Hervardi Informacijski Center

Datum: Ponedeljek, 12. Februar 2007 - Stran: EVROPA, SVET

Predsednik Napolitano v Rimu in govorniki ob bazoviški fojbi so poudarjali zločine “Slovanov”, da se je najprej zgodil fašistični teror, pa so največkrat zamolčali

RIM (OD NAŠEGA SODELAVCA)

Poboji v istrskih in kraških fojbah takoj po vojni in izgon Italijanov iz Istre in Dalmacije so bili barbarsko dejanje, ki je vodilo k nasilnemu poslovanjenju Julijske krajine in Istre, kar je na koncu potrdila pariška mirovna pogodba iz leta 1947. Italija je to pozabila zaradi ideološke sleposti in diplomatskega oportunizma, toda sedaj je napočil čas, da se ovrednoti tudi ta stran italijanske zgodovine.

Tako je na Kvirinalu povedal predsednik republike Giorgio Napolitano med svečanostjo, posvečeno dnevu spomina na fojbe in istrske begunce, preden je podelil ducat priznanj svojcem pobitih, med njimi tudi nedavni tržaški prefekti Ludovici Sorge. Govor državnega poglavarja v celoti sovpada z analizo zgodovinskega dogajanja na italijanski vzhodni meji, ki ga je v daljšem uvodniku za tržaški dnevnik napisal tajnik njegove stranke Levih demokratov Piero Fassino, medtem ko je bil vodja opozicije Silvio Berlusconi tokrat bolj umirjen.

Vodilna tema letošnjih svečanosti ob 60. obletnici podpisa pariške mirovne pogodbe, ki je Italiji odtrgala Istro in Primorje, je bilo prav poudarjanje fojb in izgona Italijanov iz Istre. O kakih opcijah nočejo slišati, in če so bile, so pač bile vsiljene. Takemu branju zgodovine pa italijanski politični voditelji v isti sapi dodajajo ponudbo sprave s Slovenijo, ki da ji je Italija odprla vrata v Evropo, in Hrvaško, ki ji vrata šele odpirajo. Seveda ne zastonj. Sprava med narodi naj temelji na kesanju za povojne poboje, medtem ko se italijanska okupacija Jugoslavije komaj omenja. Vsi po vrsti tudi napadajo hrvaškega predsednika Stipeta Mesića, ki je za italijansko televizijo dejal, da so bili povojni poboji v Istri v bistvu maščevanje za fašistične zločine.

Osrednja svečanost je vsekakor bila na jašku opuščenega rudnika pri Bazovici, kjer je tržaška občina povsem prenovila spominsko ploščo, ki pokriva tamkajšnje brezno, kamor naj bi bili - po italijanskih virih - partizani pometali 3500 ljudi. Resnici na ljubo so zahodni zavezniki iz tega jaška že poleti 1945. izvlekli ducat trupel, potem pa je bil nekaj desetletij odlagališče smeti za tržaško mesto, dokler niso obnovili kampanje o fojbah.

Ob jašku, kjer je bil častni vod vojske, sta rimsko vlado zastopala podtajnika Ettore Rosato in Miloš Budin. Maševal je tržaški škof Evgen Ravignani, govorili pa so predvsem tržaški župan Roberto Di Piazza, neofašistični poslanec Roberto Menia in podtajnik Ettore Rosato, ki pa svojega govora ni mogel dokončati, ker ga je množica izžvižgala. Rosato se je namreč zahvalil Slovencem, točneje jusarski srenji iz Boršta pri Dolini, ki so dovolili, da se spominsko znamenje z muzejsko zgradbo uredi na njihovih zemljiščih. Zadostovala je omemba Slovencev, da so prisotni pokazali svoja prava čustva, ki s ponujeno spravo nimajo nikakršne zveze.

Med drugim je treba poudariti, da so oblasti - na čelu z bivšo prefekto Ludovico Sorge - slovenske lastnike zemljišč dobesedno prevarale, kajti dogovor je predvideval sočasno spomeniško ureditev Parka miru pri Opčinah, na mestu, kjer so fašisti usmrtili narodnega heroja Pinka Tomažiča, njegove soborce in drugih sto talcev. Dejansko je strelišče še vedno zaprto za javnost, ključe pa ohranja združenje strelcev, ki na kraju zločina in trpljenja že desetletja prireja strelske vaje in tekme. V Trstu je medtem nekaj sto mladih fašistov priredilo baklado proti domnevno grozeči dvojezičnosti.STOJAN SPETIČ

ponedeljek, 12.02.2007 07:00
Tekst: Andrej Mrevlje RIM (OD NAšEGA DOPISNIKA) - Tudi letošnje praznovanje dneva spomina, ki sovpada z datumom podpisa mirovne pogodbe v Parizu leta 1947, ko se je Italija, zaradi sodelovanja v vojni na strani poražencev, morala dokončno odpovedati Istri in Dalmaciji, je potekalo v znamenju vzpostavljanja narodne sprave med italijansko desnico in levico. Giorgio Napolitano, prvi italijanski predsednik, ki je zrasel iz vrst italijanske komunistične partije, je v soboto v svojem nagovoru preživetim beguncem med slovesnostjo v predsedniški palači izrekel “mea culpa” italijanske levice. “Zaradi ideoloških predsodkov in političnega slepila ter diplomatske preračunljivosti in mednarodnih koristi smo dolgo zanikali resnico in odklanjali odgovornost,” je za zločine in preganjanja na območju vzhodne meje dejal predsednik Napolitano. Italijanski predsednik, ki se je izrekel proti revanšizmu in ki je med povzročitelji zločinov druge svetovne vojne bežno omenil tudi domači fašizem, pa je Slovanom z one strani meje namenil veliko več besed. “Že prvi val slepega nasilja, ki se je na tistem ozemlju sprožil jeseni leta 1943, je bil splet vsesplošnega pobijanja, izbruhov nacionalizma, maščevanja ter načrta za izkoreninjenje italijanske prisotnosti z ozemlja, ki je prenehalo biti Benečija in Julijska Krajina,” je slovansko krutost ob propadu fašističnega režima opisal italijanski predsednik ter nadaljeval: “Že takrat so obstajali impulzi sovraštva, krvoločna jeza ter slovanski načrt nasilne priključitve, ki je prevladal v mirovni pogodbi iz leta 1947 in ki je kasneje omogočil grozovite okoliščine etničnega čiščenja.”Fojbe so bile eno od barbarstev prejšnjega stoletja, je ugotovil italijanski predsednik, omenil je še šoah (holokavst), povsem pa pozabil na druga grozodejstva fašizma in nacizma med drugo vojno.”Danes, ko smo v Italiji prekinili dolgoletni in povsem neupravičeni molk in ko se v Evropi zavzemamo za priznanje Slovenije kot prijateljske partnerice ter Hrvaške kot nove članice Unije, moramo vedno znova odločno ponoviti, da je za spravo - tako v naročju italijanskega naroda kot tudi v odnosih do drugih ljudstev - ki si jo močno želimo, potrebna resnica,” je na koncu svojega govora poudaril predsednik, ki pa ni natančneje opredelil, katero resnico je imel v mislih.S priznanjem svoje odgovornosti in zavračanjem ideološkosti v interpretaciji zgodovinskih dejstev je levica, katere predstavnik je zdajšnji predsednik, ponudila roko sprave tistim političnim silam, ki so v Italiji predstavljale v vojni poraženo stran. Gianfranco Fini, predsednik Narodnega zavezništva reformiranih fašistov, in vsi drugi člani opozicije so predsedniku navdušeno ploskali. Je sprava končno dosežena, bo v prihodnje tudi v Italiji mogoče vzpostaviti vlado nacionalne enotnosti in deželo osvoboditi skrajno usmerjenih političnih sil? Med slednje spadajo tudi italijanski komunisti: “Kako je mogoče govoriti o fojbah in molčati o fašističnih pokolih med slovanskim prebivalstvom?” se sprašuje Marco Rizzo, voditelj ene od dveh komunističnih strank, ki sodelujeta v vladni koaliciji. Nekaj bolj preudarnih komentarjev je bilo slišati med zgodovinarji, ki so opozarjali na parcialnost ocen, izraženih v predsednikovih besedah. Toda v bistvu gre le za osamljene glasove v puščavi. Tako kot na primer mnenje Ettora Rosate, ki se je med proslavo v Trstu za sodelovanje pri obnovi spomenika v Bazovici zahvalil tudi slovenski manjšini. Preglasili so ga žvižgi.