JOŽE DEŽMAN, ZGODOVINAR, PREDSEDNIK VLADNE KOMISIJE ZA PRIKRITA GROBIŠČA
|
JOŽE DEŽMAN, ZGODOVINAR, PREDSEDNIK VLADNE KOMISIJE ZA PRIKRITA GROBIŠČA
Naj opozorim na temeljne poudarke deklaracije, ki jo je slovenska vlada (Drnovškova) sprejela novembra 2001 - izjavo je pripravila tedanja komisija za urejanje prikritih morišč in grobišč pod vodstvom Petra Kovačiča.
Vlada “izhaja iz prepričanja, da strpnega sožitja ne bo mogoče doseči, vse dokler ne bo vsem žrtvam vojnega in povojnega nasilja povrnjena pieteta, ki jim je bila odvzeta z množičnimi izvensodnimi poboji.
Ne da bi se postavljala v vlogo končnega moralnega razsodnika nad zgodovinskimi dogodki, vlada poudarja, da je do množičnih povojnih pobojev prišlo ob popolnem zanikanju individualnih človekovih pravic in svoboščin. Posameznikom ni bila dana možnost, da se branijo pred neodvisnimi sodniki. Maščevanje je prekrilo razsodnost, demokratičnih in legitimnih institucij kot porokov individualnih človekovih pravic ni bilo. Brezno, v katerega sta se pogreznila vsa Evropa in ves svet, je v svoj vrtinec potegnilo tudi Slovenijo. Na njenem ozemlju je bilo v obdobju skrajnosti povzročenega veliko zla in trpljenja, medtem ko spoštovanja in strpnosti med narodi in ljudmi ni bilo…
Potrebnega je bilo veliko časa, da si drznemo uzreti nazaj v to obdobje brez strahu ali sovraštva. Tudi generacije, rojene po vojni, postavljajo upravičena vprašanja o vojni in povojnih dogodkih. Toda kljub razumljivemu čustvenemu naboju je potrebno o teh dogodkih spregovoriti in razmišljati. Obenem je potrebno doseči strpno in preudarno razpravo z zmožnostjo vsaj nekoliko razumeti tedanje zgodovinsko brezno. Ni namen razprav in razmišljanj o polpretekli zgodovini kakorkoli na novo legitimirati ali delegitimirati zgodovinskih dejstev. Gre za to, da jih sprejmemo takšna, kot so bila, da smo sposobni obsoditi vse zločine, da najdemo in uredimo vsa prikrita grobišča ter zagotovimo ustrezna obeležja, kot so to storili drugod po Evropi. Gre torej za dejanje nacionalnega samospoštovanja in nacionalnega ponosa.
Vlada Republike Slovenije sprejema posebno deklaracijo v trenutku, ko so demokratične institucije v Republiki Sloveniji trdne in transparentne, človekove pravice in svoboščine na visoki ravni, medtem ko se o vseh pomembnih vprašanjih nacionalnega pomena vodi široka in dinamična razprava. Zato deklaracija izhaja iz prepričanja, da se mora zrel narod biti pripravljen soočiti s svojo celotno zgodovino, tudi s tragičnimi dogodki, da bi postali velik narod. Z umirjenim pristopom, medsebojno strpnostjo in premišljenostjo, odločnostjo in pogumom, ki ga premoremo, izraža Vlada Republike Slovenije svojo namero, da bi dokončno in celovito uredila prikrita grobišča množičnih povojnih pobojev; sprejela dejstvo množičnih povojnih pobojev kot zgodovinsko dejstvo; povrnila pieteto pobitim brez sodnih postopkov;
po svojih močeh prispevala k spravi in k spoštovanju skupnih vrednot;
in podaja naslednjo izjavo:
I.
Vlada Republike Slovenije, ministrstva, pristojna telesa, vladne službe in uradi so dolžni v skladu s svojimi pristojnostmi sodelovati in pomagati Komisiji za evidentiranje in označitev prikritih grobišč pri lociranju in označevanju vseh prikritih povojnih grobišč na ozemlju Republike Slovenije. V sodelovanju s Komisijo in predstavniki civilne družbe se naj odloči, katera od množičnih grobišč se bodo ohranila in uredila in iz katerih naj se prenesejo posmrtni ostanki na skupna urejena grobišča.
Komisija se lahko pri svojem delu kadarkoli obrne za pomoč na katerikoli drug državni organ.
II.
Vlada Republike Slovenije mora preko pristojnih organov, ministrstva za notranje zadeve in državnega tožilstva zagotoviti izkop posmrtnih ostankov pod nadzorom organov pravosodja.
Vsi sklepi Vlade Republike Slovenije o reševanju vprašanj ureditve grobišč množičnih povojnih pobojev se morajo pospešeno uresničevati. O uresničevanju morajo pristojni državni organi redno poročati vladi.
IV.
Komisija o opravljenem delu redno poroča Vladi Republike Slovenije in predlaga morebitne dodatne ukrepe.
Komisija pripravi v roku 6 mesecev idejni načrt za postavitev spomenika žrtvam vojnega in povojnega nasilja.
Vlada Republike Slovenije si bo prizadevala za vzpostavitev knjige mrtvih, v katero bodo vpisane vse žrtve vojnega in povojnega nasilja. Komisija v sodelovanju s pristojnimi ministrstvi ob zaključku svojega mandata pripravi idejni načrt za postavitev obeležja sprave med Slovenci, ki bi simboliziral vojno in povojno trpljenje slovenskega naroda.
V.
Vlada Republike Slovenije si bo prizadevala za čimprejšnji sprejem in uresničitev zakona o vojnih grobiščih, ki bo na civiliziran način povrnil pieteto vsem žrtvam vojnega in povojnega nasilja.
VI.
Vlada Republike Slovenije izraža pripravljenost, da njeni pristojni organi stopijo v stik z državnimi organi drugih držav, katerih državljani so bili žrtve vojnega in povojnega nasilja na ozemlju Republike Slovenije.
VII.
Vlada Republike Slovenije bo zagotovila vsa potrebna sredstva za delovanje Komisije, za potrebe pravosodnih organov, za ureditev in vzdrževanje grobišč v celoti iz sprejetega proračuna, po potrebi pa tudi iz proračunske rezerve.”
11. junija 2007 smo imeli dvanajsto sejo vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč. Ugotovili smo, da nam kljub znatnim prizadevanjem še vedno ni uspelo doseči, da bi program Komisije za leto 2007 obravnavala Vlada RS. To ni nič novega v več kot petnajstletnem obstoju komisij, ki so se ukvarjale s prikritimi grobišči. Sedanja vlada je skoraj leto dni odlašala z imenovanjem komisije. Ko smo se konstituirali, smo sprejeli osnovna izhodišča delovanja, s katerimi nadaljujemo poslanstvo dosedanjih komisij, predlagali pa smo še nadaljnje postopke, ki so po našem mnenju potrebni, da “najdemo in uredimo vsa prikrita grobišča ter zagotovimo ustrezna obeležja, kot so to storili drugod po Evropi”. Gre predvsem za potrditev obstoja grobišč s sondiranjem in z izkopom posmrtnih ostankov z arheološko metodo in antropološko analizo ter identifikacijo žrtev z analizo DNK. Začeli smo tudi z ureditvenimi postopki, najprej na kompleksu morišč in grobišč v Kočevskem Rogu. Po strokovnih ocenah in odmevih v javnosti smo domnevali, da je naše delo uspešno.
Pa vendar junija 2007 še vedno čakamo na uvrstitev programa komisije na sejo vlade in opozarjamo na ista nerešena vprašanja, kot so to zahtevale komisije pred nami.
Zavedam se, da v Sloveniji poteka silovita vojna med zagovorniki tabuja nad zločini titoizma in tistimi, ki bi radi v deželi uvedli spoštovanje mrtvih. Zavedam se, da je v boju za oblast le malo interesa za poražene in ponižane. Zavedam pa se tudi, da bodo našo civilizacijo merili po večnih merah. Tine Hribar je ob praznovanju 25-letnice Nove revije poudaril, da je temeljno nerešeno vprašanje slovenske države to, da ne spoštuje posvečenosti mrtvih. Zato je pač pomembno, da tudi mi nadaljujemo z odkrivanjem resnice in urejanjem slovenskega mesta mrtvih po načelih spoštovanja posvečenosti mrtvih, kot jih uresničujejo razvite zahodne demokracije. Da bodo v naši simbolni krajini stali tudi spomeniki zmage, spomeniki spoštovanja vseh žrtev, in ne le spomeniki poražene revolucije.
JOŽE DEŽMAN
