O društvih

  • Kdo smo
  • Dejavnost in stiki
  • Himna in prapor
  • Kaj je domoljubje
  • Športne aktivnosti
  • Prodaja izdelkov


  • mikice, majice, zastave, kape panter

    V žarišču

  • Novice
  • Referendum 2008
  • Kolumne
  • Nedopustno v Sloveniji
  • Meja s Hrvaško
  • Vaši odzivi
  • V medijih
  • Prenesi si
  • Glasbene lestvice


  • O Slovencih

  • Zgodovina
  • Simboli
  • Zdravica ali Zdravljica?
  • Pesmi
  • Slovenski jezik
  • Osebna imena
  • Slovenski pregovori
  • Slovenski meseci
  • Narodne noše
  • Plesno izročilo na Slovenskem
  • Slovenski prazniki
  • Samostani na Slovenskem
  • Mitologija
  • Heroji in bitke
  • Znamenite osebnosti
  • Avtohtone vrste
  • Zemljevidi
  • Slovenci v zamejstvu in po svetu


  • O Republiki Sloveniji

  • Zgodovinsko ime Slovenija
  • Ustava RS
  • Statistični podatki
  • Uradni simboli
  • Slovenski tolar/evro
  • Regije v Republiki Sloveniji
  • GEOSS
  • Zemljevidi Slovenije
  • Ali ste vedeli?


  • Razno

  • Leksikon
  • Literatura
  • Povezave


  • Zgodovina


    Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo!


    Ali ste vedeli...?
    da je bila slovenska vojna za neodvisnost, znana tudi kot desetdnevna vojna, s katero je Slovenija med 27. Rožnikom in 7. Malim srpanom 1991 izbojevala svojo neodvisnost od Socialistične federativne republike Jugoslavije, prva vojna v Evropi po drugi svetovni vojni? Kljub svoji učinkovitosti in kratkotrajnosti je žal zahtevala 76 žrtev.

    Meja s Hrvaško – zgodovinski pregled od ustanovitve Države SHS do danes
    Andrej Šiško, V Sloveniji, 24.04.2008


    Meja države je za posameznika, osveščenega državljana, enako pomembna, kot je zanj pomembna meja njegove parcele, njive, hiše, stanovanja, ali njegova zasebnost.

    »NAROD KI NE POZNA SVOJE PRETEKLOSTI, JO MORA DOŽIVETI ŠE ENKRAT. Kdo od Slovencev bi želel, da bi naš narod moral pretrpeti še enkrat, kar je že pretrpel? Zato je treba poznati svojo zgodovino, da se bomo znali braniti in obdržati, kar so nam zgradili naši predniki«.

    Dr. Luka Sienčnik, Koroški plebiscit 1920, Uvodna beseda



    Leta 1918 je razpadla Avstro-ogrska, Slovenci pa smo 29.10.1918 ustanovili Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov (Državo SHS). 1. Grudna 1918 se je Država SHS združila s Kraljevino Srbijo in Črno goro v novo državo Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (Kraljevina SHS).



    Medmurje na vzhodu je pripadalo Sloveniji in ne Hrvaški, medtem ko je slovenska Istra na zahodu zaradi krivičnega Londonskega sporazuma pripadla Italiji.

    V Kraljevini SHS je dne 26.4. 1922, stopil v veljavo Zakon o obči upravi. Okrnjeno Slovenijo znotraj Kraljevine SHS, so s tem zakonom in Uredbo o razdelitvi države na »oblasti in na sreze«, razdelili na dve »oblasti«, Mariborsko in Ljubljansko. Tako je Medmurje pripadalo Mariborski oblasti, medtem ko je k Ljubljanski oblasti pripadal tudi nekaj kilometrov širok pas (»Slovenski pas«) na jugu, vse do mesta Reka (do Kantride) in Suška na jugovzhodu. Reka ni pripadala ne Sloveniji, ne Hrvaški, temveč je to mesto aneksirala Italija.


    Zemljevid je iz »Hrvatskega povijesnega atlasa izdanega leta 2003. Modre barve je »Mariborska oblast« (Slovenija), zahodno od nje »Ljubljanska oblast« (bela), južno pa sta »Zagrebška oblast« (rjava) in »Karlovška oblast« (Hrvaška) .

    Poglejmo najprej kronološko dogajanje zadnjih 80 let, posebej za Medmurje (1) ter posebej za Istro, Reko in Kvarner (2).



    1. MEDMURJE

    Kratka kronologija dogodkov:


  • Leto 1918 – razpade Avstro-ogrska in pri nas nastane 29.10.1918 Država Slovencev, Hrvatov in Srbov. 1. Grudna/Decembra istega leta nastane z združitvijo Države SHS ter Kraljevine Srbije in Črne gore nova država Kraljevina SHS.
  • 10.10.1919 je Kraljevina SHS kot nova država priznana na mirovni konferenci v St. Germainu.
  • Po končani razmejitvi med Kraljevino SHS in Madžarsko, je v Kraljevini SHS dne 26.4. 1922, stopil v veljavo Zakon o obči upravi. Slovenija je razdeljena na »Mariborsko oblast« in »Ljubljansko oblast«. Medmurje je del »Mariborske oblasti« v Sloveniji.
  • 6. Prosinca/januarja 1929 je v Kraljevini SHS odpravljena Vidovdanska ustava ter uvedena diktatura kralja Aleksandra in njegovih srbskih generalov.
  • Vinotoka/oktobra 1929 kralj razglasi novo državo diktaturo Kraljevino Jugoslavijo. Prepovedano je ime Slovenija in ukinjena slovenska zastava. Nastanejo banovine in nekdanja Slovenija se po novem imenuje Dravska banovina. Meje prejšnje Slovenije in nove z diktaturo nastale Dravske banovine, niso enake. Celotno pred tem slovensko Medmurje je odtrgano Dravski banovini (Sloveniji) ter priključeno k Savski banovini (Hrvaški).
  • Leta 1931 prebivalstvo Medmurja protestira in želi vrnitev k Sloveniji (Dravski banovini), do česar nazadnje pride v občini Štrigova, medtem ko ostali del Medmurja ostane v Hrvaški (Savski banovini).
  • Malega travna/aprila 1941 je Medmurje skupaj s Prekmurjem priključeno Madžarski.
  • Med leti 1941 in 1945 se prebivalstvo Medmurja upira okupatorju z vključitvijo v slovensko OF. V Štrigovi prebivalstvo po vojni izobesi slovenske zastave in javne napise.
  • Leta 1945, nekaj mesecev po koncu vojne, Hrvati izrazijo zahtevo, da celotno Medmurje pripade LR Hrvaški, češ da bilo Medmurje v celoti skozi zgodovino Hrvaško.
  • Vinotoka/oktobra 1945 je ustanovljena posebna Komisija iz predstavnikov občinskih narodnih odborov Slovenije in Hrvaške, katere naloga je bila razmejitev med Ljudskima republikama. Čeprav je na tem območju živela večina avtohtonega slovenskega prebivalstva, je komisija sporočila, da bodo kraji v prihodnje pripadali Hrvaški. Vse to je bilo sklenjeno kljub temu, da sta bili tako občina Razkrižje, kot tudi občina Štrigova, administrativno, politično, finančno, sodno in po zemljiški knjigi v pristojnosti okraja Ljutomer!
  • v letih 1945 in 1946 je prebivalstvo obeh občin protestiralo proti odločitvi mešane komisije in zahtevalo vrnitev k Sloveniji. Občino Razkrižje (manjši del slovenskega ozemlja) komisija po demonstracijah dodeli Sloveniji, občino Štrigova pa Hrvaški. Prebivalstvo je še naprej demonstriralo.
  • Malega travna/aprila 1946 je hrvaška oblast, s pomočjo hrvaške UDBE, KNOJA in policije prevzela fizično kontrolo nad vsem območjem. Slovensko policijo je zamenjala hrvaška, pregnali so slovenske učitelje in odstranili slovenske napise ter jih nadomestili s hrvaškimi.
  • V letih 1946 in 1947 se nadaljuje upor slovenskih prebivalcev, ki ga hrvaška Udba v letu 1947 grobo zatre in konča s pokolom pri Jalševcu v občini Štrigova ter številnimi pregnanimi in zaprtimi Slovenci v hrvaških zaporih.
  • Leta 1950 je mladinski sekretar KP, Slovenec, Ivan Živkovič omenil plebiscit, s katerim bi pravično rešili pripadnost občine Štrigova, a je bil zato hudo tepen in zaprt v Starem Gradu v Čakovcu. Štrigova je postala tabu tema.
  • Med leti 1990 in 1992 se je v Štrigovi pojavila pobuda za plebiscit, ki bi odločal o pripadnosti Štrigove Sloveniji ali Hrvaški, toda slovenska politika na pobudo ni hotela reagirati.


  • Medmurje je pokrajina, katera obsega ozemlje jugovzhodno od Ormoža ter Ljutomera, pri čemer ga na severu omejuje tok reke Mure, na jugu pa tok reke Drave. Obe reki imata dokaj širok tok in sta zato stoletja predstavljali naravno oviro pred raznarodovanjem tukajšnjih (Panonskih, ali Ogrskih) Slovencev, s strani Madžarov in Hrvatov . Središče Medmurja je mesto Čakovec, ki ima tipičen slovenski toponim, kateri se konča na značilni slovenski -ec, torej Čakovec in ne Čakovac, kot je značilno za srbo-hrvaške toponime!


    Medmurje na zemljevidu Kraljevine SHS iz leta 1929. Meja med Slovenijo ter Hrvaško je na zemljevidu zelene barve in sledi toku reke Drave, do sotočja z reko Muro.

    Po končani razmejitvi med Kraljevino SHS in Madžarsko, je v Kraljevini SHS dne 26.4. 1922, stopil v veljavo Zakon o obči upravi. Slovenija je bila razdeljena na »Mariborsko oblast« in »Ljubljansko oblast«. Medmurje je bilo del »Mariborske oblasti« v Sloveniji. Takšna upravna ureditev, s tem pa tudi pripadnost Medmurja Sloveniji, je ostala vse do šestojanuarske diktature leta 1929. Tedaj je kralj Aleksander Karadžordžević uvedel diktaturo, s katero je ukinil vidovdansko ustavo, parlament, vse politične stranke in uvedel vojaško vlado, kateri je načeloval srbski general Živković.

    Po uvedbi diktature in vojaške vladavine, je bila ukinjena država Kraljevina SHS, nastala pa je Kraljevina Jugoslavija! Z nastankom Kraljevine Jugoslavije je bila ukinjena Slovenija in prepovedano njeno ime ter zastava. Diktatura je tudi odvzela nam Slovencem izredno pomembna ozemeljska območja. Meja med Slovenci in Hrvati se je na vzhodu premaknila 30 kilometrov proti severu v korist Hrvatov.

    Diktatura srbskega kralja in njegovih generalov, je prepovedala ime Slovenija, ki jo je nato z diktatom spremenila v Dravsko banovino. Vinotoka/oktobra 1929 so bile ukinjene dotedanje »oblasti«, upravna razdelitev države pa je bila spremenjena in uvedene so bile banovine. Mariborska in Ljubljanska oblast sta bili združeni v Dravsko banovino. Južno od nje, na današnjem Hrvaškem, pa je nastala Savska banovina. Obenem nam je srbska diktatura tudi odvzela dele slovenskega ozemlja. Najpomembnejša dela sta zagotovo Medmurje na jugovzhodu (prej Slovenija, Mariborska oblast) ter izjemno strateško ozemlje od Čabra do Reke, (prej del Ljubljanske oblasti). Oboje je bilo z diktaturo priključeno današnji Hrvaški.

    Meje novoustanovljenih banovin se marsikje niso ujemale s prejšnjimi mejami in etničnimi ter zgodovinskimi dejstvi. Celotni »srez Čakovec«, oz. celotno Medmurje je bilo odtrgano od nekdanje Mariborske oblasti in ni več sodilo v Slovenijo, temveč v Savsko banovino, kasneje spet Hrvaško. Seveda prebivalstva ni nihče nič vprašal. Takoj po priključitvi k Savski banovini, je bilo hrvatiziranje izredno hitro in močno med celotnim prebivalstvom Medmurja. Pri tem sta sodelovali tako hrvaška posvetna oblast – uprava, šolstvo, kot tudi hrvaška cerkvena oblast. Prebivalstvo je bilo vseskozi in venomer izpostavljeno načrtni propagandi. Ponavljali so mu, da se prebivalstvo po jeziku ne razlikuje, da govorijo ljudje na tej in oni strani meje isti jezik in da je potemtakem tudi popolnoma vseeno h kateremu narodu sodijo. Čeprav je trditev o istem jeziku prebivalstva na obeh straneh nove meje resnična (povsem jasno je, da je šlo za slovenska narečja), je pomen besed »vseeno je h kateremu narodu sodite«, vedno pomenil, da se naj Slovenci prištevajo k Hrvatom! Kronologija dogodkov zgovorno kaže, da je šlo za institucionalni pritisk hrvaške oblasti, z jasnim namenom spremeniti narodno identiteto, se pravi za načrtno narodnostno asimilacijo. Med tovrstne ukrepe, poleg že omenjene propagande, nedvomno sodita zapoved rabe knjižne štokavščine v tridesetih letih in vodenje cerkvenih knjig v srbo-hrvaščini, kar je zajelo tudi hrvatenje slovenskih osebnih imen z namenom, prikazati »hrvaškost« kraja. Slovenski narod v Medmurju je bil izpostavljen načrtnemu raznarodovanju s strani hrvaških oblasti. To so bili resnični izbrisani Slovenci, katerim se do danes ni niti opravičil nobeden hrvaški politik ali državnik!

    Kljub temu, da slovenska politika takrat ni niti skušala zavarovati svojih sonarodnjakov, temveč jih je prepustila na milost in nemilost Hrvatom, se je prebivalstvo v občini Štrigova samoiniciativno uprlo in se samo izjasnilo, da želi biti v Dravski banovini. Zato so vendarle leta 1931, na izrazito željo krajanov, priključili vso občino Štrigova Dravski banovini. Le v cerkvenem organiziranju je ostala pod pristojnostjo Zagrebške nadškofije. Preostali del Medmurja je še naprej ostal v Savski banovini in je bil podvržen organizirani in sistematični hrvatizaciji.


    Zemljevid skoraj celotnega Medmurja, ozemlja med rekama Drava in Mura (manjka le vzhodni sel – sotočje Drave in Mure). Na severozahodu je s šrafiranjem posebej označena občina Štrigova, ki so jo leta 1931 vrnili Sloveniji, Leta 1946 pa so jo znova nasilno priključili LR Hrvaški. Za Medmurje so posebej značilni slovenski toponimi kot npr. Mursko Središče, Podturen, Peklenica, Goričan, Belica, Prelog, poleg tega pa cela vrsta tipičnih slovenskih toponimov s končnicami ec, kot so Čakovec, Pribislavec, Kraljevec, Domašinec, Lapatinec in drugi.

    Na primeru Medmurja in še posebej Štrigove leta 1931, je lepo razvidno kako se zgodovina ponavlja. Začuda se ponavlja vzorec v popolnosti. Za leti 1929 do 1931 je značilna diktatura kralja in njegovih generalov, istočasna odtujitev slovenskega ozemlja Sloveniji in njegova priključitev Hrvaški, pasivnost slovenske politike do tega vprašanja in takojšen teror Hrvatov nad Slovenci na okupiranem slovenskem ozemlju. Kljub izdajalskemu obnašanju slovenske politike, se je zgodil upor vsaj dela pokončnih Slovencev proti svojim tlačiteljem, rezultat tega, pa je bila njihova priključitev k Sloveniji (Dravski banovini). Podoben upor Slovencev je moč zaslediti 7 let prej, na severu Slovenije, na Koroškem, v Libeličah, kjer so se pokončni Slovenci uprli polomu slovenske politike in niso priznali oktobrskega Koroškega plebiscita, ki jih je postavil v Avstrijo. Vsekakor se vzorec popolnosti ponavljanja zgodovine nadaljuje ponovno v Štrigovi med leti 1945 in 1947. Spet je nastopila diktatura, tokrat komunistov namesto kralja, spet je bilo slovensko ozemlje in s tem tamkaj živeči Slovenci priključeno Hrvaški, spet je bilo početje slovenskih politikov izdajalsko in spet je prišlo do upora prebivalcev, kar je povzročilo, da se je del upornega slovenskega ozemlja in sicer Razkrižje z okolico, vrnil Sloveniji. Spet pa je tudi prišlo do terorja Hrvatov nad Slovenci. Tokrat lahko na podlagi pričevanj in dostopnih podatkov trdimo, da so Hrvati celo izvajali genocid nad Slovenci v Štrigovi, katero so si uspeli prilastiti…zgodovina se ponavlja…celo na istem območju…jo bomo morali doživeti še enkrat?

    Nekaj mesecev po vojni leta 1945, so Hrvati odprli vprašanje občine Štrigova, češ da je celotno Medmurje vedno bilo hrvaško, čeprav so vedeli, da je bilo Medmurje del Slovenije. Zato je bila meseca Vinotoka (oktobra) 1945 ustanovljena posebna komisija iz predstavnikov občinskih narodnih odborov Slovenije in Hrvaške. Čeprav je na tem območju živela večina avtohtonega slovenskega prebivalstva, jim je komisija sporočila, da bodo v prihodnje pripadali Hrvaški. Vse to je bilo sklenjeno kljub temu, da sta bili tako občina Razkrižje z vasmi Šprinc, Globoka, Kopriva, Gibina, Šafarsko in Veščica, kot tudi občina Štrigova z vasmi Robadje, Banfje, Leskovec, Sv. Urban, Stanetinci, Železna gora, Gabrovnik in Jalšovec ter zaselki Leskovščec, Veščički vrh, Krpec, Krče, Kovzloščak, Goričica, Pernjak, Martinovski breg, Orehovščak, Rim, Prekopa, Rimšček, Vrbovica, Mali Slatnjak, Veliki Slatnjak, Trnovčak, Ciganjšček, Vušivčak, Gibinščak, Šafrščak in Razkrižni vrh, administrativno, politično, finančno, sodno in po zemljiški knjigi v pristojnosti okraja Ljutomer! Prebivalci omenjenih vasi in zaselkov se s tem, da bi pripadli Hrvaški, seveda niso strinjali. Saj so se že pred 14. leti borili, da pripadajo Sloveniji in so si takrat to izborili. Čemu bi torej sedaj bili Hrvati? Po skopih podatkih je demonstriralo okrog 5100 Slovencev. Od tega samo v vasi Razkrižje 800..


    Pregledna karta lovišč v okraju Ljutomer, leta 1946. Lovišči 11 in 18, (jugovzhodni del Okraja Ljutomer) so danes v Republiki Hrvaški namesto v Republiki Sloveniji.

    Komisija je nato po demonstracijah določila, da Razkrižje z zaselki Veščica, Šafarsko, Gibina, vas Robadje z zaselki Špornec, Presika, M. Leskovac kot tudi Sv. Urban z vasjo Leskovac pripadejo Sloveniji, drugi del občine pa Hrvaški. Tako je občina Razkrižje s 1600 občani vendarle ostala v Sloveniji, občina Štrigova z 3500 prebivalci v osmih vaseh in enaindvajsetih zaselkih, pa je pripadla Hrvaški. Začela se je neusmiljena okupacija Hrvatov. Hrvaške oblasti so Malega Travna/aprila 1946, s pomočjo hrvaške UDBE, KNOJA in policije prevzele kontrolo nad vsem območjem. Slovensko policijo je zamenjala hrvaška, pregnali so slovenske učitelje in odstranili slovenske napise ter jih nadomestili s hrvaškimi…Zgodovina se ponavlja…vzorec ravnanja Hrvatov prav tako…in ravnanje slovenske politike tudi…»NAROD KI NE POZNA SVOJE PRETEKLOSTI, JO MORA DOŽIVETI ŠE ENKRAT«…

    Prebivalci Štrigove in okoliških vasi pa so še kar naprej demonstrirali. Da bi dokončno zadušila slovenski upor je hrvaška UDBA uvedla nezaslišan teror. Protestnike so pričeli ustrahovati, jih pretepati in krvavo mučiti. Višek nasilja Hrvatov je bil dosežen s pokolom slovenskih civilistov leta1947 v Jalšovcu pri Štrigovi. Doslej je delno uspelo identificirati 31 žrtev poboja leta 1947. Najbolj uporni in vztrajni so bili zverinsko pobiti z noži, krampi in motikami. Mučili in pretepali so jih s koli, jih utapljali v čebrih polnih vode, rezali so jim jezike in ušesa ter spolovila, jim iztaknili oči, parali črevesje in jih nazadnje na pol žive, umirajoče, pometali v strelski jarek, oz. plitvo jamo ter jih le na pol zagrebli. V poduk in opomin vsem ostalim!

    Leta 1950 je mladinski sekretar KP, Slovenec, Ivan Živkovič omenil plebiscit, s katerim bi pravično rešili pripadnost občine Štrigova, a je bil zato hudo tepen in zaprt v Starem Gradu v Čakovcu. Njegovi starši so bili obsojeni na večletno ječo. Štrigova je postala tabu tema. Hrvaški genocid nad Slovenci je dosegel svoje, saj je bil del zavednega prebivalstva pobit, del je bil zaprt, del je pobegnil, ostali pa so se pritajili, opredelili kot Hrvati in preživeli.

    Pobude za plebiscit, ki bi odločal o pripadnosti Štrigove Sloveniji ali Hrvaški, so se ponovno pojavile med leti 1990 in 1992, toda spet sta se zgodila slovenska politična pasivnost in teror Hrvatov nad prebivalci. Brez slovenske državne podpore plebiscit v Štrigovi nikakor ni bil mogoč in legitimna ideja ter pobuda sta bili spet hitro zatrti.



    Od leta 1993 naprej, so Hrvati (uti possidetis), ne več zgolj lastniki nekoč slovenskega Medmurja, ozemlja med rekama Muro in Dravo, temveč si prilaščajo že dele Prekmurja, pri Hotizi in v Murski šumi. Enostransko so najprej ukradli slovenski brod,ki je desetletja vozil čez Muro, nato pa zgradili čez Muro mosti in ustvarili na slovenski strani svoje prvo mostišče južno od Hotize. Med leti 1929 in 1991 so Hrvati svojo nacionalno mejo prestavili precej kilometrov proti severu (30 km). Več ni bilo mogoče, ker je tukaj naravna ovira reka Mura. Toda leta 1993 so Hrvati že prešli to naravno mejo in postavili svoje mostišče v Prekmurju. Nadaljnji razvoj si lahko predstavljamo, če se spomnimo, da se zgodovina ponavlja…a ne pozabimo, da je treba zgodovino sooblikovati in da je to naša odgovornost, do sedanjih in bodočih slovenskih generacij!

    Posebej zanimiv je tudi primer Medmurskega zahodnega »dvojčka« - Istre, pri čemer v obeh primerih najdemo očitne vzporednice.


    2. REKA, JUŽNA LJUBLJANSKA OBLAST (»Slovenski pas«) IN ISTRA

    Kratka kronologija dogodkov:


  • Leto 1918 – razpade Avstro-ogrska in pri nas nastane 29.10.1918 Država Slovencev, Hrvatov in Srbov. 1. decembra/Grudna istega leta nastane z združitvijo Države SHS ter Kraljevine Srbije in Črne gore nova država Kraljevina SHS.
  • 12. septembra/Kimavca 1919 so italijanski prostovoljci pod vodstvom Gabriela d'Anunzia okupirali mesto Reko.
  • 10.10.1919 je Kraljevina SHS kot nova država priznana na mirovni konferenci v St. Germainu.
  • 12.11.1920 je bila med Kraljevino SHS in Italijo podpisana Rapalska pogodba, s katero je Italiji pripadlo ozemlje na katerem je živelo več kot pol milijona Slovencev. Slovenci smo to ozemlje krivično izgubili zaradi podle mednarodne trgovine in nam izredno škodljivega tajnega Londonskega sporazuma 1915, med Italijo in silami Antante. Meja med Italijo in Slovenijo (Kraljevino SHS) je potekala od severa proti jugu po črti Peč, Jalovec, Triglav, Blegoš, Planina, Javornik, Snežnik Kvarnerski zaliv. Mesto Reka je postalo »svobodno mesto«.
  • V Kraljevini SHS je dne 26.4. 1922, stopil v veljavo Zakon o obči upravi. Slovenija je razdeljena na »Mariborsko oblast« in »Ljubljansko oblast«. K »Ljubljanski oblasti« sodi povsem na jugu tik nad svobodnim mestom Reko (od Kantride), nekaj kilometerski pas (»Slovenski pas«) v katerem so tudi Kastav, Čabar in Prezid, ki vsi pripadajo Sloveniji. Gre za zgodovinsko ozemlje Dežele in pred tem Vojvodine Kranjske, h kateri je stoletja sodila tudi Reka, stoletno kranjsko pristanišče.
  • Leta 1924 so Reko z Rimskim sporazumom priključili k Italiji.
  • 6. januarja/Prosinca 1929 je v Kraljevini SHS odpravljena Vidovdanska ustava ter uvedena diktatura kralja Aleksandra in njegovih srbskih generalov.
  • Oktobra/Vinotoka 1929 kralj razglasi novo državo diktaturo - Kraljevino Jugoslavijo. Prepovedano je ime Slovenija in ukinjena slovenska zastava. Nastanejo banovine in nekdanja Slovenija se po novem imenuje Dravska banovina. Meje prejšnje Slovenije in nove z diktaturo nastale Dravske banovine niso enake. Slovensko ozemlje od Reke oz. Kantride in Kastava do Čabra in Prezida (»Slovenski pas«) je bilo odtrgano Dravski banovini (Sloveniji) ter priključeno k Savski banovini (Hrvaški).
  • Leta 1943 fašistična Italija kapitulira in Reko zasedejo Nemci.
  • Leta 1945 osvobodijo Reko enote JA s precejšnjim številom slovenskih borcev (v Prekomorskih brigadah), ki pa odhitijo naprej proti slovenskemu Trstu in ga osvobodijo.
  • od maja/Velikega travna 1945, do jeseni 1947, je bila ustanovljena t.i. Julijska krajina s conama A in B. Cona A je bila pod upravo anglo-američanov, cona B pa jugoslovanske vojske. Cona B je obsegala celotno Istro in tudi mesto Reko.
  • Med leti 1945 in 1947 na Reki ostanejo v glavnem srbo-hrvaške enote JA. Hrvati takoj pohitijo z zasedanjem čim večjega dela Istre in naseljevanjem v vojni pregnanega hrvaškega in bosanskega prebivalstva na tem ozemlju. lstra nikoli v zgodovini do leta 1945 ni bila Hrvaška. Nikoli v zgodovini Hrvati niso imeli nikakršnega stvarnega upravnega nadzora nad Istro. Hrvaška z Istro ni imela niti teritorialnega stika, dokler ji tega ni prinesla diktatura kralja Aleksandra Karadžordževića, leta 1929, ki je vmesno slovensko ozemlje (»Slovenski pas«) med Italijo in Hrvaško, dodelila Savski banovini (Hrvaški),namesto Dravski banovini (Sloveniji). Hrvaška OZNA (UDBA) in KNOJ izvedejo v Istri strašne pokole nad avtohtonim prebivalstvom (Slovenci in Italijani), ki v velikem številu zbeži, ali konča v »fojbah«. Zanesljivo je le to, da je Slovencev v Istrskih fojbah veliko več, kot velja v uradni zgodovini. Hrvati so se namreč pogosto izgovarjali, da so likvidirali italijanske fašiste, v resnici pa so etnično čistili predvsem Slovence v Istri, Italijane pa preganjali iz Istre. Drug izgovor za etnično čiščenje Slovencev je bil, da gre za protikomuniste.
  • 1947 - S Pariško mirovno pogodbo je bilo ustanovljeno Svobodno tržaško ozemlje (STO) in Slovenci smo dobili dostop na odprto morje, od reke Timave do reke Mirne. Svobodno tržaško ozemlje je bilo razdeljeno na dve coni – cono A in cono B. Uradna jezika v obeh conah sta bila slovenski in italijanski. V Coni B Svobodnega tržaškega ozemlja je bilo ustanovljeno lstrsko okrožje s sodiščem v Kopru, ki je segalo na jugu do reke Mirne. Sestavljala sta ga okraja Koper in Buje, Občina Piran je obsegala tudi Kaštel in Savudrijo, skupaj 7.973 hektarjev slovenskega ozemlja.
  • 5. Oktora/Vinotoka 1954 je bil Podpisan Londonski memorandum, katerega sestavni del je tudi specialni statut, ki prepoveduje spremembe meje osnovnih administrativnih enot z namenom, da bi ogrožali etnično sestavo ustreznih enot.
  • Leta 1975 je bil podpisan Osimski sporazum med SFRJ in Republiko Italijo, ki je določil našo zahodno mejo. Republika Slovenija je po osamosvojitvi leta 1991, z notifikacijo tega sporazuma z Republiko Italijo, postala edini naslednik Osimskih sporazumov in tudi v tem oziru tudi zadnje mednarodnopravne razmejitve v Jadranskem morju.


  • REKA

    Reka je stoletno zgodovinsko slovensko ozemlje, kjer se je v 16. stoletju izobraževal znameniti Slovenec Primož Trubar. Takrat je bila Reka Kranjsko mesto in pristanišče, najjužnejši izhod Vojvodine Kranjske na Jadransko morje. Leta 1719 je postala Reka posebno ozemlje, podrejeno upravi notranjeavstrijskih dežel (Koroška, Štajerska, Kranjska) s sedežem v štajerskem Gradcu. Notranjeavstrijske dežele so izšle iz nekdanje Karantanije in so predstavljale slovenski del Habsburškega cesarstva. Po starodavni navadi Slovenov, se je ozemlje Notranjeavstrije, kjer so bili v večini Slovenci, imenovalo Slovenija. Od tod tudi Zemljovid Petra Kozlerja iz leta 1853.

    Za časa Marije Terezije, leta 1776 je bila Reka posebna teritorialna enota pod Ogrsko (Madžarsko) upravo, ki jo je vodil madžarski guverner. Kranjski deželni stanovi so skušali doseči vrnitev Reke h Kranjski, vendar jim kljub zgodovinskim argumentom to ni uspelo,saj sta bili stvarno stanje in politična volja drugačni. Podatki o popisu za Reko sto let kasneje, v letu 1870 navajajo, da je tam živelo 13.000 Italijanov (med njimi precej Slovencev, ki so se raje opredelili za Italijane, tako imenovanih »italijanašev«), 10.000 Slovencev, 3500 Hrvatov, 2000 Nemcev in 1000 Madžarov. Po popisu prebivalcev je živelo na Reki leta 1910 skoraj 18.000 Slovencev.

    Po 1. svetovni vojni se pohlepni Italijani niso hoteli odpovedati slovenskim ozemljem vzhodno od reke Soče. Česar niso dosegli v vojni na Soški fronti, so dosegli v miru, po precej lažji poti. Italijanska vojska je, v skladu s tajnim Londonskim sporazumom 1915, zasedla slovensko ozemlje. Sprva je ameriški predsednik Wilson nameraval podpreti stališče, ki bi celotno Istro s Trstom prisodilo Sloveniji, kasneje pa so tudi Američani pod vplivom Italijanov, Angležev, Francozov in Srbov, podprli drugačno rešitev. Pri tem zgodovinska dejstva in pravičnost niso igrala prav nobene vloge. To si velja dobro zapomniti!

    12. septembra 1919 so italijanski prostovoljci pod vodstvom Gabriela d'Anunzia okupirali mesto Reko in uvedli italijansko upravo. Rapalska pogodba 1920 je določila mejo med Italijo in Slovenijo (Kraljevino SHS), ki je potekala od severa proti jugu po črti Peč, Jalovec, Triglav, Blegoš, Planina, Javornik, Snežnik, Kvarnerski zaliv. Mesto Reka je postalo »svobodno mesto«, ki je bilo leta 1924 z Rimskim sporazumom enostavno priključeno k Italiji. Začelo se je strahovito italijansko preganjanje Slovencev, ki se je nadaljevalo še po koncu 2. svetovne vojne, le da so takrat Italijane (in Nemce med leti 1943 - 1945) zamenjali Hrvati.

    Po kapitulaciji fašistične Italije, jeseni 1943, so Reko takoj zasedli Nemci in jo priključili k »pokrajini Adriatische Kunstenland«, oz. Jadransko primorje, v katero je bilo vključeno celotno slovensko morje od reke Soče, oz. Gradeža na severu, do Reke oz. Trsata na jugu.

    Leta 1945 so osvobodile Reko enote JA s precejšnjim številom slovenskih borcev (v Prekomorskih brigadah), ki pa so odhiteli naprej proti slovenskemu Trstu, ki so ga prav tako osvobodile. Na Reki so ostale v glavnem srbo-hrvaške enote JA. Od maja/Velikega travna 1945, do jeseni 1947, je obstajala t.i. Julijska krajina s conama A in B. Cona A na severu, je bila pod upravo anglo-američanov, cona B pa jugoslovanske vojske. Cona B je obsegala celotno Istro in tudi mesto Reko. Leta 1947 je Reka brez kakršnekoli obrazložitve, ali protesta Slovenije pripadla Hrvaški.

    Na Reki živeči Slovenci so bili ponovno žrtve, tokrat hrvaškega komunističnega nasilja, pri čemer mora slovenska zgodovinska stroka še raziskati kaj se je zgodilo z več kot 6000 Slovenci, ki so po letu 1945 morali zapustiti svoje domove in to mesto. Hrvati so na Reki takoj pričeli tudi z intenzivnim naseljevanjem srbo-hrvaško govorečega prebivalstva z različnih delov takratne Jugoslavije. Na ta način se je popolnoma spremenila etnična sestava mesta, ki je dobilo povsem novo podobo.

    Če torej pogledamo nekaj stoletno zgodovino Reke, bomo videli, da so tam vseskozi živeli Slovenci in da je bila Reka stoletja del Kranjske (Slovenije), potem pa se je začela njena kalvarija, ko so se v upravi nad mestom menjavali Slovenci, Avstrijci, Madžari, Italijani, Nemci in Hrvati. Prav vsi prišleki na Reko, so nad Slovenci izvajali bolj ali manj agresiven raznarodovalni pritisk, medtem ko Slovenci nasproti njim nikdar nismo zmogli uveljaviti svojih zgodovinsko utemeljenih argumentov o pripadnosti Sloveniji (Kranjski).

    »SLOVENSKI PAS« ALI JUŽNA LJUBLJANSKA OBLAST


    »Slovenski pas« na zemljevidu Kraljevine SHS iz leta 1929. Meja med Slovenijo in Hrvaško je na zemljevidu zelene barve. V »Slovenskem pasu« je več kilometrov široko ozemlje, znotraj katerega so Prezid, Čabar in na jugu Kastav. Pas je segal do Kantride, na jugovzhodu pa do Suška. Reka je pod Italijo, kot tudi celotno slovensko Primorje. Z ustanovitvijo banovin, je bilo to ozemlje Sloveniji odvzeto in dodeljeno Hrvaški (Savski banovini), ki je tako dobila prvi teritorialni stik z Istro. Toda še zmeraj so na tem ozemlju živeli Slovenci. Kam so izginili?

    K »Ljubljanski oblasti« (prej Vojvodini, oziroma Deželi Kranjski) je sodil, povsem na jugu tik nad, k Italiji aneksirano Reko (od Kantride), nekaj kilometrski pas (»Slovenski pas«), v katerem so tudi Kastav, Čabar in Prezid, ki vsi pripadajo Sloveniji. Gre za zgodovinsko ozemlje Dežele in pred tem Vojvodine Kranjske, h kateri je stoletja sodila tudi Reka, kranjsko pristanišče. Prav zato je bilo to ozemlje strateško izjemno pomembno. Reka je pomenila najjužnejši izhod Kranjske in Slovenije na Jadransko morje. Slovenci smo ta strateški izhod na morje hudo nespametno prepustili Italijanom, nato pa še Hrvatom. In to ne samo enkrat, temveč nekajkrat v svoji zgodovini. Še pomnite…zgodovina se ponavlja…

    Nekaj kilometrski pas slovenskega ozemlja (»Slovenski pas«), zahodno od meje z Italijo v Kvarnerskem zalivu, v katerem so bili tako Kastav, kot tudi Čabar in Prezid ter mejo s Hrvaško na vzhodu, je bil izjemnega strateškega pomena za Slovenijo in je takrat pripadal »Ljubljanski oblasti«. Zgodovina je, kar se tega dela tiče, hudo neprizanesljiva do slovenskih politikov. Sloveniji je bilo to ozemlje leta 1929 odvzeto z diktaturo enako, kot se je to zgodilo v primeru Medmurja na vzhodu Slovenije. Hrvaško (Savsko banovino) je ta ista diktatura nagradila z ozemljem, ki nikdar ni bilo hrvaško, zraven tega pa ji je celo prvič v zgodovini s tem zagotovila teritorialni stik z Istro, katerega Hrvaška nikdar prej ni imela.

    Žal nimamo podatkov o tem, ali je prišlo v tem delu, k Hrvaški (Savski banovini) priključenega slovenskega ozemlja (Slovenski pas«), do podobnih uporov Slovencev kot v Medmurju v Štrigovi. Prepričani pa smo lahko, da je bilo takoj po priključitvi k Savski banovini, tudi tukaj hrvatiziranje zanesljivo vsaj tako hitro in močno kot med prebivalstvom Medmurja. Pri tem sta sodelovali tako hrvaška posvetna oblast – uprava, šolstvo, kot tudi hrvaška cerkvena oblast. Hrvaška oblast je izvajala hud institucionalni pritisk z jasnim namenom spremeniti narodno identiteto z načrtno narodnostno asimilacijo Slovencev. Tudi to so bili resnični izbrisani Slovenci, katerim se do danes ni niti opravičil nobeden hrvaški politik ali državnik! Ne le to, Slovenci po hrvaškem pojmovanju niti svoje avtohtone manjšine nimamo na Hrvaškem. Resnično je skrajni čas, da se vprašamo, kaj je ob vsem tem tako prijateljskega, saj to tezo o odnosih med Slovenci in Hrvati, vseskozi ponavljajo najvidnejši slovenski politiki. Jasno namreč ni, kako in s čim lahko to tezo zagovarjajo.

    ISTRA

    Glede zahodnega slovenskega ozemlja je bilo potrebno zaradi tajnega Londonskega sporazuma med zavezniki, opraviti razmejitev med Italijo in Kraljevino SHS, oz. Slovenijo. Sprva je ameriški predsednik Wilson nameraval podpreti stališče, ki bi celotno Istro s Trstom prisodilo Sloveniji, kasneje pa so tudi Američani pod vplivom Italijanov, Angležev, Francozov in Srbov, podprli drugačno rešitev. Slovenska politika tudi tokrat ni ne znala, ne zmogla zavarovati slovenskih interesov. Rapalska pogodba je leta 1920 prisodila Italiji več kot tretjino Slovenije skupaj s celo Istro, na omenjenem ozemlju pa je živelo več kot pol milijona Slovencev.

    Poglejmo posledice razmejitve med Italijo in Kraljevino SHS, po prvi svetovni vojni, v luči primerjave, katero je razmejitev povzročila za Slovence in za Hrvate. Po prvi svetovni vojni smo Slovenci leta 1920 izgubili, po Rapalski pogodbi med Italijo in Kraljevino SHS tretjino, narodnega ozemlja na zahodu: in sicer Goriško, Tržaško, Benečijo in Rezijo (ti smo izgubili že leta 1866 z Beneškim plebiscitom), Kanalsko dolino (del Koroške), Istro in del Kranjske (Notranjske) ter Reko. Pod Italijo je tako ostalo več kot pol milijona Slovencev. Zgodovinarka Milica Kacin Wohinz piše v sestavku »Hrvaški ˝zgodovinski dolg˝ Slovencem«: »Na Jadranu je bil kompromis v korist Jugoslavije (beri Hrvatov, op.p.), na severu pa je rapalska meja londonsko črto prekoračila v škodo Jugoslavije oziroma Slovencev… To je pomenilo, da je prišlo pod Italijo več slovenskega etničnega ozemlja oz. večje število Slovencev, kot so ji ga zavezniki obljubili.

    Nasprotno pa je na Jadranu Hrvaška dobila celotno Dalmacijo razen mesta Zadar z ožjo okolico, od otokov v srednjem Jadranu pa vse razen Lastova in Palagruža. Z drugimi besedami, kompromis v Rapallu z mejo med Jugoslavijo in Italijo v letih 1920/24 smo plačali predvsem Slovenci.« Zgodovina se je tudi v tem oziru ponovila po drugi svetovni vojni. Tudi takrat v veliko slovensko škodo in neupravičeno hrvaško korist, kot bomo videli v nadaljevanju.

    S prihodom fašizma na oblast, so Italijani nad Slovenci izvajali strahovit raznarodovalni pritisk in nasilje. Trpeli so Slovenci v Trstu, v Istri, v Gorici in na Reki. Italijani so spreminjali imena krajev, slovenske priimke in imena, ukinili vsa slovenska društva in gospodarske zadruge, potem pa prepovedali še politično udejstvovanje Slovencev. Pokončni, zavedni in pogumni Slovenci so se italijanskemu genocidu uprli z ilegalno organizacijo TIGR (Trst, Istra, Gorica, Reka). TIGR je pri svojem boju za slovenstvo proti Italijanom na zasedenem ozemlju upravičeno uporabljal tudi vojaški boj in diverzantske akcije. Hkrati pa je TIGR tudi skrivoma širil slovenske časopise, knjige, pomagal pri ustanavljanju tajnih slovenskih šol in nasploh v hudih okupacijskih pogojih širil slovensko kulturo in pozitivno življenjsko energijo med Slovence. Prav pripadnikom organizacije TIGR se imamo Slovenci zahvaliti, da smo prvi evropski narod, ki se je z orožjem uprl fašizmu!

    Ko je fašistična Italija leta 1943 kapitulirala, so celotno prej od Italije zasedeno slovensko ozemlje okupirali Nemci. V južni Istri so hrvaški partizani iz notranjosti Hrvaške pogosto mobilizirali v svoje enote Slovence v Istri. Iz Gorskega kotara so hrvaške partizanske enote na mobilizacijske pohode hodile prav čez »Slovenski pas« (Prezid, Čabar, Kastav) vse do Opatije, Buzeta, Lipe in Klane. Pogosta obrazložitev mobilizirancem je bila da gre za sodelovanje s slovenskimi partizanskimi enotami. Koliko Slovencev je »padlo« v teh hrvaških partizanskih enotah, žal nimamo podatkov, bi pa bili verjetno zelo zanimivi. Vsekakor so kasneje Hrvati to udeležbo Istrskih in Kranjskih (»Slovenski pas«) Slovencev v njihovih enotah pripisali kar Hrvatom samim.

    Spreminjanje Slovencev v Hrvate je bilo zelo hitro in učinkovito, dogajalo se je pa tako v enotah NDH (ustaši in domobrani), kot tudi v hrvaških partizanskih enotah. »Nezavisna Država Hrvatska« (NDH) je bila četrti okupator Slovenije oziroma Dravske banovine. Pod hrvaško oblastjo se je leta 1941 znašlo pet slovenskih naselij: Bregansko selo (danes se imenuje Slovenska vas), Nova vas pri Bregani (danes Nova vas pri Mokricah), Jesenice na Dolenjskem, Obrežje in Čedem. Gre za ozemlje veliko približno 20 kvadratnih kilometrov. Slovenske moške so na tem območju Hrvati mobilizirali zlasti med domobrane, kjer so postali Hrvati. Povsem enako se je zgodilo s Slovenci v okolici Žumberka. Posebej bi bilo treba preveriti tudi resnično število slovenskih žrtev v Jasenovcu, kjer so končali številni Slovenci iz omenjenih okupiranih krajev in ne le pred Nemci pregnani Slovenci na Hrvaško. V Istri, zlasti v okolici Opatije in vse do Pulja ter v nekdanjem »Slovenskem pasu« od Prezida, Čabra do Kastava in Reke, so Hrvati mobilizirali Slovence v partizane in iz njih naredili Hrvate. Večina se jih iz vojne seveda ni vrnila živih. Ob tem je očitno, da sta obe hrvaški strani – fašistična in komunistična uporabljali nasproti Slovencem povsem enake metode, s ciljem širjenja hrvaškega ozemlja, na račun slovenskega, seveda.

    lstra nikoli v zgodovini, do leta 1945, ni bila Hrvaška. Nikoli v zgodovini Hrvati niso imeli nikakršnega stvarnega upravnega nadzora nad Istro. Hrvaška z Istro ni imela niti teritorialnega stika, dokler ji tega ni prinesla diktatura kralja Aleksandra Karadžordževića, leta 1929, ki je vmesno slovensko ozemlje – »Slovenski pas« med Italijo in Hrvaško, dodelila Savski banovini (Hrvaški), namesto Dravski banovini (Sloveniji).

    Leta 1945 so osvobodile Istro enote JA s precejšnjim številom slovenskih borcev (v Prekomorskih brigadah), ki pa so odhitele naprej proti slovenskemu Trstu in tudi tega osvobodile. S tem je bila celotna Istra fizično ločena od preostanka Italije. Istro so nato v južnem delu zasedle pretežno hrvaške partizanske enote, severne dele Istre pa so osvobodile v glavnem slovenske partizanske enote. Tako je južna Istra po italijanski in nemški okupaciji doživela še tretjo, hrvaško okupacijo, ki je bila najbolj krvava.

    Hrvati so se pri zasedbi južnega dela Istre sklicevali na zasedanje ZAVNOH o priključitvi Istre Hrvaški, kar bi naj sprejeli 20. septembra/Kimavca 1943. Toda kako je to sploh mogoče, ko pa je bil ZAVNOH dejansko ustanovljen 13. in 14. oktobra/Vinotoka 1943 na Otočcu pri Plitvičkih jezerih. ZAVNOH je torej bil ustanovljen 24 dni potem, ko bi naj sprejel svoj prvi sklep, kar je evidentni nesmisel in navadno ponarejanje zgodovine. V nasprotju s Hrvati, je že 11. septembra/Kimavca 1943 bil v Sloveniji ustanovljen Narodnoosvobodilni svet za Slovensko primorje, ki je zahteval vključitev vseh v preteklosti odtujenih slovenskih ozemelj v novo Slovenijo. Kakorkoli že, eno je deklarativno zavzemanje za svoje ozemlje, nekaj drugega pa se je dejansko zgodilo ob koncu vojne in pustilo hud madež na slovenskem partizanskem in partijskem vodstvu.

    Hrvati so takoj pohiteli tudi z fizičnim z zasedanjem čim večjega dela Istre in naseljevanjem v vojni pregnanega hrvaškega in bosanskega prebivalstva na tem ozemlju. Hrvaška OZNA (UDBA) in KNOJ sta izvedli v Istri strašne pokole nad avtohtonim prebivalstvom (Slovenci in Italijani), ki je v velikem številu zapustilo Istro, ali končalo v »fojbah«. Zanesljivo je le to, da je Slovencev v Istrskih fojbah veliko več, kot velja v uradni zgodovini. Hrvati so se namreč pogosto izgovarjali, da so likvidirali italijanske fašiste, v resnici pa so etnično čistili predvsem Slovence v Istri. Drug izgovor za etnično čiščenje Slovencev je bil, da so bili protikomunisti. Italijani so pred strašnim nasiljem Hrvatov bežali iz Istre v Italijo. Pridružili so se jim številni preganjani Slovenci, ki so jih v Italiji prišteli med italijanske begunce in optante, večina pa se jih je kasneje razselila po svetu.

    Očitno je, da so hrvaški komunistični politiki vseskozi skrbeli, za širjenje hrvaškega narodnega ozemlja proti severu in zahodu v Istro. Če ne bi bilo ustanovljeno Svobodno tržaško ozemlje (STO), katerega južna meja je potekala po reki Mirni, bi Hrvati zanesljivo okupirali Istro še više proti severu. Sicer pa česar niso storili leta 1947, so »popravili« leta 1954, ko so zasedli naslednji del Istre, od reke Mirne do Kaštela in Savudrije. Pri svojem početju so imeli očitno zaslombo Josipa Broza Tita, ki se je imel za Hrvata, čeprav je bil po starših pravzaprav Slovenec (mama je bila Slovenka iz Podsrede, oče pa kajkavec, kar pravzaprav pomeni Panonskega Slovenca). Vsekakor je v njegovem času Slovenija ogromno izgubila, Hrvaška pa pridobila.

    Nasprotno kot Hrvati, slovenski politiki niti pomislili niso, na vrnitev »Slovenskega pasu«, ki nam ga je leta 1929 krivično odvzela diktatura kralja Aleksandra in ga prisodila Savski banovini (Hrvaški), niti južne Istre, niti mesta Reke. Prav tako kot v primeru Medmurja so prepustili tamkajšnje slovensko prebivalstvo nadaljnjemu raznarodovanju in uničenju – hrvaškemu genocidu! Južne Istre jim prav tako ni bilo mar, saj so se »ukvarjali« z vprašanjem Svobodnega tržaškega ozemlja – STO.

    Nazadnje bi se jim, slovenskim politikom namreč in s tem seveda tudi nam, slovenskemu narodu, skoraj zgodilo, da bi ostali brez vsega. Nasproti Italijanom smo izgubili Beneško Slovenijo, Rezijo, Kanalsko dolino, Gorico, slovensko obalo od Gradeža in Devina do Milj, oz. Debelega rtiča, vključno s Trstom, nasproti Hrvatom pa Istro južno od Mirne s Puljem in Opatijo, Reko ter seveda »Slovenski pas«.


    Iz knjige Roger Gogala, Istra – Boj za južno mejo, stran 61, zemljevid cone A in B Julijske krajine, med letoma 1945 in 1947. Cona A Julijske krajine je na zemljevidu označena s svetlo sivo barvo. K coni A sodi tudi mesto Pulj, na jugu Istre, medtem ko k coni B Julijske krajine (temno sive barve), sodi tudi mesto Reka. Do leta 1947, je del cone A Julijske krajine, zahodno od Gorice, vključno s tem mestom, pripadel Italiji.

    S Pariško mirovno pogodbo, ki je začela veljati 15. septembra/Kimavca 1947, je bilo ustanovljeno Svobodno tržaško ozemlje (STO). S tem smo dobili Slovenci prost dostop na odprto morje na področju južno od Tržiča (Monfalcone), natančneje od reke Timave, do reke Mirne. V coni A je bila italijanska (zavezniška) uprava, v coni B pa jugoslovanska. V coni B je bilo takrat ustanovljeno Istrsko okrožje s sedežem v Kopru, ki sta ga sestavljala okraja Koper in Buje in je segalo do reke Mirne.


    Originalni plakat z zemljevidom cone A STO in prikazom poselitve Slovencev v tej coni v odstotkih deleža prebivalcev.

    V času STO sta bila uradna jezika v coni A in coni B le italijanščina in slovenščina. Če bi Hrvati v večjem številu že živeli na tem območju, bi bil uradni jezik zagotovo tudi hrvaščina ali srbščina! V coni B STO (od Debelega rtiča do reke Mirne), je veljala jugoslovanska vojaška uprava, vendar pa je bilo v civilnem smislu ozemlje slovensko. Tako je morje do reke Mirne obvladovala slovenska kapitanija, slovenska pa je bila tudi carina. Slovenija je upravljala tudi z Istrskimi železnicami, ki so bile del Slovenskih železnic. Tudi v cerkvenem smislu je bilo to področje pod Koprsko škofijo.


    Zemljevid Svobodnega tržaškega ozemlja med leti 1947 in 1954, s cono A na severu in cono B na jugu. Ozemlje con A in B, je bilo po Londonskem memorandumu leta 1954 enostavno zamenjano, tako, da je cona A z večinsko slovenskim prebivalstvom (razen mesta Trst) pripadla Italiji, cona B z večinsko italijanskim prebivalstvom (med katerim je bil znaten delež italijanašev – Slovencev, ki so se opredelili za Italijane), pa FLRJ in Sloveniji. Pravilneje, morala bi pripasti Slovenije, toda južni, večji del Cone B STO so dejansko zasedli in si prisvojili Hrvati.

    5. Oktora/Vinotoka 1954 je bil Podpisan Londonski memorandum (spomenica), po katerem je Cona A STO in s tem mesto Trst, pripadla Italiji, cona B STO pa je pripadla Jugoslaviji (Sloveniji). Razmejitev med Italijo in Jugoslavijo po II. svetovni vojni je temeljila na tem, da v vsaki državi ostane približno enaka manjšina, kar smo Slovenci plačali s približno 145.000 sonarodnjaki in njihovim ozemljem v Italiji. Tudi zato, še posebej pa ob upoštevanju prej naštetih dejstev, da je bila cona B del slovenskega ozemlja, niso obstajali nikakršni razlogi, da bi en sam kvadratni meter tega ozemlja pripadel Hrvaški. Hrvaška ni prav z ničemer plačala tega ozemlja, Slovenci pa smo ga na severozahodu svoje narodnostne meje z Italijo morali plačati. Absurdno je seveda to, da sta bili obe ozemlji zgodovinsko gledano le slovenski in ne italijanski ali hrvaški. Slovenci smo del svojega ozemlja kupovali z drugim delom svojega ozemlja, nazadnje pa smo na obeh koncih izgubili večji del.

    Hrvati so namreč takoj po podpisu Londonske spomenice, po letu 1954 torej, uveljavili svojo upravo v južnem delu cone B STO, ki bi morala po mednarodnem sporazumu pripasti Sloveniji. S tem so nadaljevali svojo, leta 1945 začeto okupacijo Istre v smeri proti severu. Kako je lahko do tega prišlo in kaj je takrat počela slovenska politika s Kardeljem na čelu, je še vedno zakrito v tančico skrivnosti. Ker pa je v prispevku že večkrat omenjeno ponavljanje zgodovine, naj opozorim, da se povsem enako početje slovenske politike nadaljuje tudi po letu 1991, pa vse do danes.

    Hrvati so hitro tudi v tem južnem delu cone B uporabili že desetletja in stoletja neštetokrat preizkušeni vzorec nasproti Slovencem. S svojo ekspanzionistično politiko so kljub temu, da je bilo to v nasprotju z Londonsko spomenico, bistveno spremenili etnično sliko na tem delu Istre. Niso jih zanimali ne pravičnost, ne mednarodni sporazumi in dogovori, ne zgodovinska dejstva, zanimali so jih zgolj in samo njihovi dolgoročni nacionalni interesi. Povsem nasprotno kot žal Slovence.

    Sestavni del Londonske spomenice je tudi specialni statut, ki prepoveduje spremembe meje osnovnih administrativnih enot z namenom, da bi ogrožali etnično sestavo prebivalstva v teh enotah. Gre za 7. člen posebnega Statuta, ki je bil priloga Londonske spomenice. Glede na 4. točko Londonske spomenice in 7. točko specialnega statuta, se katastrski občini Kaštel in Savudrija ne bi smeli odvajati od občine Piran in priključiti občini Buje, kar je storila jugoslovanska vojaška uprava pod vodstvom Hrvata (kapetan Lenac), ki je bil nastanjen v Kopru. Nedvomno je bilo to protipravno in v škodo Slovenije. Občini Piran je bilo namreč odvzeto med drugim tudi ozemlje, ki je bilo direktno občinska last in to prav na Savudrijskem rtu, ki predstavlja izjemen geostrateški položaj!


    Zemljevid jasno kaže kje je bila meja občine Piran. Ozemlje pri svetilniku na rtu Savudrija je bilo celo v občinski lasti, saj ga je mestu Piran podaril Anton Kača v trajno last. Danes so Hrvati že pri kanalu Svetega Odorika in zahtevajo mejo po sredini Piranskega zaliva…

    Še pomnite Medmurje in Štrigovo 1929 – 1931 in 1945 – 1947? Pa Libeliče 1920 -1922? Se spomnite uporov tamkajšnjega slovenskega prebivalstva, ki je vendarle doseglo vsaj del slovenskega ozemlja vrniti svoji domovini Sloveniji? Še pomnite tudi popolne brezbrižnosti slovenske politike do tega prebivalstva in slovenskega ozemlja? Ne le brezbrižnost, temveč celo naravnost izdajalsko početje slovenske politike! Povsem enako se je zgodilo tudi v primeru občine Piran. Ko so ji protipravno odtujili pomemben del občine – k.o. Kaštel in k.o. Savudrijo, je slovensko prebivalstvo tudi tukaj protestiralo in zahtevalo prejšnje stanje, torej vrnitev odtujenega ozemlja občini in Sloveniji. Tokrat je Občinski ljudski odbor Piran poslal Spomenico za zopetno priključitev savudrijskega predela k občini Piran s staro občinsko mejo. In kaj se je zgodilo? Slovenska politika je znova pustila svoje ljudstvo na cedilu.


    Zemljevid iz Kranjec Lebanovega Zemljepisa Jugoslavije. Do leta 1954 je meja Ljudske Republike Slovenije na jugu na reki Mirni – v rumenem kvadratu.

    Leta 1975 je bil podpisan Osimski sporazum med SFRJ in Republiko Italijo, ki je določil našo zahodno mejo. Republika Slovenija je po osamosvojitvi leta 1991, z notifikacijo tega sporazuma z Republiko Italijo, postala edini naslednik Osimskih sporazumov in tudi v tem oziru tudi zadnje mednarodnopravne razmejitve v Jadranskem morju. Hrvaška to ni, ker ni izpolnila določil sporazuma, zato je mednarodna obveznost Republike Slovenije, da vzdržuje morsko mejo z Italijo – do točke T 5, česar Hrvaška ne sme preprečevati.

    Ni potreben pretiran razmislek, da lahko z gotovostjo trdimo, da so dandanes »primer Joško Joras«, »primer Hotiza«, »primer Tomšičeve parcele« in »primer Murske šume« pravzaprav le nadaljevanje tega, za kar so si prizadevali Slovenci na tem ozemlju že za časa Kraljevine SHS, Kraljevine Jugoslavije,FLRJ in SFRJ. S tem, da hočejo Hrvati danes mejo spet potegniti še severneje kot takrat. Zanje je to ozemlje hrvaško, da nimajo argumentov za to, pa se niti ne obremenjujejo. Dovolj so jim zgodovinske izkušnje pri njihovih razmejitvah s Slovenci. Verjemite, da so jih veliko naučile.

    Iz tega z lahkoto razberemo tudi to, da Hrvati očitno poznajo zgodovino boljše kot mi Slovenci. To velja seveda vsaj za njihove politike, torej tiste, ki odločajo o hrvaških nacionalnih interesih. Ne glede na režim in ideologijo, so Hrvati vselej upoštevali svoje nacionalne interese in vselej pridobili, Slovenci v nasprotju z njimi, pa kljub številnim argumentom vselej izgubili. Da je vse skupaj še hujše, smo Slovenci povsem enako ravnali na vseh štirih straneh neba, a se ob tem vsaj v zadnjih 150 letih nismo prav veliko naučili...

    »NAROD KI NE POZNA SVOJE PRETEKLOSTI, JO MORA DOŽIVETI ŠE ENKRAT«! Poznamo svojo preteklost! Zato ne želimo in nočemo, da bi naš narod moral pretrpeti še enkrat, kar je že pretrpel! Postaviti se moramo za to kar je naše in enkrat za vselej zaustaviti sovražne aspiracije Hrvatov! To pa ne pomeni vojne, saj imamo na razpolago dovolj diplomatskih sredstev, s katerimi lahko izvajamo pritisk na Hrvate, ne da bi ob tem moralo spregovoriti orožje.

    Ne glede na vse navedeno pa je slovenska oblast dolžna v skladu z Ustavo RS na celotnem ozemlju Slovenije vzpostaviti državno suverenost. Toda vprašanje je, ali je slovenska politika sploh slovenska…

    Prispevek je posvečen vsem Slovencem, ki so se v svoji zgodovini pogosto upirali raznovrstnim in številnim okupatorjem in zaradi katerih praznujemo državni praznik, 27.04., dan upora proti okupatorjem.

    Literatura in viri:

    - B. Grafenauer: Zgodovina slovenskega naroda II, Lublana 1965
    - B. Grafenauer: Zgodovina slovenskega naroda I (3. izd.), Lublana 1978
    - MEJNIKI SLOVENSKE ZGODOVINE, VLADO HABJAN
    - Zgodovinska zasidranost Slovencev v Istri, Vlado Habjan, Lublana 2003
    - Boj za južno mejo – Istra, Roger Gogala, Lublana 1996
    - Istrsko vprašanje, Samo Kirsten, Lublana 2002
    - Zamolčana Istra, Franc Kunej, Lublana 2006
    - Slovensko – hrvaška meja v Istri, Duša Krnel Umek, preteklost in sedanjost: okrogla miza, 01.09. 2004, Lublana
    - Narodna prebuja Istrskih Slovencev, Janez Kramar, Koper 1991
    - Hrvatska povijest u devetnaest karata, Stjepan Srkulj, Zagreb 1937
    - Hrvatska povijest u 25 karata, Stjepan Srkulj, Trsat 1996
    - Hrvatski povijesni atlas, Zagreb 2003
    - Poviest Medjimurja, dr. Rudolf Horvat, Zagreb 1944
    - Zgodovina Slovencev, Z. Čepič, Ljubljana 1979
    - Tudi mi smo umrli za domovino, Slovenija 1941-1948-1952, Franc Perme, Anton Žitnik, Davorin Žitnik, Lublana 2000
    - KOROŠKI PLEBISCIT 1920, Dr. LUKA SIENČNIK, MARIBOR 1987
    - PRIČEVANJA O TIGRU, ALBERT REJEC-TONE ČERNJAČ-JOŽE VADNJAL, LJUBLJANA 1995
    - AKCIJE ORGANIZACIJE TIGR V AVSTRIJI IN ITALIJI SPOMLADI 1940, DR. TONE FERENC, LJUBLJANA 1977
    - JUTRI JE NOV DAN, SLOVENCI IN RAZPAD JUGOSLAVIJE, BOŽO REPE, LJUBLJANA 2002
    - J. Prunk, Slovenski narodni programi, Ljubljana 1987
    - M. Vidic, J. Cvirn, Ilustrirana zgodovina Slovencev, Lublana 1999
    - V. Melik, Slovenci 1848 – 1918, Maribor 2002
    - N. Borak, J. Fischer, Slovenska novejša zgodovina 1848 – 1992, Lublana 2005
    - Slovenska zgodovina do razsvetljenstva, Peter Štih, Vasko Simoniti, Lublana
    - M. Boghitschewitsch: Die auswärtige Politik Serbiens 1903 - 1914, v: Geheimakten aus serbischen Archiven, Band I, Berlin 1928
    - Mira Cencič: TIGR. Slovenci pod Italijo in TIGR na okopih v boju za narodni obstoj. Vipavska dolina, Lublana 1997
    - Fr. Dolinar: Odsotnost slovenske državne misli v prevratu 1918, Zrenja in uvidi II, Buenos Aires 1971
    - E. Kardelj: Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, Lublana 1975
    - B. RUTAR, IZ PRIMORSKE EPOPEJE, MIRKO BROVČ IN NARODNA VSTAJA ORGANIZACIJE TIGR V LETIH 1938-1941
    - A. Vode, Skriti spomin
    - A. Zidar, Slovenski narod pomni in obtožuje
    - T. Rejec, Partija in tigrovci



    Pregovor dneva
    Besede mikajo, zgledi vlečejo.
    več pregovorov


    Rojstva:
    1943 v Carbonari ustanovljena 1.prekomorska brigada
    Smrti:
    2005 Dane Zajc, slovenski pesnik, dramatik, esejist (* 1929)
    1855 Matevž Langus, slovenski slikar (* 1792)


    Poslušaj pesmi na Myspace
    www.myspace.com/hervardi

    YouTube:Zvezna
    YouTube:Domu
    več posnetkov na Youtube



    Spremljaj novice s pomočjo RSS
    www.hervardi.com/vote/rss.xml
    Prijavi se na e-mail novice

    Preglej zadnje novice








    Preizkusi svoje znanje z reševanjem kviza
    Odpri stran s kvizom




    Spletna lestvica malo drugače : si386.com