Archive for June 28th, 2007

Sovin veliki brat

Thursday, June 28th, 2007

Afera Sova se je vrnila na svoje izhodišče – k domnevnemu prisluškovanju članom SDS pred parlamentarnimi volitvami 2004. Nekdanji premier Anton Rop je Janeza Janšo obtožil, da se je takrat s hrvaškim premierjem Ivom Sanaderjem dogovarjal za incidente v Piranskem zalivu, kar naj bi bilo razvidno iz prisluhov telefonskim pogovorom, ki so jih opravljali agenti obveščevalne agencije. Tako Janša kot Sanader sta Ropove izjave označila za neresnične, iz Sove pa so sporočili, da v njihovih zbirkah podatkov ti domnevni pogovori niso dokumentirani.



Sumi o prisluškovanju se vlečejo že nekaj mesecev in naj bi bili glavni razlog za dodaten vladni nadzor nad delom obveščevalne službe. Začelo se je z ustanovitvijo vladne delovne skupine za nadzor nad Sovo, nadaljevalo z razkritjem nedovoljene premične prisluškovalne naprave, črnega fonda in dveh skrivnih lokacij sredi Ljubljane – najprej na Malem trgu, nato še v Kozolcu. Razkrit je bil sporni nakup letalske vozovnice za indijskega zdravilca, ki se je srečal s predsednikom države Janezom Drnovškom, odprli so vrata zaporniških celic nekdanje SDV sredi prestolnice… Posebna vladna komisija, ki jo vodi pravosodni minister Lovro Šturm, je tri vmesna poročila predala organom pregona, ki še naprej raziskujejo nepravilnosti v obveščevalni službi, na Sovo je bila poslana proračunska inšpekcija finančnega ministrstva, zakonitost njenega poslovanja so začeli pregledovati revizorji računskega sodišča, vendar samo za zadnji dve leti in pol. A po treh mesecih se afera Sova vrača na izhodišče – k sumom o prisluškovanju članom SDS pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami, v času, ko je bila Janševa stranka še v opoziciji. Z zadnjimi Ropovimi obtožbami na račun Janše, ki naj bi se s hrvaškim premierjem Sanaderjem dogovarjal za incidente v Piranskem zalivu, afera Sova dobiva neprijetne mednarodne razsežnosti.

Informatorji blizu agencije. Oblikovno prenovljeni Dnevnik je v sobotni izdaji na naslovnici objavil zgodbo, da je Sova leta 2004 posnela več pogovorov hrvaškega predsednika vlade Iva Sanaderja in takratnega vodje slovenske opozicije Janeza Janše. Šlo naj bi za informacije neuradnih, a zanesljivih virov blizu Sove, so zapisali in dodali, da obveščevalno pokrivanje hrvaškega premierja z vidika slovenskih nacionalnih interesov ni sporno, zelo občutljiva stvar pa je, če se v prisluhih znajde vodja slovenske opozicije, kar je Janša takrat bil. Prejšnji direktor agencije Iztok Podbregar primera ni želel komentirati, češ da je zavezan k molčečnosti, vztraja pa, da je Sova delovala zakonito. Po njegovih besedah so bile njene programske naloge takšne, da so dogodke v tujini spremljali z različnimi možnostmi, tako s tehničnimi sredstvi kot človeškimi viri. Rezultati dela pa naj bi bili raznoliki. »Če je neki priključek v tujini nadzorovan, se na njem najde kdorkoli, ki se javi nanj. Nikoli nismo nadzirali šefa opozicije, ampak subjekte v tujini,« je izjavil. Iz tajne službe so sporočili, da med njihove naloge sodi tudi to, da z uporabo zakonsko določenega tajnega sodelovanja in posebnih oblik pridobivajo podatke, pomembne z vidika nacionalne varnosti, gospodarskih in političnih interesov Slovenije. Nato jih pošljejo predsedniku vlade in mu tako zagotavljajo strokovno podporo na tem področju. Pojasnili so še, da med posebne oblike pridobivanja podatkov sodi tudi spremljanje mednarodnih sistemov zvez, toda ne telefonskih priključkov na območju Slovenije. Po zakonu sme obveščevalna agencija pridobivati podatke o osebah, ki s svojo dejavnostjo iz tujine ali v povezavi z njo ogrožajo ali bi lahko ogrozile nacionalno varnost države. »Agencija sme izvajati tajno opazovanje in sledenje na odprtih ali javnih prostorih z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje pod zakonsko določenimi pogoji.« Po navedbah virov blizu obveščevalne službe, kot so zapisali v Dnevniku, naj bi tajni sodelavci Sove na Hrvaškem pokrivali Sanaderja. Zadeva naj bi bila po njihovih navedbah povezana z razkritjem »konspirativke« na Malem trgu v Ljubljani, kamor je 14. novembra lani vstopil svetovalec za nacionalno varnost v premierjevem kabinetu Aleksander Lavrih in od tam menda odnesel starejše zvočne posnetke.

Rop se je ujel v zanko. Premier Janša je še isti dan, ko so informacije prišle v javnost, na pikniku SDS v Imenem pri Podčetrtku dejal, da o domnevnem prisluškovanju ni bil uradno obveščen. »Če bi bilo to res, se mi zdi, da bi bil nezaslišan škandal. Predstavljajte si, da bi tajna služba prisluškovala pogovoru Boruta Pahorja s predsednikom avstrijske vlade. Ne vem, kaj bi opozicija počela v tem primeru.« V ponedeljek pa je še pripomnil, da je dodaten škandal, da nekdanji premier o takšnih stvareh javno govori. »Mislim, da ni države na svetu, kjer bi bil kakšen bivši predsednik vlade sposoben takšnega pobalinstva.« V soboto se je oglasil tudi Sanader in dejal, da ne verjame, da mu je Sova prisluškovala, pričakuje pa, da bosta prejšnja slovenska vlada in njen premier pojasnila takratno dogajanje. Sicer naj bi se z Janšo leta 2004, ko je bil ta še v opoziciji, veliko pogovarjala, tako kot se zdaj, ko vodita vladi. »Če so nama prisluškovali, je šlo verjetno za to, da so prisluškovali Janši in s tem tudi vsem, ki so z njim govorili. Dvomim, da so prisluškovali hrvaškemu premierju, Janša se je le ujel v to mrežo,« je izjavil. Prejšnji premier Anton Rop je zanikal, da bi Sova pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami prisluškovala Janši, toda potrdil, da so se prisluhi nanašali predvsem na incidente v Piranskem zalivu, za katere naj bi se tedaj dogovarjala Janša in Sanader. »Tam (v prisluhih; op. p) se vidi, da je bila slovenska stran dogovorjena s hrvaško. Hrvaška vlada je dajala direktive, kdaj naj bo incident, in to tik pred volitvami,« je dejal Rop v telefonskem pogovoru z novinarjem TV Slovenija. Njegov novinarski kolega z Dnevnika pa je v ponedeljkovi izdaji zapisal, da je že pred tedni po neuradni poti izvedel, da je pred volitvami leta 2004 Sova na podlagi teh prisluhov slovensko vlado opozorila na izgrede že dan ali dva vnaprej. Po novinarjevih neuradnih informacijah naj bi se tedaj Sanader in Janša v telefonskih pogovorih dogovarjala o organiziranju mejnih incidentov v Piranskem zalivu z namenom, da bi jih Janševa stranka lahko izkoriščala v predvolilnem boju. Sova naj bi tako posnela, kako sta se poleti pogovarjala o prihodnjih incidentih v Piranskem zalivu, po navedbah Dnevnika naj bi obstajale tudi fotografije srečanj ljudi iz njunih krogov. Agenti Sove naj bi takšne sestanke poimenovali srečanja kurirjev. Ropovo izjavo, da je Sova spremljala sosednje države, zlasti aktivnosti, uperjene proti Sloveniji, je Sanader komentiral, da je priznanje enako slabo za Ropa, ne glede na to, ali so prisluškovali Janezu Janši ali hrvaškemu premierju. »Očitno ne bodo priznali, da so prisluškovali vodji opozicije, zato jim je verjetno nekoliko lažje in interno bolj primerno reči, da so prisluškovali tujemu državniku, toda niti to v evropski demokratični praksi ni dopustno, zato bomo pri pojasnjevanju tega primera šli do konca,« je povedal za hrvaško TV Novo.

Premierski pingpong. V ponedeljek se je spet oglasil Rop in še enkrat zagotovil, da v času, ko je vodil vlado, Sovi ni bilo nikoli naročeno, naj prisluškuje kateremukoli slovenskemu ali tujemu politiku. Njena naloga naj bi bila zlasti spremljanje dogodkov v tujini, ki se nanašajo na Slovenijo in njene interese. Kot je dejal, ga je tedanji direktor Podbregar nekajkrat obvestil, kaj se dogaja v primeru incidentov, nazadnje pet dni pred parlamentarnimi volitvami 2004. Tedanja informacija naj bi po njegovem kazala, da je del slovenske politike vpleten v izgrede, toda o podrobnostih bi bil pripravljen govoriti le pred komisijo za nadzor obveščevalnih služb. »Kdo konkretno je deloval in kako, pa naj ocenijo tisti, ki bodo imeli dostop do pravih informacij. Obstajajo namreč ustrezne službe, ki lahko razkrijejo vsebino prisluhov. Takrat bo jasno, o čem natančno se je pogovarjalo in dogovarjalo in kdo je za to odgovoren.« Na Ropove trditve o domnevnih pogovorih Janše in Sanaderja so se takoj odzvali v kabinetu predsednika vlade in jih označili za neresnične, škodljive in žaljive. »Če bi bila v teh trditvah vsaj trohica resnice, bi takšno šokantno informacijo Rop zagotovo uporabil pred volitvami. Vsekakor pa bi jo bil dolžan predati pristojnim organom zaradi ugotavljanja kazenske odgovornosti.« Pri pregledu dokumentarnega gradiva Sove je bilo ugotovljeno, so dejali v Janševem kabinetu, da v njihovih bazah ni izsledka spremljanja mednarodnih sistemov zvez, na katerem bi bil dokumentiran pogovor med Janšo in Sanaderjem. »Pri pregledu poročil, ki jih je Sova v letu 2004 uradno poslala takratnemu predsedniku vlade Ropu, je bilo ugotovoljeno, da v nobenem poročilu niso zapisane te trditve. Iz tega izhaja, da Rop trditev, ki jih je izrekel 17. junija, ne more utemeljiti na uradnih informacijah oziroma morebitnih dezinformacijah Sove. Če je Sova leta 2004 res prisluškovala pogovorom predsednikov SDS in HDZ in o tem obveščala takratnega predsednika vlade Antona Ropa, je ta komunikacija potekala zunaj uradnega in zakonitega delovanja agencije,« menijo v vladnem kabinetu, od poslanca Ropa, ki naj bi s takšnimi izjavami škodoval mednarodnemu ugledu Slovenije in njeni nacionalni varnosti, pa pričakujejo, da bo nemudoma odstopil. »Če dobro pomislite, glavnega incidenta, ki se je zgodil pred volitvami, zagotovo ni naročila hrvaška vlada,« je dejal Janša v ponedeljek v državnem zboru in dodal, da še nikoli v življenju ni slišal tako podle obtožbe. Rop se je izgovarjal, da je samo potrdil podatke, ki so jih razkrili mediji. »Prepričan sem, da Janez Janša ni pozabil, kako je pred državnozborskimi volitvami zavajal slovensko javnost in z njo manipuliral – tako glede incidentov v Piranskem zalivu kot glede večine predvolilnih obljub. Glede incidentov v Piranskem zalivu sem bil kot predsednik vlade obveščen od pristojnih… Janševih ravnanj doslej nisem razkril predvsem zato, ker sem se zavedal posledic za slovensko državo in njen mednarodni ugled.«

Slovensko-hrvaški »ropgate«. Rop pričakuje, da bo preiskava potrdila točnost njegovih navedb in da bo predsednik vlade takrat predvsem pri samem sebi ustrezno ukrepal in prevzel politično odgovornost. V ponedeljek se je znova oglasil Sanader in dejal, da Ropove izjave sodijo v antologijo političnih neumnosti. »Očitno ni prebolel poraza na volitvah 2004 in si izmišljuje.« Kljub temu je ocenil, da je zadeva resna, ker je »Rop priznal, da je kot takratni premier prisluškoval tujim državnikom, tudi tujemu premierju«. Hrvaško zunanje ministrstvo je zato v ponedeljek v Ljubljano poslalo ostro diplomatsko noto, v kateri je zahtevalo preiskavo, ki bi ugotovila, komu vse se je prisluškovalo. Zanimivo, da je bil Rop, ko je dajal prvo izjavo o vsebini prisluhov za TVS, očitno prepričan, da zanj ne velja zapoved molčečnosti, odveze zanjo pa mu prav tako nihče ni dal. Po tej logiki bi lahko na novinarska vprašanja brez zadržkov odgovarjal tudi njegov glavni obveščevalec Podbregar, a raje previdno čaka na vladno odvezo molčečnosti. Se pa celo nekateri Ropovi nekdanji strankarski kolegi zgražajo nad njegovim ravnanjem in so prepričani, da bo to njegova afera Watergate. Po drugi strani so se incidenti začeli mnogo prej, preden je Joško Joras skočil v Dragonjo, Janez Podobnik pa si ovil roko. Ostaja torej vprašanje, kaj sta se v resnici pogovarjala Janša in Sanader in kdo ima v rokah morebitni dokument, ki naj bi bremenil oba premierja.

SILVESTER ŠURLA
IGOR KRŠINAR

Slovenska vlada še upa

Thursday, June 28th, 2007

Celovec 28.6.2007 | STA/B.M.
Avstrijski kancler je zagrozil, da se ne bo več ukvarjal z usklajevanjem popolnoma nasprotnih mnenj glede dvojezičnih tabel.

Alfred Gusenbauer
Predsednik avstrijske vlade Alfred Gusenbauer: Ker dogovora z avstrijskimi parlamentarnimi strankami najverjetne ne bo, bo skušal doseči postavitev 163 tabel - če jih bo nemškonacionalistični deželni glavar Haider sploh dovolil postaviti
(Foto: Reuters) Vodja urada vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu, državni sekretar Zorko Pelikan je danes izrazil upanje, da bo vendarle kmalu prišlo do rešitve vprašanja dvojezičnih krajevnih napisov na avstrijskem Koroškem.
Ni razloga za obupanjeTo, da predlog avstrijskega vlade o rešitvi vprašanja dvojezičnih krajevnih napisov na avstrijskem Koroškem najverjetneje ne bo na dnevnem redu današnje seje odbora avstrijskega parlamenta za ustavna vprašanja, je po besedah Pelikan sicer negativen znak, “ni pa to razlog, da bi obupali”. Kot še ocenjuje, še ni vse zaključeno, saj se bodo pogovori nadaljevali v okviru omenjenega odbora avstrijskega parlamenta.

„Gre za zelo resno vprašanje in videti je, da avstrijski kancler Alfred Gusenbauer resno vztraja, da se to vprašanje reši,“
je še dejal vodja urada za Slovence v zamejstvu in po svetu.Manjšinske organizacije podpirajo kanclerjev predlog
Dvojezična tabla na Koroškem
(Foto: POP TV)

Razširjeni Koordinacijski odbor koroških Slovencev (KOKS) je soglasno potrdil, naj predstavniki slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem v pogajanjih “niti minimalno ne odstopajo” od predloga avstrijskega kanclerja Alfreda Gusenbauerja o 163 dvojezično označenih naseljih na avstrijskem Koroškem.Po avstrijski pogodbi 800 krajevnih tabel
Seje KOKS so se udeležili tudi predstavniki slovenskih mladinskih organizacij. Kot je po seji dejal predstavnik KSŠŠK Dejan Zwitter, so predstavniki Kluba slovenskih študentk in študentov na Dunaju (KSŠŠD), Kluba slovenskih študentk in študentov v Gradcu (KSŠŠG), Kluba slovenskih študentk in študentov na Koroškem (KSŠŠK), Koroške dijaške zveze (KDZ) in Mlade Enotne liste pred glasovanjem o sklepih manjšinske koordinacije iz protesta zapustili sejo. Slovenske mladinske organizacije namreč „ne vidijo nobenega smisla, da se narodna skupnost sploh opredeli do Gusenbauerjevega predloga, če se niti avstrijska vladna koalicija ne more zediniti, kako uresničiti pravno državo”.Slovenske mladinske organizacije vztrajajo na dosledni izpolnitvi določil 7. člena Avstrijske državne pogodbe (ADP) in na postavitvi dvojezičnih krajevnih tabel in drugih topografskih oznak po teritorialnem načelu. Z državno pogodbo, ki jo sosednja država v primeru dvojezičnih tabel že več desetletij ne izpolnjuje, si je Avstrija kot nekdanja članica Hitlerjeve koalicije po drugi svetovni vojni zagotovila neodvisnost. Po teritorialnem načelu bi topografske oznaka bilo treba postaviti na celotnem območju veljavnosti zakon o manjšinskem šolstvu, ki zajema okoli 800 krajev.
Kancler za 163 tabelKancler Gusenbauer je sicer napovedal, da se avstrijska vlada v nadaljevanju svojega mandata ne bo več ukvarjala s tem vprašanjem, če rešitev ne bo pripravljena do današnje seje parlamentarnega odbora za ustavna vprašanja. Medtem je Gusenbauer pripravil predlog za rešitev, ki je predvideval 163 dvojezično označenih krajev ter konsenzni odbor, ki naj bi razpravljal o vprašanjih sožitja. Jörg Haider
Haider: Postavitev dvojezičnih tabel pomeni zanj izdajo nemške Koroške (Foto: Reuters)
Haider za nič tabel, Slovence pa bi prešteval
Na avstrijskem Koroškem pa se je v zvezi z dvojezičnimi krajevnim tablami ozračje spet zaostrilo. BZÖ deželnega glavarja Jörga Haiderja je v časopisih objavil oglase, v katerem očita SPÖ “izdajo Koroške”. Obenem je BZÖ za petek sklical izredno sejo koroškega deželnega zbora o dvojezičnih tablah. Na njej nameravajo od SPÖ zahtevati pojasnila glede predloga kanclerja Gusenbauerja.

Deželni glavar avstrijske Koroške Haider zahteva, naj se izvede ali ugotavljanje števila pripadnikov slovenske manjšine na osnovi materinega jezika ali pa naj se dvojezične krajevne table postavijo na osnovi podatkov posebnega štetja manjšine iz leta 1976, kar naj bi pomenilo največ 102 dvojezični tabli. To štetje so koroški Slovenci sicer večinoma bojkotirali, zaradi česar podatki v strokovni javnosti veljajo za neuporabne.

“Dokončna rešitev”

Thursday, June 28th, 2007



FRANC WAKOUNIG, ZGODOVINAR, TEOLOG, NOVINAR IZ BOROVELJ

Do 28. junija 2007, tako zvezni kancler Alfred Gusenbauer, bo vprašanje dvojezičnih tabel na Koroškem urejeno ali pa ne. Ta magični datum “dokončne rešitve” odprtega politično-pravnega vprašanja z najdaljšim stažem v zgodovini druge avstrijske republike je kancler optimistično razkladal tudi na svojem obisku v Ljubljani in zato od slovenske vlade prejel lep pušeljc pohval in zahval. No, v trenutku, ko se te vrstice prelivajo na papir, ki je menda zelo potrpežljiv, smo tik pred zdajci napovedanega datuma in obljubljena rešitev se vse bolj in bolj odmika v meglo in kopreno nepredvidljive prihodnosti, ki bolj in bolj prevzema podobo in dinamiko akcijskih vzorcev iz preteklosti.

Kamen spotike oziroma ključna točka, ki nasprotnikom vsakršne, količkaj duhu člena 7 avstrijske državne pogodbe (ADP) in razsodbi avstrijskega ustavnega sodišča odgovarjajoče oblike rešitve tega vprašanja, zdaj omogoča zaželjeni odstop od rešitvene formule, je predlagano število 163 dvojezičnih krajevnih napisov. Komaj je številka pricurljala na svetlo, so merodajni politični dejavniki na Koroškem reagirali po starih, utečenih navadah in so predlog zveznega kanclerja razglasili kot napad na Koroško oziroma kot izdajstvo Koroške. Haider je govoril celo o vojni napovedi kanclerja proti njemu in s tem, glej ga no, proti Koroški, hkrati pa je zahteval preštevanje Slovencev ter tako prevzel kričeče zahteve desničarskih in nemškonacionalnih grupacij v deželi. Da se je v tem trenutku predstavnik najjužnejše zvezne dežele demokratične Avstrije obnašal kot absolutistični samodržec (”država sem jaz”), rojenemu Zgornjemu Avstrijcu Haiderju niti na misel ni prišlo in predvsem koroške javnosti sploh ni motilo. Prav tako njega in njegove stranke ni sram celostranskih oglasov v koroških dnevnikih, kjer socialdemokratom očita, da so s 163 tablami izdali Koroško. Samega sebe pa hvalisa kot tistega, ki Koroški ostaja zvest in se tako rekoč bori za nemški značaj dežele. Čeprav je inserat morda po zunanji obliki zasnovan sodobno, pa ga jezik in vsebina izdajata kot v preteklost in nemški nacionalizem zazrti produkt.

Že samo trditev, da 163 tabel od Šmohorja na zahodu do Suhe na vzhodu dvojezičnega ozemlja ustvarja vtis strnjenega slovenskega ozemlja na Koroškem, to je za samozvane pokončneže in domovini zveste “Kerntnarje” hudičevo delo, je skregana z vsako stvarnostjo. Kajti 163 dvojezičnih napisov na tem območju je namreč daleč stran od dejanskega števila vasi in krajev na celotnem dvojezičnem ozemlju, kjer bi po členu 7 ADP vsi napisi topografskega značaja in uradovanje morali biti dvojezični. Člen 7 namreč koroškim Slovencem ni bil podarjen, še manj so ga zadeli na loteriji, ampak je sad njihovega mednarodno priznanega boja proti nacizmu, ki je bil edini vojaško, politično in družbeno relevanten upor s puško v roki proti nacizmu na tleh današnje Avstrije. Ko je šlo za njeno suverenost, se je Avstrija s ponosom sklicevala na ta upor, ko pa bi bilo treba poravnati dolg do koroških Slovencev in udejanjiti oziroma izpolniti člen 7 ADP, pa je ta država to uspešno zavirala vse do danes, pa čeprav je med drugim avstrijsko ustavno sodišče potrdilo, da člen 7 na primer v zadevi dvojezične topografije ni izpolnjen. Partizane pa so dolgo obravnavali kot izdajalce domovine in so jim odrekli vsakršen prispevek pri osvoboditvi izpod nacističnega škornja. Da jih Haider še vedno tako zmerja, mnogi partizani in udeleženci antifašističnega upora danes pojmujejo kot priznanje, ne pa kot psovanje.

Zvezni kancler je skušal rešiti, kar bi se še rešiti dalo, in je povabil najprej deželnega glavarja, v torek, 26. junija, pa tudi župane dvojezičnih občin, predstavnike koroških Slovncev, zastopnike koroških deželnozborskih strank in koalicijskega partnerja ljudsko stranko na pogovore v svoj urad na dunajskem Ballhausplatzu. Srž in rezultat večurnega večernega pogovora sta vsakogar streznila: ta država in njeni politični predstavniki več kot 60 let po koncu druge svetovne vojne, več kot 50 let po podpisu državne pogodbe in več kot 30 let po kriminalnem ortstafelšturmu leta 1972 še zmeraj niso zmožni ali voljni v vprašanju člena 7 in dvojezičnih krajevnih napisov na Koroškem najti poštene, dobre in trajne rešitve.

In to država, ki svojčas Italiji, ko je šlo za utemeljene in legitimne pravice Južnih Tirolcev, ni prizanesla in je ubrala pot internacionalizacije. Viceverza pa ni izpolnila zajamčenih pravic, ki gredo koroškim Slovencem.

Kanclerju Gusenbuerju ne gre odrekati volje in tudi ne prizadevnosti pri reševanju tega vprašanja, pa tudi koroški Slovenci, odnosno njihove osrednje organizacije so pokazale dobro mero pripravljenosti, za prenekaterega koroškega Slovenca celo preveč. Koroški Slovenci, ki so v tej drami za table dolgo časa nastopali neenotno, eni so bili konsenzualni, drugi pa hardlajnerji, so vsaj tokrat dojeli, da neenotnost ni izraz načelnosti, temveč politične nemodrosti in nezrelosti, ki koristi samo nasprotniku. Kajti kadar gre proti Slovencem, so koroške deželnozborske stranke, svojčas zbrane v tistem zloglasnem tristrankarskem paktu (SPÖ, ÖVP, FPÖ), kjer je edini veljavni skupni imenovalec določal takrat najmanjši, a najbolj radikalni člen: namreč svobodnjaki, enotne. V bistvu se v tej igrici do danes nič ni spremenilo: sicer so sestopili z oblasti svoječasni dominatorji kot Wagner etc., na njihovo mesto pa so prišle druge osebe, ki pa se držijo od nekdaj veljavnih pravil: enotna fronta proti slovenskim zahtevam.

Slovenci se tokrat niso zoperstavili predlagani rešitvi, čeprav so vedeli, da načrtovani rezultat, namreč 163 tabel brez odprtostne klavzule, ne odgovarja njihovim prvotnim zahtevam. Zdaj je ta predlog raz mize, zablokirala ga je dežela s svojim deželnim glavarjem vred, zvezni kancler Gusenbauer pa je moral spoznati, da je sicer lepo in prijetno na evropski ravni v vprašanju človekovih pravic ali evropske ustave soliti temu ali onemu glavo in Avstrijo promovirati kot zgledno in aktivno, doma pa se vse tozadevne marnje in želje raztreščijo v nič že pri sorazmerno zelo enostavnem notranjepolitičnem vprašanju, ali bomo izpolnili določila mednarodne pogodbe in pa razsodbo lastnega ustavnega sodišča ali pa ne. Dokler bo Avstrija ponovno padala na tem popravnem izpitu, vse dotlej bo po nepotrebnem izgubljala mednarodno reputacijo in evropsko veljavo.

Koroškim Slovencem, in z njimi vsej državi, ostaja nerešeno vprašanje dvojezičnih krajevnih napisov. Ali je to za manjšino dobro ali ne, bo pokazala prihodnost. Kajti nekega dne bo neka vlada morala zakoličiti in ne samo najti ali ponuditi rešitev. Kakšna bo in ali bo upoštevala tudi koroške Slovence, pabomo videli oziroma tega nihče ne ve.

V sredo zvečer je v Celovcu zasedal KOKS, Koordinacijski odbor koroških Slovencev, pravno formalno najvišji gremij narodne skupnosti. Marsikdo je dejal, da je to zvonjenje po toči.

FRANC WAKOUNIG

“Licenca” za molk

Thursday, June 28th, 2007

Peter Čeferin pravi, da so v komisiji za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb kršili ustavo in zakone, ko Podbregarju niso dovolili odvetnika. Kako daleč seže “privilegij zoper samoobtožbo”?

“Iz medijskih obvestil je razvidno, da so zoper Iztoka Podbregarja vložene kazenske ovadbe. Z odvetnikom Aleksandrom Čeferinom sta že bila na policijski postaji, torej se je predkazenski postopek že začel,” začne utemeljevati prihod Aleksandra Čeferina z dr. Iztokom Podbregarjem predvčerjšnjim v parlament dr. Peter Čeferin, vodja grosupeljske odvetniške družbe. Omeni še zahtevo vlade, naj ji parlamentarna komisija za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb izroči magnetogram zadnjega Podbregarjevega zaslišanja pred parlamentarnimi nadzorniki zaradi morebitne uvedbe kazenskega postopka.

Potem pa: “Po ustavi ima vsakdo pravico do zagovornika, če je obdolžen, osumljen kaznivega dejanja. Po zakonu o odvetništvu ima vsak človek pravico, da ga pred sodišči in drugimi državnimi organi zastopa in zagovarja odvetnik. Nobenega dvoma ni, da je parlamentarna komisija državni organ.” Zato Čeferin ocenjuje, da je komisija za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb, ko Podbregarju ni dovolila nastopa z odvetnikom, kršila ustavo in zakone. Odvetnik ima po zakonu o odvetništvu dolžnost čuvanja vsega, kar izve, zakon je njegova “licenca”. Enako je, spomni Peter Čeferin, pred skoraj 20 leti odločilo bivše jugoslovansko ustavno sodišče, ko je v zadevi JBTZ (Janša, Borštner, Tasič, Zavrl) ugodilo zahtevi slovenske odvetniške zbornice in razveljavilo tiste določbe zakona o vojaškem sodišču, ki so določale, da v primeru nevarnosti, da bi se odkrila vojaška tajnost, lahko obdolženca zagovarjajo samo vojaški zagovorniki. Od tistega trenutka so obdolžene v tej zadevi lahko zagovarjali odvetniki. V obrazložitev pa so sodniki bivšega jugoslovanskega ustavnega sodišča med drugim zapisali, da že iz odvetniškega zakona izhaja, da so odvetniki dolžni varovati državno oziroma vojaško tajnost.

Predsednik Odvetniške zbornice Slovenije, odvetnik Miha Kozinc, (ne)dileme, kako se odvetnika zaveže k varovanju tajnih podatkov, ne komentira, odvetniška zbornica da za zdaj s tem nima nič, pravi. Za Večer je rekel le, da komisija za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb ni preiskovalna komisija, očitno namigujoč na ne nujno samoumevnost navzočnosti zagovornikov pred parlamentarnimi komisijami druge vrste.

Po naših podatkih bosta v nekaj dneh mnenje, ali se ima povabljeni pravico pojaviti z odvetnikom, za komisijo za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb pripravila pravnika dr. Rajko Pirnat in dr. Igor Kaučič. Tu, kakor kaže, trčijo zakoni o tajnih podatkih, o parlamentarnem nadzoru in o odvetništvu. Po pravni teoriji prejšnji direktor Sove niti ni primoran sprejeti poziva, naj pride pričat v parlamentarno komisijo, komisiji pa ni treba pristati na odvetnikovo (vse)navzočnost. Če pa povabljeni pride, ima ustavni “privilegij zoper samoobtožbo”, to ga varuje pred državo, razmišljajo izkušeni pravniki, ki ne želijo biti imenovani. Skratka, sme slej ko prej terjati odvetnikovo navzočnost. Kako je od tu naprej z varovanjem tajnih podatkov, pa bomo morali počakati na mnenje Pirnata in Kaučiča.

Sova: Ni dokumenta, ni uničenja

Thursday, June 28th, 2007

“Če prav razumem, Sova že več kot deset dni povsem samostojno, brez sodelovanja parlamentarne komisije za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb, temeljito pregleduje dokumentacijo in informacijske baze, tako da sem prepričan, da bo svoje cilje in naloge temeljito opravila, pač v skladu z usmeritvami svojih nadrejenih,” je prejšnji direktor Sove Iztok Podbregar v torek rekel novinarjem, preden nato ni smel pričati pred parlamentarno komisijo za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb v družbi odvetnika, zato pogovora s poslanskimi nadzorniki ni bilo. Kaj je želel povedati? Za Večer je torkovo izjavo včeraj nadaljeval, rekoč da parlamentarna komisija v času, ki ga je omenil in ga je izračunal iz medijskih objav o domnevnem političnem režiranju incidentov v Piranskem zalivu leta 2004, ni naredila ničesar, da bi podatke zaščitila.

Za komentar izjave, v kateri bi morebiti bil namig na nezakonitosti, smo vprašali Slovensko obveščevalno-varnostno agencijo in dobili odgovor, da se v Sovi z dokumentarnim gradivom ravna v skladu s predpisi o evidencah in poslovanju z dokumentarnim gradivom, izločanje in uničevanje gradiva pa se izvajata izključno pod pogoji in na način, ki jih za državno upravo določa uredba o upravnem poslovanju. A “v zvezi z nedavnimi navedbami o dejavnostih agencije v zvezi z dogodki v Piranskem zalivu agencija ni izvajala nikakršnih izbrisov ali uničenj. Delo v agenciji poteka zakonito.”

Direktor Matjaž Šinkovec, še sporočajo iz Sove, je 19. junija odredil notranjo preiskavo. Komisija pod vodstvom generalnega obveščevalnega nadzornika je ugotovila, da “v dokumentarnem gradivu in razvidu agencije ni v medijih omenjenega dokumenta o pridobivanju podatkov s posebnimi oblikami pridobivanja, ki bi dokumentiral domnevno dogovarjanje o obmejnih incidentih”.

Vanessa Čokl