Belgijski filozof in politični ekonomist Phillippe Van Parijs je pred leti na temelju sto petdeset let starih idej Fouriera, Charliera in Milla ter njihovih sodobnejših izpeljav razvil idejo o univerzalnem temeljnem dohodku (UTD), ki se zdi na prvi pogled v svoji radikalnosti politično naivna in v svoji naravnanosti k večji pravičnosti utopična.

Phillippe Van Parijs
“Toda: ali se ni zdela tudi univerzalna volilna pravica še pred sto leti enako naivna in utopična?” pravi Van Parijs, katerega zamisel je pred leti v slovenščini predstavil zbornik Brezplačno kosilo za vse?, pred kratkim pa še avtor sam.
Kaj je torej UTD?
Univerzalni temeljni dohodek bodo prejemali vsi polnoletni prebivalci. Nihče ne bo izključen, ne študenti, ne upokojenci, ne revni, ne bogati, ne tisti brez državljanstva, a s stalnim bivališčem, in nikomur ne bo treba nič dokazovati.
Sliši se pravljično, zamisel pa zastavlja tri vprašanja: njeno ekonomsko uresničljivost, politično sprejemljivost in etično nespornost.
Ekonomska uresničljivost je odvisna od ekonomskega položaja posamezne države in njene ureditve, zato naj najprej pojasnim razliko med UTD in običajnimi socialnimi pomočmi. Vse so vezane na zaposlitev, njeno prekinitev ali pa na nezmožnost za delo, večinoma pa tudi na družinski status. UTD je drugačna zamisel, ki poskuša odgovoriti na problem revščine, a tudi na težave, ki jih obstoječi socialni sistemi povzročajo, namreč na odvisnost ljudi od članov svoje družine, od delodajalcev in od države, ki ugotavlja upravičenost raznih podpor.
Ali je izvedljiv? Na Aljaski ga imajo že od leta 1999, v obliki letnega, četudi za zdaj nizkega izplačila; približujejo se mu severne evropske države. A o njem ne razmišljajo le bogati, ampak na primer tudi Brazilija. Seveda se bo višina UTD določala glede na zmožnost posamezne državne blagajne, a treba je vedeti, da gre predvsem za prerazdelitev in ne toliko za dodatno obremenjevanje.
Torej je potrebna predvsem politična volja?
Da, najpomembnejši argument pa je izboljšanje položaja za najbolj deprivilegiran sloj ljudi in odprava odvisnosti. UTD namreč ščiti ljudi z zelo nizkimi zaposlitvenimi možnostmi - starejše, neizobražene, hendikepirane - in tiste, ki jim družinske obveznosti onemogočajo polno zaposlitev. Ti ljudje le težko zaslužijo več kot minimum in so bolj in bolj izključeni, njihove sposobnosti se pogosto celo manjšajo in čez čas postanejo popolnoma nezaposljivi.
UTD torej poskuša bolj ali manj naluknjano varovalno mrežo socialnih pomoči, v katero so ljudje ujeti, ker denimo ne smejo opravljati določenih del, če jih ne želijo izgubiti, nadomestiti s temeljem, na katerem bodo ljudje lahko samostojno stali. Ker ga bodo prejemali vsi, bo nepotreben tudi ogromen državni aparat, ki se zdaj ukvarja s podeljevanjem podpor. Ljudje, ki si bodo lahko našli zaposlitev, bodo imeli več kot ta minimum, ne bodo pa več prisiljeni sprejeti kakršnega koli dela, denimo dela na črno v neznosnih pogojih. Njihova fleksibilnost na trgu dela se bo povečala, ker ne bodo stremeli le k rednim zaposlitvam in ker višina plače ne bo več edino merilo za izbiro dela.
Niso socialne pravice ena izmed najbolj pomembnih strankarskih programskih točk?
Imate popolnoma prav, socialne pravice so eno izmed političnih orodij, in seveda politikom UTD ni tako všeč kot odmerjanje družinskih otroških, invalidskih in drugih dodatkov, s katerimi tudi nagovarjajo svojo volilno klientelo. A to se mi ne zdi največja ovira, in to bom ilustriral s primerom Nizozemske, ki že ima sistem, ki je najbližji UTD, nepogojene otroške, pokojninske, študentske in druge dodatke.
Hujšo težavo predstavlja politiki tisto, kar ste navedli uvodoma, namreč etično vprašanje: zakaj bi UTD dobili vsi in ali ne bi to pomenilo spodbujanja lenobe? To vprašanje bega politike. Moj odgovor je: kakovost družbe se meri po položaju tistih na dnu, ne onih na vrhu, sicer bi bil najboljši sistem absolutizem. UTD bi pomagal najrevnejšim in najbolj brezpravnim, a bi dvignil kakovost življenja vsem, saj nas vse pesti zavest o stiskah najrevnejših; premožnejši pa bi zanj tako in tako plačevali z davki.
Bi UTD razvrednotil pojem dela?
Ne verjamem, da bi prišlo do kakšne bistvene spremembe v percepciji pojma dela. Delo kot participacija ima v družbi pomemben status in funkcijo, zato delajo tudi ljudje, ki imajo dovolj denarja in jim ne bi bilo treba; delo je izvor spoštovanja in samospoštovanja, potrjevanja. Namen UTD ni spodbujanje lenobe, ampak omogočiti ljudem, da delajo to, kar se jim zdi smiselno, recimo razna prostovoljna dela, ki so manj plačana in s katerimi sicer ne bi mogli preživeti. UTD ni izziv pojmu dela, ampak njegovi diferenciaciji: delo je tudi dodatno izobraževanje, pomoč nebogljenim, skrb za ekologijo… Posledica bi bila večja fleksibilnost na trgu dela, ne pa manj dela.
In kaj bi se zgodilo z najslabšimi delovnimi mesti, najbolj napornimi, umazanimi, slabo plačanimi? Verjetno bi jih bilo treba narediti privlačnejša, ali pa bi jih opravljali le še brezpravni pribežniki?
Vpliva na trg dela na višjih ravneh ne bi bilo, na dnu pa pričakujemo dva učinka: nekatere dejavnosti se bodo pocenile, ker bo nematerialni vidik, koristnost, možnost napredovanja itn., odtehtal slabšega materialnega; tak primer so pomoč na domu, pripravništva. Glede najslabših del pa imate prav, morala bodo biti bolje plačana, če bodo hoteli dobiti delavce. Drugače bodo ti raje sprejeli manj plačana, a manj nevarna, manj naporna dela, ki jim bodo skupaj z UTD omogočala preživetje; in prav za to nam gre, za izboljšanje položaja tistih na dnu.
Kar zadeva priseljence, pa se ravno zato zavzemam, da mora biti prejemnik UTD vsak človek s stalnim prebivališčem, ne le tisti z državljanstvom, sicer pride do nove neenakosti. Enako je z volilno pravico in v Belgiji smo jo na lokalnih volitvah že dali vsem prebivalcem, ne le državljanom. Nezakoniti prebežniki bodo sicer še vedno problem, a s tem se je tako in tako treba soočiti, na eni strani z legalizacijo njihovega bivanja, na drugi z globalnimi ukrepi, ki bodo izboljšali položaj v njihovih matičnih državah.
Cena dela v Evropi povzroča, da kapital odhaja v Azijo in drugam.
To drži, toda delokalizacija kapitala je vendar tudi pomemben instrument globalne pravičnosti. Zdaj so kapital, znanje in proizvodnja koncentrirani na zelo majhnem koščku planeta, bolj ko bodo razširjeni, večja bo enakost.
Toda ta kapital tam nikakor ne plačuje enakih davkov, kot bi jih tu, ponekod sploh nobenih, plače so sramotno nizke, dobički pa se prelivajo nazaj na zahod in praktično ne prispevajo k razvoju krajev proizvodnje.
Vsekakor obstaja davčno tekmovanje, tako med razvitimi državami, ki poskušajo pritegniti denarni in človeški kapital, kot med razvitimi in nerazvitimi. Strinjam se, da je treba delokalizacijo kapitala disciplinirati, in sicer na dva načina: delno z mednarodnimi regulativi, ki bodo tudi revne države, ki zdaj med seboj tekmujejo za ta kapital, prisilili k spoštovanju minimalnih pravic, okoljevarstvenih standardov itn. In na drugi strani - in v kar vedno bolj verjamem, četudi na začetku nisem - je treba spodbujati korporativno družbeno odgovornost, samoomejevanje multinacionalk.
To je mogoče le, če imate dobre nevladne organizacije in dobre medije, ki razkrivajo umazanije in nagrajujejo tiste, ki delajo dobro, na primer združenja etičnih potrošnikov, etičnih investicijskih skladov, poštene trgovine itn. To je edini način, kako je mogoče disciplinirati multinacionalke, ki se izmikajo nacionalnim zakonskim omejitvam.
Na Metelkovi ste govorili ste tudi o domoljubju, in bilo je zabavno videti, kako se je liberalna študentarija naježila ob pojmu, ki se običajno povezuje z nacionalizmom, konservativnostjo…
… (smeh) in drugimi desničarskimi pošastmi! Da, vem, in ravno zato o patriotizmu, ki se ga ne bojijo le študenti, ampak večina liberalcev, tudi govorim. Kakšen smisel pa bi imelo priti sem in govoriti stvari, ki jih vsi poznajo in se z njimi strinjajo? (smeh) No, jaz zares verjamem, da vsaka politična skupnost, od krajevne skupnosti do EU, lahko dobro deluje le, če so ji ljudje predani, če razumejo, da je prav, da plačujejo davke, da kandidirajo za funkcije, na katerih lahko kaj naredijo za skupnost, da lahko protestirajo na ulicah, kadar čutijo, da se dogajajo škodljive stvari. Nobena skupnost ne more dobro delovati, če se ljudje z njo ne identificirajo. Ali ni tak primer ravno ta vaša Metelkova, ta enkratni socialno-umetniški dosežek?
Toda pozor - domoljubje zame ne pomeni izključujočnosti, ta identiteta ne sme biti ena, lahko ste socialistka, pevka in Slovenka hkrati, gre za mrežno identiteto, nikakor pa ne za etnični patriotizem, za skupne prednike. Gre zgolj za delitev ozemlja med vsemi, ki na njem živijo. Zame je patriotizem ponos nad dobrim in sram nad slabim, ki ga moje okolje proizvaja. In nikakor ne smemo dovoliti, da si ga prisvoji desnica in ga napolni z nacionalističnimi vsebinami, saj je koncept, kot ga razumem, povsem kompatibilen s kozmopolitizmom.