali zlasti v vojaških konjenicah, izjemno jih je cenilo evropsko plemstvo, pogosto pa so se pojavljali tudi kot vprežni konji gosposkih in poštnih kočij. Najboljši žrebci so bili privedeni na Dunaj in izšolani v elitne dresurne konje. Ko so na Dunaju dopolnili dvajset let, so jih vrnili v Lipico, kjer so jih do pozne starosti uporabljali za plemenitenje matične črede.



    V Sloveniji imamo nekaj čez 600 lipicancev - 308 v kobilarni Lipica in okrog 300 pri zasebnih rejcih. Slovenska matična čreda lipicancev predstavlja dragocene vzrejne konje in pomeni edinstveno ter izvirno jedro svetovne reje lipicancev. Danes najdemo lipicance v 19. državah Evrope, Amerike, Avstralije in Afrike. Kljub temu da so prisotni v tolikem številu držav pa sodijo med zelo redke in dragocene. Znane kobilarne izven Republike Slovenije so kobilarna Piber na avstrijskem Štajerskem, Monterotondo v Italiji, Topolcianky na Slovaškem, Szilvasvarad na Madžarskem, hrvaška kobilarna Đakovo in Simbata de Jos v Romuniji. Po ocenah strokovnjakov, je vseh lipicancev okrog 6000, od tega jih je, kot smo že rekli, dobra desetina v Sloveniji. Toda le približno 3500 lipicancev je dejansko plemenskih konjev, ostali pa mednje ne sodijo. Zato ima slovenska čreda še večji pomen. Leta 1986 je bila v domovini lipicanca, v Lipici, ustanovljena mednarodna organizacija rejcev lipicanskih konj – Lipizzan International Federation, ki ima namen zagotoviti obstanek ogrožene pasem lipicancev.

    Lipicanec je avtohtona slovenska pasma in sodi med najstarejše kulturne pasme konj na svetu. Sodi med toplokrvne konje, po rasti je srednje velik, globok in širok konj s povprečno višino okrog 165 cm. Ima visok korak, zelo graciozno gibanje, je inteligenten, ponosen in dostojanstven, a hkrati skromen in zdržljiv, dobesedno ustvarjen za paradnega konja ter seveda za visoko jahalno šolo. Ker ga odlikuje visok in ritmičen hod, se lipicanec se šele v gibanju pokaže v vsem svojem sijaju. Eleganca in reprezentativnost sta mu naravnost prirojeni. Glava je plemenita, njegove oči so velike in žive, pogled pa inteligenten in zaupljiv. Krasijo ga visoko nasajen, usločen in elegantno nošen vrat, pravilno oblikovana ušesa ter polne, široke nozdrvi. Viher je lepo izrazen, hrbet dolg in raven, križ pa je mišičast in lepo položen, kar mu omogoča dobro gibanje v zadnjem delu trupa. Prsi so globoke in široke ter izražajo njegovo moč. Griva in rep imata gosto, košato, vendar kot svila tenko žimo. Nekaj posebnega in zanj značilnega, je prav drža njegovega repa. Zaradi svoje izredne čustvene inteligence, dobrohotnega značaja in živahnega temperamenta, potrebuje veliko pozornosti svojega lastnika, kar pa zna vselej vračati. Doseže lahko zelo visoko starost, tudi okrog trideset let.



    Lipicance navadno povezujemo z belo ali pa z zelo svetlo sivo barvo dlake. Ta je pri lipiških rejcih edina zaželena. Pravzaprav je barva kože lipicancev sicer sive barve, lahko pa so tudi vranje sivi, vranje črni, rjavosivi ali temnorjavi. Značilno zanje je, da so žrebeta vedno temne barve. Belino dosežejo zelo različno. Nekateri so popolnoma beli že pri treh ali štirih letih, drugi komaj pri petnajstih ali več. Vendar pa lipicanci ne sodijo v družino belcev, temveč sivcev, kajti belce imenujemo le tiste konje, ki se tudi rodijo povsem beli.

    V Lipici se skoti okrog 40 lipicancev letno. Prvo žrebe imajo lipicanke lahko pri petih letih. Vsako žrebe, ki se skoti v kobilarni Lipica je zaznamovano z zaščitenim plemenskim in kobilarniškim žigom. Predstavljata ga velika črka »L«, ki jo vtisnejo konju v levo lice ter trimestna matična številka na levem sedlišču. Imena žrebcev so sestavljena iz dveh imen, prvo je po očetu, drugo po materi, kobile pa imajo le eno ime. Pri treh in pol letih se za žrebeta njihovo otroštvo konča in začne se šolanje. Do petega leta konjeve starosti se z vrsto zahtevnih testiranj ugotovi, ali je konj izjemen ali pa povprečen. Za visoko dresurno šolo so izbrani le najboljši konji, z nadpovprečno inteligenco in vrhunsko oblikovanim telesom, saj so le tako sposobni osvojiti in prikazati nadvse zahtevne elemente šole nad zemljo.

    Plemensko jedro črede konj lipicancev z zaščitenim plemenskim in kobilarniškim žigom sestavlja šest originalnih linij žrebcev: Pluto (začetnik Danske linije), Conversano ter Napolitano (Neapeljska linija), Favory in Maestoso (Češka oz. Kaldbruška linija) ter Siglavy (Arabska linija). V kobilarni imajo najmanj po štiri plemenske žrebce vsake linije. Obstajajta sicer še dve liniji, ki pa sta za rejo lipicanca manj pomembni in jih v Lipici zaenkrat ne gojijo. Med kobilami je znanih 16 klasičnih rodov: Sardinia, Spadiglia, Argentina, Africa, Almerina, Presciana, Englanderia, Europa, Stornella, Famosa, Deflorata, Gidrana, Djerbin, Mercurio, Theodorosta in novi slovenski rod Rebeca. Kobile v teh rodovih so potomke posameznih kobil - pramater, začetnic rodu. V kobilarni so najmanj po tri kobile vsakega rodu. Enciklopedija Slovenije sicer govori o 18. rodovih kobil, vendar nam še dveh imen rodov ni uspelo izbrskati.

    Lipicanci

    Časnik poroča:
    lipicanci so sodelovali
    pri zgodovinskem filmu.
    Radio razlaga:
    Milijonar je kupil lipicance,
    plemenite živali so nemirne
    ves čas poleta nad Atlantikom.
    in učna knjiga uči:
    lipicanci so hvaležni jezdni konji.
    Doma so s Krasa, proznega kopita,
    gizdavega drnca, bistre čudi
    in trmaste zvestobe.

    In vendar ti dodajam, sinko,
    da teh nemirnih živali
    ni mogoče spraviti v razvidne obrazce:
    dobro je, kadar sije dan,
    lipicanci so črna žrebeta.
    in dobro je, kadar vlada noč,
    lipicanci so bele kobile,
    najbolje pa je,
    kadar prihaja dan iz noči,
    kajti lipicanci so beločrni burkeži,
    dvomi šaljivci njenega veličanstva,
    slovenske zgodovine.

    Drugi so častili svete krave in zmaje,
    tisočletne želve in leve s perutmi,
    samoroge, dvoglave orle in fenikse,
    mi pa smo si izbrali najlepšo žival,
    izkazala se je na bojiščih in v cirkusih.
    prepeljevala je kraljične in zlato monštranco,
    zato so dunajski cesarji govorili
    francosko s spretnimi diplomati,
    italijansko z zalimi igralkami.
    špansko z neskončnim Bogom
    in nemško z nešolanimi hlapci,
    s konji pa so se pogovarjali slovensko.
    Spomni se, otrok, kako skrivnostno
    sta spojena narava in zgodovina sveta
    in kako različna je vzmet duha
    pri slehernem ljudstvu na zemlji.
    Dobro veš, da smo zemlja tekem in dirk.
    Zato tudi razumeš, zakaj so se beli konji
    iz Noetove barke zatekli na naša čista tla,
    zakaj so postali naša sveta žival,
    zakaj so stopili v legendo zgodovine
    in zakaj razburjajo našo prihodnost,
    nenehoma nam iščejo obljubljeno deželo
    in postajajo zanosno sedlo našega duha.

    Kar naprej sem na beločrnem konju.
    mili moj sinko,
    kakor poglavar beduinov
    sem zrasel s svojo živaljo.
    vse življenje potujem na njej,
    bojujem se na konju in molim na njem,
    spim na konju in sanjam na konju
    in umrl bom na konju,
    vse naše prerokbe sem spoznal
    na skrivnostni živali,
    in tudi to pesem sem doživel
    na njenem drhtečem hrbtu.

    Nič temnejšega ni
    od jasne govorice
    in nič resničnejšega ni od pesmi,
    ki je razum ne more zapopasti,
    junaki šepajo v svetlem soncu
    in modrijani jecljajo v temi,
    burkeži pa se spreminjajo v pesnike
    krilati pegazi vedno hitreje dirjajo
    nad votlinami naše stare zemlje
    in poskakujejo in trkajo,
    nestrpne slovenske živali
    še vedno budijo kralja Matjaža.

    Kdor še ne zna zajezditi konja,
    naj se čimprej nauči
    ukrotiti iskro žival,
    obdržati se svobodno v lahkem sedlu
    in uloviti ubrano mero drnca,
    predvsem pa vztrajati v slutnji,
    kajti naši konji so pridirjali od daleč
    in so daleč namenjeni,
    motorji radi odpovedo,
    sloni preveč pojedo,
    naša pot pa je dolga
    in peš je predaleč.

    1977, Edvard Kocbek, Matjaž Kocbek



    Pregovor dneva
    Dejanja so glasnejša od besed.
    več pregovorov


    Smrti:
    1997 1997 - Franci Zagoričnik, slovenski pesnik, prevajalec (* 1933)
    1901 Josip Murn - Aleksandrov, slovenski pesnik (* 1879)


    Poslušaj pesmi na Myspace
    www.myspace.com/hervardi

    YouTube:Zvezna
    YouTube:Domu
    več posnetkov na Youtube



    Spremljaj novice s pomočjo RSS
    www.hervardi.com/vote/rss.xml
    Prijavi se na e-mail novice

    Preglej zadnje novice








    Preizkusi svoje znanje z reševanjem kviza
    Odpri stran s kvizom




    Spletna lestvica malo drugače : si386.com