O društvih

  • Kdo smo
  • Dejavnost in stiki
  • Himna in prapor
  • Kaj je domoljubje
  • Športne aktivnosti
  • Prodaja izdelkov


  • mikice, majice, zastave, kape panter

    V žarišču

  • Novice
  • Referendum 2008
  • Kolumne
  • Nedopustno v Sloveniji
  • Meja s Hrvaško
  • Vaši odzivi
  • V medijih
  • Prenesi si
  • Glasbene lestvice


  • O Slovencih

  • Zgodovina
  • Simboli
  • Zdravica ali Zdravljica?
  • Pesmi
  • Slovenski jezik
  • Osebna imena
  • Slovenski pregovori
  • Slovenski meseci
  • Narodne noše
  • Plesno izročilo na Slovenskem
  • Slovenski prazniki
  • Samostani na Slovenskem
  • Mitologija
  • Heroji in bitke
  • Znamenite osebnosti
  • Avtohtone vrste
  • Zemljevidi
  • Slovenci v zamejstvu in po svetu


  • O Republiki Sloveniji

  • Zgodovinsko ime Slovenija
  • Ustava RS
  • Statistični podatki
  • Uradni simboli
  • Slovenski tolar/evro
  • Regije v Republiki Sloveniji
  • GEOSS
  • Zemljevidi Slovenije
  • Ali ste vedeli?


  • Razno

  • Leksikon
  • Literatura
  • Povezave


  • Zgodovina


    Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo!


    Ali ste vedeli...?
    da je med prvo svetovno vojno preko slovenskega ozemlja potekala izjemno pomembna frontna linija, kjer je potekala največja gorska bitka v zgodovini človeštva, imenovana Soška fronta? Na Soški fronti so se proti Italijanom na Avstro-ogrski strani borile enote številnih narodov srednje Evrope! Vojaki slovenskih polkov Avstro-ogrske armade, so na hribu Škabrijelu izbojevali zmago v najhujši bitki v zgodovini Avsto-ogrske armade. Kar dva zgodovinopisca Veith in Weber sta zapisala da je »87. Celjski pešpolk uspešno prestal najhujši boj, kar jih je kadarkoli bojevala katerakoli avstrijska enota«! Zgodovino fronte predstavlja 11 italijanskih ofenziv in 1 ofenziva s strani centralnih sil!

    Madžarska zasedba in naselitev slovenske Panonije



    Stara domovina Ogrov ali Madžarov

    V času, v katerem živimo, bi se lahko spominjali žalostnega trenutka, ko so Madžari naredili široko steno med vzhodnimi in zahodnimi Sloveni. Od takrat so skoraj popolnoma iztrebili panonske Slovence (kasnejša stoletja tudi ob pomoči Bolgarov, Srbov in Hrvatov ter Turkov, op.p.). Mnogokrat so pridrli v Italijo, in vselej jih je pot peljala skozi slovenske pokrajine. Ne bo odveč če se ozremo za tisoč let v zgodovino, da vidimo, kako se je takrat godilo našim prednikom.

    Ogri, ali kakor se sami imenujejo Madžari, spadajo k finsko-uralskim ljudstvom, kar je razvidno iz njih jezika. Kaže se, da so jim najbližji sorodniki Voguli, Ostjaki in Sirjani, ki prebivajo po Ruskem na obeh straneh srednjega Urala. Po teh krajih so prvotno živeli tudi Ogri ali Madžari. Vzhodna stran srednjega Urala se je do 16. stoletja imenovala Ugrija ali Jugorija.

    Odtod so se Madžari napotili proti jugo-zahodu ter se naselili med Dneprom in Donom. Ni nam znano, iz katerega vzroka so to storili. Mogoče je, da so jih prisilila k temu druga ljudstva, ki so bivala za njih hrbtom.1 Ko so se Madžari tako pomaknili naprej, so prišli v dotik s Kazarji, kateri so si okoli srede sedmega stoletja ustanovili mogočno državo med dolnjo Volgo in med Dneprom. Nekoliko časa so morali Madžari priznavati nadoblast kazarskih kakanov. Najprej so bili razdeljeni na sedem plemen. Kazarski kakan pa jih je prepričal, da so najhrabrejšega moža izbrali za svojega kneza ter ga po kazarski navadi vzdignili na ščitu. Tako je postal Arpad, Almuov sin, njih vrhovni poveljnik. 2

    Nato so se Madžari ločili od Kazarjev ter se pomaknili proti zahodu. Pri tej priložnosti se jim je pridružil del Kazarjev, in sicer rod Kabarov. Verjetno je, da so ti Kabari, ki so se pomešali z Madžari, zanesli v njih jezik razne turške besede in oblike, katerih je kaj veliko v madžarščini, je pa res, da so jih kasneje, ob turški okupaciji prav tako sprejeli precej, podobno kot tudi Srbi. Madžari so tedaj posedli severozahodno obrežje Črnega morja nekako med Donavo in Dneprom. Živeli so nekoliko časa ob dolnjem Bugu, Dnestru, Prutu in Seretu. 3 Na tej zemlji so se mudili okoli leta 861., ko je takratni slovenski apostol Ciril (Konstantin) potoval h Kazarjem. Legenda nam pripoveduje, da so ga Madžari tuleči kakor volkovi napadli. A njegova molitev je potolažila njih divjost ter jih ukrotila. 4 V tisti dobi so Madžari tudi z Rusi prišli v stik. Približali so se s svojimi vozovi mestu Kijevu, ne da bi se bili tu vojskovali. 5 Leta 862. so se nenadoma prikazali na mejah vzhodnih Frankov, katerim je takrat vladal kralj Ludvik. Bili so za tamkajšnje prebivalce popolnoma novi ljudje. Ko so zemljo do dobrega opustošili, so se vrnili spet v svoja bivališča. 6 Arabski pisatelj Ibn Dasta, ki je živel okoli leta 912., je na podlagi starejših virov opisal Madžare za tisti čas, ko so živeli ob Črnem morju. Zapisal je, da so prebivali med Bolgari in Pečenegi. Namesto hiš so imeli šotore, v katerih so stanovali. Potovali so iz kraja v kraj in si iskali dobrih pašnikov. Njih domovina je bila zelo obsežna ter se je razprostirala do Črnega morja. Kadar je prišla zima, so se premaknili k rekam, da bi tam lovili ribe. Njih dežela je imela mnogo gozdov in tekočih voda; tla so bila močvirnata, vendar je bilo tudi dosti rodovitne zemlje. Po veri so bili malikovalci. Njih knez je imel pod seboj 20.000 konjenikov, ki so mu vsi morali biti pokorni. Madžari so gospodovali sosednjim Slovanom (verjetno jugu Rusije), jim nalagali davke ter ravnali z njimi kakor z ujetniki. Napadali so jih, jih lovili ter potem odpeljali v Karch, 7 pristanišče ob Črnem morju, kjer so jih zamenjali grškim trgovcem za žamet, pisane preproge in drugo blago. 8

    1. Konstantinos Porphyrogenitos, De administr. imperii, c. 38.
    2. Konstantinos Porphyrogenitos, De administr. imperii, c. 38.
    3. Konstantinos Porphyrogenitos, De administr. imperii, c. 38 in 42.
    4. Vita S. Constantini, c.8. (Denkschiften der kais. Akademie in Wien XIX.)
    5. Chronica Nestoris, c.19
    6. Hincmari Ann. ad a 863 (MG. SS., I, 458.) – Ann. Almann ad a 863 (MG. SS., I., 50.) – Ann Wiengartenses ad a 863 (MG. SS., I., 66.)
    7. Karch je najbrž nekdanje mesto Karkina, katero je stalo ob Črnem morju blizu tam, kjer se na severu pričenja Krimski polotok.
    8. Hunfalvy, Die Ungern oder Magyaren, str. 15. in 16.


    Selitev na novo ozemlje

    Ko so Madžari še živeli ob Črnem morju med Donavo in Dneprom, so večkrat krenili na svoje roparsko-plenilske pohode. Leta 893 so tako vdrli tudi v slovensko Panonijo. Slovenski kralj in cesar Arnulf Koroški, je bil takrat zaposlen z boji proti upornemu moravskemu knezu Svetopolku. Te medsebojne spore so izkoristili Madžari, ki so pustošili po Panoniji in širom te slovenske dežele razširili ogenj in meč, morili starce, ženske device pa odpeljali v suženjstvo, da bi le te zadovoljile njihove pohotne potrebe.

    Arnulf Koroški, ki je bil pravičen vladar Karantanije in Panonije, kateri sta bili združeni v Karantanskem kraljestvu, je že nekoliko let prej dal podreti nasip ob Donavi s katerim so bili Madžari ločeni od Panonije. 1 To je storil le iz razloga, da bi prestrašil Svetopolka, ki je na svojem dvoru sprejemal nasprotnike Arnulfa v Karantaniji, ( predvsem Viljemovce: Ruodpert, upravitelj v Karantaniji, ter Engilskalk, upravitelj v Vzhodni grofiji, skupaj z bratrancem Viljemom op.p.). 2

    Da so Madžari bili krvoloki in boja željni, je uvidel tudi bizantinski cesar Leon, ko je slišal da so Madžari leta 894. prestopili Donavo in povsem opustošili Panonijo ter zakrivili že prej našteta grozodejstva. 3, Prosil jih je za pomoč, saj je bil v vojni z bolgarskim kraljem Simeonom, t.j. leta 895. Bolgari so sprva popolnoma opustošili takrat grško Trakijo, a ko so šli Madžari nadnje iz druge strani po Donavi z bizantinskim ladjevjem, je Simeon uvidel svoj bližajoč se poraz in sklenil z bizantinskim cesarjem mir. Zvezal se je s Pečenegi onstran Dnepra in čakal na pravi trenutek, ko bo lahko udaril po Madžarih. Ta je prišel, ko je velik del madžarske vojske zapustil domača tla in plenil po tujem, najverjetneje spet prav po Panoniji, ki so jo že od prej dodobra spoznali. Simeon je napadel tako oslabljene Madžare iz ene strani, Pečenegi pa so izza hrbta stisnili nasprotnika, ga pobili, na njegovo zemljo pa razširili svoje kraljestvo vse do dolnjega toka Donave. Ko se je vojska Madžarov vračala s pohoda je zagledala opustošeno domovino.

    Takrat je nastopil za Slovence ključen trenutek. Madžari so se nastanili ob toku reke Tise ter njenih dotokih leta 896. 4 Nato so iz svoje nove dežele usmerili svoje napade na Karantanijo in Moravsko. Severozahodni del Panonije je kralj Arnulf zavaroval tako, da ga je leta 896 dal vojvodi Braslavu. 5 Naslednja leta so Madžari znova pustošili in ropali po Panoniji, ki so jo do leta 900 popolnoma zasedli. Letu 906 pa so dokončno razrušili tudi Moravsko državo, ki se nato ni nikoli več obnovila. 6 Od Karantanskega kraljestva, je ostala le z gorami zaščitena slovenska Karantanija. Iz tega sledi, da so se Madžari naselili med Slovence in tako za vedno ločili zahod in vzhod Slovenije. Od takrat so se Moravski Slovenci (danes Slovaki, op.p.) začeli nagibati k Čehom, kar je dodobra izkoristil češki prvi knez Vratislav, ki je s češkim plemstvom že leta 895. priznal Arnulfu nadoblast v Reznem.

    Madžari so bili v času naselitve po Panoniji (sedaj Ogrska) še sila neomikani, jedli so napol surovo meso katerega niso rezali z noži, ampak so ga z zobmi trgali s kosti7 , pili so sovražnikovo kri. 8 Morili so ujetnike, njih srca pa razsekali na manjše kose ter jih jedli, ker so mislili, da je to nekakšno zdravilo. 9 Bili so nomadi. Imeli so predvsem veliko konj, pozimi pa so lovili ribe. Kar jim je zmanjkalo za življenje, so seveda zelo praktično, naropali pri sosedih. Še v 12. stoletju so poleti in jeseni bivali v šotorih, pozimi pa v slabih kolibah narejenih iz vejevja, le redko iz lesa. 10 Vojskovali so se na konjih, oboroženi z mečem, kopjem, in ročnim lokom. Napadali so rajši od daleč, kakor iz neposredne bližine, zmagovali pa so predvsem zaradi zvijač in ne zaradi številčnosti. 11 Zunanjost Madžarov ni bila prikupna, saj so bili že na videz surovi. Kamorkoli so prišli so vse do tal požgali. Vojska je bila razdeljena na manjše oddelke, med katerimi je vedno bil eden v rezervi, da je čakal v zasedi.

    Vojvod Braslav, ki je gospodoval Slovencem med Dravo in Savo ter v jugozahodni Panoniji oziroma v okolici Blatnega jezera, se ni mogel dolgo zoperstavljati madžarskim napadom. Med Dravo in Donavo so Madžari iztrebili krščanstvo in slovensko božjo službo, katero je bil par desetletij prej uvedel sveti Metod. Prišlo je tako daleč, da ni bilo leta 900 po vsej Panoniji nobene cerkve več. Mnogo dni hoda na dolgo in široko se ni videlo drugo, kakor opustošena zemlja. 12

    Ko so Madžari dobili Panonijo v svojo oblast, so delali s slovenskim prebivalstvom tako, da je postopoma izginilo. Kljub temu so bili Slovenci skupaj z današnjimi Slovaki pomemben del kasnejšega Ogrskega kraljestva, še posebej za časa Celjskih grofov. Žal pa so bili po prevladi Habsburžanov v Karantaniji, Panonski Slovenci premalo povezani s svojimi brati v Avstriji. Zato in pa zaradi hrvaškega, srbskega in turškega pritiska, najdemo dandanes ostanke teh panonskih Slovencev samo še na jugozahodu nekdanje Panonije, med rekama Muro in Rabo. Po drugih delih nekdanje slovenske Panonije, med Dravo in Donavo prebivajo v sedanjem času večinoma Madžari. Tam, kjer je stal nekdaj prestolnica Blatograd, kjer sta imela slovenska vojvoda Pribina in Kocelj svoj sedež, v sedanjem Salavaru in njegovi okolici, se govori dandanes madžarski jezik.

    1. Widukind, Res gestae Saxionicae, I, c.18 [MG. SS. III: »…imperante autem Arnulfo destructum est opus (sc. vallum) et via eis nocendi patefacta eo quod iratus esset imperator Centupulcho regi Marorum.«]
    2. dr. Jožko Šavli, Karantanija, 2007, str. 158.
    3. Ann. Fuld., a 894 (p. 410)
    4. Konstantinos Porphyrogenitos, De administr. imp. cc. 3, 38, 40, 51 in drugod.
    5. Ann. Fuld., V, a. 896 (MG. SS., I , 413)
    6. dr. Jožko Šavli , Karantanija, 2007, str. 160.
    7. Regin. Chron. a 889: ». . . vivunt non homi-num, sed beluarum more; carnibus siquidem, ut farna est, crudis vescuntur.«; Ekkehardus, Casus S. Galli, c. 5: ». . . cum armos et caeteras victima-rum portiones semicrudas absque cultellis dentibus laniando vorassent.«
    8. Liutprandi Antapodosis, II, c. 2 (MG. SS. III): ». . . et ut magis magisque timeantur, interfec-torum sese sanguine potant.«
    9. Regin. Chron., a. 899 (MG. SS. I, 599): ». . . gens Hungarorum ferocissima et omni belua crudelior . . . corda hominum, quos capiunt, parti-culatim dividentes veluti pro remedio devorant.«
    10. Huber, Gesch. Oesterr., I, 118.
    11. Dimimler, Gesch. des ostfrank. Reiches, III, 447, 448.
    12. Pismo bavarskih škofov papeža Janezu IX: »…ita ut in tota Pannonia, nostra maxima provincia, tantum una non appa-reat ecclesia, prout episcopi a vobis destinati, si fateri velint, enarrare possunt, quantos dies tran-sierint et totam terram desolatam viderint.«



    Pregovor dneva
    Kdor vpraša, ne zaide.
    več pregovorov


    Smrti:
    1901 Jakob Alešovec, slovenski pisatelj (* 1842)
    1803 Anton Makovic, slovenski zdravnik (* 1750)
    1714 Janez Svetokriški, slovenski pridigar, pisec (* 1647)
    Prazniki:
    Mednarodni dan OZN boja proti revščini


    Poslušaj pesmi na Myspace
    www.myspace.com/hervardi

    YouTube:Zvezna
    YouTube:Domu
    več posnetkov na Youtube



    Spremljaj novice s pomočjo RSS
    www.hervardi.com/vote/rss.xml
    Prijavi se na e-mail novice

    Preglej zadnje novice








    Preizkusi svoje znanje z reševanjem kviza
    Odpri stran s kvizom




    Spletna lestvica malo drugače : si386.com