Pogled izza meje
Ne gre samo za table
Z novim letom je Avstrija prevzela predsedovanje Evropski uniji; vodila jo bo šest mesecev, v obdobju, ki bo sicer manj problematično od britanskega, vendar pa nikakor ne bo lahko. Predsedovati uniji po širitvi že itak ni lahka zadeva, saj je stanje v posameznih članicah zelo različno, zaradi teh razlik pa so interesi oziroma prioritete prav tako različni; njihovo usklajevanje postaja čedalje bolj mučno, tudi zato, ker iz gospodarske recesije še ni videti izhoda. Avstrija ima torej težko nalogo.
Med problemi, ki jih avstrijsko predsedstvo tokrat ni vključilo med prioritete predsedovanja, ni vprašanja kulturne in jezikovne različnosti, še manj pa vprašanja zaščite manjšin. Kancler Schüssel se je temu previdno izognil. Prav tako ni med prioritetami avstrijskega predsedstva vprašanja o utrjevanju pravne države, ki je vendar eden izmed pogojev za članstvo sleherne države v Evropski uniji in osnovna vrednota EU, kot je zapisano v sicer še ne potrjeni evropski ustavni pogodbi.
Nič čudnega, da teh tem ni v avstrijskem programu predsedstva EU. Na teh temah se namreč bije ostra notranjepolitična bitka, pa čeprav do državnozborskih volitev manjka še kar precej časa, skoraj leto dni.
Zgodba je znana. Kancler Schüssel lahko ostane na oblasti še naslednji mandat, samo če bo imel v parlamentu ustreznega koalicijskega partnerja. To pa je v danih pogojih samo nova Haiderjeva stranka; nobena druga avstrijska stranka namreč zdaj ni pripravljena na sodelovanje v vladi, ki bi jo vodil sedanji premier iz vrst Ljudske stranke.
Haider pa se lahko prebije v parlament, samo če si nekje zagotovi neposredno izvolitev vsaj enega poslanca; taka so pač volilna pravila. Deželni glavar računa, da se bo to zgodilo v Velikovcu, če bo dovolj ostro nastopal proti dvojezičnim napisom. In tu se sklene krog sedanjih dogajanj.
Problem pa je drugje: ne gre namreč samo za nekaj dvojezičnih tabel, ampak za sklepe avstrijskega ustavnega sodišča. Oblasti bi morale v Pliberku do konca junija postaviti dvojezične table. Tu torej ne gre več za odnose med slovensko manjšino in avstrijsko vlado, ampak, mnogo širše, za odnose med avstrijskim ustavnim sodiščem in avstrijsko vlado. Gre torej za pravno državo oziroma za ugotavljanje njene konsistence. Zdaj ni problem, ali bo slovenska manjšina dobila nekaj dvojezičnih napisov, ampak, ali bo avstrijska vlada sposobna izpolniti osnovni pogoj za članstvo v Evropski uniji.
Seveda pa ni zanemarljivo, kakšno stališče bo do tega imela slovenska manjšina. Doslej niti o načelnih vprašanjih ni znala najti notranje enotnosti, kar je seveda pod vsako kritiko. Njeni neurejeni in nekoordinirani nastopi so alibi za dunajsko vlado, da ne ukrene ničesar, do Haiderja pa izzvenijo kot nekakšen strah, če ne celo potuha za njegovo izzivalno početje. Namesto da bi manjšina močno izpostavila neskladje med avstrijskim predsedovanjem Evropski uniji in početjem dunajske vlade v zvezi z manjšinami, molči in se prepira sama s seboj. Vsaka njena pobuda je tako obsojena na neuspeh.
Končno pa se človek sprašuje, kaj o tem misli Slovenija: zunanje ministrstvo podpira avstrijsko politiko predsedovanja EU, premier pa se je na Dunaju prijetno zabaval na novoletnem koncertu. Ne enega in ne drugega ni Sloveniji predpisal zdravnik. Glede na način, kako Dunaj ravna s Slovenci, bi človek pričakoval večjo zadržanost slovenske politike do avstrijskih oblasti; seveda če naj verjamemo uradnim izjavam Ljubljane o odnosu do manjšin.Bojan Brezigar, Trst