Strahovi
Ideološke razprtije o partizanih in domobrancih se ponavljajo iz leta v leto, še 52 let po drugi svetovni vojni. Sovraštvo se očitno prenaša tudi z geni, saj so otroci in vnuki udeležencev državljanske vojne in revolucije v polemikah in dokazovanju svoje resnice še bolj goreči od dedkov, ki so se bojevali na tej ali oni strani. Zgodbe, ki bi morale biti že zdavnaj presežene, njeni akterji pa med sabo vsaj za silo spravljeni, se pogrevajo vsako pomlad.
Pri čemer nekateri mediji, željni senzacij, takim vročim sporom dajejo veliko časa in prostora. V nedeljski pogovorni oddaji Katarina na Kanalu A je tako prišlo celo do incidenta, saj je med tem, ko so gledalcem predvajali oglase, član partizanskega zbora kantavtorju Dušanu Uršiču grozil, da bi bilo take, kot je on, ki kritično gledajo na Tita in nekdanji režim, treba takoj pobiti. Dan prej je na partizanskem mitingu v Gabrovici pri Črnem Kalu z govorniškega odra spet grmel nekdanji predsednik države Milan Kučan, in namesto da bi poskušal v vlogi nekakšne moralne avtoritete, ki bi pritikala njegovi funkciji, umiriti razgrete ideološke strasti v državi, še prilival olja na ogenj. Skliceval se je na svobodo govora, ki mu je niso vzeli ne generali JLA ne Milošević… Komu vse so jo kratili, ko je predsedoval slovenskim komunistom, seveda ni povedal. Je pa dejal, da se bo oglasil vsakič, ko bo mislil, da se v slovensko družbo vračajo metode, navade in politične prakse, ki so bile značilne za tisti nekdanji čas in družbo, ki smo jo zapustili, ker ni bila odprta in demokratična, ker ni dopuščala svobode za vse. »Med ljudi se je marsikje zalezel strah. Bojijo se za službe, za posle, bojijo se politike in negotovosti, ki jo povzroča,« je strašil v govoru, ki je bil nadaljevanje zadnjega posveta Foruma 21, na katerem so sklenili, da se vse bolj posega v svobodo, pri čemer pa je nekdanji predsednik še zlasti dal v ospredje poseganje v načelo delitve oblasti, sodstvo in kazensko pravo. Kučan je z napadom na vlado zaradi preiskave v Sovi vnovič odprl ideološko fronto s premierjem Janezom Janšo. Slednji mu je odgovoril, da je »njegova udba ljudi zapirala, jih izročala vojaškim sodiščem in prisluškovala, skratka uporabljala metode totalitarnega režima«. Za Kučana se zdi, da se poskuša spet politično aktivirati, potem ko je leta 2004 z ustanovitvijo Foruma 21, v katerem se je zbral cvet slovenskih turbokapitalistov, svoji nomenklaturi naredil medvedjo uslugo in odločilno prispeval k njenemu porazu na volitvah. Potem ko je pred meseci po razpadu LDS zanihala podpora političnim strankam na javnomnenjskih lestvicah, ko je Pahorjeva SD prehitela vladajočo SDS, so postali nekateri zelo nervozni in bi najraje pod krinko izrednih razmer predčasno vrgli Janševo vlado z oblasti. Toda vprašanje je, ali se jim bo ta račun izšel ali pa se jim bo Kučanovo vmešavanje v dnevnopolitične spopade vrnilo kot bumerang. Samo strašiti s tem, kako naj bi bilo ljudi čedalje bolj strah, ne bo dovolj za vnovični prevzem oblasti. Strah je namreč votel, okoli pa ga nič ni.
SILVESTER ŠURLA