Globalizacija – tema 21. stoletja
Slovenija, 09.06.2007
Tako kot je neskončna debata o njej, tako neskončen je tudi sam pojem globalizacija. V zadnjem času je predmet globalnih razprav predvsem ekonomske in ekološke narave, vendar ima v teoretičnem polju globalizacija precej večji razpon, kot si lahko predstavljamo.Na področju t. i. globalne kulture si nasproti stojita dva tabora. Prvi dojema globalizacijo kot enosmeren proces, ki prinaša predvsem negativne posledice – poenotenje, mcdonaldizacijo družbe, homogenizacijo. Posledice tega toka globalizacije vidijo teoretiki v tem, da imamo jaz, vi, pripadnik indijanskega plemena, prebivalec Kalkute in ribič na Antarktiki na sebi isti model kavbojk Levi’s 501. Ali da na primer Aborigin iz Avstralije ta trenutek sedi na skali s steklenico kokakole v rokah. Tem teorijam je blizu ideja, da bi lahko sčasoma nastala ena sama človeška družba oziroma ena sama svetovna kultura. Vendar pa nam vpogled v zgodovino kaže ravno nasprotne tendence – težnje h kulturni diferenciaciji. Največji zagovornik ene same svetovne kulture je Immanuel Wallerstein, ki pravi, da se enotni svetovni sistem uveljavlja kot kapitalizem. Tej teoriji močno nasprotuje Ulrich Beck, ki ugotavlja, da morajo »tiste firme, ki svoje proizvode producirajo in tržijo ‘globalno’, razvijati lokalne vezi, in sicer zato, ker njihova produkcija nastaja in stoji na lokalnih nogah, in zato, ker morajo tudi te svoje globalno trženjske simbole ‘črpati’ iz surovin lokalnih kultur«. Tudi podjetniška strategija Coca-Cole je na nek način lokalizem. Njen cilj ni odpiranje obratov po vsem svetu, ampak da bi postali del vsake kulture. Seveda pa ta pojav v sebi skriva dvojnosti. Oglaševalske agencije in managžerji velikih korporacij računajo tudi na to, da okusi potrošnikov postajajo bolj in bolj homogeni. Vendar pa bi zaradi konfliktnosti mnogoterih procesov, ki jih nosi v sebi, univerzalna svetovna kultura pomenila konec dobičkov. Če bi namreč vsi konzumirali po isti shemi, bi svetovni kapitalizem najbrž doživljal krize prodaje, saj za ohranitev mesta v svetovni konkurenci potrebuje predvsem raznolikost in protislovnost. S tega vidika globalno gospodarstvo pomeni univerzalno oskrbo in lokalne, partikularne potrebe.
Glokalizacija
Že res, da je na svetu ogromno proizvodov, ki ustrezajo ogromnemu številu posameznikov, ki imajo na videz enak okus. Vendar pa je tu potreben tudi nek širši pogled, ki ga zagovarja druga skupina teoretikov. Ti namreč poleg globalizacije vidijo tudi pomen lokalizacije in zagovarjajo dialektični proces med njima. Vsaka globalizacija je namreč zajeta v neki lokalnosti, s tem v zvezi pa se je v sociologiji prijel pojem Rolanda Robertsona – glokalizacija. Ali, povedano drugače: tudi jaz, ki imam oblečene kavbojke Levi’s 501 in pijem kokakolo, imam možnost na Čopovi ulici v Ljubljani videti ulične glasbenike iz Peruja in kupiti njihovo zgoščenko. Kósim lahko japonski suši, na večerjo se odpeljem v iransko, kitajsko, mehiško ali špansko restavracijo. Hočem reči, da je globalnost, v kateri živim, preplavljena z lokalnimi posebnostmi, ki jih brez globalizacije, o kateri razmišljam, najbrž ne bi bilo. Danes mi je namreč poleg proizvodov velikih korporacij dana tudi možnost, da spoznam lokalizacije, mnogoterosti oddaljenih krajev in posebnosti. Razdalja in čas sta se skrčila, možnosti, poti in navsezadnje tudi razmišljanj in teorij pa je mnogo več.
Kulturni imperializem
Zagovorniki kulturne homogenizacije, po kateri bi svet drvel v eno samo (predvsem potrošniško) smer in proizvajal enake učinke, najpogosteje omenjajo kulturni imperializem, z njim v zvezi pa predvsem prevladovanje oziroma vsiljevanje ameriškega načina življenja. Vendar pa so tisti, ki poudarjajo »westernizacijo« sveta, očitno spregledali, da se z globalizacijo dogaja obratni tok – vdor nezahodnjaških idej in praks na Zahod. Na primer: uvoz telenovel iz Latinske Amerike v ZDA in Evropo, močan vpliv določenih glasbenih zvrsti: rapa, reggaeja, hip-hopa in »svetovne glasbe«, vpliv islama, hinduizma in drugih svetovnih religij na zahod, prodaja eksotičnih jedi in oblek na zahodu itd. Tako imenovana zahodizacija sveta je očitno neka imaginarna forma. Tipičen primer je Japonska, ki postavlja zahodno modernizacijo pod vprašaj. Zahod jemlje Japonce kot misteriozne, eksotične, tuje, nenavadne, v resnici pa ima Japonska visoko vodstvo v tehnologijah in je na enakem položaju glede računalniških in elektronskih komunikacij. Lasti si velik delež hollywoodske industrije, je največji upnik in internetni investitor na svetu. Japonci zato danes na Zahodu vzbujajo neke vrste rasistični strah.
»Čigav znoj je v vašem čevlju?«
Odprto torej ostaja vprašanje: kaj se dogaja na lokalni ravni? Če govorimo samo o enem primeru, na primer o eksotični kuhinji, je dejstvo, da je ne poskušajo v Kalkuti, ampak na Manhattnu, kot opozarja Stuart Hall. Vprašati bi se morali tudi, kaj pomeni športni copat Nike, ki ga kupimo v enem od supermarktov? Naomi Klein bi odgovorila: »Slave – Just stop it.« Vprašajte se: »Čigav znoj je v vašem čevlju?« Nike se predstavlja kot velika korporacija, ki je svojo proizvodnjo preselila na Vzhod, točneje v Indonezijo, Severno Korejo in Tajvan, kjer športne copate izdelujejo predvsem ženske in otroci, ki za trdo delo v izjemno težkih pogojih (po dvajset jih spi v prostorih z desetimi ležišči; če se pritožijo nad neplačanimi urami, jim preti izguba dela, ki jim pomeni edini vir zaslužka) dobijo 30 ameriških dolarjev na mesec, kar je približno 22 evrov. S takšnimi problemi se danes teoretično ukvarja predvsem globalizacija človekovih pravic, opozarjanja pa se v praksi kažejo predvsem v obliki antiglobalističnih shodov.
Globalizacija je torej daleč od enosmernega procesa. Ko govorimo o določenih lokalnostih, ki z globalizacijo dobivajo čisto drug pomen, je treba opredeliti kontekste, kjer se to dogaja. Večinoma gre namreč ravno za okolja, kjer se govori o konceptih, kot so imperializem, zahodizacija, mcdonaldizacija, zato je ta dvosmeren proces tako pomemben.