Hervardi Informacijski Center

Tudi letos bo ob dnevu izgnancev, 7. junija, ob 17. uri pri spomeniku izgnancem v bivši meljski vojašnici v Mariboru spominska slovesnost. Krajevni odbori Društva izgnancev Slovenije 1941-1945 Maribor Center, Maribor Tezno in Maribor Pobrežje so poskrbeli za kulturni program in pred spomenik bodo položili venec.

V soboto, 9. junija, ob 11. uri pa bo osrednja prireditev na velikem dvorišču znotraj grajskih hlevov in konjušnice na gradu Rajhenburg. Udeleženci si bodo lahko ogledali tudi Muzej slovenskih izgnancev, ki bo tega dne odprt od 8. do 18. ure. Iz Maribora bo v organizaciji omenjenih odborov ob 7. uri izpred Vinaga na Trgu svobode odpeljal avtobus. Prijave za udeležbo na prireditvi zbirajo po telefonu 4713 762 (Majda Ferletič) zjutraj do 9. ure in po 20. uri.

Zlatka Rashid

Občinski svetniki avstrijske občine Radgona-okolica so se spravili nad večjezično tablo in monitor

Foto: Fotoarhiv Pavlove hiše
Sporna monitor in večjezična tabla ob Pavlovi hiši. Ju bo odstranil občinski buldožer?

Osem let večjezična tabla pred Pavlovo hišo v Laafeldu/Potrni, streljaj od avstrijske Radgone ni nikogar motila. Pri vhodu je tudi že tri leta postavljen monitor, na katerem vrtijo intervjuje, ki so jih sodelavci Pavlove hiše oziroma Kulturnega društva Sedmi člen za Slovence na avstrijskem Štajerskem v minulih letih posneli na tem delu meddržavne meje. Sedaj pa podpredsednica društva mag. Susanne Weitlaner in poslovodja mag. Michael Petrowitsch sporočata, da jim je občina Radgona-okolica zadnjega maja naložila, da naj obe pridobitvi, tablo in monitor, odstranijo ali pa prestavijo za meter bližje k hiši. Občinski svetniki so še enoglasno zahtevali, da se ima to zgoditi že kar naslednji dan, 1. junija.

Občinski svetniki so namreč minulo zimo ugotovili, da monitor in tabla, ki v petih jezikih - nemščini, slovenščini, madžarščini, romščini in angleščini - pojasnjuje, da Pavlova hiša ni navadna kmečka hiša, temveč kulturni dom štajerskih Slovencev v Avstriji, pravzaprav stojita na občinskem zemljišču. Petrowitsch nam je včeraj dejal, da društvo ni vedelo, da omenjeni pas zemlje med cesto in poslopjem pripada občini, je pa takoj predlagalo, da ga od občine odkupi. Vložili so tudi zahtevo za naknadno gradbeno dovoljenje, predlagali so celo najem zemljišča. “Pa je bilo vse bob ob steno. Te dni pa smo dobili odločbo, da tablo in monitor odstranimo. Vendar se ne mislimo vdati. Sami ne bomo prestavili ničesar!” Petrowitsch je še povedal, da se je v nezavidljivem položaju znašel tudi župan Josef Pinteritsch, ki manjšini ni nenaklonjen, saj smo ga večkrat videli na kulturnih prireditvah v Pavlovi hiši. “Župan skuša najti nek konsenz, ampak dlje od tega, da imamo menda še kakšen mesec časa, ni prišel,” pove Petrowitsch.

Kot je v protestni izjavi zapisala Susanne Weitlaner: “Občinski svetniki nočejo videti, da je Kulturno društvo Sedmi člen koristno za kraj, občino in regijo. Naši gostje, umetniki in drugi udeleženci prireditev, velikokrat prespijo v okoliških gostilnah in penzionih. Toda zdi se, da smo se zmotili in da meje v glavah še niso odstranjene.”

BORIS JAUŠOVEC

S psihologijo množic se poskuša zadnje čase dojeti šest desetletij staro nepojmljivo slovensko bratomorstvo. Zdi se umestno. Slovenec, ki ni nikdar v zgodovini nikogar (tujega) ogrožal, je šel nad Slovenca. Kolikšen minus je ta tragedija vrezala v narod! Meandri barbarstva so hudi, zlovešč molk, poveznjen nanje, se strašno počasi lušči, a čeprav mukoma, se premiki le godijo. Odpirajo se nove in nove jame, kamor so nesrečnike, po “običajnem postopku” strahopetno ustreljene v tilnik, metali kot smeti. Tukajšnji zemljevid povojnih zunajsodnih eksekucij je prepoln in še zmeraj se ne ve, kdaj bo dokončen. Če sploh kdaj.

Za kraje, ki so toliko krvaveli - v partizanstvu, v revoluciji, v protirevoluciji, v povojnih pobojih -, da si vseh zmot in resnic še zmeraj niso sposobni predočiti, ni nenavadno, da en sam kratek vikend, kot je bil pravkaršnji, pridoda v ta arhiv nemajhen kos novega (selektivnega) spomina, nepokrivajočega se toliko, kolikor se ne prekrijeta osebi, ki merita preteklost. “Epopejo bojev slovenskega naroda za obstoj in pravice” je pri Senožečah v soboto izgovarjal bivši predsednik Milan Kučan. V nedeljo mu je v globokih kočevskih gozdovih s “pravdo za medvojni in povojni slovenski odpor proti boljševiškemu napadu in revolucionarnemu nasilju” odpisoval predsednik Nove slovenske zaveze Anton Drobnič. Izzvenelo je tudi kot nujni pripis. Ker na historični črti bivšega predsednika je manjkal mirnodobni zunajsodni poboj nepartizanov. Bratomorstvo. Vse drugo (pa) je bilo v tistem govoru, naša “moralna legitimacija”, je bilo rečeno: uporni slovenski vojaki v Judenburgu, Maistrovi in Malgajevi borci za severno mejo, tigrovci, OF in partizani pa slovenski teritorialci in policisti na barikadah proti jugovojski pred poldrugim desetletjem. Niso sprejeti vsi naši, živi in mrtvi. Še pieteta je selektivna.

Ker država ne reši, kar je njena dolžnost, so šli na primer Pohorci zadnjo milo zimo sami dopolnjevat slovensko geografijo smrti. Prve sonde v rahel sneg so potrdile, kar domačini vedo ves čas: povsod pod zemljo so mrtvi, pobiti. Ampak da bi se vse odkrilo, preden umrejo zadnje priče, bi se moral vklopiti stroj vztrajno pasivne države. Da odobri sistematične izkope, samo na Štajerskem vsaj na Pohorju, v Kidričevem, v Mariboru v tezenskem gozdu … Čez 500 je do zdaj odkritih morišč. Vse mora priti na svetlo, da ne bo naprej travmatiziralo starih in novih generacij. Tu pa je bilanca trenutne vladajoče politike (še) preveč podobno borna, kot je bila pri vseh prejšnjih.

VANESSA ČOKL

Na gradu Strmol se bo v petek sestala slovensko-hrvaška zgodovinska komisija, ki pripravlja poročilo o zgodovini odnosov med Slovenci in Hrvati od sredine 19. stoletja do leta 1991. Predsednik slovenskega dela komisije Janko Prunk je povedal, da je slovenski del komisije svoje poročilo pripravil, obsega okoli sto strani, medtem ko ga hrvaški del komisije verjetno še ni končal. Prunk je spomnil, da so bili dogovorjeni, da bosta slovenski in hrvaški del komisije pripravila vsak svoje poročilo, nato ga bodo objavili skupaj. Če hrvaški del komisije do sredine oziroma konca junija ne bo končal dela, pa bo slovenski del komisije verjetno samostojno objavil svoj del poročila, je dodal Prunk.

Gradivo iz arhiva nekdanje službe državne varnosti (SDV), ki je nastalo v SDV in njenih predhodnicah pred 17. majem 1990, se mora predati Arhivu Republike Slovenije, določa včeraj sprejeta vladna uredba. Nastala je, potem ko je skupina vlade za Slovensko obveščevalno-varnostno agencijo (Sovo) ugotovila, da je gradivo, ki bi moralo biti že zdavnaj v državnem arhivu, še zmeraj, že sedem let protizakonito, v Sovi.

Arhiv Republike Slovenije je julija 1998 prevzel zgodovinski arhiv ministrstva za notranje zadeve. Z njim je bil prevzet tudi del gradiva nekdanje SDV. Potem pa so v državnem arhivu od leta 1997 do 2006 še postopoma prevzemali esdevejevsko gradivo. Večina je zajela obdobje do sredine sedemdesetih. V Arhivu Republike Slovenije so obenem ugotovili, da velik del gradiva manjka. Do 1990 so izginile približno tri četrtine gradiva iz popisa leta 1976. Le del je ohranjen v kopijah na mikrofilmih.

Vladna delovna skupina za Sovo je pregledala predaje arhivskega gradiva nekdanje SDV državnemu arhivu od leta 1997 do marca 2007. Zdaj pa je vlada sklenila, da se mora selitev v arhiv maksimalno pospešiti, da bo čim prej zadoščeno zakonu. Gradivo iz arhiva nekdanje službe državne varnosti bo za hrambo v državnem arhivu iz operativnega, dokumentarnega in arhivskega gradiva, ki je v hrambi pri Sovi, izločila in odbrala posebna komisija uslužbencev Arhiva Republike Slovenije, Sove in zgodovinarjev. Predsedoval ji bo direktor arhiva, direktor Sove bo podpredsednik. Če bo tako terjala nacionalna varnost, bo na predlog direktorja obveščevalne agencije arhivu predano gradivo varovano in dostopno po posebnih pravilih.

Vanessa Čokl