DR. MATEVŽ TOMŠIČ, SOCIOLOG
|
Kritika kapitalizma je stara skoraj toliko kot kapitalizem. Kmalu potem, ko se je vzpostavil kot prevladujoča oblika ekonomske in družbene ureditve, se je po Evropi začela plaziti “pošast komunizma”, kot sta jo predstavila njegova utemeljitelja Marx in Engels v znamenitem Komunističnem manifestu iz leta 1848. Marksizem v svojih različnih variacijah je bil kot idejna podlaga za alternativo kapitalistični ureditvi zagotovo ena najvplivnejših doktrin 20. stoletja; režimi, ki so se na njem utemeljevali, pa so obvladovali dobršen del sveta.
Po zlomu komunističnih režimov v vzhodni Evropi se je zdelo, da kapitalizem zahodnega tipa nima več alternative. To naj bi bil “konec zgodovine”, kot si ga je zamislil Francis Fukuyama. Vendar se je desetletje kasneje pojavilo tako imenovano antiglobalistično gibanje. To je najbolj opazno ob raznih “velikih dogodkih”, ko se zbere svetovna politična in gospodarska elita, kakršen je bil zadnji vrh G8 v nemškem Heiligendammu. Bistvo delovanja tega gibanja, ki je sicer notranje zelo heterogeno, je nasprotovanje globalnemu kapitalizmu, saj naj bi bil kriv za največje tegobe sodobnega sveta, kot so revščina, onesnaževanje okolja, vojne, diskriminacija različnih skupin itd. Zato je po njihovem mnenju pogoj za odpravo teh problemov prav temeljita sprememba svetovnega gospodarskega sistema. Vendar imajo kljub visokoleteči retoriki in plemenitim deklariranim ciljem ti nasprotniki kapitalizma ponuditi dokaj malo koristnega. Čeprav ni mogoče zanikati, da pogosto naslavljajo prave probleme, ki tarejo sodobni svet, pa ne vidijo pravih razlogov zanje oziroma jih vidijo na močno redukcionističen način. Predvsem pa ne ponujajo resnih in uresničljivih rešitev.
Pojavi, kot so revščina velikega dela sveta, izključenost določenih družbenih skupin ali onesnaževanje okolja, nedvomno mečejo temno senco na sedanjo ureditev sveta. Ravnanje najmočnejših svetovnih igralcev je zaradi njihovega egoizma in ignorance tako upravičeno deležno kritike. Vendar pa velik del kritikov v svojem iskanju razlogov in predvsem krivcev za takšno stanje stvari močno poenostavlja. V stilu: ker na svetu, v katerem prevladuje kapitalizem kot oblika ekonomskega sistema, obstaja revščina, je odgovoren zanjo - kapitalizem torej proizvaja revščino. Podobno izpeljavo izvedejo tudi za onesnaževanje in ostale negativne pojave. Takšno sklepanje je - milo rečeno - močno prekratko. Tudi če drži, da določene lastnosti kapitalizma prispevajo k revščini in onesnaževanju, bi bilo treba pokazati, ali je (bilo) stanje boljše v kakšnem drugem sistemu, predvsem takšnem, ki je predstavljal alternativo kapitalizmu - denimo v socializmu oziroma komunizmu. Vendar kot vemo, ta ni mogel odpraviti revščine in pomanjkanja. Nasprotno, največji izbruhi lakote minulega stoletja so se zgodili prav v komunističnih deželah. Degradacija okolja pa je bila v tistih državah, kjer je industrializacija potekala pod okriljem komunističnih režimov, bistveno večja kot v državah zahodnega kapitalizma.
Razlog za marsikatero težavo, s katero se soočajo nerazviti deli sveta, ni v pretirani globalizaciji, ampak v njenem pomanjkanju, to je v odsotnosti oziroma arbitrarni uporabi principov svobodne ekonomije. Primer za to je regulacija v kmetijstvu, ki je dejansko nepravična do revnih držav, saj jih protekcionizem razvitih ovira, da bi prodajali svoje kmetijske izdelke - ki so ena njihovih redkih konkurenčnih prednosti - na zahodnih trgih. Vendar ni slišati, da bi antiglobalistični pravičniki kdaj resno protestirali proti tej očitni dvoličnosti. Raje udrihajo čez “običajne osumljence”, kot so denimo multinacionalke, ki - čeprav jim je mogoče očitati marsikaj - mnogim ljudem v tako imenovanem tretjem svetu kljub vsemu dajejo zaposlitev.
Kot rečeno, antiglobalisti praviloma ne ponujajo jasnih in realističnih rešitev. Drugače od svojih protikapitalističnih predhodnikov, ki so imeli vizijo drugačne, to je socialistične družbe - ki se je kasneje izkazala za zgrešeno -, vedo zgolj, čemu nasprotujejo. So za odpravo obstoječega, niso pa si na jasnem, kaj naj bi to nadomestilo. Zdi se, da je največ, kar lahko ponudijo, obujanje preživelih in zgodovinsko diskreditiranih levičarskih ideologij iz preteklosti - to se manifestira skozi ikonografijo njihovih manifestacij, kjer dominirajo komunistični simboli, kot so rdeča peterokraka, lik Che Guevare in podobno.
Posebej problematično pa je nasilje, ki redno spremlja manifestacije kritikov globalnega kapitalizma. Res je, da je v nasilna dejanja vključena izrazita manjšina udeležencev. Vendar jih večina očitno tolerira, saj od organizatorjev tovrstnih protestov do sedaj ni bilo slišati kakšnih jasnih obsodb uničevanja zasebne lastnine, ki ga povzročajo nekateri udeleženci. Zaradi tega gibanje zbuja odpor in dvome o dobrih namenih. Očitno nasilje ni naključni sopotnik tovrstnih dogodkov, ampak je izraz radikalne in destruktivne ideologije, ki je v eklatantnem nasprotju z nekaterimi temeljnimi postulati svobodne družbe (kamor nedvomno sodita osebna varnost in zaščita zasebne lastnine).
Pri nas kljub glasnim antiglobalističnim in drugim protestniškim skupinam s podobnim nasiljem še nismo imeli opraviti. Za zdaj se zadovoljujejo zgolj z verbalnim radikalizmom. In z raznimi “performansi”, kakršna sta bila nedavna študentska “zasedba” ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo in njihova “predstava” v preddverju Cankarjevega doma ob javni tribuni Zbora za republiko. Je pa zanje značilna demagogija, ko se pod krinko boja za študentske pravice - in ob zavajanju, ko se navaja neresnične informacije, kako denimo hoče vlada z novim zakonom o visokem šolstvu uvesti šolnine - širi ideološka propaganda ultralevičarske provenience.
Očitno je precejšnjemu delu protikapitalističnih borcev za globalno pravičnost lastno predvsem postavljanje z visoko donečimi parolami, ki nadomešča občutek za realno družbeno dinamiko. Pogosto gre v prvi vrsti za spektakel in samopromocijo, v skrajnejših variantah pa za destrukcijo obstoječega reda - ki niti slučajno ni najslabši ob vseh možnih.
DR. MATEVŽ TOMŠIČ
