Hervardi Informacijski Center

Züriški imam Sakib Halilović, pred vhodom v prostore islamske skupnosti in v molilnici.

Švica je od nekdaj stereotipno veljala za deželo, kjer se ob mleku namesto medu cedi čokolada in v katere bančnih nedrjih so skrite neštete zlate ploščice in na tajne račune položene skladovnice bankovcev, ki so si jih različni mogotci in samodržci pridobili bodisi legalno bodisi nelegalno. Ta z alpskimi vrhovi posejana državica v osrčju Evrope je bila tako vselej privlačna za petičneže, a tudi za številne delavce iz južne in jugovzhodne Evrope, ki so se tja odpravili v iskanju boljše prihodnosti. Multikulturna federacija 23 kantonov, ki so v svojem delovanju povsem suvereni in na nek način predstavljajo državice v državi, je vselej potrebovala tujo delovno silo, kajti Švicarji; narod, ki ga izvorno tvorijo Nemci, Francozi, Italijani in Retoromani, nikoli ni zmogel brez njih. Bolje rečeno švicarsko gospodarstvo, znano po visoko kvalitetnih proizvodih, ni zmoglo brez njih. Tudi danes, ko so zahteve trga vse višje in konkurenca vse trša, je enako. V državi, katere bruto družbeni prihodek na prebivalca je dobrih 25.000 evrov, so tujci nujno potrebni in jih je država doslej sprejemala odprtih rok. Tudi zato, ker ta alpska državica šteje le 7,5 milijona duš. A pogled od blizu pokaže, da tudi za Švicarje tujci, skupaj jih je že 1,6 milijona oziroma 21,8 odstotka celotne populacije, postajajo problem. Zlasti Albanci s Kosova, ki po njihovem mnenju bolj kot k temu, da bi se še naprej cedila mleko in čokolada, prispevajo k nasilju in rasti kriminalitete.

Gastarbajterji in novi tujci

“Prišlo je do prevelikega migracijskega pritiska iz ene regije, iz republik nekdanje Jugoslavije. Dokler so moški prihajali kot “gastarbajterji” v Švico zgolj na delo, nato pa so se vračali v svoje domovine, je ekonomska integracija delovala zelo dobro. V zadnjem desetletju, ko so zaradi vojne s sabo pripeljali tudi svoje družine, pa se je zalomilo,” pojasnjuje politolog z bernskega raziskovalnega inštituta za politiko, komunikacije in družbo Lukas Golder. Tovrstnemu mnenju pritrjuje Rifa”at Lenzin, Pakistanka, ki se je sicer rodila v Švici in že leta na različnih švicarskih univerzah predava o doktrinah islama in odnosih med spoloma. “Otroci, ki so prišli, se težko integrirajo, težave imajo z jezikom, zato jih veliko ne konča šole in se začnejo ukvarjati s kriminalnimi dejanji. Poleg nasilništva je zdaj med njimi posebno priljubljeno divjanje po cestah z avtomobili, s čimer povzročijo številne nesreče.” Tudi uradna statistika kaže, da je med šolajočimi se tujci kar 15 do 20 odstotkov takih, ki šole ne zaključijo. Mnogi zato opravljajo najslabše plačana dela, nekateri se zapletejo v začarani krog brezposelnosti, slabega materialnega statusa, odrinjenosti ob rob družbe…

Delež tujcev, ki so brezposelni, je kar trikrat večji (8,9 odstotka) od deleža brezposelnih Švicarjev. Prav tako kar 200.000 tujcev pade pod prag revščine, ki se začne ob 1500 evrih mesečnih prihodkov na osebo, kar je v družbi, katere izrecni moto je “vsak je izključno sam odgovoren za svojo prihodnost”, še posebej občutljivo. Tako se mnogi, zlasti delavci v jarkih in na gradbiščih, prebijajo iz meseca v mesec z 2000 do 2500 evri, medtem ko kvalificirani delavec v tovarni, kjer denimo sestavljajo potniške vagone, mesečno lahko zasluži tudi do 3500 evrov.

Druga generacija - drugorazredni ljudje

Lenzinova ob tem opozarja na še en problem, ki slabi položaj druge generacije tujcev v Švici. “Mnogi ljudje s Kosova pošiljajo težko prigarani denar svojim sorodnikom, v svojo domovino, namesto da bi vlagali v izobraževanje in prihodnost svojih otrok, ki živijo z njimi v Švici. In to lahko privede do velikih težav s tujci in integracijo v Švici, ki je ta država ni vajena. Druga generacija je postala drugorazredni sloj ljudi,” svari Lenzinova.

Golder je bolj optimističen. Prepričan je, da bo švicarska družba rešila tudi ta problem, saj je bil doslej v vsakem obdobju nekdo označen kot “grešni kozel” V sedemdesetih letih so to bili Italijani, ki so takrat predstavljali več kot polovico tujcev v državi. Danes so to ljudje z Balkana, zlasti s Kosova. “Ni pa težav z najnovejši tujci, Nemci, ki so visoko izobraženi in jih je v Švico pripeljal boljši zaslužek,” dodaja Lenzinova. Samo v lanskem letu se je v Švico preselilo 24.700 Nemcev, skupaj pa jih je že 177.000, kažejo uradne statistike. Te tudi pravijo, da Italijanom sledijo Srbi in Črnogorci, ki jih je kar 211.000, nato Portugalci in Nemci, medtem ko je Turkov okoli 80.000.

Po 11. septembru so kar naenkrat postali problematični oziroma potencialni sovražniki muslimani, ki jih v Švici, po besedah Lenzinove, živi okoli 350.000. Največ z Makedonije in Kosova, sledijo Bosanci. “Prej ljudje sploh vedeli niso, koliko muslimanov živi v Švici, zdaj pa jih je kar naenkrat strah, da bodo prevladali. Leta in leta so živeli eden ob drugim, imeli dobre medsosedske stike, zdaj pa je Švicarje strah, ne zaupajo jim več. To je nevarno za družbo, saj ljudi zajame občutek nezaupanja, ne počutijo se varne,” pravi Lenzinova in dodaja, da ima pri spodbujanju strahu največjo vlogo politika, še posebno največja stranka, švicarska ljudska stranka, ki se je celo lotila zbiranja podpisov, da bi poskušali z ljudsko iniciativo v ustavi prepovedati gradnjo verskih objektov.

Diskriminiran že zaradi priimka

“Čeprav imam švicarski potni list in sem v tej državi preživela večino svojega življenja, si nisem nikoli mislila, da se v Švici ne bom počutila varno. Z možem, ki je Švicar, sva celo eno leto preživela v Indiji in Pakistanu, a se ni uspel prilagoditi tamkajšnjemu življenju, zato sva se vrnila,” pripoveduje Lenzinova in dodaja, da sicer v vsakodnevnem življenju nima posebnih težav, saj odlično obvlada jezik, ima visoko izobrazbo, pa še vsi jo imajo za Indijko. “Mnogi, tudi visoko izobraženi pa so že zato, ker imajo priimek, ki zveni muslimansko ali daje vedeti, da prihajajo z Balkana, diskriminirani in morajo opravljati slabše plačana dela, kot bi jih lahko glede na izobrazbo. “Vse ljudi iz bivših republik Jugoslavije se meče v isti koš, pa čeprav so velike razlike med njimi,” pravi Lenzinova. Da je tako, pritrjuje züriški imam v bošnjaški islamski skupnosti Sakib Halilović. “To je pavšalizacija. Diskriminirajo vas že zaradi priimka, če si musliman, dobiš še en minus, če si še z Balkana, pa še dodatnega. In to vse zaradi težav s kosovskimi Albanci,” razlaga Halilović, ki ob tem kot primer navaja svojega vernika, ki mu je šef, ko je videl, kako dobro dela, priznal, da ga sprva sploh ni želel zaposliti, in to prav zaradi priimka.

Pot do züriškega džemata bošnjaške islamske skupnosti iz centra Züricha z avtobusom traja slabe pol ure. Pot pelje mimo italijanske četrti in številnih avtomobilskih salonov do industrijskega predela züriškega predmestja Schlieren. Nedaleč od železniške postaje je svoj prostor v eni od zgradb našla tudi muslimanska skupnost. Da v njej “domujejo” muslimani, daje vedeti le nevpadljiva tabla pri vhodu. Ko vstopim, v prvem nadstropju, kjer je večnamenska dvorana z nekaj mizami, po petkovi molitvi sedijo moški. Nekateri ob kavi premlevajo dnevne novice, spet drugi si privoščijo sirov burek ali zeljanico z jogurtom. Pri eni od miz šahirajo. Halilović s ponosom pokaže na kuhinjo, v kateri kuhar spretno razteguje testo za burek. Poleg je majhna trgovina, v njej pa izdelki iz krajev od Slovenije do Makedonije.

Okoli 1400 kvadratnih metrov velike prostore, kjer so še molilnica za okoli 1500 ljudi, učilnica za nedeljski verouk in prostori za dva imama, je skupnost kupila pred devetimi leti. Prej so dobrih šest let, od leta 1992, ko je Halilović kot imam prišel v Švico in je bil džemat tudi ustanovljen, molili v zgradbi preko ceste.

Srce si želi v Bosno, a življenje pravi ne

“V züriškem kantonu živi okoli 15.000 Bošnjakov, aktivnih v džematu je okoli 800 družin, ki plačujejo članarino. Skupnost se financira še s prostovoljnimi prispevki in prihodki od že omenjene interne restavracije. “Okolje, v katerem živimo, nas sprejema kot integracijski dejavnik, imamo forum za integracijo, kjer učimo ljudi nemškega jezika, imamo nogometni klub Bosna, žensko in mladinsko združenje,” s ponosom razlaga imam. Tukajšnji bosanski muslimani so skupaj z Albanci in Turki povezani v Združenje islamskih skupnosti Zürich, ki nastopa kot sogovornik z javnostjo. Po nekaj letih prizadevanj jim je vendarle uspelo dobiti na treh koncih kantona del pokopališča za pokope po islamskih običajih.

Džamija za tukajšnje muslimane ni prioriteta, saj “skupaj z minaretom ni temelj naše vere”, pojasni Halilović, ki kljub temu upa, da bo sicer konservativna švicarska družba gradnjo, če bodo take želje, tudi dopustila. V nasprotju s prepričanjem nekaterih v Sloveniji, da Švicarji nimajo džamij, ker jih ne dovolijo, to ne drži povsem. Prvo majhno džamijo, in to prav v Zürichu, je leta 1962 zgradila skupnost ahmadij iz Pakistana. Drugo so leta 1978 postavili muslimani iz Savdske Arabije v Ženevi.

Kljub švicarskemu “metanju” vseh Balkancev v isti koš Halilović pravi, da so se Bošnjaki v Švici zelo dobro integrirali, saj so zelo delavni. Druga in zdaj že tretja generacija tako rekoč povsem. “Naši očetje in dedi, ki so prišli v Švico kot “gastarbajterji”, nikoli niso pomislili, da bodo tukaj ostali. Včasih me kar stisne v srcu, ko vidim, kako velike hiše si gradijo v Bosni, med tem ko tukaj težko garajo. Kajti jasno je, da se njihovi sinovi in vnuki, tisti, ki so tukaj odraščali ali se celo rodili,ne bodo vrniliv Bosno. “Mogoče kdo še sanja o tem, a življenje nas pelje svojo pot in mi ostajamo tukaj,” razlaga Halilović, medtem ko nama s kuhinje prinesejo prave sarajevske čevapčiče s kajmakom in lepinjo. Gostoljubnosti se Bošnjaki, tudi v državi, ki ne skriva, da jo poganja predvsem neizmerna želja po dobičku, niso odrekli.

Nobene želje po vstopu v EU

Poleg tujcev pa je v Švici vedno znova aktualna še ena tema, ki se ji vsaj tisti, ki se nam je uspelo prebiti v EU, ne izognemo. Morebitno članstvo Švice v EU, upoštevaje zelo konkurenčno gospodarstvo, sorazmerno ugodne davke, zlasti za podjetništvo, in visok življenjski standard. Odgovor, vsaj za zdaj oziroma v prihodnjih desetih do petnajstih letih, kot so zatrjevali moji sogovorniki, je ne. “EU je preveč centraliziran sistem, ustvarjen na piramidnem sistemu od zgoraj navzdol, medtem ko pri nas ljudje vplivajo na odločitve od spodaj navzgor,” razloge za zavračanje pojasnjuje nekdanji poslanec in poročevalec v Svetu Evrope za Rusijo Ernst Muehlemann. Razlogi so tudi dolgotrajna nevtralnost države in seveda stroški vstopanja. Države, med njimi Slovenija, ki so vstopile leta 2004, druge možnosti zaradi ekonomskih in varnostnih razlogov niso imele, dodaja Muehlemann. Dodatni razlog, da Švicarji vsaj za zdaj ne čutijo potrebe po vstopu v EU, so dobri bilateralni sporazumi, ki so jih sklenili z EU in ki jim omogočajo povsem odprto trgovanje z državami te zveze, liberalizirali so trg in omogočili prost pretok delovne sile. Poleg tega si Švicarji ne dovolijo vsiljevati določenih rešitev. “Bolj ko bi EU pritiskala, naj se včlanimo, bolj bi takšno idejo zavračali,” sem večkrat slišala od svojih sogovornikov.

Najpomembnejši razlog za zavračanje vstopa v EU pa je neposredna demokracija. Ta Švicarjem omogoča, da se preko referendumov in ljudskih iniciativ vmešajo v skorajda vsako odločitev svojih politikov. Tako na državni kot na kantonalni in občinski ravni. Neposredna demokracije je zanje tako rekoč svetinja, ki se ji ne nameravajo odreči. Tudi za ceno vstopa v EU. Bruselj je zanje predvsem birokracija, ki golta denar. Zato evrobirokratom sporočajo: “Dokler vas je strah referendumov, niste pripravljeni za Švico.”

URŠKA MLINARIČ

29.6.2007 | STA / N.B.

Po novem bodo tujci v Italiji lahko poroštvo zase prevzeli sami, če bodo zagotovili, da se lahko preživljajo sami. (Foto: Reuters) Predlog novega zakona naj bi omogočil boljše upravljanje s priseljenskimi tokovi, predvideva pa tudi več sredstev za boj proti nezakonitem priseljevanju. Z novim zakonom naj bi tako pridobile tako oblasti kot priseljenci, v veljavo pa bo stopil, če ga bosta sprejela oba domova italijanskega parlamenta.Po novem se bodo tujci lahko v Italijo priselili le, če bodo predložili priporočilo podjetij, javnih ustanov ali zasebnikov, ki finančno jamčijo za priseljence ali z njimi sklenejo pogodbo o zaposlitvi. Tujci bodo lahko poroštvo zase prevzeli tudi sami, če bodo zagotovili, da imajo dovolj denarja, da se lahko sami preživljajo. Notranji minister Giuliano Amato obljublja, da bo Italija na svojih diplomatskih predstavništvih v tujini odprla zavode za zaposlovanje. Italija bo na svojih diplomatskih predstavništvih v tujini odprla zavode za zaposlovanje, kjer bodo tujci lahko zaprosili za delovna mesta. Kvote za priseljevanje bodo določene za tri leta vnaprej, v primeru strokovnih delavcev, menedžerje in zaposlene v zdravstveni negi, ki jih v Italiji zelo primanjkuje, pa jih bodo lahko tudi presegli. Zakon določa tudi, da morajo vsi priseljenci obvladati italijanski jezik.Tuji državljani bodo po petih letih zakonitega prebivanja v Italiji pravno izenačeni z domačini, tako da se bodo lahko prijavili na razpise za službo v državni upravi, upravičeni pa bodo tudi do prejemanja socialnih dajatev.“Zakon temelji na predpostavki, da mora tujec spoštovati našo ustavo in obvladati italijanski jezik. Ta dva vidika sta bistvena za smiselno integracijo. Obenem pa moramo spoštovati državljanske, socialne in verske pravice priseljencev,” je ob predstavitvi predloga zakona dejal notranji minister Giuliano Amato.

Celovec 28.6.2007 | STA/B.M.
Avstrijski kancler je zagrozil, da se ne bo več ukvarjal z usklajevanjem popolnoma nasprotnih mnenj glede dvojezičnih tabel.

Predsednik avstrijske vlade Alfred Gusenbauer: Ker dogovora z avstrijskimi parlamentarnimi strankami najverjetne ne bo, bo skušal doseči postavitev 163 tabel - če jih bo nemškonacionalistični deželni glavar Haider sploh dovolil postaviti (Foto: Reuters) Vodja urada vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu, državni sekretar Zorko Pelikan je danes izrazil upanje, da bo vendarle kmalu prišlo do rešitve vprašanja dvojezičnih krajevnih napisov na avstrijskem Koroškem. Ni razloga za obupanjeTo, da predlog avstrijskega vlade o rešitvi vprašanja dvojezičnih krajevnih napisov na avstrijskem Koroškem najverjetneje ne bo na dnevnem redu današnje seje odbora avstrijskega parlamenta za ustavna vprašanja, je po besedah Pelikan sicer negativen znak, “ni pa to razlog, da bi obupali”. Kot še ocenjuje, še ni vse zaključeno, saj se bodo pogovori nadaljevali v okviru omenjenega odbora avstrijskega parlamenta. „Gre za zelo resno vprašanje in videti je, da avstrijski kancler Alfred Gusenbauer resno vztraja, da se to vprašanje reši,“ je še dejal vodja urada za Slovence v zamejstvu in po svetu.Manjšinske organizacije podpirajo kanclerjev predlog (Foto: POP TV) Razširjeni Koordinacijski odbor koroških Slovencev (KOKS) je soglasno potrdil, naj predstavniki slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem v pogajanjih “niti minimalno ne odstopajo” od predloga avstrijskega kanclerja Alfreda Gusenbauerja o 163 dvojezično označenih naseljih na avstrijskem Koroškem.Po avstrijski pogodbi 800 krajevnih tabel Seje KOKS so se udeležili tudi predstavniki slovenskih mladinskih organizacij. Kot je po seji dejal predstavnik KSŠŠK Dejan Zwitter, so predstavniki Kluba slovenskih študentk in študentov na Dunaju (KSŠŠD), Kluba slovenskih študentk in študentov v Gradcu (KSŠŠG), Kluba slovenskih študentk in študentov na Koroškem (KSŠŠK), Koroške dijaške zveze (KDZ) in Mlade Enotne liste pred glasovanjem o sklepih manjšinske koordinacije iz protesta zapustili sejo. Slovenske mladinske organizacije namreč „ne vidijo nobenega smisla, da se narodna skupnost sploh opredeli do Gusenbauerjevega predloga, če se niti avstrijska vladna koalicija ne more zediniti, kako uresničiti pravno državo”.Slovenske mladinske organizacije vztrajajo na dosledni izpolnitvi določil 7. člena Avstrijske državne pogodbe (ADP) in na postavitvi dvojezičnih krajevnih tabel in drugih topografskih oznak po teritorialnem načelu. Z državno pogodbo, ki jo sosednja država v primeru dvojezičnih tabel že več desetletij ne izpolnjuje, si je Avstrija kot nekdanja članica Hitlerjeve koalicije po drugi svetovni vojni zagotovila neodvisnost. Po teritorialnem načelu bi topografske oznaka bilo treba postaviti na celotnem območju veljavnosti zakon o manjšinskem šolstvu, ki zajema okoli 800 krajev. Kancler za 163 tabelKancler Gusenbauer je sicer napovedal, da se avstrijska vlada v nadaljevanju svojega mandata ne bo več ukvarjala s tem vprašanjem, če rešitev ne bo pripravljena do današnje seje parlamentarnega odbora za ustavna vprašanja. Medtem je Gusenbauer pripravil predlog za rešitev, ki je predvideval 163 dvojezično označenih krajev ter konsenzni odbor, ki naj bi razpravljal o vprašanjih sožitja. Haider: Postavitev dvojezičnih tabel pomeni zanj izdajo nemške Koroške (Foto: Reuters) Haider za nič tabel, Slovence pa bi preštevalNa avstrijskem Koroškem pa se je v zvezi z dvojezičnimi krajevnim tablami ozračje spet zaostrilo. BZÖ deželnega glavarja Jörga Haiderja je v časopisih objavil oglase, v katerem očita SPÖ “izdajo Koroške”. Obenem je BZÖ za petek sklical izredno sejo koroškega deželnega zbora o dvojezičnih tablah. Na njej nameravajo od SPÖ zahtevati pojasnila glede predloga kanclerja Gusenbauerja. Deželni glavar avstrijske Koroške Haider zahteva, naj se izvede ali ugotavljanje števila pripadnikov slovenske manjšine na osnovi materinega jezika ali pa naj se dvojezične krajevne table postavijo na osnovi podatkov posebnega štetja manjšine iz leta 1976, kar naj bi pomenilo največ 102 dvojezični tabli. To štetje so koroški Slovenci sicer večinoma bojkotirali, zaradi česar podatki v strokovni javnosti veljajo za neuporabne.

FRANC WAKOUNIG, ZGODOVINAR, TEOLOG, NOVINAR IZ BOROVELJ

Do 28. junija 2007, tako zvezni kancler Alfred Gusenbauer, bo vprašanje dvojezičnih tabel na Koroškem urejeno ali pa ne. Ta magični datum “dokončne rešitve” odprtega politično-pravnega vprašanja z najdaljšim stažem v zgodovini druge avstrijske republike je kancler optimistično razkladal tudi na svojem obisku v Ljubljani in zato od slovenske vlade prejel lep pušeljc pohval in zahval. No, v trenutku, ko se te vrstice prelivajo na papir, ki je menda zelo potrpežljiv, smo tik pred zdajci napovedanega datuma in obljubljena rešitev se vse bolj in bolj odmika v meglo in kopreno nepredvidljive prihodnosti, ki bolj in bolj prevzema podobo in dinamiko akcijskih vzorcev iz preteklosti.

Kamen spotike oziroma ključna točka, ki nasprotnikom vsakršne, količkaj duhu člena 7 avstrijske državne pogodbe (ADP) in razsodbi avstrijskega ustavnega sodišča odgovarjajoče oblike rešitve tega vprašanja, zdaj omogoča zaželjeni odstop od rešitvene formule, je predlagano število 163 dvojezičnih krajevnih napisov. Komaj je številka pricurljala na svetlo, so merodajni politični dejavniki na Koroškem reagirali po starih, utečenih navadah in so predlog zveznega kanclerja razglasili kot napad na Koroško oziroma kot izdajstvo Koroške. Haider je govoril celo o vojni napovedi kanclerja proti njemu in s tem, glej ga no, proti Koroški, hkrati pa je zahteval preštevanje Slovencev ter tako prevzel kričeče zahteve desničarskih in nemškonacionalnih grupacij v deželi. Da se je v tem trenutku predstavnik najjužnejše zvezne dežele demokratične Avstrije obnašal kot absolutistični samodržec (”država sem jaz”), rojenemu Zgornjemu Avstrijcu Haiderju niti na misel ni prišlo in predvsem koroške javnosti sploh ni motilo. Prav tako njega in njegove stranke ni sram celostranskih oglasov v koroških dnevnikih, kjer socialdemokratom očita, da so s 163 tablami izdali Koroško. Samega sebe pa hvalisa kot tistega, ki Koroški ostaja zvest in se tako rekoč bori za nemški značaj dežele. Čeprav je inserat morda po zunanji obliki zasnovan sodobno, pa ga jezik in vsebina izdajata kot v preteklost in nemški nacionalizem zazrti produkt.

Že samo trditev, da 163 tabel od Šmohorja na zahodu do Suhe na vzhodu dvojezičnega ozemlja ustvarja vtis strnjenega slovenskega ozemlja na Koroškem, to je za samozvane pokončneže in domovini zveste “Kerntnarje” hudičevo delo, je skregana z vsako stvarnostjo. Kajti 163 dvojezičnih napisov na tem območju je namreč daleč stran od dejanskega števila vasi in krajev na celotnem dvojezičnem ozemlju, kjer bi po členu 7 ADP vsi napisi topografskega značaja in uradovanje morali biti dvojezični. Člen 7 namreč koroškim Slovencem ni bil podarjen, še manj so ga zadeli na loteriji, ampak je sad njihovega mednarodno priznanega boja proti nacizmu, ki je bil edini vojaško, politično in družbeno relevanten upor s puško v roki proti nacizmu na tleh današnje Avstrije. Ko je šlo za njeno suverenost, se je Avstrija s ponosom sklicevala na ta upor, ko pa bi bilo treba poravnati dolg do koroških Slovencev in udejanjiti oziroma izpolniti člen 7 ADP, pa je ta država to uspešno zavirala vse do danes, pa čeprav je med drugim avstrijsko ustavno sodišče potrdilo, da člen 7 na primer v zadevi dvojezične topografije ni izpolnjen. Partizane pa so dolgo obravnavali kot izdajalce domovine in so jim odrekli vsakršen prispevek pri osvoboditvi izpod nacističnega škornja. Da jih Haider še vedno tako zmerja, mnogi partizani in udeleženci antifašističnega upora danes pojmujejo kot priznanje, ne pa kot psovanje.

Zvezni kancler je skušal rešiti, kar bi se še rešiti dalo, in je povabil najprej deželnega glavarja, v torek, 26. junija, pa tudi župane dvojezičnih občin, predstavnike koroških Slovncev, zastopnike koroških deželnozborskih strank in koalicijskega partnerja ljudsko stranko na pogovore v svoj urad na dunajskem Ballhausplatzu. Srž in rezultat večurnega večernega pogovora sta vsakogar streznila: ta država in njeni politični predstavniki več kot 60 let po koncu druge svetovne vojne, več kot 50 let po podpisu državne pogodbe in več kot 30 let po kriminalnem ortstafelšturmu leta 1972 še zmeraj niso zmožni ali voljni v vprašanju člena 7 in dvojezičnih krajevnih napisov na Koroškem najti poštene, dobre in trajne rešitve.

In to država, ki svojčas Italiji, ko je šlo za utemeljene in legitimne pravice Južnih Tirolcev, ni prizanesla in je ubrala pot internacionalizacije. Viceverza pa ni izpolnila zajamčenih pravic, ki gredo koroškim Slovencem.

Kanclerju Gusenbuerju ne gre odrekati volje in tudi ne prizadevnosti pri reševanju tega vprašanja, pa tudi koroški Slovenci, odnosno njihove osrednje organizacije so pokazale dobro mero pripravljenosti, za prenekaterega koroškega Slovenca celo preveč. Koroški Slovenci, ki so v tej drami za table dolgo časa nastopali neenotno, eni so bili konsenzualni, drugi pa hardlajnerji, so vsaj tokrat dojeli, da neenotnost ni izraz načelnosti, temveč politične nemodrosti in nezrelosti, ki koristi samo nasprotniku. Kajti kadar gre proti Slovencem, so koroške deželnozborske stranke, svojčas zbrane v tistem zloglasnem tristrankarskem paktu (SPÖ, ÖVP, FPÖ), kjer je edini veljavni skupni imenovalec določal takrat najmanjši, a najbolj radikalni člen: namreč svobodnjaki, enotne. V bistvu se v tej igrici do danes nič ni spremenilo: sicer so sestopili z oblasti svoječasni dominatorji kot Wagner etc., na njihovo mesto pa so prišle druge osebe, ki pa se držijo od nekdaj veljavnih pravil: enotna fronta proti slovenskim zahtevam.

Slovenci se tokrat niso zoperstavili predlagani rešitvi, čeprav so vedeli, da načrtovani rezultat, namreč 163 tabel brez odprtostne klavzule, ne odgovarja njihovim prvotnim zahtevam. Zdaj je ta predlog raz mize, zablokirala ga je dežela s svojim deželnim glavarjem vred, zvezni kancler Gusenbauer pa je moral spoznati, da je sicer lepo in prijetno na evropski ravni v vprašanju človekovih pravic ali evropske ustave soliti temu ali onemu glavo in Avstrijo promovirati kot zgledno in aktivno, doma pa se vse tozadevne marnje in želje raztreščijo v nič že pri sorazmerno zelo enostavnem notranjepolitičnem vprašanju, ali bomo izpolnili določila mednarodne pogodbe in pa razsodbo lastnega ustavnega sodišča ali pa ne. Dokler bo Avstrija ponovno padala na tem popravnem izpitu, vse dotlej bo po nepotrebnem izgubljala mednarodno reputacijo in evropsko veljavo.

Koroškim Slovencem, in z njimi vsej državi, ostaja nerešeno vprašanje dvojezičnih krajevnih napisov. Ali je to za manjšino dobro ali ne, bo pokazala prihodnost. Kajti nekega dne bo neka vlada morala zakoličiti in ne samo najti ali ponuditi rešitev. Kakšna bo in ali bo upoštevala tudi koroške Slovence, pabomo videli oziroma tega nihče ne ve.

V sredo zvečer je v Celovcu zasedal KOKS, Koordinacijski odbor koroških Slovencev, pravno formalno najvišji gremij narodne skupnosti. Marsikdo je dejal, da je to zvonjenje po toči.

FRANC WAKOUNIG

Peter Čeferin pravi, da so v komisiji za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb kršili ustavo in zakone, ko Podbregarju niso dovolili odvetnika. Kako daleč seže “privilegij zoper samoobtožbo”?

“Iz medijskih obvestil je razvidno, da so zoper Iztoka Podbregarja vložene kazenske ovadbe. Z odvetnikom Aleksandrom Čeferinom sta že bila na policijski postaji, torej se je predkazenski postopek že začel,” začne utemeljevati prihod Aleksandra Čeferina z dr. Iztokom Podbregarjem predvčerjšnjim v parlament dr. Peter Čeferin, vodja grosupeljske odvetniške družbe. Omeni še zahtevo vlade, naj ji parlamentarna komisija za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb izroči magnetogram zadnjega Podbregarjevega zaslišanja pred parlamentarnimi nadzorniki zaradi morebitne uvedbe kazenskega postopka.

Potem pa: “Po ustavi ima vsakdo pravico do zagovornika, če je obdolžen, osumljen kaznivega dejanja. Po zakonu o odvetništvu ima vsak človek pravico, da ga pred sodišči in drugimi državnimi organi zastopa in zagovarja odvetnik. Nobenega dvoma ni, da je parlamentarna komisija državni organ.” Zato Čeferin ocenjuje, da je komisija za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb, ko Podbregarju ni dovolila nastopa z odvetnikom, kršila ustavo in zakone. Odvetnik ima po zakonu o odvetništvu dolžnost čuvanja vsega, kar izve, zakon je njegova “licenca”. Enako je, spomni Peter Čeferin, pred skoraj 20 leti odločilo bivše jugoslovansko ustavno sodišče, ko je v zadevi JBTZ (Janša, Borštner, Tasič, Zavrl) ugodilo zahtevi slovenske odvetniške zbornice in razveljavilo tiste določbe zakona o vojaškem sodišču, ki so določale, da v primeru nevarnosti, da bi se odkrila vojaška tajnost, lahko obdolženca zagovarjajo samo vojaški zagovorniki. Od tistega trenutka so obdolžene v tej zadevi lahko zagovarjali odvetniki. V obrazložitev pa so sodniki bivšega jugoslovanskega ustavnega sodišča med drugim zapisali, da že iz odvetniškega zakona izhaja, da so odvetniki dolžni varovati državno oziroma vojaško tajnost.

Predsednik Odvetniške zbornice Slovenije, odvetnik Miha Kozinc, (ne)dileme, kako se odvetnika zaveže k varovanju tajnih podatkov, ne komentira, odvetniška zbornica da za zdaj s tem nima nič, pravi. Za Večer je rekel le, da komisija za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb ni preiskovalna komisija, očitno namigujoč na ne nujno samoumevnost navzočnosti zagovornikov pred parlamentarnimi komisijami druge vrste.

Po naših podatkih bosta v nekaj dneh mnenje, ali se ima povabljeni pravico pojaviti z odvetnikom, za komisijo za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb pripravila pravnika dr. Rajko Pirnat in dr. Igor Kaučič. Tu, kakor kaže, trčijo zakoni o tajnih podatkih, o parlamentarnem nadzoru in o odvetništvu. Po pravni teoriji prejšnji direktor Sove niti ni primoran sprejeti poziva, naj pride pričat v parlamentarno komisijo, komisiji pa ni treba pristati na odvetnikovo (vse)navzočnost. Če pa povabljeni pride, ima ustavni “privilegij zoper samoobtožbo”, to ga varuje pred državo, razmišljajo izkušeni pravniki, ki ne želijo biti imenovani. Skratka, sme slej ko prej terjati odvetnikovo navzočnost. Kako je od tu naprej z varovanjem tajnih podatkov, pa bomo morali počakati na mnenje Pirnata in Kaučiča.

“Če prav razumem, Sova že več kot deset dni povsem samostojno, brez sodelovanja parlamentarne komisije za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb, temeljito pregleduje dokumentacijo in informacijske baze, tako da sem prepričan, da bo svoje cilje in naloge temeljito opravila, pač v skladu z usmeritvami svojih nadrejenih,” je prejšnji direktor Sove Iztok Podbregar v torek rekel novinarjem, preden nato ni smel pričati pred parlamentarno komisijo za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb v družbi odvetnika, zato pogovora s poslanskimi nadzorniki ni bilo. Kaj je želel povedati? Za Večer je torkovo izjavo včeraj nadaljeval, rekoč da parlamentarna komisija v času, ki ga je omenil in ga je izračunal iz medijskih objav o domnevnem političnem režiranju incidentov v Piranskem zalivu leta 2004, ni naredila ničesar, da bi podatke zaščitila.

Za komentar izjave, v kateri bi morebiti bil namig na nezakonitosti, smo vprašali Slovensko obveščevalno-varnostno agencijo in dobili odgovor, da se v Sovi z dokumentarnim gradivom ravna v skladu s predpisi o evidencah in poslovanju z dokumentarnim gradivom, izločanje in uničevanje gradiva pa se izvajata izključno pod pogoji in na način, ki jih za državno upravo določa uredba o upravnem poslovanju. A “v zvezi z nedavnimi navedbami o dejavnostih agencije v zvezi z dogodki v Piranskem zalivu agencija ni izvajala nikakršnih izbrisov ali uničenj. Delo v agenciji poteka zakonito.”

Direktor Matjaž Šinkovec, še sporočajo iz Sove, je 19. junija odredil notranjo preiskavo. Komisija pod vodstvom generalnega obveščevalnega nadzornika je ugotovila, da “v dokumentarnem gradivu in razvidu agencije ni v medijih omenjenega dokumenta o pridobivanju podatkov s posebnimi oblikami pridobivanja, ki bi dokumentiral domnevno dogovarjanje o obmejnih incidentih”.

Vanessa Čokl

Ljubljana | 26.6.2007 | STA / D.Š.

Strokovnjaki SE še opozarjajo, da Slovenija ni upoštevala vseh priporočil iz prvega poročila (Foto: 24ur.com) Odbor ministrov Sveta Evrope (SE) je objavil poročilo o manjšinskih jezikih v Sloveniji, v katerem je zapisal več kritik in pozval našo državo, naj odpravi pomanjkljivosti, s čimer bi izboljšala položaj teh jezikov. Med drugim bi morala določiti območja uporabe hrvaškega in nemškega jezika, izboljšati uporabo madžarščine in italijanščine kot uradnih jezikov ter nadaljevati uresničevanje strategije izobraževanja Romov, priporočajo v Strasbourgu.Strokovnjaki SE še opozarjajo, da Slovenija ni upoštevala vseh priporočil iz prvega poročila in tudi ni posredovala vseh zahtevanih informacij. S tem se je zmanjšala učinkovitost nadzornega mehanizma, ki ga predvideva Listina o manjšinskih jezikih, ki temelji na stalnem dialogu z oblastmi. Odbor ministrov je v drugem poročilu o uresničevanju Evropske listine za regionalne in manjšinske jezike o manjšinskih jezikih v Sloveniji ugotavlja, da je v državi zelo visok standard zaščite italijanskega in madžarskega jezika in da se je stanje od prvega tovrstnega poročila leta 2004 izboljšalo. Gre za izobraževanje, medije in ponudbo kulturnih dejavnosti. Vendar pa še vedno obstajajo pomanjkljivosti, ki bi jih morala Ljubljana odpraviti, predvsem na občinski ravni, kjer se jezika v praksi ne uporabljata dosledno. Vzpodbudni premiki glede Romov Tokratno poročilo še navaja, da je prišlo do vzpodbudnih premikov glede zaščite in spodbujanja romskega jezika, med katerimi izpostavlja sprejetje strategije o izobraževanju Romov leta 2004. Ob tem poudarja, da bi morale slovenske oblasti to strategijo dosledno uresničevati, ob tem pa spodbujati sprejemanje romskega jezika in nasprotovati vztrajnim prizadevanjem za povečanje nestrpnosti do Romov. V Sloveniji bi tudi morali zagotoviti, da bi morali za romski jezik veljati posebni zaščitni ukrepi na celotnem ozemlju Slovenije, ne le na območju, kjer Romi tradicionalno živijo, priporočajo v Strasbourgu.Glede nemškega jezika poročilo ugotavlja, da obstaja potreba po razvoju izobraževalnega modela za učenje nemščine kot manjšinskega jezika na vseh ravneh na območjih, kjer je ta jezik tradicionalno prisoten.Slovenske oblasti po navedbah tokratnega poročila kljub priporočilom SE še niso naredile ničesar za določitev območja, kjer se tradicionalno uporablja hrvaški jezik. Slednji je sicer priznan kot jezik ene od nekdanjih jugoslovanskih republik, ni pa priznan kot manjšinski ali regionalni jezik. Prav tako Ljubljana še ni pojasnila tradicionalne prisotnosti bosanskega in srbskega jezika v Sloveniji, zato jo SE poziva, naj to nujno stori. Romski svetnik v Novem mestu Zoran Grm je za 24ur.com poudaril, da pripročila in napotke Sveta Evrope absolutno podpirajo. „Mi absolutno podpiramo (te predloge) in stojimo za tem, pri nas igrata veliko vlogo kultura, zakon o romski skupnosti nam je prinesel nekaj prednosti,“ je pouadaril. Izrazil je še upanje, da sprejeti zakon ne bo ostal le zakon na papirju, če bo tako, ne bo iz tega nič. Za Rome bi v Sloveniji bilo predvsem pomembno, da pridobijo stanovanjske objekte, možnost odkupa zemljišča in ureditev zaposlovanja. Glede vprašanja ali bi bilo v prihodnje v šolski sistem smiselno uvesti romski jezik, je poudaril, da bo do tega težko prišlo, morda v naslednjih dvajsetih letih. V Sloveniji je organizirana hrvaška dopolnilna šola (Foto: Špela Zupan) Ob dnevu Romov, 7. aprila, je varuhinja človekovih pravic Zdenka Čebašek – Travnik poudarila, da je spoštovanje oziroma zaščita etničnih in drugih manjšin je pomemben pokazatelj demokratičnosti družbe.Poudarila je še, da so nujne usklajene politike izenačevanja možnosti pripadnikom Romske skupnosti na področjih izobraževanja, reševanja bivanjskih problemov, zaposlitev in socialne varnosti, tako na državni kot lokalni ravni. Hrvaško izseljenstvo v Republiki Sloveniji Po popisu prebivalstva iz leta 2002 živi v RS 35.642 Hrvatov, 54.079 prebivalcev pa je kot materni jezik navedlo hrvaščino. Če primerjamo popis prebivalstva iz leta 1991, po kateremu je živelo v RS 54.212 Hrvatov, ugotovimo, da se je število Hrvatov zmanjšalo, to pa je posledica integracije in asimilacije v slovensko družbo (slovenizacije). Po podatkih popisa iz leta 1991 je živelo več kot 45 % Hrvatov v petih mestih: v Ljubljani 20 % (11.685), Mariboru 10 % (5.282), Kopru 6 % (3.386) ter približno po 4 % v Velenju (2.251) in Celju (2.059).Predsednik Zveze hrvaških društev Ivo Garić je za 24ur.com poudaril, da si prizadevajo za t.i. kolektivno ureditev pravic hrvaške manšine v Sloveniji, saj so individualne pravice v Sloveniji dobro urejene. Status hrvaške manjšine Slovenija ne priznava, zato si bodo v prihodnje prav prizadevali za priznanje manjšine kot celote in ohranitev pravic. Dejal je še, da hrvaška skupina ni kriva za razpad nekdanje Jugoslavije, zato si prizadevajo, da se njihove pravice ne bi zmanjšale. V juliju nameravajo na javni tribuni v okviru Zveze narodov nekdanje Jugoslavije predstaviti zahteve za priznanje manjšin v Sloveniji.V Sloveniji je organizirana hrvaška dopolnilna šola. Pouk hrvaščine je od šolskega leta 2003/04 organiziran v Ljubljani, Radovljici, Škofji Loki, Mariboru in Novem mestu. Dopolnilno šolanje je končalo 23 slušateljev različne starosti. Hrvaščino kot izbirni predmet že tretje leto učijo v OŠ Oskarja Kovačiča v Ljubljani (7. razred) in OŠ Maksa Durjave v Mariboru (7. in 8. razred). Med Slovenijo in Hrvaško obstaja dobro kulturno sodelovanje.