Archive for June, 2007

Nasprotja vse države, združite se

Tuesday, June 26th, 2007

Pisana in posrečena nasprotja

Proslava ob 16. rojstnem dnevu naše mlade države se od prejšnjih ne bi veliko razlikovala, če na njej prvič ne bi manjkal predsednik države.

Nad dejstvom, da se praznovanja zdaj že skoraj polnoletne najstnice Janez Drnovšek ni udeležil, so bili mnogi obiskovalci proslave dokaj razočarani. Večina naključno izbranih je za MMC povedala, da bi se spodobilo, da bi se Drnovšek osrednjega državnega dogodka udeležil. Mnenja pa so se razlikovala v tem, da so predsednikov bojkot proslave nekateri označili za nedopusten, drugi pa kot njegovo osebno odločitev, ki jo je treba spoštovati.

Poslušni in strumni vojaki
Kot je znano, se Drnovšek proslave ni udeležil, ker je, kot pojasnjujejo v njegovem uradu, zaskrbljen nad stanjem duha v Sloveniji. Pripadniki častne čete se do dejstva, da njihovega postroja ne bo pregledal vrhovni poveljnik vojske, po navodilih nadrejenih niso hoteli opredeljevati in so nas napotili k svojemu poveljniku, ki pa kot dober vojak nima mnenja in zgolj izpolnjuje ukaze.

Četo je na koncu pregledal predsednik DZ-ja France Cukjati, ki je iz hrama demokracije prišel prav v trenutku, kot so zadonele topovske salve z Ljubljanskega gradu.

Če je proslava že v svojem izhodišču morala preseči nasprotje, da na počastitvi dneva državnosti manjka predsednik države, je tudi sicer minila v duhu združevanja nasprotij.

Pisana in posrečena nasprotja
Politikom v nešteto govorih še vedno ni uspelo zediniti slovenskega naroda, letos pa je to na kulturni ravni zagotovo uspelo avtorjem proslave, ki so dokaj posrečeno združili mnoge umetniške zvrsti. Že pred začetkom uradnega dela proslave so množico ogrele koračnice iz dveh nasprotnih dimenzij glasbenega spektra.

Za tiste bolj tradicionalno domoljubno razpoložene je pihalna godba Slovenske vojske igrala koračnice. Določene obredne elemente proslave dneva državnosti je bučno pokazala zasedba Stroj Machine, katere zvoki so spominjali na obrede naših prednikov. Da je tudi največje razlike mogoče preseči, pa so pokazali praporščaki, ki so enako strumno kot ponavadi sledijo zvokom koračnice, korakali ob kovinskih zvokih Stroja.

Za mlado in staro
Brez dvoma je bila proslava razen pozne ure namenjena tudi mladim, saj je bogat kulturni program vključeval več plesnih in glasbenih zvrsti, ki so sodobne kulturne prvine združevale s tradicionalnimi. Med drugim smo lahko videli posrečeno mešanico sodobnega hiphopa in tradicionalnega narodnega melosa.

Kljub temu se je vsaj na prvi pogled zdelo, da so bili na proslavi mladi zastopani slabše. Mlajši obiskovalci proslave so za MMC povedali, da se jim zdi, da je tako zato, ker je med mladimi premalo domoljubja, in optimistično so dodali, da imajo občutek, da se narodna zavest krepi.

Se mora domoljubje napajati iz preteklosti?
O tem, da je združevanje nasprotij pomembno, so bili prepričani tudi člani projekta domoljubna slovenska mladina, za katero ja združevanje preteklosti in sodobnosti ključnega pomena za domoljubno zavest. Ob pregledu njihovih vrst bi neobveščen človek lahko mislil, da ima Slovenija dve zastavi.

Vračanje v zgodovino se domoljubni mladini namreč zdi tako pomebno, da ob slovenski zastavi vedno plapolajo tudi z zastavami s karantanskim panterjem, ki predstavlja tvorbo, ki naj bi bila po njihovem mnenju prva slovenska država.

Čeprav mladi domoljubi zaradi letošnje postavitve s stoli svojega patriotskega naboja niso mogli izražati v prvih vrstah, so ob robu množice stali skoraj enako strumno kot častna četa Slovenske vojske.

Luka Zevnik

Zaradi tabel na volitve Celovec

Monday, June 25th, 2007

25.6.2007 | STA / D.L.

Haider je zagrozil s predčasnimi volitvami, če bodo na Dunaju potrdili predlog o 163 dvojezičnih krajih.

Tabla in tablica
Kanclerjev predlog posebej navaja, da morajo biti oznake v jeziku narodne skupnosti zapisane v enaki obliki in velikosti kot oznake v nemškem jeziku. Deželni glavar avstrijske Koroške Jörg Haider je namreč dal februarja letos v Pliberku in Drveši vasi namestiti na zgolj enojezično tablo pod nemško krajevno ime manjšo dodatno tablico s slovenskim imenom kraja. (Foto: POP TV)
Deželni glavar avstrijske Koroške Jörg Haider je zagrozil s predčasnimi volitvami, če bi v četrtek v parlamentarnem odboru za ustavna vprašanja na Dunaju potrdili predlog avstrijskega kanclerja Alfreda Gusenbauerja za 163 dvojezično označenih krajev. “Očitno se je Gusenbauer odločil, da bo z menoj vodil vojno,” je menil Haider, ki je ob tem zagrozil s predčasnimi deželnozborskimi volitvami.
Predlog avstrijskega kanclerja Alfreda Gusenbauerja za ureditev vprašanja dvojezične topografije predvideva na avstrijskem Koroškem 163 krajev, označenih s slovenskim in nemškim imenom, na Gradiščanskem 47 s hrvaško-nemškim in štiri z madžarsko-nemškim imenom. Predlog ne vključuje le krajevnih tabel, temveč tudi dvojezične kažipote za dvojezično označene kraje.Dvojezični kažipoti so doslej na avstrijskem Koroškem kljub določilom o dvojezičnih topografskih napisih v Avstrijski državni pogodbi (ADP) bili sporni tudi v sicer dvojezično označenih občinah. Z Gusenbaurjevim predlogom, ki na avstrijskem Koroškem predvideva 163 dvojezično označenih naselij, bi po Haiderjevem prepričanju ustvarili vtis, da na avstrijskem Koroškem obstaja “sklenjeno slovensko naselitveno območje.” Zato ta predlog “gotovo ne bo uresničen”, je zatrdil deželni glavar.“Ali bom zmagal jaz, ker krajevnih tabel ne maram imeti, ali pa tisti, ki jih želijo,” pravi Haider. Haider ob tem očita kanclerju Gusenbauerju in socialdemokratski stranki (SPÖ) na avstrijskem Koroškem, da naj bi skušali s finančnimi podporami “kupiti” župane tistih občin, ki bi dobile dvojezične krajevne table. Kot je še zatrdil koroški deželni glavar, njegovo Zavezništvo za prihodnost Avstrije (BZÖ) ne bo sprejelo ukaza z Dunaja, pri čemer je izrazil upanje, da tudi ljudska stranka (ÖVP) ne bo podprla Gusenbauerjevega predloga.

Za potrditev Gusenbauerjevega predloga bo odločilna podpora Avstrijske ljudske stranke ÖVP, ki pa svojega stališča še ni sporočila.

Z urada avstrijskega kanclerja so medtem sporočili, da Gusenbauerjev predlog temelji na “širokem konsenzu” z župani prizadetih občin, s predstavniki slovenske manjšine ter s političnimi strankami. Kot je menil tiskovni predstavnik avstrijskega kanclerja Stefan Pöttler, Haiderjeva kritika ne preseneča in naj bi kazala le na “vznemirjenost deželnega glavarja.” Pöttler je še ponovil, da je Gusenbauer vedno poudaril, da v tem vprašanju nihče nima pravice veta.


Haider naj bi se popoldne na Dunaju sešel z Gusenbauerjem na pogovoru o dvojezičnih krajevnih tablah na avstrijskem Koroškem.

Različni odzivi manjšine
Predstavniki slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem so predlog kanclerja Gusenbauerja ocenili različno. Predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev (NSKS) Matevž Grilc opozarja na pravne pomanjkljivosti in čaka na odločitev organov slovenske manjšine, medtem ko predsednik Zveze slovenskih organizacij (ZSO) Marjan Sturm meni, da je “kompromis” treba podpreti.

Ustanovljen Svet romske skupnosti Ljubljana

Sunday, June 24th, 2007

23.6.2007 | I.K.

Na ustanovni seji Sveta romske skupnosti je bil za predsednika izvoljen Jožek Horvat Muc.

Jožek Horvat Muc
Jožek Horvat Muc (Foto: Bogdan Miklič)

Na podlagi Zakona o romski skupnosti v Republiki Sloveniji je Urad Vlade Republike Slovenije za narodnosti kot pristojni državni organ za narodnosti dne 20. 6. 2007 sklical ustanovno sejo Sveta romske skupnosti.

Na ustanovni seji je bil za predsednika Sveta romske skupnosti Republike Slovenije izvoljen Jožek Horvat Muc.
Svet bo predstavljal interese romske skupnosti v Sloveniji v razmerju do državnih organov ter opravljal druge pomembne naloge, ki se nanašajo na interese, položaj in pravice romske skupnosti. Med drugim bo Državnemu zboru Republike Slovenije, Državnemu svetu Republike Slovenije, Vladi Republike Slovenije, drugim državnim organom, nosilcem javnih pooblastil in organom samoupravne lokalne skupnosti lahko dajal predloge, pobude in mnenja v zadevah iz svoje pristojnosti.

Prepričani v svetlo prihodnost Bruselj

Sunday, June 24th, 2007

24.6.2007 | STA

Prebivalci Evropske unije optimistično zrejo v prihodnost povezave. Slovenci smo pri tem celo na drugem mestu.

Pristaši Evropske unije
Večina Evropejcev je prepričanih v svetlo prihodnost Unije (Foto: Reuters)

Državljani EU ob 50-letnici povezave večinoma verjamejo, da Unijo čaka svetla prihodnost, je pokazala najnovejša javnomnenjska raziskava Eurobarometer. Da so optimistični glede prihodnosti EU, je odgovorilo 69 odstotkov vprašanih, pri čemer so tisti, ki si prihodnost slikajo s svetlimi barvami, v večini v vseh članicah sedeminvajseterice. Večina verjame, da bo povezava v prihodnjih 50 letih postala vodilna sila v svetovni diplomaciji s svojo vojsko in neposredno izvoljenim predsednikom. Optimizem je v povprečju bolj pogost v novih članicah Unije, kjer je v lepo prihodnost prepričanih 74 odstotkov vprašanih, medtem ko je delež optimistov v starih članicah nekoliko nižji, 68-odstoten. Slovenija je na lestvici optimizma glede prihodnosti z 80 odstotki na drugem mestu za Poljsko (82 odstotkov).Prepričanje v lepo prihodnost je tudi pogostejše med mladimi in bolj izobraženimi, je še pokazal spomladanski Eurobarometer. Optimizem državljanov Unije se odraža tudi v njihovih odgovorih, kaj se bo s povezavo zgodilo v prihodnjih 50 letih. Večina tako verjame, da bo povezava v prihodnjega pol stoletja postala vodilna sila v svetovni diplomaciji (61 odstotkov), ki bo imela svojo vojsko (56 odstotkov) in neposredno izvoljenega predsednika (51 odstotkov).

Nestrpnost na nacionalki

Sunday, June 24th, 2007

Piramida spet na udaru zaradi diskriminatornih mnenj

TV-oddaja Piramida je že v osnovi zamišljena tako, da želi biti čim bolj izzivalna, saj to povečuje gledanost. Ker pa nima natančno definiranih mej, se mora vedno znova zagovarjati zaradi sovražnega govora in hujskanja k nestrpnosti. Po prejšnji oddaji so se spet pojavili protesti nevladnih organizacij zaradi homofobnih mnenj: “Razprava je nihala na skrajnem robu sovražnega govora in eksplicitnega izražanja nestrpnosti do istospolno usmerjenih.” Velik del odgovornosti po mnenju Škuca LL nosi voditeljica Erika Žnidaršič, ki je dopustila nizko raven razprave in ni posredovala ob nestrpnih izjavah. Znani popevkar Vili Resnik je med drugim menil, da so za fizično nasilje na paradah, kakršno smo nedavno videli v Rusiji, krivi predvsem gejevski aktivisti, ki se kažejo v javnosti, namesto da bi bili doma za zaprtimi vrati: “Problem je v tem, da v zadnjih letih opažam, da ta ekipa teh ljudi strašno reklamira to, in potem se čudijo, zakaj nastajajo ekscesi. To je problem (…) Hvala bogu, da smo drugačni in sprejemamo to, vendar ne bomo sprejeli, da se bo to kar naprej oglaševalo.” Dopolnila ga je voditeljica Saša Einsiedler, ki je nedavno srečala boga in se pod vtisom krščanskega etosa spreobrnila: “Jaz osebno homoseksualcem niti slučajno ne bi dala otrok (…) Mene, recimo, kar me moti kot mamo, je, da se ogromno moških pojavlja, ali so pevci, voditelji, Evrovizija, ne vem, to, ono, tretje, jaz, oprostite, pogrešam prave fante, prave moške v medijih (…) Hotela sem reči, da si zelo želim, da bi, recimo, moja dva sinova si vzela za vzor Vilija, ne, recimo, enega poženščenega moškega …” Marjan Podobnik jima ni nasprotoval in je samo ponovil znane floskule SLS, da ne moremo izenačevati homoseksualnega para z družino. V uradu varuhinje človekovih pravic se strinjajo, da svoboda izražanja prinaša tudi odgovornosti, zato bi morala nacionalka skrbeti za etiko, težava pa je tudi v omejenem dosegu kaznivega dejanja po 300. členu KZ, ki ne sankcionira izražanja nestrpnosti ali spodbujanja k nasilju. Na RTV so prepričani, da ne moremo govoriti o sovražnem govoru, ampak bolj energičnemu izražanju osebnih mnenj, še na dopusten način: “Gosti so različni, eni so nekomu bolj, drugemu manj všeč.” Vendar se različne manjšine, od Romov do priseljencev, ki so že na populistični tapeti v oddaji, s tem ne bi strinjale …

Sebastijan Ozmec

Predsednik bojkotira proslavo

Saturday, June 23rd, 2007

Predsednik države Janez Drnovšek se ne bo udeležil proslave ob dnevu državnosti, tako bo nedeljska proslava prva v zgodovini samostojne Slovenije, ki jo bo visok državnik bojkotiral.

o neuradnih informacijah, Drnovška ne bo na proslavo, ker je po njegovem stanje v državi slabo in ker vladajoča politika resno ogroža neodvisnost nekaterih institucij. Uradnih potrditev teh informacij ni.Oddaja 24UR je iz kabineta predsednika dobila neuradne informacije: predsednik naj bi bojkotiral državno proslavo zato, ker ne želi soustvarjati vtisa, da je v državi vse v redu. Vlada naj že nekaj časa ne bi več uživala predsednikovega zaupanja, predvsem naj bi ga motilo po njegovem nedopustno poseganje vlade v neodvisne institucije.

Odzivi niso naklonjeni Drnovšku

Prvi politični odzivi niso naklonjeni predsedniku. Predsednik državnega zbora France Cukjati, ki je lani na proslavi pomagal predsedniku države, ko je omedlel, ne more verjeti, da je kaj takega možno.„Navsezadnje je predsednik in ob državnem prazniku se čuti, da imamo vsi enega predsednika, ne ena politična opcija enega, druga pa drugega. Verjetno se slabo počuti, ali kako drugače,“ je dejal Cukjati.

amo Bevk poslanec SD je prepričan, da je treba državne praznike spoštovati. „To še toliko bolj velja za najvišje politike, ob enem pa je to tudi odraz negativne politike, klime, ki jo moramo skupaj preseči,“ in dodaja, da bi bilo dobro, če bi se Drnovšek udeležil proslave.

Zapletlo se je tudi pri govorniku

Pri pripravi proslave pa se je zapletlo že pri vprašanju, kdo bo govornik na proslavi - predsednik države ali vlade.Iz Drnovškovega kabineta so sredi meseca sporočili, da predsednik ne bo slavnostni govornik. Nato pa je z istega naslova prišla pobuda, da bi Drnovšek vendarle imel slavnostni govor, a je predsednik koordinacijskega odbora za državne proslave Aleksander Zorn sporočil, da je odbor ugotovil, da ni osnove za preklic govornika, saj je takrat premier Janez Janša že privolil v sodelovanje.

Za Drnovškov kabinet pa je namreč nesprejemljivo, da predsedniku v vladnem odboru niso dali možnosti, da stopi za govorniški oder, tudi zato, ker se njegov mandat letos izteka.Poslanec LDS Anton Anderlič meni, da je Drnovšek s to odločitvijo odgovoril na zavrnitev, ko se je odločil, da bi bil govornik na proslavi. „Sam mislim, da so proslave zato, da vsi, ki smo nosilci javnih funkcij, sodelujemo na njih,“ meni Anderlič.Anton Kokalj iz vrst NSi je dejal, da v stranki ocenjujejo, da udeleževanje takšnih proslav ni dejanje prestiža, temveč gre za državotvorno dejanje, ki mora biti sestavni del vsakega državnika.

Spomenka Hribar: To je nedopustno

Spomenka Hribar je odločitev Drnovška komentirala kot nedopustno. Kot pravi, bi bila le bolezen lahko razumno opravičilo za neudeležbo. Drnovšek je bil izvoljen in za to dobiva tudi dohodke, je za SVET na Kanalu A povedala Hribarjeva in dodala, da se lahko v tem primeru vprašamo, ali gre za razpad sistema.

Trst je preizkusni kamen za pravice slovenske manjšine

Saturday, June 23rd, 2007
sobota, 23.06.2007
Tekst: Sandor Tence, Trst

TRST - Zaščita slovenske manjšine v Italiji se začne in konča v Trstu. To se je dogajalo, preden so Slovenci dobili zaščitni zakon, to je bilo aktualno, ko je parlament sprejemal ta zakon, in to je odločilno tudi danes, ko naj bi Rim z levico na oblasti vendarle začel zaščito končno izvajati.Trst je torej neke vrste stalni preizkusni kamen, tako za Slovence in njihove zaveznike kot za italijanske nacionaliste in njihove stare ter nove sopotnike. Čista shizofrenija, kot je svoj čas že ugotavljal James Joyce, ki je nekaj časa živel in pisal v Trstu, in kot danes pravi tudi Boris Pahor.

Tržaški župan in desnica ne popuščata

Paritetni odbor za slovensko manjšino je znova poslal v Rim seznam 32 občin Furlanije-Julijske krajine, v katerih naj bi se izvajal zaščitni zakon. Odbor je na seznam vključil tudi Trst, in to proti volji župana Roberta Dipiazze in desnice na oblasti, ki vztrajata, da tržaška občina ne spada v narodnostno mešana območja. Desnica je sicer vedno oporekala navzočnosti Slovencev v središču Trsta, zdaj pa celo zanika, da bi Slovenci živeli tudi na Krasu in na obrobjih mesta.

Predsednik paritetnega odbora Bojan Brezigar je stališče tržaškega župana označil kot pravi absurd in skregano z zdravo pametjo, saj Slovenci, kot pričajo uradni arhivski dokumenti, že stoletja živijo v Trstu. Tam imajo svoje šole in kulturna društva, v skoraj vseh tržaških cerkvah so vsako nedeljo tudi maše v slovenskem jeziku. Tržaški župan, ki pripada Berlusconijevi Naprej, Italija, bi sodeloval z ljubljanskim županom Jankovićem in s sosednjo sežansko občino, v isti sapi pa ne priznava, da v mestu živijo tudi Slovenci.

To je staro stališče lokalne desnice in vseh tržaških županov do Riccarda Illyja, ki je leta 1993 prekinil povojno nacionalistično tradicijo v mestu. Illy je ponekod v okolici postavil dvojezične cestne table in smerokaze ter začel obravnavati Slovence kot enakopraven del tržaškega vsakdana. Z Illyjem je slovenščina kdaj pa kdaj odmevala tudi na sejah mestnega sveta, ki je pozornost do Slovencev izkazoval tudi na področju kulturnih in urbanističnih izbir.

Ta politika odprtosti in sožitja je trajala osem let, kolikor je trajalo Illyjevo županovanje, leta 2001 pa se je na oblast v Trstu (Illy se je takrat odločil za rimski parlament) znova vrnila desnica. Župan Dipiazza sicer nima osebnih predsodkov do Slovencev, njegovo politiko do manjšine pa stalno negativno pogojuje Stranka nacionalnega zavezništva, ki ji gre pripisati tudi pobudo za izločitev Trsta iz zaščitnega zakona. Poslanec Roberto Menia je vlado celo pozval, naj razpusti paritetni odbor in naj pred kakršno koli odločitvijo o zaščitnem zakonu prešteje pripadnike manjšine.

Leva sredina ima druge težave

Tudi župan Čedada v videmski pokrajini zahteva izločitev občine s seznama dvojezičnih občin, njegovega stališča pa ne gre primerjati s stališčem župana Trsta. V Čedadu res ne živi veliko Slovencev, tam pa imajo sedež številna slovenska društva in časopisi, tako da bo rimska vlada v Čedadu najbrž odprla le tako imenovani dvojezični servis, ki se ga bodo posluževali prebivalci sosednjih občin Nadiških in Terskih dolin.

Paritetni odbor je že dvakrat poslal v Rim seznam 32 dvojezičnih občin in dvakrat ga je takratna desno usmerjena vlada Silvia Berlusconija zavrnila s proceduralnimi in političnimi utemeljitvami. Slovenci v Italiji upajo, da se bo z levo sredino na oblasti spremenil tudi odnos do manjšine in do zaščitnega zakona, ki ga je rimski parlament odobril februarja 2001, do danes pa je v glavnem še vedno mrtva črka na papirju.

Vlada bo morala z izvajanjem zaščitnega zakona vsekakor pohiteti, saj se ji precej majejo tla pod nogami, in zato ni rečeno, da bo Romano Prodi sploh dočakal jesen. In to ne toliko zaradi pritiskov opozicije kot zaradi vse ostrejših političnih razhajanj v levi sredini, kjer marsikdo že razmišlja o novi vladi brez skrajne levice in tudi o predčasnih parlamentarnih volitvah, na katerih pa bi v tem trenutku, kot dokazujejo vse predvolilne raziskave, zagotovo zmagal Berlusconi.

Patriotizem je ponos nad dobrim in sram nad slabim

Saturday, June 23rd, 2007

Phillippe Van Parijs, belgijski filozof in politični ekonomist

sobota, 23.06.2007
Tekst: Tanja Lesničar-Pučko

Belgijski filozof in politični ekonomist Phillippe Van Parijs je pred leti na temelju sto petdeset let starih idej Fouriera, Charliera in Milla ter njihovih sodobnejših izpeljav razvil idejo o univerzalnem temeljnem dohodku (UTD), ki se zdi na prvi pogled v svoji radikalnosti politično naivna in v svoji naravnanosti k večji pravičnosti utopična.


Phillippe Van Parijs

“Toda: ali se ni zdela tudi univerzalna volilna pravica še pred sto leti enako naivna in utopična?” pravi Van Parijs, katerega zamisel je pred leti v slovenščini predstavil zbornik Brezplačno kosilo za vse?, pred kratkim pa še avtor sam.

Kaj je torej UTD?

Univerzalni temeljni dohodek bodo prejemali vsi polnoletni prebivalci. Nihče ne bo izključen, ne študenti, ne upokojenci, ne revni, ne bogati, ne tisti brez državljanstva, a s stalnim bivališčem, in nikomur ne bo treba nič dokazovati.

Sliši se pravljično, zamisel pa zastavlja tri vprašanja: njeno ekonomsko uresničljivost, politično sprejemljivost in etično nespornost.

Ekonomska uresničljivost je odvisna od ekonomskega položaja posamezne države in njene ureditve, zato naj najprej pojasnim razliko med UTD in običajnimi socialnimi pomočmi. Vse so vezane na zaposlitev, njeno prekinitev ali pa na nezmožnost za delo, večinoma pa tudi na družinski status. UTD je drugačna zamisel, ki poskuša odgovoriti na problem revščine, a tudi na težave, ki jih obstoječi socialni sistemi povzročajo, namreč na odvisnost ljudi od članov svoje družine, od delodajalcev in od države, ki ugotavlja upravičenost raznih podpor.

Ali je izvedljiv? Na Aljaski ga imajo že od leta 1999, v obliki letnega, četudi za zdaj nizkega izplačila; približujejo se mu severne evropske države. A o njem ne razmišljajo le bogati, ampak na primer tudi Brazilija. Seveda se bo višina UTD določala glede na zmožnost posamezne državne blagajne, a treba je vedeti, da gre predvsem za prerazdelitev in ne toliko za dodatno obremenjevanje.

Torej je potrebna predvsem politična volja?

Da, najpomembnejši argument pa je izboljšanje položaja za najbolj deprivilegiran sloj ljudi in odprava odvisnosti. UTD namreč ščiti ljudi z zelo nizkimi zaposlitvenimi možnostmi - starejše, neizobražene, hendikepirane - in tiste, ki jim družinske obveznosti onemogočajo polno zaposlitev. Ti ljudje le težko zaslužijo več kot minimum in so bolj in bolj izključeni, njihove sposobnosti se pogosto celo manjšajo in čez čas postanejo popolnoma nezaposljivi.

UTD torej poskuša bolj ali manj naluknjano varovalno mrežo socialnih pomoči, v katero so ljudje ujeti, ker denimo ne smejo opravljati določenih del, če jih ne želijo izgubiti, nadomestiti s temeljem, na katerem bodo ljudje lahko samostojno stali. Ker ga bodo prejemali vsi, bo nepotreben tudi ogromen državni aparat, ki se zdaj ukvarja s podeljevanjem podpor. Ljudje, ki si bodo lahko našli zaposlitev, bodo imeli več kot ta minimum, ne bodo pa več prisiljeni sprejeti kakršnega koli dela, denimo dela na črno v neznosnih pogojih. Njihova fleksibilnost na trgu dela se bo povečala, ker ne bodo stremeli le k rednim zaposlitvam in ker višina plače ne bo več edino merilo za izbiro dela.

Niso socialne pravice ena izmed najbolj pomembnih strankarskih programskih točk?

Imate popolnoma prav, socialne pravice so eno izmed političnih orodij, in seveda politikom UTD ni tako všeč kot odmerjanje družinskih otroških, invalidskih in drugih dodatkov, s katerimi tudi nagovarjajo svojo volilno klientelo. A to se mi ne zdi največja ovira, in to bom ilustriral s primerom Nizozemske, ki že ima sistem, ki je najbližji UTD, nepogojene otroške, pokojninske, študentske in druge dodatke.

Hujšo težavo predstavlja politiki tisto, kar ste navedli uvodoma, namreč etično vprašanje: zakaj bi UTD dobili vsi in ali ne bi to pomenilo spodbujanja lenobe? To vprašanje bega politike. Moj odgovor je: kakovost družbe se meri po položaju tistih na dnu, ne onih na vrhu, sicer bi bil najboljši sistem absolutizem. UTD bi pomagal najrevnejšim in najbolj brezpravnim, a bi dvignil kakovost življenja vsem, saj nas vse pesti zavest o stiskah najrevnejših; premožnejši pa bi zanj tako in tako plačevali z davki.

Bi UTD razvrednotil pojem dela?

Ne verjamem, da bi prišlo do kakšne bistvene spremembe v percepciji pojma dela. Delo kot participacija ima v družbi pomemben status in funkcijo, zato delajo tudi ljudje, ki imajo dovolj denarja in jim ne bi bilo treba; delo je izvor spoštovanja in samospoštovanja, potrjevanja. Namen UTD ni spodbujanje lenobe, ampak omogočiti ljudem, da delajo to, kar se jim zdi smiselno, recimo razna prostovoljna dela, ki so manj plačana in s katerimi sicer ne bi mogli preživeti. UTD ni izziv pojmu dela, ampak njegovi diferenciaciji: delo je tudi dodatno izobraževanje, pomoč nebogljenim, skrb za ekologijo… Posledica bi bila večja fleksibilnost na trgu dela, ne pa manj dela.

In kaj bi se zgodilo z najslabšimi delovnimi mesti, najbolj napornimi, umazanimi, slabo plačanimi? Verjetno bi jih bilo treba narediti privlačnejša, ali pa bi jih opravljali le še brezpravni pribežniki?

Vpliva na trg dela na višjih ravneh ne bi bilo, na dnu pa pričakujemo dva učinka: nekatere dejavnosti se bodo pocenile, ker bo nematerialni vidik, koristnost, možnost napredovanja itn., odtehtal slabšega materialnega; tak primer so pomoč na domu, pripravništva. Glede najslabših del pa imate prav, morala bodo biti bolje plačana, če bodo hoteli dobiti delavce. Drugače bodo ti raje sprejeli manj plačana, a manj nevarna, manj naporna dela, ki jim bodo skupaj z UTD omogočala preživetje; in prav za to nam gre, za izboljšanje položaja tistih na dnu.

Kar zadeva priseljence, pa se ravno zato zavzemam, da mora biti prejemnik UTD vsak človek s stalnim prebivališčem, ne le tisti z državljanstvom, sicer pride do nove neenakosti. Enako je z volilno pravico in v Belgiji smo jo na lokalnih volitvah že dali vsem prebivalcem, ne le državljanom. Nezakoniti prebežniki bodo sicer še vedno problem, a s tem se je tako in tako treba soočiti, na eni strani z legalizacijo njihovega bivanja, na drugi z globalnimi ukrepi, ki bodo izboljšali položaj v njihovih matičnih državah.

Cena dela v Evropi povzroča, da kapital odhaja v Azijo in drugam.

To drži, toda delokalizacija kapitala je vendar tudi pomemben instrument globalne pravičnosti. Zdaj so kapital, znanje in proizvodnja koncentrirani na zelo majhnem koščku planeta, bolj ko bodo razširjeni, večja bo enakost.

Toda ta kapital tam nikakor ne plačuje enakih davkov, kot bi jih tu, ponekod sploh nobenih, plače so sramotno nizke, dobički pa se prelivajo nazaj na zahod in praktično ne prispevajo k razvoju krajev proizvodnje.

Vsekakor obstaja davčno tekmovanje, tako med razvitimi državami, ki poskušajo pritegniti denarni in človeški kapital, kot med razvitimi in nerazvitimi. Strinjam se, da je treba delokalizacijo kapitala disciplinirati, in sicer na dva načina: delno z mednarodnimi regulativi, ki bodo tudi revne države, ki zdaj med seboj tekmujejo za ta kapital, prisilili k spoštovanju minimalnih pravic, okoljevarstvenih standardov itn. In na drugi strani - in v kar vedno bolj verjamem, četudi na začetku nisem - je treba spodbujati korporativno družbeno odgovornost, samoomejevanje multinacionalk.

To je mogoče le, če imate dobre nevladne organizacije in dobre medije, ki razkrivajo umazanije in nagrajujejo tiste, ki delajo dobro, na primer združenja etičnih potrošnikov, etičnih investicijskih skladov, poštene trgovine itn. To je edini način, kako je mogoče disciplinirati multinacionalke, ki se izmikajo nacionalnim zakonskim omejitvam.

Na Metelkovi ste govorili ste tudi o domoljubju, in bilo je zabavno videti, kako se je liberalna študentarija naježila ob pojmu, ki se običajno povezuje z nacionalizmom, konservativnostjo…

… (smeh) in drugimi desničarskimi pošastmi! Da, vem, in ravno zato o patriotizmu, ki se ga ne bojijo le študenti, ampak večina liberalcev, tudi govorim. Kakšen smisel pa bi imelo priti sem in govoriti stvari, ki jih vsi poznajo in se z njimi strinjajo? (smeh) No, jaz zares verjamem, da vsaka politična skupnost, od krajevne skupnosti do EU, lahko dobro deluje le, če so ji ljudje predani, če razumejo, da je prav, da plačujejo davke, da kandidirajo za funkcije, na katerih lahko kaj naredijo za skupnost, da lahko protestirajo na ulicah, kadar čutijo, da se dogajajo škodljive stvari. Nobena skupnost ne more dobro delovati, če se ljudje z njo ne identificirajo. Ali ni tak primer ravno ta vaša Metelkova, ta enkratni socialno-umetniški dosežek?

Toda pozor - domoljubje zame ne pomeni izključujočnosti, ta identiteta ne sme biti ena, lahko ste socialistka, pevka in Slovenka hkrati, gre za mrežno identiteto, nikakor pa ne za etnični patriotizem, za skupne prednike. Gre zgolj za delitev ozemlja med vsemi, ki na njem živijo. Zame je patriotizem ponos nad dobrim in sram nad slabim, ki ga moje okolje proizvaja. In nikakor ne smemo dovoliti, da si ga prisvoji desnica in ga napolni z nacionalističnimi vsebinami, saj je koncept, kot ga razumem, povsem kompatibilen s kozmopolitizmom.