Hervardi Informacijski Center

Slovenija, 09.06.2007

Tako kot je neskončna debata o njej, tako neskončen je tudi sam pojem globalizacija. V zadnjem času je predmet globalnih razprav predvsem ekonomske in ekološke narave, vendar ima v teoretičnem polju globalizacija precej večji razpon, kot si lahko predstavljamo.Na področju t. i. globalne kulture si nasproti stojita dva tabora. Prvi dojema globalizacijo kot enosmeren proces, ki prinaša predvsem negativne posledice – poenotenje, mcdonaldizacijo družbe, homogenizacijo. Posledice tega toka globalizacije vidijo teoretiki v tem, da imamo jaz, vi, pripadnik indijanskega plemena, prebivalec Kalkute in ribič na Antarktiki na sebi isti model kavbojk Levi’s 501. Ali da na primer Aborigin iz Avstralije ta trenutek sedi na skali s steklenico kokakole v rokah. Tem teorijam je blizu ideja, da bi lahko sčasoma nastala ena sama človeška družba oziroma ena sama svetovna kultura. Vendar pa nam vpogled v zgodovino kaže ravno nasprotne tendence – težnje h kulturni diferenciaciji. Največji zagovornik ene same svetovne kulture je Immanuel Wallerstein, ki pravi, da se enotni svetovni sistem uveljavlja kot kapitalizem. Tej teoriji močno nasprotuje Ulrich Beck, ki ugotavlja, da morajo »tiste firme, ki svoje proizvode producirajo in tržijo ‘globalno’, razvijati lokalne vezi, in sicer zato, ker njihova produkcija nastaja in stoji na lokalnih nogah, in zato, ker morajo tudi te svoje globalno trženjske simbole ‘črpati’ iz surovin lokalnih kultur«. Tudi podjetniška strategija Coca-Cole je na nek način lokalizem. Njen cilj ni odpiranje obratov po vsem svetu, ampak da bi postali del vsake kulture. Seveda pa ta pojav v sebi skriva dvojnosti. Oglaševalske agencije in managžerji velikih korporacij računajo tudi na to, da okusi potrošnikov postajajo bolj in bolj homogeni. Vendar pa bi zaradi konfliktnosti mnogoterih procesov, ki jih nosi v sebi, univerzalna svetovna kultura pomenila konec dobičkov. Če bi namreč vsi konzumirali po isti shemi, bi svetovni kapitalizem najbrž doživljal krize prodaje, saj za ohranitev mesta v svetovni konkurenci potrebuje predvsem raznolikost in protislovnost. S tega vidika globalno gospodarstvo pomeni univerzalno oskrbo in lokalne, partikularne potrebe.

Glokalizacija
Že res, da je na svetu ogromno proizvodov, ki ustrezajo ogromnemu številu posameznikov, ki imajo na videz enak okus. Vendar pa je tu potreben tudi nek širši pogled, ki ga zagovarja druga skupina teoretikov. Ti namreč poleg globalizacije vidijo tudi pomen lokalizacije in zagovarjajo dialektični proces med njima. Vsaka globalizacija je namreč zajeta v neki lokalnosti, s tem v zvezi pa se je v sociologiji prijel pojem Rolanda Robertsona – glokalizacija. Ali, povedano drugače: tudi jaz, ki imam oblečene kavbojke Levi’s 501 in pijem kokakolo, imam možnost na Čopovi ulici v Ljubljani videti ulične glasbenike iz Peruja in kupiti njihovo zgoščenko. Kósim lahko japonski suši, na večerjo se odpeljem v iransko, kitajsko, mehiško ali špansko restavracijo. Hočem reči, da je globalnost, v kateri živim, preplavljena z lokalnimi posebnostmi, ki jih brez globalizacije, o kateri razmišljam, najbrž ne bi bilo. Danes mi je namreč poleg proizvodov velikih korporacij dana tudi možnost, da spoznam lokalizacije, mnogoterosti oddaljenih krajev in posebnosti. Razdalja in čas sta se skrčila, možnosti, poti in navsezadnje tudi razmišljanj in teorij pa je mnogo več.

Kulturni imperializem
Zagovorniki kulturne homogenizacije, po kateri bi svet drvel v eno samo (predvsem potrošniško) smer in proizvajal enake učinke, najpogosteje omenjajo kulturni imperializem, z njim v zvezi pa predvsem prevladovanje oziroma vsiljevanje ameriškega načina življenja. Vendar pa so tisti, ki poudarjajo »westernizacijo« sveta, očitno spregledali, da se z globalizacijo dogaja obratni tok – vdor nezahodnjaških idej in praks na Zahod. Na primer: uvoz telenovel iz Latinske Amerike v ZDA in Evropo, močan vpliv določenih glasbenih zvrsti: rapa, reggaeja, hip-hopa in »svetovne glasbe«, vpliv islama, hinduizma in drugih svetovnih religij na zahod, prodaja eksotičnih jedi in oblek na zahodu itd. Tako imenovana zahodizacija sveta je očitno neka imaginarna forma. Tipičen primer je Japonska, ki postavlja zahodno modernizacijo pod vprašaj. Zahod jemlje Japonce kot misteriozne, eksotične, tuje, nenavadne, v resnici pa ima Japonska visoko vodstvo v tehnologijah in je na enakem položaju glede računalniških in elektronskih komunikacij. Lasti si velik delež hollywoodske industrije, je največji upnik in internetni investitor na svetu. Japonci zato danes na Zahodu vzbujajo neke vrste rasistični strah.

»Čigav znoj je v vašem čevlju?«
Odprto torej ostaja vprašanje: kaj se dogaja na lokalni ravni? Če govorimo samo o enem primeru, na primer o eksotični kuhinji, je dejstvo, da je ne poskušajo v Kalkuti, ampak na Manhattnu, kot opozarja Stuart Hall. Vprašati bi se morali tudi, kaj pomeni športni copat Nike, ki ga kupimo v enem od supermarktov? Naomi Klein bi odgovorila: »Slave – Just stop it.« Vprašajte se: »Čigav znoj je v vašem čevlju?« Nike se predstavlja kot velika korporacija, ki je svojo proizvodnjo preselila na Vzhod, točneje v Indonezijo, Severno Korejo in Tajvan, kjer športne copate izdelujejo predvsem ženske in otroci, ki za trdo delo v izjemno težkih pogojih (po dvajset jih spi v prostorih z desetimi ležišči; če se pritožijo nad neplačanimi urami, jim preti izguba dela, ki jim pomeni edini vir zaslužka) dobijo 30 ameriških dolarjev na mesec, kar je približno 22 evrov. S takšnimi problemi se danes teoretično ukvarja predvsem globalizacija človekovih pravic, opozarjanja pa se v praksi kažejo predvsem v obliki antiglobalističnih shodov.
Globalizacija je torej daleč od enosmernega procesa. Ko govorimo o določenih lokalnostih, ki z globalizacijo dobivajo čisto drug pomen, je treba opredeliti kontekste, kjer se to dogaja. Večinoma gre namreč ravno za okolja, kjer se govori o konceptih, kot so imperializem, zahodizacija, mcdonaldizacija, zato je ta dvosmeren proces tako pomemben.

Nemirna Slovenija bo tik pred parlamentarnimi volitvami predsedovala nemirni EU

sobota, 16.06.2007
Tekst: Janko Lorenci

Ste kdaj pomislili, kako je nekomu v okolju, ki je še bolj zadrto od našega “Blatnega dola”, ko gre po ulici, nakar zagleda grafit z dvema skrivnostno posvečenima prekrižanima krogcema in spozna, moj bog, saj nisem edini?

Foto: Janko Rath Nenavaden prizor sredi Gosposke ulice? Ne za tolerantno družbo.

“Mož me vara z drugo. Jaz pa njega s tretjo.” “Ali - Aleš, v tvojih poljubih so jagode. Ali so zame? Tvoj fantek.” Grafita, ki sta v Gosposki ulici v Mariboru v preteklih letih verjetno vplivala na obče, povprečno mnenjsko prepričanje, glej ga, vraga, koliko je teh gejev in lezbijk! Le kaj hočejo? Za spremembo - nič posebnega, normalno življenje, v tem je finta. Pa ga imajo? Jim ga dovolimo imeti? “Naj ponazorim,” odgovori Tomi, ko se dobimo ob kavi, da bi preverili, zakaj se nam zdi, da je Maribor geje in lezbijke očitno izgnal skupaj z Judi tistega leta 1496, ali pa na grmadi sežgal skupaj s čarovnicami v drugi polovici 17. stoletja, saj odkritega izkazovanja naklonjenosti istospolnih partnerjev v našem mestu nikakor ni mogoče videti. “Imam se za samozavestnega geja na mnogih področjih. Kljub temu bi se v primeru, če bi se s fantom v mestu želela držati za roke, po okolici razgledal za 360 stopinj, da bi se prepričal, ali mi ne preti nevarnost izbruha nestrpnosti.”

Da so Tomijevi pomisleki, ki jim prikimata tudi Eva in Kristjan, upravičeni, dokazuje lanskoletni izpad na Grajskem trgu, ko so obritoglavci ob akciji strpnosti, ki nosi ime Geji in lezbijke želimo lep dan, prevračali stojnice in grozili organizatorjem. “Halo!? Napad samo zato, ker smo someščanom želeli voščiti lep dan!” In to je le eden izmed vidnejših izgredov, ker smo o njem pač poročali mediji.

Še nismo presegli stereotipov

Ob besedi homoseksualci se večini pred očmi zavrti cela paleta črno-belih stereotipnih, bolj ali manj holivudskih filmov na prvo žogo: tipične vedenjske oblike, kot so feminilne geste, prevelika občutljivost, muhavost in prefinjenost gejev ter nepopustljivost, grobost in neusmiljenost lezbijk, zamenjani življenjski vzorci … Pa to drži? “Kakor za koga,” je zgovoren Tomi. “Obstajajmo geji, za katere bi lahko rekli, da smo, po stereotipni opredelitvi spolov, tipične ženske, saj se radi pogovarjamo o kremicah, solarijih, medosebnih odnosih in modnih trendih. Ter o fantih, seveda! Zato smo puncam, ki svojo identiteto izražajo skozi govor, pogosto najboljši prijatelji. So pa tudi takšni “tipično moški” geji, ki se pogovarjajo o avtomobilih, kot moj fant. Ampak, kaj naša družba še ni presegla tovrstnih delitev?” Tudi med lezbijkami, pravi Eva, obstajajo črno-bele in pisane, takšne, ki nakupujejo na tržnici zelenjavo, in takšne, ki igrajo nogomet ter hokej. “A zelo poenostavljeno bi morda res lahko rekel, da so lezbijke fanatične športnice ter da smo geji vedno po malem na dieti,” pristavi Tomi.

Kaj pa stereotip o delitvi na moške in ženske vloge znotraj para, še naprej odstiramo zastrto. “Do neke mere seveda spet drži, drugače ga ne bi bilo. Gre predvsem za privlačnost med enakim in drugačnim v drugem. Vsak človek namreč potrebuje ob sebi alternativo, a takšno, ki ga bo v njegovi drugačnosti razumela,” tokrat odgovori Kristjan.

Danes, ko je lepota enako pogost pridevnik pred samostalniki ženskega kot moškega spola, se geji od vse bolj popularnih metroseksualcev ne ločijo več tako izrazito. “Veš kje se geji najbolj zlijemo s “strejti” (heteroseksualci)?” vpraša Tomi. “Na fitnesu. Tam pa res ne veš več, kdo je “vaš” in kdo je “naš”. Številne variacije na isto temo.” Torej delitev na vaše in naše vendarle velja? “Na naše ja, na vaše ne! Mi si vsi želimo biti vaši,” preseneti Kristjan.

“Lezbijke v večini pijemo pivo”

Tipično gejevskih lokalov v Mariboru ni. So pa taki, ki so gejem in lezbijkam prijazni, pravijo. Med njimi naštejejo galerijo Media Nox, kjer je tudi kotiček za istospolno usmerjene mlade, Baristo, Cantante, Cafe Cafe, čajnico Čajek, Samsaro in še nekatere druge. In kako se med seboj prepoznajo? Po principu: “Iste vrste ptiči vkup letijo”? Eva preseneti: “Recimo: lezbijke v večini pijemo pivo. Če opazim punco, ki mi je všeč in pije pivo, po možnosti še iz steklenice, postanem pozorna.” “In jaz, če fant pije kokakolo na slamico,” pove Tomi.

Definicija o homoseksualcem prijaznih lokalih se zdi nekoliko nenavadna. Zajema prijazno in estetsko postrežbo, ki jo, po možnosti, izvede še očesu všečna natakarica ali natakar. To pa ni tako drugače od strejtov, a ne? Kljub temu veljajo, predvsem geji, za zahtevne in izbirčne. Zakaj? “Preprosto: če strejti živite v razkošnih stanovanjih, je naš življenjski prostor omejen na ozek hodnik. Zato si želimo, da bi bil vsaj ta čist, poln lepih slik in svetel. In če nas družba že sili v nenehne izbire, si vsaj izberemo najboljše. Je to res tako težko razumeti?” se sprašujejo.

Večina povprečnih državljanov Slovenije na geje in lezbijke navadno naleti le na paradah. Te so tudi medijsko vedno zelo izpostavljene, saj so za oko kamere zanimive, nenavadne. Pri tem pa pozabljamo, da te podobe puščajo tudi spominske sledi, ki geje in lezbijke razvrstijo v kategorijo razgaljenih ekscentrikov, nenavadnega vedenja. A parade niso organizirane za to, da bi geji nekomu nekaj dokazovali. Niso za druge, so zanje. “Vsi se hočemo v življenju imeti fino. In kot vse, tudi nas zanima, kakšen je kdo. Pa naj se vidi!”

Kljub temu se vsi, tako imenovani strejti, le redko zavemo, da obstajajo ljudje, ki besedi lezbijka ali celo peder v vsem svojem življenju ne bodo izustili niti enkrat, ter da obstaja večina, ki ju pogosto vrešči kot zmerljivko, denimo na nogometnih tekmah. Oboje kaže na to, da jih sprejemamo vse prej kot normalno, desetodstotno populacijo, ki ima prav tako pravico, da si svoj življenjski stil izbere sama. Kot drugi.

Pri nas so geji le fantje

Čeprav Slovar slovenskega knjižnega jezika ne pozna besede gej, pač pa zgolj besedo lezbijka (”ženska, ki čuti spolno nagnjenje do oseb istega spola”), se v tujini beseda gay pravzaprav uporablja zelo pogosto, in sicer tako za homoseksualne moške kot za homoseksualne ženske. Danes se gay praviloma uporablja za izkazovanje spolne usmerjenosti, dobesedno pa prevod pridevnika označuje, da je nekdo vesel, pester, lahkoživ, tudi nemoralen in razuzdan. In medtem ko se v angleščini izraz gay pogosto uporablja za homoseksualnost nasploh (ne glede na spol), je izraz lezbijka vezan izključno na ženske. Mariborski (tudi slovenski) homoseksualci pravijo, da sta izraza gej in lezbijka pri nas strogo ločena in vezana vsak na svoj spol, zato ženske pri nas niso gej, pač pa lezbijke.

URŠKA KEREŽI, MITJA SAGAJ

Predstavniki hrvaških obmejnih občin ob Sotli so pripravili okroglo mizo, nanjo pa povabljeni slovenski sosedje niso prišli

Predstavniki hrvaških obmejnih občin ob Sotli so na včerajšnji okrogli mizi o odprtih vprašanjih meje med Slovenijo in Hrvaško ter čezmejnem sodelovanju v hrvaškem Humu na Sotli javno pozvali obe državi, naj postane reševanje odprtih vprašanj meje prednostna naloga njunih vlad in parlamentov. Zavzeli so se tudi za podpis sporazuma o sodelovanju obmejnih slovenskih in hrvaških občin na obeh straneh reke Sotle.

V razpravi so izpostavili dobro sodelovanje s slovenskimi občinami ob Sotli in poudarili, da so posebno zainteresirani za projekta čiščenja onesnažene reke in prenove železniške proge, ki pelje od Zagreba preko Kumrovca do Celja in ki je ustavljena zaradi sporov glede meje. Vodja oddelka za čezmejno, medregionalno in transnacionalno sodelovanje hrvaškega ministrstva za morje, turizem, promet in razvoj Darko Silinović je po okrogli mizi poudaril, da odprta vprašanja meje ne vplivajo na evropsko financiranje različnih skupnih projektov. Povedal je tudi, da EU do leta 2013 za takšne skupne projekte občin predvideva 19 milijonov evrov, kar je več, kot so imele občine na razpolago prej, ko je bilo na voljo le osem milijonov evrov.

Predsednik občinskega sveta Huma na Sotli Rajko Jutriša je dejal, so k sodelovanju povabili tudi predstavnike devetih slovenskih občin, ki nameravajo sodelovati v projektu celovitega naravnega urejanja porečja Sotle, vendar se niso odzvali vabilu. Nekateri izmed povabljenih županov, med njimi tudi župan Rogatca, so odsotnost opravičili, drugi pa se na vabilo sploh niso odzvali, je dodal. Kljub temu pričakuje, da bodo predlagani sporazum o sodelovanju občin na obeh straneh Sotle vendarle podpisali.

sta

Na slovenskih šolah bodo - če bodo tudi parlamentarci za - od 1. septembra 2009 vsak dan izobešene zastave. Zanje se je opredelila vlada, resorni minister Milan Zver, ki je predlog na Gregorčičevo prinesel, pa meni, da Slovenci premalo pozornosti posvečamo razvijanju državne pripadnosti in narodni identiteti. Ker se s takšnim mnenjem lahko strinjamo, je predlog videti popolnoma sprejemljiv in navdušuje.

A podrobnosti o tem, kako naj bi gojili domoljubje, niso znane, saj je določba prišla v zakon šele v zadnjih dneh pred vladno obravnavo, minister pa je podrobneje pojasnil le zastave. Od katerih pa ni pričakovati, da bodo dovolj, da se bo Slovenija skozi glavice najmlajših zasidrala tudi v njihove srčke. Prej gre pričakovati, da bodo zastave za učence le še en nadležen šolsko-protokolarni element, ki ga bo treba spoštovati. Avtoriteta pa, posebno pri mlajših, ni nekaj, do česar bi gojili pozitivna čustva.

Seveda je pričakovati, da ima Zver v rokavu celo vrsto ukrepov, ki bodo v času vsestranskih pritiskov globalizacije, raznih resničnih in namišljenih življenjskih stilov ter televizijskih “big brother gibanj” pripomogli, da se bodo prihodnje generacije že samo z obiskovanjem šole počutile bolj Slovenci. Posebno zato, ker se pripadnosti domovini gotovo ne da učiti kot matematike ali zgodovine z učenjem na pamet ali z inštruktorjevim vbijanjem v glavo. Pa tudi zato, ker pripadnosti domovini ne smemo in ne moremo pozabiti, kot iz glave izpuhtijo razne matematične operacije in zgodovinska obdobja.

Malce hudomušno, a nadvse zabavno je razmišljati, ali nemara minister Zver v rokavu ne skriva tudi kakšnih predsednikov razredov, ki so nas nekdaj kot prvčke ob jutrih pred tablo pozdravljali Za domovino s Titom, mi pa smo iz klopi glasno vpili Naprej! Zlasti če pomislimo, kako radi Slovenci dejansko vpijemo ali prepevamo domoljubna gesla in kako narodno prepoznavna je postala nogometna Kdor ne skače, ni Sloven”c.

Ministra Zvera je sicer mogoče razumeti, da s poudarjanjem potrebnosti sprememb predmetnika napoveduje, da bo seme domoljubja sejal širše. A v časih, ko Slovenci veliko globljo pripadnost kot domovini čutimo do svojih najljubših avtomobilov, proizvajalcev pohištva ali oblačilnih znamk, bo izpeljava zadane naloge brez pretanjenega psihološkega in marketinškega prijema peklensko težka. In nezanemarljivo ne ostaja niti vprašanje, ali domovinsko pripadnost čuti tudi učitelj, ki naj bi jo ministru pomagal širiti.

Ksenija Koren