Hervardi Informacijski Center

Datum: Ponedeljek, 12. Februar 2007 - Stran: EVROPA, SVET

Predsednik Napolitano v Rimu in govorniki ob bazoviški fojbi so poudarjali zločine “Slovanov”, da se je najprej zgodil fašistični teror, pa so največkrat zamolčali

RIM (OD NAŠEGA SODELAVCA)

Poboji v istrskih in kraških fojbah takoj po vojni in izgon Italijanov iz Istre in Dalmacije so bili barbarsko dejanje, ki je vodilo k nasilnemu poslovanjenju Julijske krajine in Istre, kar je na koncu potrdila pariška mirovna pogodba iz leta 1947. Italija je to pozabila zaradi ideološke sleposti in diplomatskega oportunizma, toda sedaj je napočil čas, da se ovrednoti tudi ta stran italijanske zgodovine.

Tako je na Kvirinalu povedal predsednik republike Giorgio Napolitano med svečanostjo, posvečeno dnevu spomina na fojbe in istrske begunce, preden je podelil ducat priznanj svojcem pobitih, med njimi tudi nedavni tržaški prefekti Ludovici Sorge. Govor državnega poglavarja v celoti sovpada z analizo zgodovinskega dogajanja na italijanski vzhodni meji, ki ga je v daljšem uvodniku za tržaški dnevnik napisal tajnik njegove stranke Levih demokratov Piero Fassino, medtem ko je bil vodja opozicije Silvio Berlusconi tokrat bolj umirjen.

Vodilna tema letošnjih svečanosti ob 60. obletnici podpisa pariške mirovne pogodbe, ki je Italiji odtrgala Istro in Primorje, je bilo prav poudarjanje fojb in izgona Italijanov iz Istre. O kakih opcijah nočejo slišati, in če so bile, so pač bile vsiljene. Takemu branju zgodovine pa italijanski politični voditelji v isti sapi dodajajo ponudbo sprave s Slovenijo, ki da ji je Italija odprla vrata v Evropo, in Hrvaško, ki ji vrata šele odpirajo. Seveda ne zastonj. Sprava med narodi naj temelji na kesanju za povojne poboje, medtem ko se italijanska okupacija Jugoslavije komaj omenja. Vsi po vrsti tudi napadajo hrvaškega predsednika Stipeta Mesića, ki je za italijansko televizijo dejal, da so bili povojni poboji v Istri v bistvu maščevanje za fašistične zločine.

Osrednja svečanost je vsekakor bila na jašku opuščenega rudnika pri Bazovici, kjer je tržaška občina povsem prenovila spominsko ploščo, ki pokriva tamkajšnje brezno, kamor naj bi bili - po italijanskih virih - partizani pometali 3500 ljudi. Resnici na ljubo so zahodni zavezniki iz tega jaška že poleti 1945. izvlekli ducat trupel, potem pa je bil nekaj desetletij odlagališče smeti za tržaško mesto, dokler niso obnovili kampanje o fojbah.

Ob jašku, kjer je bil častni vod vojske, sta rimsko vlado zastopala podtajnika Ettore Rosato in Miloš Budin. Maševal je tržaški škof Evgen Ravignani, govorili pa so predvsem tržaški župan Roberto Di Piazza, neofašistični poslanec Roberto Menia in podtajnik Ettore Rosato, ki pa svojega govora ni mogel dokončati, ker ga je množica izžvižgala. Rosato se je namreč zahvalil Slovencem, točneje jusarski srenji iz Boršta pri Dolini, ki so dovolili, da se spominsko znamenje z muzejsko zgradbo uredi na njihovih zemljiščih. Zadostovala je omemba Slovencev, da so prisotni pokazali svoja prava čustva, ki s ponujeno spravo nimajo nikakršne zveze.

Med drugim je treba poudariti, da so oblasti - na čelu z bivšo prefekto Ludovico Sorge - slovenske lastnike zemljišč dobesedno prevarale, kajti dogovor je predvideval sočasno spomeniško ureditev Parka miru pri Opčinah, na mestu, kjer so fašisti usmrtili narodnega heroja Pinka Tomažiča, njegove soborce in drugih sto talcev. Dejansko je strelišče še vedno zaprto za javnost, ključe pa ohranja združenje strelcev, ki na kraju zločina in trpljenja že desetletja prireja strelske vaje in tekme. V Trstu je medtem nekaj sto mladih fašistov priredilo baklado proti domnevno grozeči dvojezičnosti.STOJAN SPETIČ

ponedeljek, 12.02.2007 07:00
Tekst: Andrej Mrevlje RIM (OD NAšEGA DOPISNIKA) - Tudi letošnje praznovanje dneva spomina, ki sovpada z datumom podpisa mirovne pogodbe v Parizu leta 1947, ko se je Italija, zaradi sodelovanja v vojni na strani poražencev, morala dokončno odpovedati Istri in Dalmaciji, je potekalo v znamenju vzpostavljanja narodne sprave med italijansko desnico in levico. Giorgio Napolitano, prvi italijanski predsednik, ki je zrasel iz vrst italijanske komunistične partije, je v soboto v svojem nagovoru preživetim beguncem med slovesnostjo v predsedniški palači izrekel “mea culpa” italijanske levice. “Zaradi ideoloških predsodkov in političnega slepila ter diplomatske preračunljivosti in mednarodnih koristi smo dolgo zanikali resnico in odklanjali odgovornost,” je za zločine in preganjanja na območju vzhodne meje dejal predsednik Napolitano. Italijanski predsednik, ki se je izrekel proti revanšizmu in ki je med povzročitelji zločinov druge svetovne vojne bežno omenil tudi domači fašizem, pa je Slovanom z one strani meje namenil veliko več besed. “Že prvi val slepega nasilja, ki se je na tistem ozemlju sprožil jeseni leta 1943, je bil splet vsesplošnega pobijanja, izbruhov nacionalizma, maščevanja ter načrta za izkoreninjenje italijanske prisotnosti z ozemlja, ki je prenehalo biti Benečija in Julijska Krajina,” je slovansko krutost ob propadu fašističnega režima opisal italijanski predsednik ter nadaljeval: “Že takrat so obstajali impulzi sovraštva, krvoločna jeza ter slovanski načrt nasilne priključitve, ki je prevladal v mirovni pogodbi iz leta 1947 in ki je kasneje omogočil grozovite okoliščine etničnega čiščenja.”Fojbe so bile eno od barbarstev prejšnjega stoletja, je ugotovil italijanski predsednik, omenil je še šoah (holokavst), povsem pa pozabil na druga grozodejstva fašizma in nacizma med drugo vojno.”Danes, ko smo v Italiji prekinili dolgoletni in povsem neupravičeni molk in ko se v Evropi zavzemamo za priznanje Slovenije kot prijateljske partnerice ter Hrvaške kot nove članice Unije, moramo vedno znova odločno ponoviti, da je za spravo - tako v naročju italijanskega naroda kot tudi v odnosih do drugih ljudstev - ki si jo močno želimo, potrebna resnica,” je na koncu svojega govora poudaril predsednik, ki pa ni natančneje opredelil, katero resnico je imel v mislih.S priznanjem svoje odgovornosti in zavračanjem ideološkosti v interpretaciji zgodovinskih dejstev je levica, katere predstavnik je zdajšnji predsednik, ponudila roko sprave tistim političnim silam, ki so v Italiji predstavljale v vojni poraženo stran. Gianfranco Fini, predsednik Narodnega zavezništva reformiranih fašistov, in vsi drugi člani opozicije so predsedniku navdušeno ploskali. Je sprava končno dosežena, bo v prihodnje tudi v Italiji mogoče vzpostaviti vlado nacionalne enotnosti in deželo osvoboditi skrajno usmerjenih političnih sil? Med slednje spadajo tudi italijanski komunisti: “Kako je mogoče govoriti o fojbah in molčati o fašističnih pokolih med slovanskim prebivalstvom?” se sprašuje Marco Rizzo, voditelj ene od dveh komunističnih strank, ki sodelujeta v vladni koaliciji. Nekaj bolj preudarnih komentarjev je bilo slišati med zgodovinarji, ki so opozarjali na parcialnost ocen, izraženih v predsednikovih besedah. Toda v bistvu gre le za osamljene glasove v puščavi. Tako kot na primer mnenje Ettora Rosate, ki se je med proslavo v Trstu za sodelovanje pri obnovi spomenika v Bazovici zahvalil tudi slovenski manjšini. Preglasili so ga žvižgi.

TRST - Več kot tisoč ljudi se je včeraj dopoldne, ob dnevu spomina na žrtve fojb in istrski eksodus, udeležilo slovesne predaje namenu spomeniškega kompleksa na fojbi pri Bazovici. Veliko je bilo pripadnikov starejših generacij, a videti je bilo tudi mlajše obraze. S svojimi prapori so izstopali predstavniki ezulskih in raznih borčevskih organizacij, polnoštvilno pa so se slovenosti udeležili zastopniki političnih, vojaških in verskih oblasti. Vlado so zastopali podtajnika Ettore Rosato in Miloš Budin ter novi prefekt Giovanni Balsamo, zbrali pa so se še predsednik deželnega odbora Riccardo Illy, predsednica pokrajine Maria Teresa Bassa Poropat, številni deželni in pokrajinski svetniki ter predstavniki krajevnih občin s tržaško na čelu, ki je dala spomeniški kompleks zgraditi.

Slovesnost se je pričela z vstopom praporjev. Po dvigu zastave in položitvi venca k novemu spomeniku je udeležence pozdravil tržaški župan Roberto Dipiazza. Zahvalil se je vsem, ki so kakor koli pripomogli k ureditvi spomeniškega kompleksa, ter izročil posebna priznanja načrtovalcema Enniu Cerviju in Liviu Schiozziju ter izvajalcu del Aldu Innocentiju.

V imenu vlade je pozdravil podtajnik Rosato. Izrazil je zadovoljstvo, da je novoustanovljeni dan spomina iztrgal iz pozabe pomembne strani polpretekle zgodovine, pa čeprav z zamudo, in podčrtal, da je predsedstvo vlade te dni sklenilo obnoviti omizje za reševanje še odprtih ezulskih vprašanj. Ko se je ob koncu svojega nastopa zahvalil tudi krajevni slovenski skupnosti, ki je dala na razpolago zemljišče za ureditev spomeniškega kompleksa na fojbi, češ da je to pomemben znak za utrditev miroljubnega sožitja, pa je doživel hudo izžvižganje. Svoj govor je s težavo zaključil sredi protestnih vzklikov in izzivalnega petja italijanske himne.

K mikrofonu je bil povabljen še poslanec NZ Roberto Menia kot prvi podpisnik zakonskega predloga za ustanovitev dneva spomina, pa tudi kot prvi podpisnik popravka k finančnemu zakonu za leto 2004, ki je zagotovil sredstva za ureditev spomeniškega kompleksa na bazovski fojbi. Dejal je, da so javni upravitelji dolžni skrbeti ne le za ureditev infrastruktur, ampak tudi za negovanje temeljnih vrednot. Med te po njegovem sodi tudi spomin na vse, ki so trpeli za italijanstvo teh krajev.

Na to misel se je v svojem slavnostnem govoru navezal župan Dipiazza. Dejal je, da so Italijani teh krajev ob koncu druge svetovne vojne doživeli etnično čiščenje. »Bil je to zločin, ki ga ni mogoče opravičevati, češ da je šlo za nekakšno povračilo za prejšnje gorje,« je dejal. Dipiazza je podčrtal, da je Italija zaradi vojne izgubila celo deželo, ter zanikal, da bi bilo mogoče ezule označiti kot optante. »Optira, kdor lahko izbira med dvema alternativama,« je dejal. »A ni mogoče reči, da so optirali ljudje, ki so morali izbirati med svobodo in zatiranjem, med življenjem in smrtjo,« je poudaril. Ko se je zavalil vsem, ki so omogočili ureditev spomeniškega kompleksa, je izpostavil prispevek Berlusconijeve vlade, izrecno pa je omenil tudi predsednika borštanske srenje ter bivšega dolinskega župana in njegovo naslednico. Svoj govor pa je zaključil z mislijo, da se je treba preteklega zla spominjati zato, da se ne bi ponavljalo, in pozval k spravi.

Ob koncu slovesnosti je predsednik odbora za žrtve fojb Paolo Sardos Albertini prebral utemeljitev, s katero je predsednik republike Luigi Einaudi leta 1948 podelil Trstu zlato medaljo za vojaške zasluge, nakar je spomenik blagoslovil škof Evgen Ravignani. V svoji priložnostni misli je poudaril, da se moramo preteklega zla spominjati, vendar ne zato, da bi se maščevali, ampak da bi osveščeno gradili mir. Njegove besede je dopolnil duhovnik, ki je prebral molitev škofa Santina za žrtve fojb.

Msgr. Ravignani je zvečer v stolnici sv. Justa daroval mašo za vse, ki so trpeli zaradi begunstva. V okviru dneva spomina pa je takoj po slovesnosti v Bazovici tržaški prefekt Balsamo podelil priznanja sorodnikom 67 žrtev fojb.

RIM - Fojbe so bile grozota proti človeštvu, o kateri je v Italiji vladala prava zarota tišine. Tako predsednik republike Giorgio Napolitano, ki je ob dnevu spomina na fojbe in na eksodus Italijanov iz Istre odlikoval sorodnike žrtev fojb. Ob navzočnosti podpredsednika vlade Francesca Rutellija, predsednika poslanske zbornice Fausta Bertinottija in rimskega župana Walterja Veltronija ter drugih oblasti je Napolitano govoril o fojbah, a tudi o odnosih s Slovenijo in Hrvaško. V imenu žrtev fojb in ezulskih združenj je spregovoril nekdanji senator Paolo Barbi, ki je bil dolgo let predsednik ezulske zveze Venezia Giulia - Dalmazia.

Torej o fojbah in o odhodu Italijanov iz Istre zarota tišine, ki jo državni poglavar pripisuje povojnim ideološkim predsodkom, politični slepoti ter takratnim diplomatskim in mednarodnim računicam. Mrtvi v fojbah so bili po njegovem žrtve sovraštva, krvavega nasilja in slovanskega priključitvenega načrta, ki je prevladoval predvsem v mirovni pogodbi leta 1947 in zadobil grozečo plat etničnega čiščenja. »Spomin na te dogodke je tvegal, da roma v pozabo, uvedba dneva spomina pa je to na srečo preprečila«, je poudaril predsednik.

Jeseni leta 1943 se je osebno iskanje pravice prepletalo z nacionalističnimi izbruhi, družbenimi maščevanji in načrtom za izkoreninjenje italijanske prisotnosti v takratni Julijski krajini, je dodal Napolitano. Nečloveško nasilje fojb sodi med barbarstva prejšnjega stoletja, zato ne smemo nikoli izgubiti zavesti za vrednote miru, svobode, strpnosti in solidarnosti, na katerih mora temeljiti nova Evropa. »Slednja je nastala kot odklon agresivnih in zatiralnih nacionalizmov, od tistega, ki ga je rodila fašistična vojna, do tistega, ki ga je odražal val jugoslovanskega terorja v Julijski krajini. Nova Evropa seveda izključuje vse revanšizme«, je včeraj na Kvirinalu povedal še Napolitano.

»V Italiji smo glede fojb naredili konec neupravičenemu molku in smo danes angažirani, da priznamo Slovenijo kot prijateljskega sogovornika, Hrvaško pa kot kandidatko za polnopravno članico Evropske unije. Sprava znotraj italijanskega naroda in v odnosu s sosedi pomeni vsekakor tudi zahtevo po resnici. Dan spomina predstavlja zato obvezo za vzpostavitev resnice,« je na včerajšnji prireditvi rekel še predsednik republike.

Podpredsednik vlade Rutelli je soglašal z Napolitanovimi besedami in stališči ter dodal, da se tudi vlada trudi za prekinitev molka o tem bolečem poglavju italijanske zgodovine. Napovedal je tudi nekatere pobude za spoznavanje italijanske zgodovinske in kulturne dediščine, »ki še obstaja na dalmatinski obali in na ozemljih, ki so bila nekoč italijanska«.

Napolitanove besede pozdravlja predsednik Nacionalnega zavezništva Gianfranco Fini. Po njegovem je Italija končno ubrala pot skupnega spomina, v katerem je mesto tudi za Italijane, ki so bili primorani v izgnanstvo ali pa so postali žrtev etničnega sovraštva. Nekdanji zunanji minister upa, da bo tragedija fojb našla dostojno mesto tudi v vseh zgodovinskih šolskih učbenikih.

»Ko govorimo o fojbah, nikakor ne smemo pozabiti na nasilje italijanskih fašistov na račun Slovencev in Hrvatov,« pravi tržaški poslanec Stranke italijanskih komunistov Jacopo Venier. Fašisti so izročili Trst Hitlerju, ki je tam zgradil uničevalno taborišče Rižarna. Na zgodovino Italije je treba po Venierovem mnenju gledati celovito in izpostaviti vse hudo, ki ga je zagrešil rasistični in kolonialistični fašizem, za zločine katerega so plačale tudi nedolžne žrtve. Zgodovine ne gre izkoriščati, zato naj dan spomina pomeni priložnost za razmislek in ne za podpihovanje napetosti, poudarja še Venier, ki v vodstvu SIK odgovarja za mednarodne odnose.

Požgali vrtec v Trstu Požarje bil verjetno podtaknjen - Tretji požig slovenskih šol v zadnjih letih »Takšna dejanja ovirajo razvoj dobrih sosedskih odnosov med državama« Ljubljana - Slovensko zunanje ministrstvo je zaradi požiga oddelka edinih slovenskih jasli v Trstu včeraj na pogovor povabilo italijanskega veleposlanika v Sloveniji Daniela Vergo ter zaradi vandalskega dejanja izrazilo zaskrbljenost in pričakovanje, da bodo oblasti izvedle hitro in temeljito preiskavo. Pretreseni zaradi požara, ki je bil verjetno podtaknjen, so bili tudi v uradu vlade za Slovence v zamejstvu. Požgane jasli so v Trstu edine, v katerih je učni jezik slovenščina, obiskuje pa ga 17 otrok. Kot so sporočili z ministrstva za zunanje zadeve (MZZ), so zaradi dogodka še posebej zaskrbljeni, ker je že tretji požig slovenskih šol v zadnjih letih. Zagotovitev ustrezne zaščite slovenske manjšine pa je
eden od temeljev za nadaljnjo krepitev dobrososedskih odnosov, so sporočili z ministrstva. Pričakujejo, da bo Slovenija o izsledkih preiskave obveščena in da bodo pristojni italijanski organi poskrbeli za čimprejšnjo obnovo požganih objektov. Podobna dejanja, ki ovirajo razvoj dobrih sosedskih odnosov med državama, pa bi naj- laže preprečili, če bo preiskava hitra in natančna, so prepričani. Opozorili so, da italijanske oblasti kljub večkratnim slovenskim pozivom predolgo odlašajo z obnovo požganih poslopij. Podobno menijo tudi v uradu za Slovence v zamejstvu, kjer jih še posebej skrbi »nedejavnost italijanske strani, zlasti občine Trst pri obnovi požganih poslopij, saj je to po požigu šol s slovenskim jezikom pri Sv. Ani in v Gropadi že tretja občinska uprava, ki ne naredi ničesar, da bi  se lahko slovenski otroci vrnili v  svoji šoli,« so zapisali v sporočilo  za javnost. Požig jasli je opozorilo  vsem, pripadnikom manjšinskega in pripadnikom večinskega naroda, da je treba okrepiti »medsebojno spoštovanje in sodelovanje za dobrobit vseh«, so še sporočili z urada vlade za Slovence v zamejstvu. Menijo so, da je požig »usmerjen neposredno proti manjšinski skupnosti in krepitvi omikanega sožitja v Trstu«. STA Veleposlanik Italije na pogovoru na MZZ

V četrtek, 1. Svečana 2007, okrog 4.00 ure zjutraj, so zagoreli prostori edinega slovenskega vrtca v Trstu. Italijanski šovinisti so podtaknili ogenj v slovenske jasli, v Ulici Veronese, katere obiskuje 17 slovenskih malčkov. Tovrstno genocidno (in ne vandalsko početje, kakor poskušajo to prikazati italijanske oblasti), ni samo usmerjeno zoper slovensko manjšino (nekoč na tem ozemlju večino), temveč je usmerjeno zoper ves slovenski narod, saj simbolično napada naše najmlajše otroke, našo bodočnost!Gre že za tretji podoben požig slovenskih ustanov (šol in vrtca) v zadnjih letih.  Italijanske oblasti se vseskozi sprenevedajo in poskušajo teroristično dejavnost svojih skrajnežev (katerim dejansko ščitijo hrbet), v javnosti prikazati kot navaden vandalizem. Manjših napadov, na razna slovenska spominska obeležja, na obeh straneh “meje”, je še precej več in jih nihče niti omenja več ne. Zato bi bilo zanimivo zvedeti, koliko italijanskih šol in vrtcev so v zadnjih letih požgali ali uničili “vandali”.  Glede na razmerje med številom italijanskih in slovenskih ustanov v Trstu in neposredni okolici ter številom napadenih in poškodovanih ustanov obeh narodnostnih skupnosti, bi morali “nepolitični vandali” hkrati s slovenskimi, uničiti že praktično vsako drugo italijansko šolo. Temu seveda ni tako, zato je potrebno italijanskim oblastem jasno in odločno povedati, da nismo ovce, temveč ljudje! Prav italijanske oblasti na Tržaškem, na Krasu in Goriškem, so tiste, ki s sprenevedanjem in zavajanjem dajejo dodatni motiv protislovenskim šovinističnim skrajnežem. In ne samo to!  Nedejavnost italijanske strani, zlasti občine Trst pri obnovi požganih poslopij, dejansko dokazuje, da za vsem skupaj stojijo uradne italijanske politične sile!
Po požigu šol s slovenskim jezikom pri Sv. Ani in v Gropadi, gre že za tretjo občinsko upravo, ki ne naredi ničesar, da bi se lahko slovenski otroci vrnili v svoji šoli in vrtec. Zakaj torej Italija ne pokaže, da je drugačna od “tistih nekaj vandalov, ki pač uničujejo imovino iz objestnosti in jih pri tem ne vodijo politični razlogi”? Preprosto zato, ker ni drugačna od t.i. vandalov!Sedanja Tržaška občinska uprava je namreč zavestno in večkrat zavrnila upravičeno zahtevo slovenskih izvoljenih predstavnikov ter prebivalstva, da se odprejo še druge slovenske jasli v občini, bodisi na Krasu, bodisi v mestu. Morda tudi občinsko oblast zavirajo vandali? Ali lahko torej sploh govorimo o dobrih medsosedskih odnosih v primeru Italije in Slovenije? Nikakor ne! Kajti kljub temu, da sta tako Italija, kot Slovenija suvereni državi, ni niti najmanjše recipročnosti, kar zadeva njune medsosedske odnose. V obeh državah živi manjšina, ki bi naj bila zaščitena, po medsebojnih sporazumih. Toda dejanski položaj manjšine je v obeh državah povsem drugačen. Na eni strani imamo s slovensko Ustavo zaščiteno italijansko manjšino v Sloveniji, ki ima zagotovljeno mesto poslanca v državnem zboru RS, kateri lahko celo odloča kot odločilni faktor, v zadevah ki obravnavajo celotno Slovenijo. Imamo dvojezične napise celo v krajih kjer živi “par” Italijanov, dvojezične dokumente, radijske in Tv programe, zagotovljena sredstva za financiranje italijanske manjšine ipd. V Republiki Sloveniji živi 2258 Italijanov (popis 2002), kar predstavlja približno 0,005 promila, glede na celoten italijanski narod. Na drugi strani slovenska manjšina (okrog 8 odstotkov vseh Slovencev na svetu) doživlja šikaniranje in genocidne teroristične napade italijanskih skrajnežev, obenem ji pa tudi uradna italijanska oblast dejansko ne priznava enakopravnosti. Zaščitni zakon za Slovence v Italiji je pravzaprav mrtva črka na papirju. A ne samo to! Pred leti so Italijani uvedli nov “spominski dan”, s pomočjo katerega odkrito izražajo svoje ozemeljske težnje po slovenskem ozemlju! 10. Svečan, sicer dan podpisa pariške mirovne pogodbe, je za “Spominski dan” Sušca 2004 določil italijanski parlament. Nov “praznik” omogoča italijanskim šovinistom kot so npr. Gianfranco Fini, Roberto Menia  in Mirko (?!) Tremaglia, da izvajajo pritisk na slovensko manjšino, s ponarejanjem dejstev, pa  tudi hujskanje proti Republiki Sloveniji. Italijani nimajo pojma o tem, da so oni okupirali slovensko ozemlje na Goriškem, Tržaškem in v Kanalski dolini. Nihče jih ni nikdar poučil o njihovih zločinih in grozodejstvih nad Slovenci (http://www.hervardi.com/itzlocini.php)  med 1. svetovno vojno, po njej in vse do konca 2. svetovne vojne. Ne! Oni poslušajo samo o tem, da “je bila Istra vedno italijanska in nikoli slovenska” ter da so italijanske meje vzhodno od Logatca. Da se vse to res dogaja na najvišji državni ravni, dokazuje pismo, ki ga je 10. Svečana 2006 tržaškemu županu napisal Carlo Azzeglio Ciampi, predsednik Italije. V njem govori o italijanski kolektivni zavesti, da se je največja tragedija 2. svetovne vojne zgodila prav Italijanom na vzhodni obali Jadrana, ki so morali zapustiti svoja ognjišča pred grožnjo genocida v kraških breznih (fojbah). V pismu tržaškemu županu Ciampi omenja še obrambo demokracije in prenos tradicionalnih vrednot obrambe nacionalnega teritorija na mlade, ki morajo na tak način spoznati, kaj je mir in kaj je vojna.Kam vodi takšno, z vrha italijanske države usmerjano početje, (v mir ali v vojno), je dejansko tisto, kar nas mora skrbeti! Ob tem govoričenje, da ne rečemo blebetanje, o dobrih medsosedskih odnosih s strani Italijanov, v stilu “sožitje je ustaljena vrednota” nima nikakršnega smisla! Dejanja so nasprotna od leporečja!Zveza domoljubnih društev HervardiPredsednik:Andrej Šiško

Nedavni požig slovenskih jasli v šoli pri Svetem Jakobu, ki se je zgodil v noči na 1.svečan 2007, je dober pokazatelj stanja odnosov do slovenske manjšine v Italiji.  

Tovrstni dogodek ni osamljen in naključen, temveč gre za kontinuirano serijo pritiskov na slovenske institucije. Spomnimo se požigov  šol v Sv. Ani in v Gropadi pred nekaj leti. Še dandanes sta obe šoli zaprti za slovenske učence. Spomnimo se številnih skrunitev in mazaških akcij na slovenskih spominskih obeležjih. Kot vse kaže še dolgo ne bomo priča koncu terorja protislovensko usmerjenih kriminalnih iredentističnih združenj, katerih težnje segajo vse do Postojne in katera uživajo tudi politično podporo nekaterih vplivnih organizacij v Italiji.  

Ob tem je treba opozoriti na dejstvo, da je bila novica o požigu komajda omenjena v največjih slovenskih medijih, o kakšnem konkretnejšem in odmevnejšem odzivu slovenskih institucij in medijev (še največ je poročal Kanal A v oddaji Svet), na omenjeno dejanje, pa ni ne duha ne sluha. Pohvaliti je potrebno le Urad za Slovence v zamejstvu, ki je takoj reagiral in namenil 140.000 Evrov za obnovo požganega vrtca. V tej situaciji preprosto ne moremo ignorirati pasivnosti institucij in organizacij, ki bi naj varovale interese Slovencev, očitno pa so namenjene le varovanju interesov marginalnih skupin. V zadnjem času so, kot kaže, še vedno najbolj priljubljeni dolenjski Cigani.  

Sprašujemo se zakaj niso slovenski mediji bolj glasno in odločno obsodili nestrpnih dejanj italijanskih šovinistov? Kdaj se nameravajo na dogodek odzvati samooklicane organizacije za pravičnost ter borci za človekove pravice in kdaj bomo, podobno kot za Darfur, končno zbirali sredstva za Slovence, ki vsakodnevno trpijo izbruhe nestrpnosti? Kje se je izgubil glas predsednika države Janeza Drnovška?!  Kdaj bo v imenu nas državljanov Slovenije, obiskal naše ogrožene sonarodnjake v Trstu in njihove uboge otroke, kateri očitno ogrožajo Veliko Italijo? 

Kdaj se bodo v Trst zgrnile desetine slovenskih novinarjev, ki bodo s svojim poročanjem in neprijetnimi vprašanji zasipale tržaško kvesturo in politične oblasti? Kdaj bodo zastavili svoj glas za pravice naših sonarodnjakov? Ali pa slovenska uredništva financirajo le tiste projekte, v katerih lahko pljuvajo po Slovencih in nas prikazujejo kot nestrpneže? 

Glede na pasivnost v omenjenem primeru se je potrebno vprašati, kakšen vtis daje Slovenija v mednarodnih odnosih, če zanemarja Slovence v zamejstvu? Slovenija ni »kar neka« država »abstraktnih« državljanov, temveč je institucionalna in pravna struktura naroda Slovencev, ki govorimo slovenski jezik in smo opredeljeni z lastno kulturo in običaji.  

Republika Slovenija je dolžna zavarovati interese Slovencev tako doma kot na tujem, še posebej v primerih, ko gre za zgodovinsko poselitveno območje in kjer je prisotna številčna slovenska skupnost. Zato moramo temeljito premisliti, ali še zaupamo pretirano odprti politiki internacionalizma, ki nas vodi v »imenitno« druščino držav, kjer se s požigom jasli spoštujejo človekove pravice in pravice manjšin. 

Društvo HervardiPredsednik: Lovro Škrinjarič