Bo izbruhnil sosedski mir?
Berem, da je vlada sprejela odgovor na Jelinčičevo pobudo in odločila: zemljišča na levem bregu Dragonje so slovenska. Pa je zadeva rešena in zdaj zdaj bo med Hrvati in Slovenci končno izbruhnil prvi sosedski mir. Najbrž ne bo. Ker Hrvati v svojih pokvarjenih možganih že kujejo kakšen odgovor. In kar me že vnaprej jezi, je to, da bo aroganten. Ko je denimo Marko Pavliha, podpredsednik slovenskega parlamenta, pozval svoje Slovence, naj letos ne letujejo na hrvaškem morju, je tiskovni predstavnik sosednje vlade odgovoril: “Dobro, pa naj grejo na Triglav.” Ko se je kotil spopad na Hotizi, je bil Mesićev odgovor na slovenske specialce ob meji grožnja, da bo tja napotil člane kakega prostovoljnega gasilskega društva, da jih malo poškropijo. In potem zaokroži še vic, da naši sosedje na meji ne smejo streljati, ker lahko zadenejo kakšnega avstrijskega carinika. Nič ni narobe, če ti dajo vedeti, da si majhen, ampak Hrvati v tem res že pretiravajo.
Letos se pridružujem diplomatski vojni med Ljubljano in Zagrebom, doslej sem zmotno verjela, da je tam, kjer je veliko velikih besed, malo modrosti. Moj nagib sicer ni povsem državotvoren - po osmih letih dopustovanja v istem apartmaju na Korčuli se človeku zahoče tudi kaj celinskega sveta -, ampak važen je končni efekt. Ko bodo konec turistične sezone delali statistiko, koliko Slovencev je upoštevalo Pavlihovo izjavo, bom všteta. Če je minister Rupel zdržal petnajst let brez hrvaškega morja, lahko tudi jaz vsaj za eno poletje stisnem zobe.
Si že prav živo predstavljam našega Joška, lastnika apartmaja, kako bo obsedel z odprtimi usti ob tisti kamniti ograji, ki jo je dal nemudoma zgraditi, da ne bi kdo od otrok poletel po skalah, ko mu bomo sporočili, da nas letos ne bo. Naj sedi v tisti naši majici I love Maribor in razmišlja o tem, kakšne politike je pripustil h koritu. “Taljanci” bodo pa veseli, to vem - vsako leto so ljubosumno škilili v našo debelo senco na terasi, na Joškovo črno vino, da ne govorim o Siketovih ribah, ki so skakale iz njegove mreže naravnost v naše ponve. Brez kun, kar tako, ker smo bili eni drugim všeč. Tako pač je: ko se kregata dva mala soseda, se najbolj smeji tretjemu, velikemu. Pa naj gre samo za apartma ali za večje njive.
Se spominjam Joškove misli, da ko Hrvatom nekaj “ne štima” znotraj meja, to kažejo navzven, čez meje. Slavoj Žižek je enako rekel za Slovence. Ko jim nekaj “ne štima” znotraj … Ampak saj vemo, da je Žižek filozof, in ne boš spraševal ravno filozofa o realnem življenju. Realni so naši politiki. In njihovi, seveda. Ker so center našega koordinatnega sistema. Ta je v matematiki označen z 0.
Vmes zgodbo kvarijo gasilci obeh držav. Prejšnji mesec so na hrvaški strani združeno reševali Sotlo, v katero se je iz bližnje tovarne izlila mastna emulzija. In menda so bili Slovenci tako pedantni, pišejo hrvaški mediji, da so prišli tudi naslednji dan in očistili še nekaj oljnih madežev. In če so jih na oni strani meje Zagorci gostili z gemišti in buncekom, utegnejo slovenski gasilci na napovedujočem se referendumu celo obkrožiti ZA za njihov vstop v Evropo, se bojim. In če se najde takšnih, ki se jim zdijo povprečni Hrvati zelo podobni povprečnim Slovencem, še več, nas utegnejo oropati užitka, da bi jim pregledovali potne liste na šengenski meji. Mislim, da se ni bati - politiki obeh držav so vzgojili dovolj ljudi, ki so pripravljeni sosedu požgati hišo samo zato, da bi si na žerjavici lahko spekli jajca.
Glorija Marinovič