O društvih

  • Kdo smo
  • Dejavnost in stiki
  • Himna in prapor
  • Športne aktivnosti
  • Prodaja izdelkov


  • mikice, majice, zastave, kape panter

    V žarišču

  • Novice
  • Referendum 2008
  • Kolumne
  • Nedopustno v Sloveniji
  • Meja s Hrvaško
  • Vaši odzivi
  • V medijih
  • Prenesi si
  • Glasbene lestvice


  • O Slovencih

  • Zgodovina
  • Simboli
  • Zdravica ali Zdravljica?
  • Pesmi
  • Slovenski jezik
  • Osebna imena
  • Slovenski pregovori
  • Slovenski meseci
  • Narodne noše
  • Plesno izročilo na Slovenskem
  • Slovenski prazniki
  • Samostani na Slovenskem
  • Mitologija
  • Heroji in bitke
  • Znamenite osebnosti
  • Avtohtone vrste
  • Zemljevidi
  • Slovenci v zamejstvu in po svetu


  • O Republiki Sloveniji

  • Zgodovinsko ime Slovenija
  • Ustava RS
  • Statistični podatki
  • Uradni simboli
  • Slovenski tolar/evro
  • Regije v Republiki Sloveniji
  • GEOSS
  • Zemljevidi Slovenije
  • Ali ste vedeli?


  • Razno

  • Leksikon
  • Literatura
  • Povezave


  • Narodne noše


    Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo!


    Ali ste vedeli...?
    da so se leta 1821 v Ljubljani na kongresu Svete alianse zbrali najvidnejši politiki in vladarji Evrope: knez Metternich, avstrijski cesarski par, ruski car, neapeljski kralj in drugi. Zmagovalci vojne proti Napoleonu so se na kongresu zbrali z nalogo obnoviti v Evropi ravnotežje sil, ki so ga porušila Napoleonova osvajanja. Ljubljana se je s tem zapisala v anale evropske diplomatske zgodovine.

    Slovenske narodne noše



    Ena od sestavin naše dediščine so narodne noše. Nastajale so skozi daljša časovna obdobja in iz različnih vzrokov. Tako so se noše začele razlikovati po obliki in drugih razsežnostih. Noša pa se tudi v modernem času spreminja, mnogokrat pod vplivom globalnih trendov, zato nima narodnostnega predznaka.

    Narodne noše tvorijo narodno identiteto Slovencev, zato jih moramo gojiti, ohraniti in obvarovati tudi za naše potomce.

    Pojem ljudske (narodne) noše zajema slog oblačenja
    Narodne noše so odražale družbeni položaj ljudi. Po vzorcih, vezenju in barvi so se razlikovale po vaseh. Najdragocenejše noše so istrske noše, saj je njihova izdelava zahtevala največ časa in ročnega dela. Pri nas se noše po pokrajinah razlikujejo, vsaka pa ima svojo zgodovino ki sega tudi več stoletij v preteklost.

    O noši v naših krajih do 16 st. ni veliko znanega oziroma napisanega. Po virih sklepamo, da je prevladovala siva barva vsakdanjih oblačil. Ljudje so nosili sive suknjiče z rdečim pasom, rdeče čevlje, sive plašče in sive klobuke. Prazniča oblačila so bila modre barve. V 13 st. pa naj bi k noši nosili še čevlje z jermeni in hlačnice iz sivega sukna. Rdeča barva je veljala za lepo barvo, rumena in rjava sta bili ''grdi''. Noša vladajočih slojev je vplivala na slog oblačenja nižjih slojev.

    16. STOLETJE
    Najpogostejše pokrivalo v poznem srednjem veku je bilo peče. Prevladovale so čepice pred klobuki. Pa avbe iz platna in deloma temnobarvne svile pri ženskah.V višjem oblačilnem sloju so nosili suknjiče, ki so se postopoma krajšali in zoževali. Suknjiči preprostejšega ljudstva, so bili kratki. Segali so le do bokov.Čevlji višjega sloja so bili spredaj zašiljeni in nekoliko podaljšani, kasneje v 16 st., pa so se uveljavili po nogi oblikovani - spredaj zaobljeni čevlji, ki so jih v četrtini 16 st. zamenjali zoženi – podobni tistim iz španske noše. Moški so nosili neoprijete hlačne nogavice, ki so bile krojene skupaj z obuvalom, kasneje pa stegenske hlače črne barve, narejene iz žameta, ki so jih nosili preko nogavic. Za hlače je bil značilen ožji kroj. Nosili so krajše suknjiče in jopiče s trikotnim ovalnim vratnim izrezom. Na glavi so imeli klobuke s koničastim ali prirezanim vrhom. Podložena – suknena ogrinjala črne barve so uporabljali namesto plaščev. Na nogah so imeli nizke čevlje ali pa škornje - obujke.

    Ženska oblačila so imela oprijet životec. Obleke so imele velik in razgaljen vratni izrez, rokavi so bili opremljeni z razporki in so razkrivali srajce, ki so služile kot podloga. Krila, ki so jih nosile so bila razširjena.V drugi polovici 16. stol. so tudi pri ženskah zvidni vplivi španske mode (največ v svili črne barve).

    17. STOLETJE
    Prvo obsežnejše pričevanje o načinu oblačenja na Slovenskem predstavlja Slava vojvodine krajnske – Janeza Vajkarda Valvasorja, ki predstavlja glavni vir za 17 stoletje.

    Višji sloj je nosil visoke in širokokrajne klobuke. Iz 16 st. so ostale čepice. Nosili so daljše in temnejše suknjiče z nabranimi in večjimi ovratniki. Hlače so segale do kolen, čevlji pa so imeli višjime pete. Nosili so tudi nizke škornje.

    Ženske so nosile svetlejše obleke z opaznejšim vratnim izrezom in širša krila. Moški preprostega sloja so nosili podkolenske suknje in platnene hlače, platnene srajce z okroglimi ovratniki in nizke čevlje, na Gorenjskem pa poleti tudi cokle. Nogavice so bile barvaste. Na glavi so nosili črne klobuke, ki so imeli višja oglavja,. V zimskem času pa so se pokrili z dvorogeljo kosmato čepico. Nošo je dopolnil širši pas. Poleti so se oblačili v bele platnene obleke, predvsem v Slovenskih goricah, na Ogerskem, Beli Krajni pa tudi v Beneški Sloveniji.

    Kraševci so nosili široke hlače iz grobega sukna, kratke jopiče in klobučivinaste kape. Kmetje so nosili »čakane« - palice z železnimi kljukami ali pa vsaj gorjače iz drenovega lesa. Ženske so nosile belo platneno pokrivalo – pečo, večinoma, razen Istrank, pa tudi krilo, ki je bilo krojeno na modrc, pod modrcem so oblekle kratko bluzo iz belega platna – rokavce.



    Istranke so nosile dolgo, črno brezrokavno suknjo, pod katero so oblekle krajšo suknjo iz belega blaga. Na Gorenjskem so si ženske čez krilo privezale predpasnike. Poleg nizkih čevljev so bili pri kmeticah priljubljeni tudi škornji.

    18. STOLETJE
    V tem obdobju so postajale razlike med nošami, predvsem ženskimi, vse večje. Oblikovali so se alpski, primorski in panonski tip. Med njimi ni bilo ostrih mej. Tipi so se razlikovali glede na spol, starost, stan in premoženje nosilca ter namen

    Alpski tip: Razširjen je bil na Dolenjskem (do Kostanjevice), Gorenjskem, Koroškem, Notranjskem in Štajerskem. Zaradi geografske lege in prometnih povezav je bil to najrazvitejši tip noše v Sloveniji. Moški so se oblačili v oprijete dokolenske hlače iz sukna ali platna, platneno srajco brez ovratnika, suknen ali žametni telovnik - lajbič s kovinskimi gumbi, slamnat klobuk, nogavice in nizke čevlje ali škornje z zavihki. Pozimi so nosili kožuhe, plašče, kučme ali polhovke.

    Ženske so nosile dolga krila z modrci, pod njimi so nosile bele, platnene rokavce brez ovratnika. Glavo so si pokrile z zavijačami, ali belo vezeno pečo. Okoli pasu so obešale kovinski pas - sklepanec. Pasovi so imeli na koncu verižice obešen nož.


    Na Koroškem


    Na notranjskem

    Primorski tip: Razširjen v delu Primorske, Istre z Brkini in v Škednju. Moška noša je podobna kot v Alpskem tipu, le da so bile dokolenske hlače široke. Ženske so nosile dolge bele srajce, s širokimi rokavi in koničastim izrezom, povrh pa so oblekle še dve brezrokavni zgornji oblačili. Spodnji kažimot je bil iz belega platna, zgornji pa iz rjavega ali črnega.. Peče so bile bogato vezene, usnjene opanke pa so kasneje zamenjali čevlji.



    Panonski tip: V Beli Krajni, Štajerski in Prekmurju je bila razširjena bela noša. Moški so nosili platneno srajco, široke platnene hlače. Čez srajco so nosili širok usnjen pas - čemer. Delovno obuvalo so bile opanke ali cokle, pražnje pa škornji ali nizki čevlji. V praznične namene so nosili temen telovnik. Pozimi pa so nosili suknene jopiče, suknje - čohe in plašče. Ženska noša je bila sestavljena iz platnenih rokavcev in platnenegakrila na pas. Predpasnik je bil sprva platnen, kasneje pa bombažen. Pas je bil iz volne. Na glavi so nosile pečo. Nizki čevlji – šolni, so predstavljali pražnje obuvalo. Nosile so tudi škornje ali volnene čarape z okrepljenim podplatom. Pozimi so nosile dolge brezrokavne suknene kožuhe.



    V višjem oblačilnem območju so se v tem obdobju moški največ pokrivali s trirogi, nosili so svetlejše frake ali suknjiče, dokolenske hlače in bele nogavice.Za obuvalo so uporabljali čevlje z zaponko in visokimi petami.

    Ženske pa so se takrat pokrivale z rutami, krila so bila vedno širša (na obroče). Kot obutev so jim služili lahki škorenjčki ali čevlji.


    Kmečka noša iz okolice Škofje Loke

    Praznična in vsakdanja noša sta se razlikovali predvsem v materialih, barvah in dodatkih. V tem času so ti načini oblačenja predstavljali edino sredstvo za zunanje prikazovanje položaja, ki ga je posameznik imel.


    Moška noša iz Svetega pri Komnu

    19. STOLETJE
    V tem stoletju je prišlo do sprememb, saj so kmetje pričeli opuščati svojo nošo, meščani pa so začeli nositi tradicionalne noše. Na tak način so dokazovali pripadnost Slovenskemu narodu in narodni ideji.

    Narodna noša tako postane uniforma-preobleka za določene priložnosti. Na začetku je imela predvsem narodno obrambni značaj in je bila razširjena na narodno ogroženih območjih.(Primorska, tržaški Kras...). Na teh območjih je narodna noša predstavljala narodno pripadnost in zavest. Tako se je razmahnilo Slovensko narodno gibanje z veliko čitalnicami in tabori, ki so se jih Slovenci udeleževali v narodnih nošah, ter tako navzven prikazovali narodno pripadnost. Za razliko od teh področij, se je na Gorenjskem razširila zaradi bahaštva

    Kmečka noša v 19. st. po področjih: alpskem, panonskem in mediteranskem.
    Alpski tip je prevladoval po Sloveniji predvsem v 70 letih 19 st. V tem tipu je bilo oblačenje moških zelo podobno, večje razlike so bile pri ženskah. Pri premožnih ženskah je prevladovala avba, pri ostalih pa peča. Na začetku so se še uporabljali doma narejeni materiali - domačke tkano platno, sukno in irhovina. Konec 19 st. pa je že prevladovalo inudstrijsko izdelano bombažno, volneno in svileno blago. Industrijsko blago se je uporabljalo zlasti pri prazničnih oblačilih. Najbolj se je med temi tipi razlikovala noša v panonskem svetu (od Bele krajne do delov Dolenjske) – predvsem po barvi, v glavnem izdelana iz platna in sukna.
    V panonskem svetu se je uveljavil pojem »bele noše«, saj so bila oblačila iz domačega platna bela. Bela noša se je tukaj najdlje obdržala, verjetno zaradi slabe prometne povezanosti in komunikacijske osamitve. Bombažno blago se je pojavilo šele proti koncu 19 st., predvsem v Beli Krajni.
    Mediteranski tip najdemo na ozemlju Primorske, Istre in na tržaškem Krasu. Največja razlika med tem in ostalima tipoma je bila v ženskih oblačilih – do gležnjev segajoče ravno krojene ženske spodnje srajce, ki so se oblačile čez glavo in imele dolge, široko krajne rokave. Zaradi teh značilnosti jo uvrščamo med primorsko razičico tunike z rokavi. Vrhnje oblačilo je bilo brezrokavno svetle ali temne barve, spredaj pa odprto in drobno nagubano in široko krojeno v ramah. Poglavitno žensko pokrivalo pa je bilo belo vezena peča. Moška noša se ni tako razlikvala od drugih. Še največja razlika je bila v hlačah, ki so bile krajšne in šišre krojene z razporki ob strani.

    Proti koncu 19 st. je postajal oblačilni videz slovenskega kmeta vse bolj podoben oblačenju v mestih. Moški višjega sloja so nosili črne, rjave in sive suknjiče, ki so bili še naprej daljše krojeni. Frake in smokinge so nosili ob posebnih priložnostih. Kasneje, okrog leta 1890, je postalo pravilo, da morajo imeti hlače zalikane robove. Na glavah so nosili cilindre in mehke klobuke.

    Za žensko nošo je bilo značilno, da so nekatere obleke bile zaprte, druge pa precej razgaljene. Proti koncu 19 st, so ženske želele čim bolj zoženo postavo – zato so uporabljale steznike. Kmečka narodna noša je postajala vedno bolj poenotena z meščansko nošo. Kljub temu je obdržala svoje kmečke prvine.



    Poenotenje je moč zaslediti v vseh nošah. Kmečko prebivalsvo se je zgledovalo po mestnem. Tako so, na primer, ženske uporabljale steznik, krila so bila v pasu drobno nabrana, vedno bolj pomembna so postajala spodnja krilca. Pogosto so dodali tudi nakit - modro, belo, rdeč slovenski trak.

    20. STOLETJE
    Kljub enotnejšemu načinu oblačenja, še vedno ločujemo značilnoti, po katerih so se kmetje razlikovali od mestnega prebivalstva. Tako so starejši moški oblačili sukna iz doma pridelanega blaga, ženske pa so se pokrivale z rutami. Sredi tridesetih let 20 st.,so kmetice pričele nositi krajše krojena vrhnja krila, h katerim s oblačile bolj ali majn krojene bluze. Vedno več so nosile tudi scela krojene obleke. Moški so nosili dolge, temnejše in iz blaga krojene hlače, delovne in pražnje srajce so bile enotnejšega kroja v beli ali drugi svetli barvi. Pred drugo svetovno vojno, pa so uporabljali tudi pisane tovarniške srajce.

    Predpasnik je veljal za delovno nošo. Na Gorenjskem, Štajerskem in Prekmurju so bili obarvani modro in iz domačega platna. Dopolnilo k pražnji moški noši pa so bile žepne ure z verižico.

    ZAKLJUČEK
    Slovenci smo si skozi obdobja zagotovili razne narodne noše. Sem štejemo Rateško / Gorenjsko narodno nošo: uvrščamo jo v alpski tip noše. Razvila se je predvsem v 19 in 20 st. Moški so nosili oprijete in do pod kolen segajoče hlače.Hlače so bile okrasno vezene. Kmetje so hlače kupovali na sejmih ali pa so jih k nam prinašali vozarji. Kasneje so se pojavile tudi ohlapno krojene hlače, katere so nosili tudi naborniki. Po 2.svetovni vojni, je prišlo do sprememb. Najvidnejše so bile v ženski noši.

    Notranjska noša: Rokavci so bili vrhnje in hkrati spodnje oblačilo, ki so ga ženske nosile h krilu z životcem.Rokavci so bili iz belega tkanega platna. Med pražnja oblačila je spadalo krilo z životcem in kikla na modrc. Krojeno je bilo iz volnenega blaga črne, modre, sive, rjave in rdeče barve. Delovna krila so bila iz cenenega bombažnega blaga. Bile so črne ali temno modre barve. Notranji rob krila je bil podložen s tankim sivim ali pisanim bombažnim trakom. Životec, modrc je bil prišit na krilo in podložen je bil z grobim domačim platnom. Starejše ženske pa so nosile v glavnem široko v pasu nabrano kiklo. Zelo priljubljeno blago za pražnjo krila je bil tibet. Kvačkane čipke so bile prišite na spodnji rob krila. V modi so bila bela in rdeča krila.

    Noša v kostelu: Zelo priljubljeni so bili uhani in kite spletene v lase. Značilno za Kostelkska dekleta so bile kite, ki so bile spete v obliki dveh polklobas in prepletene s rdečimi trakovi. Rokavce so spenjale s sponkami, vratove pa so jim krasile ogrlice. Moškim je za nakit služil zgolj 1 uhan. Postriženi pa so bili na kratko.

    Belokrajnska in poljanska narodna noša: Ženske in moški so se krasli z okrasnimi zaponkami, na kateri so bili stekleni biseri. Uhani so bili narejeni v obliki obročka. Tudi tukaj so moški nosili samo 1 uhan. Poljanke so leta 1838 nosile okrasne prstane iz medenine. Kot obeski so jim služili amuleti, medeninaste medalje... Obeski so ženskam služili kot verska znamenja. Zanimiv je bil tudi način spenjanja las. Poročene so si spenjale lase v črn trak, neporočene pa v rdeč. Moški so leta 1838 nosili daljše lasr, ki so segali do tilnika. Kasneje pa kratke s prečo na strani.

    Kozjanska narodna noša: Zelo podobna načinu oblačenja alpskega tipa.

    Po prvi svetovni vojni je narodna noša zaradi mnogih, tudi političnih, dejavnikov pričela izgubljati na svojem pomenu kot simbolu narodni pripadnosti in zavesti. Oblačili so jo je le še na kakšnih shodih in veselicah, cerkvenih prireditvah in protokolih.
    S svojo atraktivnostjo je dobila tudi pomen turistične atrakcije v naši deželi. Vendar tako spremenjena le še na zunaj spominja na pravo nošo iz prešnjih stoletij. Naša oblačilna tradicija je mnogo bogatejša in prav je, da jo negujemo in jo ožvljamo v njeni originalnosti. Najmočneje so narodne noše zastopane pri Slovencih v Argentini, kjer tudi strokovno skrbijo za njeno ohranjanje.

    Viri:
    Ljudska umetnost in obrti v Sloveniji - Edi Berk,Janez Bogataj,Janez Pukšič
    Ljudske noše od pomladi do pomladi - Dušica Kunaver
    Sto srečanj z dediščino na Slovenskem - Dr. Janez Bogataj
    Estetika oblačenja - Mateja Krašovec Pogorelčnik
    Slovensko ljudsko izročilo (pregled etnologije Slovencev) - Uredil : Angelos Baš
    Slovenska ljudska umetnost - Gorazd Makarovič
    Zakladi Slovenije - Marjan Krušič (urednik), Cveto Jeriša (likovna ureditev), Matjaž Kmecl, Joco Žnidaršič, Tone Pavček (glavni urednik)



    Pregovor dneva
    Modra ušesa se ne zmenijo za neumne besede.
    več pregovorov


    Dogodki:
    1942 Italijani v božičnih racijah aretirajo pribl. 1.500 Ljubljančanov
    Rojstva:
    1909 Metod Mikuž, slovenski zgodovinar († 1982)
    1892 Herman Potočnik, slovenski raketni inženir, vizionar († 1929)
    Smrti:
    1975 Ivan Lapajne, slovenski pedagog (* 1893)
    1825 Andrej Šuster Drabosnjak, slovenski (koroški) pesnik in pisatelj (* 1768)


    Poslušaj pesmi na Myspace
    www.myspace.com/hervardi

    YouTube:Zvezna
    YouTube:Domu
    več posnetkov na Youtube



    Spremljaj novice s pomočjo RSS
    www.hervardi.com/vote/rss.xml
    Prijavi se na e-mail novice

    Preglej zadnje novice








    Preizkusi svoje znanje z reševanjem kviza
    Odpri stran s kvizom




    Spletna lestvica malo drugače : si386.com