“Dokončna rešitev”
 FRANC WAKOUNIG, ZGODOVINAR, TEOLOG, NOVINAR IZ BOROVELJ |
Do 28. junija 2007, tako zvezni kancler Alfred Gusenbauer, bo vprašanje dvojezičnih tabel na Koroškem urejeno ali pa ne. Ta magični datum “dokončne rešitve” odprtega politično-pravnega vprašanja z najdaljšim stažem v zgodovini druge avstrijske republike je kancler optimistično razkladal tudi na svojem obisku v Ljubljani in zato od slovenske vlade prejel lep pušeljc pohval in zahval. No, v trenutku, ko se te vrstice prelivajo na papir, ki je menda zelo potrpežljiv, smo tik pred zdajci napovedanega datuma in obljubljena rešitev se vse bolj in bolj odmika v meglo in kopreno nepredvidljive prihodnosti, ki bolj in bolj prevzema podobo in dinamiko akcijskih vzorcev iz preteklosti.
Kamen spotike oziroma ključna točka, ki nasprotnikom vsakršne, količkaj duhu člena 7 avstrijske državne pogodbe (ADP) in razsodbi avstrijskega ustavnega sodišča odgovarjajoče oblike rešitve tega vprašanja, zdaj omogoča zaželjeni odstop od rešitvene formule, je predlagano število 163 dvojezičnih krajevnih napisov. Komaj je številka pricurljala na svetlo, so merodajni politični dejavniki na Koroškem reagirali po starih, utečenih navadah in so predlog zveznega kanclerja razglasili kot napad na Koroško oziroma kot izdajstvo Koroške. Haider je govoril celo o vojni napovedi kanclerja proti njemu in s tem, glej ga no, proti Koroški, hkrati pa je zahteval preštevanje Slovencev ter tako prevzel kričeče zahteve desničarskih in nemškonacionalnih grupacij v deželi. Da se je v tem trenutku predstavnik najjužnejše zvezne dežele demokratične Avstrije obnašal kot absolutistični samodržec (”država sem jaz”), rojenemu Zgornjemu Avstrijcu Haiderju niti na misel ni prišlo in predvsem koroške javnosti sploh ni motilo. Prav tako njega in njegove stranke ni sram celostranskih oglasov v koroških dnevnikih, kjer socialdemokratom očita, da so s 163 tablami izdali Koroško. Samega sebe pa hvalisa kot tistega, ki Koroški ostaja zvest in se tako rekoč bori za nemški značaj dežele. Čeprav je inserat morda po zunanji obliki zasnovan sodobno, pa ga jezik in vsebina izdajata kot v preteklost in nemški nacionalizem zazrti produkt.
Že samo trditev, da 163 tabel od Šmohorja na zahodu do Suhe na vzhodu dvojezičnega ozemlja ustvarja vtis strnjenega slovenskega ozemlja na Koroškem, to je za samozvane pokončneže in domovini zveste “Kerntnarje” hudičevo delo, je skregana z vsako stvarnostjo. Kajti 163 dvojezičnih napisov na tem območju je namreč daleč stran od dejanskega števila vasi in krajev na celotnem dvojezičnem ozemlju, kjer bi po členu 7 ADP vsi napisi topografskega značaja in uradovanje morali biti dvojezični. Člen 7 namreč koroškim Slovencem ni bil podarjen, še manj so ga zadeli na loteriji, ampak je sad njihovega mednarodno priznanega boja proti nacizmu, ki je bil edini vojaško, politično in družbeno relevanten upor s puško v roki proti nacizmu na tleh današnje Avstrije. Ko je šlo za njeno suverenost, se je Avstrija s ponosom sklicevala na ta upor, ko pa bi bilo treba poravnati dolg do koroških Slovencev in udejanjiti oziroma izpolniti člen 7 ADP, pa je ta država to uspešno zavirala vse do danes, pa čeprav je med drugim avstrijsko ustavno sodišče potrdilo, da člen 7 na primer v zadevi dvojezične topografije ni izpolnjen. Partizane pa so dolgo obravnavali kot izdajalce domovine in so jim odrekli vsakršen prispevek pri osvoboditvi izpod nacističnega škornja. Da jih Haider še vedno tako zmerja, mnogi partizani in udeleženci antifašističnega upora danes pojmujejo kot priznanje, ne pa kot psovanje.
Zvezni kancler je skušal rešiti, kar bi se še rešiti dalo, in je povabil najprej deželnega glavarja, v torek, 26. junija, pa tudi župane dvojezičnih občin, predstavnike koroških Slovncev, zastopnike koroških deželnozborskih strank in koalicijskega partnerja ljudsko stranko na pogovore v svoj urad na dunajskem Ballhausplatzu. Srž in rezultat večurnega večernega pogovora sta vsakogar streznila: ta država in njeni politični predstavniki več kot 60 let po koncu druge svetovne vojne, več kot 50 let po podpisu državne pogodbe in več kot 30 let po kriminalnem ortstafelšturmu leta 1972 še zmeraj niso zmožni ali voljni v vprašanju člena 7 in dvojezičnih krajevnih napisov na Koroškem najti poštene, dobre in trajne rešitve.
In to država, ki svojčas Italiji, ko je šlo za utemeljene in legitimne pravice Južnih Tirolcev, ni prizanesla in je ubrala pot internacionalizacije. Viceverza pa ni izpolnila zajamčenih pravic, ki gredo koroškim Slovencem.
Kanclerju Gusenbuerju ne gre odrekati volje in tudi ne prizadevnosti pri reševanju tega vprašanja, pa tudi koroški Slovenci, odnosno njihove osrednje organizacije so pokazale dobro mero pripravljenosti, za prenekaterega koroškega Slovenca celo preveč. Koroški Slovenci, ki so v tej drami za table dolgo časa nastopali neenotno, eni so bili konsenzualni, drugi pa hardlajnerji, so vsaj tokrat dojeli, da neenotnost ni izraz načelnosti, temveč politične nemodrosti in nezrelosti, ki koristi samo nasprotniku. Kajti kadar gre proti Slovencem, so koroške deželnozborske stranke, svojčas zbrane v tistem zloglasnem tristrankarskem paktu (SPÖ, ÖVP, FPÖ), kjer je edini veljavni skupni imenovalec določal takrat najmanjši, a najbolj radikalni člen: namreč svobodnjaki, enotne. V bistvu se v tej igrici do danes nič ni spremenilo: sicer so sestopili z oblasti svoječasni dominatorji kot Wagner etc., na njihovo mesto pa so prišle druge osebe, ki pa se držijo od nekdaj veljavnih pravil: enotna fronta proti slovenskim zahtevam.
Slovenci se tokrat niso zoperstavili predlagani rešitvi, čeprav so vedeli, da načrtovani rezultat, namreč 163 tabel brez odprtostne klavzule, ne odgovarja njihovim prvotnim zahtevam. Zdaj je ta predlog raz mize, zablokirala ga je dežela s svojim deželnim glavarjem vred, zvezni kancler Gusenbauer pa je moral spoznati, da je sicer lepo in prijetno na evropski ravni v vprašanju človekovih pravic ali evropske ustave soliti temu ali onemu glavo in Avstrijo promovirati kot zgledno in aktivno, doma pa se vse tozadevne marnje in želje raztreščijo v nič že pri sorazmerno zelo enostavnem notranjepolitičnem vprašanju, ali bomo izpolnili določila mednarodne pogodbe in pa razsodbo lastnega ustavnega sodišča ali pa ne. Dokler bo Avstrija ponovno padala na tem popravnem izpitu, vse dotlej bo po nepotrebnem izgubljala mednarodno reputacijo in evropsko veljavo.
Koroškim Slovencem, in z njimi vsej državi, ostaja nerešeno vprašanje dvojezičnih krajevnih napisov. Ali je to za manjšino dobro ali ne, bo pokazala prihodnost. Kajti nekega dne bo neka vlada morala zakoličiti in ne samo najti ali ponuditi rešitev. Kakšna bo in ali bo upoštevala tudi koroške Slovence, pabomo videli oziroma tega nihče ne ve.
V sredo zvečer je v Celovcu zasedal KOKS, Koordinacijski odbor koroških Slovencev, pravno formalno najvišji gremij narodne skupnosti. Marsikdo je dejal, da je to zvonjenje po toči.
FRANC WAKOUNIG