Hervardi Informacijski Center

V četrtek, 1. Svečana 2007, okrog 4.00 ure zjutraj, so zagoreli prostori edinega slovenskega vrtca v Trstu. Italijanski šovinisti so podtaknili ogenj v slovenske jasli, v Ulici Veronese, katere obiskuje 17 slovenskih malčkov. Tovrstno genocidno (in ne vandalsko početje, kakor poskušajo to prikazati italijanske oblasti), ni samo usmerjeno zoper slovensko manjšino (nekoč na tem ozemlju večino), temveč je usmerjeno zoper ves slovenski narod, saj simbolično napada naše najmlajše otroke, našo bodočnost!Gre že za tretji podoben požig slovenskih ustanov (šol in vrtca) v zadnjih letih.  Italijanske oblasti se vseskozi sprenevedajo in poskušajo teroristično dejavnost svojih skrajnežev (katerim dejansko ščitijo hrbet), v javnosti prikazati kot navaden vandalizem. Manjših napadov, na razna slovenska spominska obeležja, na obeh straneh “meje”, je še precej več in jih nihče niti omenja več ne. Zato bi bilo zanimivo zvedeti, koliko italijanskih šol in vrtcev so v zadnjih letih požgali ali uničili “vandali”.  Glede na razmerje med številom italijanskih in slovenskih ustanov v Trstu in neposredni okolici ter številom napadenih in poškodovanih ustanov obeh narodnostnih skupnosti, bi morali “nepolitični vandali” hkrati s slovenskimi, uničiti že praktično vsako drugo italijansko šolo. Temu seveda ni tako, zato je potrebno italijanskim oblastem jasno in odločno povedati, da nismo ovce, temveč ljudje! Prav italijanske oblasti na Tržaškem, na Krasu in Goriškem, so tiste, ki s sprenevedanjem in zavajanjem dajejo dodatni motiv protislovenskim šovinističnim skrajnežem. In ne samo to!  Nedejavnost italijanske strani, zlasti občine Trst pri obnovi požganih poslopij, dejansko dokazuje, da za vsem skupaj stojijo uradne italijanske politične sile!
Po požigu šol s slovenskim jezikom pri Sv. Ani in v Gropadi, gre že za tretjo občinsko upravo, ki ne naredi ničesar, da bi se lahko slovenski otroci vrnili v svoji šoli in vrtec. Zakaj torej Italija ne pokaže, da je drugačna od “tistih nekaj vandalov, ki pač uničujejo imovino iz objestnosti in jih pri tem ne vodijo politični razlogi”? Preprosto zato, ker ni drugačna od t.i. vandalov!Sedanja Tržaška občinska uprava je namreč zavestno in večkrat zavrnila upravičeno zahtevo slovenskih izvoljenih predstavnikov ter prebivalstva, da se odprejo še druge slovenske jasli v občini, bodisi na Krasu, bodisi v mestu. Morda tudi občinsko oblast zavirajo vandali? Ali lahko torej sploh govorimo o dobrih medsosedskih odnosih v primeru Italije in Slovenije? Nikakor ne! Kajti kljub temu, da sta tako Italija, kot Slovenija suvereni državi, ni niti najmanjše recipročnosti, kar zadeva njune medsosedske odnose. V obeh državah živi manjšina, ki bi naj bila zaščitena, po medsebojnih sporazumih. Toda dejanski položaj manjšine je v obeh državah povsem drugačen. Na eni strani imamo s slovensko Ustavo zaščiteno italijansko manjšino v Sloveniji, ki ima zagotovljeno mesto poslanca v državnem zboru RS, kateri lahko celo odloča kot odločilni faktor, v zadevah ki obravnavajo celotno Slovenijo. Imamo dvojezične napise celo v krajih kjer živi “par” Italijanov, dvojezične dokumente, radijske in Tv programe, zagotovljena sredstva za financiranje italijanske manjšine ipd. V Republiki Sloveniji živi 2258 Italijanov (popis 2002), kar predstavlja približno 0,005 promila, glede na celoten italijanski narod. Na drugi strani slovenska manjšina (okrog 8 odstotkov vseh Slovencev na svetu) doživlja šikaniranje in genocidne teroristične napade italijanskih skrajnežev, obenem ji pa tudi uradna italijanska oblast dejansko ne priznava enakopravnosti. Zaščitni zakon za Slovence v Italiji je pravzaprav mrtva črka na papirju. A ne samo to! Pred leti so Italijani uvedli nov “spominski dan”, s pomočjo katerega odkrito izražajo svoje ozemeljske težnje po slovenskem ozemlju! 10. Svečan, sicer dan podpisa pariške mirovne pogodbe, je za “Spominski dan” Sušca 2004 določil italijanski parlament. Nov “praznik” omogoča italijanskim šovinistom kot so npr. Gianfranco Fini, Roberto Menia  in Mirko (?!) Tremaglia, da izvajajo pritisk na slovensko manjšino, s ponarejanjem dejstev, pa  tudi hujskanje proti Republiki Sloveniji. Italijani nimajo pojma o tem, da so oni okupirali slovensko ozemlje na Goriškem, Tržaškem in v Kanalski dolini. Nihče jih ni nikdar poučil o njihovih zločinih in grozodejstvih nad Slovenci (http://www.hervardi.com/itzlocini.php)  med 1. svetovno vojno, po njej in vse do konca 2. svetovne vojne. Ne! Oni poslušajo samo o tem, da “je bila Istra vedno italijanska in nikoli slovenska” ter da so italijanske meje vzhodno od Logatca. Da se vse to res dogaja na najvišji državni ravni, dokazuje pismo, ki ga je 10. Svečana 2006 tržaškemu županu napisal Carlo Azzeglio Ciampi, predsednik Italije. V njem govori o italijanski kolektivni zavesti, da se je največja tragedija 2. svetovne vojne zgodila prav Italijanom na vzhodni obali Jadrana, ki so morali zapustiti svoja ognjišča pred grožnjo genocida v kraških breznih (fojbah). V pismu tržaškemu županu Ciampi omenja še obrambo demokracije in prenos tradicionalnih vrednot obrambe nacionalnega teritorija na mlade, ki morajo na tak način spoznati, kaj je mir in kaj je vojna.Kam vodi takšno, z vrha italijanske države usmerjano početje, (v mir ali v vojno), je dejansko tisto, kar nas mora skrbeti! Ob tem govoričenje, da ne rečemo blebetanje, o dobrih medsosedskih odnosih s strani Italijanov, v stilu “sožitje je ustaljena vrednota” nima nikakršnega smisla! Dejanja so nasprotna od leporečja!Zveza domoljubnih društev HervardiPredsednik:Andrej Šiško

Nedavni požig slovenskih jasli v šoli pri Svetem Jakobu, ki se je zgodil v noči na 1.svečan 2007, je dober pokazatelj stanja odnosov do slovenske manjšine v Italiji.  

Tovrstni dogodek ni osamljen in naključen, temveč gre za kontinuirano serijo pritiskov na slovenske institucije. Spomnimo se požigov  šol v Sv. Ani in v Gropadi pred nekaj leti. Še dandanes sta obe šoli zaprti za slovenske učence. Spomnimo se številnih skrunitev in mazaških akcij na slovenskih spominskih obeležjih. Kot vse kaže še dolgo ne bomo priča koncu terorja protislovensko usmerjenih kriminalnih iredentističnih združenj, katerih težnje segajo vse do Postojne in katera uživajo tudi politično podporo nekaterih vplivnih organizacij v Italiji.  

Ob tem je treba opozoriti na dejstvo, da je bila novica o požigu komajda omenjena v največjih slovenskih medijih, o kakšnem konkretnejšem in odmevnejšem odzivu slovenskih institucij in medijev (še največ je poročal Kanal A v oddaji Svet), na omenjeno dejanje, pa ni ne duha ne sluha. Pohvaliti je potrebno le Urad za Slovence v zamejstvu, ki je takoj reagiral in namenil 140.000 Evrov za obnovo požganega vrtca. V tej situaciji preprosto ne moremo ignorirati pasivnosti institucij in organizacij, ki bi naj varovale interese Slovencev, očitno pa so namenjene le varovanju interesov marginalnih skupin. V zadnjem času so, kot kaže, še vedno najbolj priljubljeni dolenjski Cigani.  

Sprašujemo se zakaj niso slovenski mediji bolj glasno in odločno obsodili nestrpnih dejanj italijanskih šovinistov? Kdaj se nameravajo na dogodek odzvati samooklicane organizacije za pravičnost ter borci za človekove pravice in kdaj bomo, podobno kot za Darfur, končno zbirali sredstva za Slovence, ki vsakodnevno trpijo izbruhe nestrpnosti? Kje se je izgubil glas predsednika države Janeza Drnovška?!  Kdaj bo v imenu nas državljanov Slovenije, obiskal naše ogrožene sonarodnjake v Trstu in njihove uboge otroke, kateri očitno ogrožajo Veliko Italijo? 

Kdaj se bodo v Trst zgrnile desetine slovenskih novinarjev, ki bodo s svojim poročanjem in neprijetnimi vprašanji zasipale tržaško kvesturo in politične oblasti? Kdaj bodo zastavili svoj glas za pravice naših sonarodnjakov? Ali pa slovenska uredništva financirajo le tiste projekte, v katerih lahko pljuvajo po Slovencih in nas prikazujejo kot nestrpneže? 

Glede na pasivnost v omenjenem primeru se je potrebno vprašati, kakšen vtis daje Slovenija v mednarodnih odnosih, če zanemarja Slovence v zamejstvu? Slovenija ni »kar neka« država »abstraktnih« državljanov, temveč je institucionalna in pravna struktura naroda Slovencev, ki govorimo slovenski jezik in smo opredeljeni z lastno kulturo in običaji.  

Republika Slovenija je dolžna zavarovati interese Slovencev tako doma kot na tujem, še posebej v primerih, ko gre za zgodovinsko poselitveno območje in kjer je prisotna številčna slovenska skupnost. Zato moramo temeljito premisliti, ali še zaupamo pretirano odprti politiki internacionalizma, ki nas vodi v »imenitno« druščino držav, kjer se s požigom jasli spoštujejo človekove pravice in pravice manjšin. 

Društvo HervardiPredsednik: Lovro Škrinjarič