Giorgio Napolitano: “Hočemo resnico!”
ponedeljek, 12.02.2007 07:00
Tekst: Andrej Mrevlje RIM (OD NAšEGA DOPISNIKA) - Tudi letošnje praznovanje dneva spomina, ki sovpada z datumom podpisa mirovne pogodbe v Parizu leta 1947, ko se je Italija, zaradi sodelovanja v vojni na strani poražencev, morala dokončno odpovedati Istri in Dalmaciji, je potekalo v znamenju vzpostavljanja narodne sprave med italijansko desnico in levico. Giorgio Napolitano, prvi italijanski predsednik, ki je zrasel iz vrst italijanske komunistične partije, je v soboto v svojem nagovoru preživetim beguncem med slovesnostjo v predsedniški palači izrekel “mea culpa” italijanske levice. “Zaradi ideoloških predsodkov in političnega slepila ter diplomatske preračunljivosti in mednarodnih koristi smo dolgo zanikali resnico in odklanjali odgovornost,” je za zločine in preganjanja na območju vzhodne meje dejal predsednik Napolitano. Italijanski predsednik, ki se je izrekel proti revanšizmu in ki je med povzročitelji zločinov druge svetovne vojne bežno omenil tudi domači fašizem, pa je Slovanom z one strani meje namenil veliko več besed. “Že prvi val slepega nasilja, ki se je na tistem ozemlju sprožil jeseni leta 1943, je bil splet vsesplošnega pobijanja, izbruhov nacionalizma, maščevanja ter načrta za izkoreninjenje italijanske prisotnosti z ozemlja, ki je prenehalo biti Benečija in Julijska Krajina,” je slovansko krutost ob propadu fašističnega režima opisal italijanski predsednik ter nadaljeval: “Že takrat so obstajali impulzi sovraštva, krvoločna jeza ter slovanski načrt nasilne priključitve, ki je prevladal v mirovni pogodbi iz leta 1947 in ki je kasneje omogočil grozovite okoliščine etničnega čiščenja.”Fojbe so bile eno od barbarstev prejšnjega stoletja, je ugotovil italijanski predsednik, omenil je še šoah (holokavst), povsem pa pozabil na druga grozodejstva fašizma in nacizma med drugo vojno.”Danes, ko smo v Italiji prekinili dolgoletni in povsem neupravičeni molk in ko se v Evropi zavzemamo za priznanje Slovenije kot prijateljske partnerice ter Hrvaške kot nove članice Unije, moramo vedno znova odločno ponoviti, da je za spravo - tako v naročju italijanskega naroda kot tudi v odnosih do drugih ljudstev - ki si jo močno želimo, potrebna resnica,” je na koncu svojega govora poudaril predsednik, ki pa ni natančneje opredelil, katero resnico je imel v mislih.S priznanjem svoje odgovornosti in zavračanjem ideološkosti v interpretaciji zgodovinskih dejstev je levica, katere predstavnik je zdajšnji predsednik, ponudila roko sprave tistim političnim silam, ki so v Italiji predstavljale v vojni poraženo stran. Gianfranco Fini, predsednik Narodnega zavezništva reformiranih fašistov, in vsi drugi člani opozicije so predsedniku navdušeno ploskali. Je sprava končno dosežena, bo v prihodnje tudi v Italiji mogoče vzpostaviti vlado nacionalne enotnosti in deželo osvoboditi skrajno usmerjenih političnih sil? Med slednje spadajo tudi italijanski komunisti: “Kako je mogoče govoriti o fojbah in molčati o fašističnih pokolih med slovanskim prebivalstvom?” se sprašuje Marco Rizzo, voditelj ene od dveh komunističnih strank, ki sodelujeta v vladni koaliciji. Nekaj bolj preudarnih komentarjev je bilo slišati med zgodovinarji, ki so opozarjali na parcialnost ocen, izraženih v predsednikovih besedah. Toda v bistvu gre le za osamljene glasove v puščavi. Tako kot na primer mnenje Ettora Rosate, ki se je med proslavo v Trstu za sodelovanje pri obnovi spomenika v Bazovici zahvalil tudi slovenski manjšini. Preglasili so ga žvižgi.