Hervardi Informacijski Center

Odkritje in odstranitev anomalij v Sovi lahko moti le tiste, ki so dajali take naloge. Burni odzivi vpletenih in ponavljanje, do vrstnega reda besed v stavku – o strahu – pri nekaterih politikih, novinarjih in drugih vpletenih dokazujejo, da se je razpadajoča partijska mašinerija ob tem znova poenotila, da je vse zanič in da ta vlada ne dela prav. Ni naključje, da so se spet oglasili novinarji, ki jih je menda strah, in začeli pisati umotvore o tem, da »vlada tone v močvirju« in podobne neslanosti – bolj značilne za polpreteklo obdobje, ko so novinarji resnično iz strahu morali pisati le tisto, kar so jim naročali partijski veljaki, pa četudi je bilo še tako daleč od resničnega stanja. Očitno pa je med njimi res še živ strah, ki ga je vcepila partijska oblast, in ta strah lahko njeni nasledniki v vsakem trenutku sprožijo. In glej čudo: ljudje pozabijo na svoje dostojanstvo in iz takega strahu pred svojimi bivšimi gospodarji še vedno pišejo ali govorijo stvari, ki bi jih razsoden in osvobojen človek ne mogel izustiti. Morda pa je aktualni predsednik države imel v mislih to okoliščino, ko je govoril o stanju duha pri nas.

V takem stanju duha nastajajo naročene izjave, ki jih potem instrumentalizirani novinarji kot papige ponavljajo, in botri, ki so jih naročili, spravljajo po levičarskih kanalih še v svet. Urejanje take zmešnjave ne zahteva le vse preudarnosti, pač pa tudi vso odločnost, ki gre seveda na živce tistim, ki kar naprej reagirajo le po črednem socialističnem nagonu. Očitno pa se nekateri novinarji ne zavedajo, da žagajo vejo, na kateri sedijo. Novinarji Mladine, ki so neko obdobje imeli pomembno kritično držo, zadnja desetletja postajajo ključni vzdrževalci tega socialističnega strahu in so žal to pokazali že nekajkrat, ko so v javnost usmerili ksenofobične naboje kot pripomoček novinarjem drugih hiš. Ti se še vedno ne znajdejo v demokratični družbi in očitno je to tudi resno vprašanje o njihovi izobrazbi. Ker torej novinarji v nacionalnih in celo v hišah, kjer imajo lastniki in vodstva razdelana stališča, tega ne razumejo, je zmeda popolna. Med drugim: ustavila me je že priletna gospa in me vprašala, ali ji morda kot profesor vem povedati, česa jo je strah… Strah torej je, vendar ne v javnosti oziroma tam, kjer ga želijo videti manipulatorji, pač v odvisnih dušah, ki niso sposobne dojeti demokracije in tržnega gospodarstva, ker so navajene le prikimavati svojim gospodarjem.

Za omenjene naveze strahu pomeni poseg v neurejeno in paradržavno organizirano Sovo – kot vsak poseg, ki naj vodi v normalno delovanje države in družbe – razgraditev reda poslušnosti in pokornosti, ki so ga ustvarili partijski veljaki in bi ga ti radi v demokratičnem sistemu za vsako ceno čim dlje ohranili. Odtod hrup in preplah ter zavajanje, da naj bi šlo za »razgraditev države« in »ukinjanje njenih ustanov«. Očitno je socialistični strah ponekod res še zelo živ, le s to razliko, da danes lahko vsi novinarji o njem pišejo in govorijo.

Meglo ustvarjajo tudi odzivi novinarjev in strokovnjakov, ki vidijo v tem »samo« nasprotje med predsednikoma vlade in države, in spregledajo glavno: ureditev delovanja države. Demokracija ni mogoča brez odprave vseh temeljev totalitarne preteklosti. Ustanove tajnega nadzora so bile glavno orodje partijske oblasti. Blizu sta jim bila tudi sodstvo in policija, kar prav tako nekaj pove o težavah teh služb danes. Očitno pa nekateri nočejo ali ne znajo videti teh ozadij in jih poimenovati s pravim imenom. Niti tajnih služb imajo dolge korenine, ki segajo do pobojev med vojno, revolucijo in po njej pa tudi v sefe nekdanjih trgovskih in drugih firm, kjer so bivši oficirji še leta 1986 zbirali in hranili dosjeje o uslužbencih za partijskega šefa zanimivih ljudi. S tem smo tudi pri problemu razlage zgodovine in sedanjosti, in razumljivo, da vpletene moti to razčiščevanje. Seveda se je najlažje izgovarjati na druge, jugoslovansko vodstvo, JLA itd., toda dokumenti govorijo o tem, da so sklepe sprejemali pokojni in še živi Slovenci.

Sprememb mišljenja ni pričakovati hitro, a so zato toliko bolj nujni ukrepi odstranjevanja strukturnih zavor demokratičnega sproščanja. Če je še leta 1989 veljal tajni dekret policije, da je treba ob nevarnostih (spremembah) odstraniti razredne sovražnike, ki so bili po kategorijah našteti, ni čudno, da so se sledi ohranile še v samostojni Sloveniji. V tem duhu so nekateri še vedno prepričani, da naj bi bila politika celo zdaj različica totalitarne zgodbe, ne okvir demokratičnih procesov. V tem je bistvo spora med starimi in demokratičnimi silami in z demokratizacijo je treba sprožiti tudi ustrezne mentalne procese kot nujnost kulturnega ozaveščanja.

Tem mentalnim zavoram se očitno ni bilo mogoče izogniti niti ob petindvajseti obletnici Nove revije. Ker nekateri niso pripravljeni priznati teh dilem, imajo še vedno dvome o republikanski usmeritvi, kar povzroča zmedo v političnem presojanju. Kot so zapisali novorevijaši ob obletnici, je oziranje v preteklost pogled v prihodnost. Treba se je torej približati kompleksnosti vprašanj in jih vzeti za svoje. Evropskost Slovenije zahteva razčiščevanje dilem iz preteklosti. Vanje so vpete male zgodbe, ki jim je treba enkrat prisluhniti, ker so bile doslej zatrte, zasuta usta so ostala sama s svojo usodo. Ali je to tisti strah, ki zavezuje k molku rablje, čeprav prihaja čas, ko bo treba sprostiti duha in končati zaroto molka?

Kdaj bomo torej popisali vse zgodbe in iz njih sestavili mozaik slovenske poti v demokratično samostojnost? Sklicevanje na svetovni etos pomeni etično zavezanost različnosti, odprtost za različne zgodbe, ne pa prisvajanje in poenostavljanje vsega na svoja omejena kopita, kakor je bilo to v totalitarnem sistemu. Svetovni etos pomeni dialog in dogovor, pomeni spoštovanje in pripravljenost za sodelovanje. Premaguje partijski strah in ksenofobijo zaprtosti vase in v svoj prav; terja zavezanost resnici in odprtost za sogovornika, zato je svetovni etos temelj demokracije in odpiranja različnosti v iskanju skupnega dobrega. Pomeni tudi pogumno premagovanje strahu pred drug(ačn)im in zavezanost prihodnosti, ki jo lahko gradimo le skupaj. To pa je duh resnične kulture in evropskosti.

JANEZ JUHANT