O društvih

  • Kdo smo
  • Dejavnost in stiki
  • Himna in prapor
  • Kaj je domoljubje
  • Športne aktivnosti
  • Prodaja izdelkov


  • mikice, majice, zastave, kape panter

    V žarišču

  • Novice
  • Referendum 2008
  • Kolumne
  • Nedopustno v Sloveniji
  • Meja s Hrvaško
  • Vaši odzivi
  • V medijih
  • Prenesi si
  • Glasbene lestvice


  • O Slovencih

  • Zgodovina
  • Simboli
  • Zdravica ali Zdravljica?
  • Pesmi
  • Slovenski jezik
  • Osebna imena
  • Slovenski pregovori
  • Slovenski meseci
  • Narodne noše
  • Plesno izročilo na Slovenskem
  • Slovenski prazniki
  • Samostani na Slovenskem
  • Mitologija
  • Heroji in bitke
  • Znamenite osebnosti
  • Avtohtone vrste
  • Zemljevidi
  • Slovenci v zamejstvu in po svetu


  • O Republiki Sloveniji

  • Zgodovinsko ime Slovenija
  • Ustava RS
  • Statistični podatki
  • Uradni simboli
  • Slovenski tolar/evro
  • Regije v Republiki Sloveniji
  • GEOSS
  • Zemljevidi Slovenije
  • Ali ste vedeli?


  • Razno

  • Leksikon
  • Literatura
  • Povezave


  • Heroji in bitke


    Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo!


    Ali ste vedeli...?
    da je slovenska »obmejna« planota Kras, dala ime kraškemu svetu in kraškim pojavom širom sveta? Kraška planota se dokaj strmo dviga nad okoliško pokrajino, na njej pa najdemo vse najznačilnejše kraške posebnosti: podzemne jame, vrtače, vodne ponore, brezna, špilje itd. Kraška planota je tudi eno najstarejših poselitvenih območij v Sloveniji. Manjši del planote sega tudi na drugo stran današnje meje, kjer ga v tujem, italijanskem jeziku imenujejo Carso. Nemci imenujejo Kras Karst in tudi na Kitajskem imajo kras. Podlaga za vse je slovenska beseda kras. Slovenska Krasa pa sta celo dva! Drugi je Slovenski Kras (Slovensky Kras) v Republiki Slovenski (Slovaška).

    Bitka pri Nikopolju (1396)



    O bitki pri Nikopolju v Bolgariji, Slovenci ne vemo skoraj ničesar. Pa bi bilo dobro, če bi se o tej bitki učili v naših šolah pri predmetu zgodovina Slovencev. Toda ne! Cele generacije Slovencev smo se učile raje o drugi bitki, Kosovski bitki, ali »bitki na Kosovem polju«. Učili so nas, da je ta bitka bila usodna za Srbe, Bosance, Hrvate in tudi za nas Slovence, ki so nas v naslednjih desetletjih in stoletjih ogrožali, ropali in plenili prav Turki. Po nekaterih podatkih so Turki v tem obdobju v sužnost odgnali skupaj celo do 200.000 Slovencev, kar je bilo za tiste čase enormno število, okrog 20 odstotkov celotne slovenske populacije. Pravilneje kot Turki, bi bilo zapisati srbski, bosanski in hrvaški poturčenci, kajti pravih Turkov, ki so besneli po slovenskih pokrajinah, je bilo med njimi bore malo.


    Nikopolje leži na levi strani obale reke Donave, na meji med Bolgarijo in Romunijo/Vlaško. Tam je prišlo 25. Kimavca 1396. leta, do odločilnega poraza združenih krščanskih čet pod poveljstvom ogrskega kralja Sigismunda Luksemburškega, proti turškim osvajalcem pod sultanom Bajazidom – Bliskom.

    Bitka pri Nikopolju je bila za evropsko zgodovino, prav posebej pa še za zgodovino Slovencev, precej pomembnejša, kot »znamenita Kosovska bitka«. Toda bitko pri Nikopolju so nam sistematično zamolčevali in prikrivali, med tem ko so nas z Kosovsko bitko dobesedno zasipali v šolskih učbenikih (zgodovinskih in literarnih), po televiziji, časopisih in vseh razpoložljivih medijih. V tej bitki so Srbi iz svojega poraza ustvarili mit, Slovenci pa smo morali poslušati zgodbe o njihovih »nacionalnih junakih«. Dejstvo je, da je Kosovska bitka nedvomno pomembna za Srbe, drugače pa je bila le ena izmed etapnih bitk v turškem osmanskem osvajanju jugovzhodne Evrope.

    Do bitke pri Nikopolju je prišlo sedem let po »famozni« kosovski bitki. Med tem časom je turški sultan Bajazid (Bajazit), pokoril Srbijo in večji del Bolgarije. Njegove čete so se znašle na samih »vratih v Ogrsko« (Madžarsko), hkrati pa so oblegale sloviti Carigrad ali Bizanc, danes Istanbul. Iz teh razlogov je takratni ogrski kralj in kasneje tudi cesar Svetega rimskega cesarstva, Sigismund Luksemburški na številne evropske naslove poslal sle, katerih naloga je bila zbrati veliko krščansko vojsko, ki bi zaustavila osmanske Turke in njihov prodor v Evropo. Na ta način je dejansko zbral veliko »evropsko« ali bolje rečeno križarsko vojsko. Najprej so se odzvali Francozi, ki so bili zastopani z okrog 10.000 vojaki, pod poveljstvom sina burgundskega vojvode Filipa, Žana de Nevera ter maršala Busikoa in praktično vsem »cvetom francoskega plemstva«. Ta vojska je leta 1396 prikorakala v Rezno (Regensburg) v današnji Nemčiji. Tam so se ji pridružili nemški vitezi. Skupaj so se odpravili do Dunaja, kjer so se jim zraven Avstrijcev, pridružili tudi koroški, kranjski in štajerski Slovenci. Slednje je v velikem sijaju predvodil grof Herman II. Celjski.

    Zbrana vojska je nato odkorakala do Budima (današnja Budimpešta) na Ogrskem. Tam so se združili z Madžari, s severa pa so prispeli tudi vitezi Ivanovci ter poljske in češke čete. Vsem naštetim se je pridružilo še 1000 angleških oklepnih konjenikov pod vodstvom vojvode Lancasterskega. Iz zahoda je nato prikorakala še vojska, Hrvatov, Bosancev ter ogrskih (panonskih) Slovencev. Nazadnje so se tej vojski (takratnemu »Nato«) pridružili še Vlahi vojvode Mirča in Transilvanci pod vojvodo Sedmograškim. Skupaj je bilo zbranih med 60.000 in 100.000 krščanskih vojakov, ki so skupaj s pratežjo šteli armado okrog 120.000 ljudi. Sigismundova armada je konec Velikega srpana 1396 krenila ob toku reke Donave proti jugu. V svojem pohodu proti obleganemu Carigradu so mimogrede zavzeli bolgarsko mesto Vidin, ki ga je branil bolgarski podanik Turkov Stracimir in se usmerili proti Nikopolju. Na poti do Nikopolja je padlo še Rahovo. V začetku Kimavca 1396, je »evropska« vojska začela z obleganjem Nikopolja.

    Vohuni turškega sultana Bajazida so seveda že zvedeli za pohod združenih krščanskih čet pod vodstvom ogrskega kralja Sigismunda Luksemburškega. Bajazid je nemudoma prekinil obleganje Carigrada in se s svojo vojsko okrog 200.000 vojščakov, preko Trnova odpravil proti Nikopolju, nasproti »evropski« vojski. Spotoma se mu je na pohodu proti Nikopolju pridružil tudi srbski knez Štefan Lazarevič z okoli 5.000 vojaki.

    Vse je kazalo na to, da bo bitka odločala o usodi številnih dežel in narodov v Panonski nižini, na Balkanu in v srednji Evropi. Na eni strani so bili osmanski osvajalci, ki so s svojim vdorom čez Bospor hoteli svojemu imperiju priključiti čim večji kos Evrope in iz tukajšnjih »nevernikov« narediti turške podanike. Na čelu 200.000 glave turške armade je stal sultan Bajazid, imenovan tudi »Jildrim«, ali Blisk, ki je bil briljanten in izkušen strateg. Na drugi strani je bila zbrana pestra druščina vitezov in plemičev iz številnih evropskih dežel. Njihov »vodja« naj bi bil ogrski kralj Sigismund, ki pa mu vsi niso priznavali nespornega vodstva. To dejstvo se je v bitki izkazalo kot odločilno. Evropski združeni »križarji«, so bili prepričani da bodo Turke razbili in jih gonili do Carigrada ter nato vrgli ven iz Evrope. Bili so pripravljeni drveti za njimi do Jeruzalema, če bo potrebno. Takšne so vsaj bile napovedi njihovih vojvod. Toda vsaka vojska mora imeti svojega vodjo ali generala, ki mora voditi boj v taktičnem in izvršilnem smislu. Položaj v tem smislu, pa je bil pri »Evropejcih« bistveno slabši kot pri Turkih, ki so bili vsi poslušni svojemu sultanu Bajazidu - Blisku.


    Ogrski kralj in kasnejši cesar Svetega rimskega cesarstva, Sigismund Luksemburški

    Do dolgo pričakovane bitke na obeh straneh, na obalah Donave, pri Nikopolju, je prišlo 25. Kimavca 1396. leta. Naša predstava o srednjeveških bitkah temelji predvsem na filmskih prikazih teh klavnic. Dejanska slika pa je bila zagotovo še krutejša in bolj krvava ter surova. Stotisoči bojujočih so za seboj puščali reke krvi in gore razmesarjenih človeških teles ter konjev, pomešanih s kupi raznovrstnega orožja in ščiti.

    Na krščanski strani je pred bitko prišlo do prvega resnejšega spora, ki je imel na koncu hude posledice. Kralj Sigismund je hotel najprej na Turke udariti s svojimi Ogri in Slovenci ter Vlahi vojvode Mirča in Sedmograjčani, ki so že imeli možnost spoznati turške vojake in njihov način bojevanja. Temu so odločno nasprotovali zlasti Francozi, ki so si hoteli priboriti glavno slavo pri razbitju in uničenju turške armade. Kralj Sigismund je na koncu popustil zaletavim Francozom, ki so nato prvi napadli turške čete. Francoski oklepni konjeniki so z vso močjo udarili na prvo bojno linijo Turkov in dobesedno »pregazili« janičarje. Nato so udarili in dodobra razmajali tudi drugo turško linijo, ki jo je sestavljal del turške konjenice. Toda Francozi so v svoji bojni vnemi, hoteč osvojiti čim večjo slavo na bojnem polju, spregledali dejstvo, da so napadli le tisti del turških čet, ki je bil obrnjen naravnost proti njim. Nič hudega sluteč, so po svojem običaju razjahali in peš napadli ostanke turških čet, ki so jih pred tem razbili na konjih.

    Med tem se je v bitko zapletla tudi glavnina ostalih krščanskih čet. Vsi po vrsti so imeli dovolj opravka s številčnejšimi Turki. Francoze so takrat s hrbta napadli tudi janičarji, ki so jih francoski vitezi pred tem le prebili po sredini, ne pa tudi posekali in razbili. V tistem trenutku jih je z druge strani napadla še turška konjenica, ki je bila skrita za gričem in je do takrat niso mogli videti. Nenadoma so bili Francozi ujeti in obkoljeni sredi Turkov.

    Ogrski kralj Sigismund Luksemburški je videl kaj se dogaja Francozom in spoznal, da so se znašli v strahoviti godlji. Da bi jim omogočil preboj iz obroča, je sklenil uporabiti rezervo in je sam na njenem čelu udaril na Turke. Nalet Sigismundovih bojevnikov je bil strašen in zdelo se je že, da so Turki poraženi. Med turško vojsko je prišlo do številnih znakov razsula. Sultan Bajazid je moral osebno poseči v bitko, da je preprečil splošno paniko v turških vrstah in vlil svojim vojakom novo samozavest. Istočasno je Bajazid ukazal srbskemu knezu Štefanu Lazareviču in njegovim vojakom, da napadejo Sigismundov oddelek. Srbi so šteli okrog 5.000 vojakov, od tega 1.500 oklepnih konjenikov in se do takrat še niso vključili v bitko. Njihov knez Lazarevič se je z vso silo pognal naravnost v oddelek pod vodstvom kralja Sigismunda. Srbi so se uspeli v klinu prebiti v samo središče Sigismundovih bojevnikov. Ti so kralja za nekaj časa uspeli zavarovati, niso pa mogli preprečiti padca ogrske kraljevske zastave, ki se je znašla v srbsko-turških rokah. Padec kraljeve zastave je pri krščanskih četah povzročil padec morale, saj so mislili, da je kralj Sigismund v boju padel. V tistem trenutku so Vlahi vojvode Mirča in Transilvanci pod vojvodom Sedmograškim zapustili združeno krščansko vojsko in se pridružili Turkom. Krščansko vojsko je zajela prava panika. Bojišče so jadrno zapustili tudi Hrvati in Francozi, Nemci in Ogri pa so se v divjem neredu umikali in bežali proti Donavi.

    Prisebnost je na krščanski strani ohranil le Herman II. Celjski s svojimi Slovenci. Herman Celjski je takoj spoznal da je bitka izgubljena. Videl je tudi, da evropskih zaveznikov ne zanima usoda kralja Sigismunda, temveč si vsak rešuje svojo kožo kakor ve in zna. Okrog sebe je zbral svoje vojščake in stopil na njihovo čelo. Zavedal se je da je nujno potrebno odločno in hitro ukrepanje. Slovenske čete Celjskega grofa so se z značilnim ukanjem zagnale v bojni metež, razbile Turke, jih razpršile in jim naravnost izpred nosa odvedle skorajda že zajetega ogrskega kralja Sigismunda Luksemburškega, ki se je na ta način rešil gotove smrti. Grof Herman II. Celjski, je Sigismunda, v varstvu slovenskih vojakov pospremil do reke Donave. Tam so ogrskega kralja vkrcali na ladjo, s katero je po Donavi odplul do Črnega morja, nato pa po Egejskem morju in Jadranu, šele meseca Grudna pristal v Dubrovniku. Kralj Sigismund ni nikoli pozabil odločilne vloge grofa Hermana II. Celjskega in slovenskih bojevnikov, pri njegovi rešitvi iz turškega obroča. V zahvalo je nato grofu Hermanu podelil naziv slovenskega bana (banus Sclavoniae ali ban Slovenijeh) oz. bana ogrskih Slovencev, leta 1430 pa mu je zaupal celo upravo nad Ogrsko. Poročil se je tudi s Hermanovo hčerko Barbaro Celjsko, ki je tako postala ogrska kraljica in leta 1410 tudi cesarica Svetega rimskega cesarstva. 30. Listopada 1436 je cesar Sigismund Luksemburški povzdignil sinova Hermana II., Celjska grofa Friderika II. in Urha II. (Ulrika II.), v državna kneza Svetega rimskega cesarstva, kar je nato povzročilo vojno s Habsburžani, ki se s tem niso hoteli sprijazniti.


    Na sliki je upodobljen Herman II. celjski na enem od viteških turnirjev

    Toda vrnimo se nazaj k nikopoljski bitki in njenim posledicam za jugovzhodno Evropo ter zlasti za slovenske dežele. Pisec kronike poroča: »Del krščanske vojske, ki je ubežal pokolu, se je utopil v Donavi, del pa je padel v turško ujetništvo«. V bitki pri Nikopolju je na strani združenih krščanskih čet padlo okrog 12.000 vojakov, približno toliko je bilo tudi zajetih, medtem ko natančnega podatka o številu utopljencev v reki Donavi ni. Na turški strani naj bi padlo okrog 30.000 vojakov. Sultan Bajazit je v strašni jezi ob pogledu na tisoče padlih Turkov, dal nemudoma obglaviti več tisoč krščanskih ujetnikov, druge je vključil v svojo vojsko, nekaj, zlasti plemenitih in premožnih, pa je dovolil odkupiti. Bežeče krščanske čete so nato Turki zasledovali in tako opustošili del Ogrske ter deželo Slovenijeh, vse do Štajerske.

    Ameriška zgodovinarka Barbara Tuchman v svoji knjigi Daljno ogledalo pravi: »Cela tri stoletja od takrat, vse do Jana Sobijeskega in bitke za Dunaj 1683, Zahod ni uspel zbrati niti moči, niti sloge, da bi se uprl osmanskim osvajalcem«. Velika turška zmaga pri Nikopolju je turškim osvajalcem na široko odprla vrata na Balkan in v Panonsko nižino. Od tega obdobja so obvladovali celotno Bolgarijo, Srbijo in Albanijo, prav tako pa tudi Grčijo. Ponovno so tudi pričeli z obleganjem Carigrada. Poraz Sigismundove krščanske armade je imel v naslednjem stoletju posledice tudi za Bosno, Dalmacijo in pravo Hrvaško (mišljena je dejanska Hrvaška v območju Like, Gacke in Krbave, brez današnje Slavonije, op.p.), prav tako pa je bila hudo oslabljena tudi Ogrska. V naslednjem stoletju so Turki počasi zasedli in osvojili skoraj vse te dežele.


    Zemljevid iz »Hrvatskog povjesnog atlasa« - konec 16. stoletja so Turki obvladovali večji del Balkana in zrušili tudi Ogrsko kraljestvo. Na braniku Evrope so ostali koroški, štajerski in kranjski Slovenci.

    Bitka pri Nikopolju je bila za nas prepovedana tema, saj kot gnilo steblo pri sami korenini ruši in izničuje kar tri mite. Prvi je tisti kosovski mit o pomenu bitke na Kosovem polju, drugi je mit o veličini srbskih in tretji o nepomembnosti in majhnosti slovenskih vojaških dosežkov. Bitka pri Nikopolju oziroma znana dejstva o tej bitki, vse te mite nedvomno demantirajo. Srbski prispevek vsekakor ni bil usoden za obrambo, temveč nasprotno, za tristoletni poraz Evrope. Udeleženec bitke, Hans Siltberger, v svoji zanimivi kroniki izrecno navaja, da je:« Bajazidu, v odločilnem času, ko je že pomišljal na umik, priskočil na pomoč srbski knez Štefan Lazarevič, ki je napadel prav tisto mesto, kjer se je nahajala ogrska kraljevska zastava. On je razbil Ogre in jih nagnal v beg«. Po nikopoljski bitki je sultan Bajazid nagradil svojega zvestega podložnika Štefana (Stevana) Lazareviča tako, da mu je odstopil večji del ozemlja med Dečani in Prištino na Kosovu. Resnica je torej takšna, da je po Kosovski bitki, sin srbskega »carja Lazara«, Štefan (Stevan), postal podložnik morilcev svojega očeta. Sultanu Bajazidu je za eno izmed žena dal tudi svojo sestro, prav tako pa mu je dal na razpolago preostanek srbske vojske. S svojimi vojaki je Štefan Lazarevič sodeloval s turško vojsko v večjem številu bitk. Pri Nikopolju je srbsko izdajstvo odvzelo zmago kristjanom in povzročilo vso kasnejšo morijo, ropanje in trpljenje širom Balkana in srednje Evrope. Šele petsto let kasneje so se Srbi, Bolgari, Makedonci, Albanci in Grki uspeli rešiti turške nadvlade.

    Med ostalimi narodi so pri tem najkrajšo potegnili zlasti ogrski (panonski Slovenci), ki so v naslednjih treh stoletjih (razen Prekmurcev, op.p.) izginili v kraljestvu Slovenijeh/Regnum Sclavoniae, tam pa so se namesto njih uveljavili prav begunci pred Turki, Srbi in prav tako begunci Hrvati. Poleg panonskih Slovencev so zaradi Turkov strašno trpeli tudi notranjeavstrijski (karantanski) Slovenci (Korošci, Kranjci in Štajerci), ki so morali nositi breme celotne obrambe pred Turki, v slovenski in hrvaški vojni krajini.

    Bitka pri Nikopolju je še dolgo ostala v spominu Slovencev, bila pa je celo navdih za slovenska literarna dela v 19. stoletju. Iz tega obdobja je tudi naslednji citat:« Takoj nato zabliskajo se konjem podkve in v divjem diru šlo je proti ogrski meji. Tretje jutro na vse zgodaj odpre se jim razgled na ogrski Stolni Beligrad. Ivan Sibinjski stal je uprav v linah, ko se naši Slovenci v divjem diru mestu bližajo, da se je kar prah delal za njimi. "To so Slovenci," dejal je Sibinjski vitezom, "poznam jih po njihovih bronastih čeljadah in pogumnem in zvonkem ukanju, ktero je uže marsikako zmago pridobilo. Pod celjskim grofom Ermanom so Slovenci s svojo hrabrostjo pri Nikopolji na Bolgarskem rešili vso ogrsko armado gotovega pogina. Sedaj se nam pa ni več treba bati, kajti zmaga nam bo gotova. Dobro jih poznam, kaki ljudje da so. Vsak je junak od nog do glave, kjer zadene, iskra šine, šest jih pade, kjer porine, grad vali se v sip in prah! Kako bi bil pa tudi grof Urh tako mogočen, če ne bi imel Slovencev!" (1859)


    Celjski grof Herman II., ki je s svojimi vojščaki rešil ogrskega kralja Sigismunda Luksemburškega v bitki pri Nikopolju, leta 1396



    Pregovor dneva
    Običaji starine, so ščit domovine.
    več pregovorov


    Dogodki:
    1941 Prekmurje priključeno Madžarski
    Rojstva:
    1909 Milan Vidmar, mlajši, slovenski elektroinženir in šahist († 1980)
    Smrti:
    1968 Oskar Hudales, slovenski pisatelj (* 1905)
    1914 Ivan Zajc, slovenski skladatelj (* 1832)


    Poslušaj pesmi na Myspace
    www.myspace.com/hervardi

    YouTube:Zvezna
    YouTube:Domu
    več posnetkov na Youtube



    Spremljaj novice s pomočjo RSS
    www.hervardi.com/vote/rss.xml
    Prijavi se na e-mail novice

    Preglej zadnje novice








    Preizkusi svoje znanje z reševanjem kviza
    Odpri stran s kvizom




    Spletna lestvica malo drugače : si386.com